Atul Gawande: Being Mortal

(263 str.) 

Če bomo imeli srečo, bomo enkrat stari. Starost pa spremljajo onemoglost, pešanje fizičnih in umskih sposobnosti, kronične bolezni. Prej ali slej bomo prišli do tistega trenutka v življenju, ko ne bomo več samostojni in neodvisni. Potrebovali bomo pomoč drugih. Pa smo pripravljeni na to? Večinoma ne. Nam medicina lahko pri tem pomaga? Takšna, kot je dandanes, niti ne. Lahko celo škoduje.

Being Mortal (Medicine and What Matters in the End) je knjižna uspešnica lanske jeseni. Najdemo jo na številnih seznamih najboljših anglo-ameriških knjig leta 2014. Gre za neleposlovno delo, ki se natančno in  na zelo oseben način loteva teme staranja, bolezni, zdravljenja, skrbi za starostnike in umetnosti dostojnega umiranja.
Napisal jo je Atul Gawande, ameriški zdravnik indijskega porekla, po specializaciji kirurg. S pomočjo številnih, povsem konkretnih primerov iz svoje zdravniške prakse, lastnih doživetij ob staranju in umiranju sorodnikov ter prijateljev, je napisal izredno prepričljivo delo o zelo pomembnih vidikih človeškega življenja - tistih, ki  jih v sodobnem načinu življenja večinoma ignoriramo. Pozabljamo namreč, da smo umrljivi. No, saj ne, da ne bi vedeli, da bomo nekoč umrli, vendar pa smrt vedno postavljamo tako daleč v prihodnost, da nas njen prihod - ali pa prihod njenih napovedovalcev v obliki bolezni ali oslabelosti, vedno znova preseneti in najde nepripravljene.

V preteklosti ljudje večinoma niso imeli težav z dojemanjem smrti. Smrt je bila del vsakodnevnega življenja in ni predstavljala presenečenja. Umirali so novorojenčki, majhni otroci, mlade ženske med porodom, pa tudi tisti redki, ki so doživeli starost. Ljudje so ponavadi umrli "iz čistega zdravja". En dan prej še polni energije in življenjske moči so se naenkrat hudo poškodovali ali pa ujeli kakšno okužbo in v roku nekaj dni umrli. Starostnikov je bilo malo. Ker so živeli dlje kot večina, so imeli dragocene življenjske izkušnje, ki so bile mlajšim zelo dobrodošle. Zaradi tega so bili starejši deležni velikega spoštovanja. Samo po sebi je bilo razumljivo, da bo zanje dobro poskrbljeno tudi potem, ko bodo povsem oslabeli in bolni. Širša družina, ki je bila precej številnejša od današnje, je vedela, da mora poskrbeti za svojega ostarelega sorodnika.

Danes je vse precej drugače. Medicina je napredovala in le malo ljudi umre nenadne smrti. Življenjska doba se je bistveno podaljšala. Smrt smo potisnili nekam v ozadje. Ljudje večinoma postopoma pešajo, ko počasi, drug za drugim, odpovedujejo posamezni telesni organi. Enemu se zalomi pri srcu, drugemu pri ledvicah, eden postane dementen, drugemu se razvije rakovo obolenje. Splošno zdravstveno stanje se počasi slabša, a človek lahko - sicer nekoliko omejeno, živi še dolga leta. Starostnikov je vse več in zaradi sodobnega načina življenja ni več mogoče, da bi  jim družina ob staranju in bolezni nudila vso potrebno pomoč in oskrbo.
Žalostna resnica je tudi ta, da spoštovanja, ki so ga bile dolga stoletja deležne stare osebe, ni več. V današnjem času se po nasvete namesto na starejše obrnemo na strica Googla, če pa imamo težave z računalnikom, prosimo za pomoč svojega najstniškega otroka:)

Domovi za starejše 

Kako torej v današnjem času čim bolj zadovoljno preživeti še dobršen del življenja, ko nismo več pri polnih močeh in smo že odvisni od pomoči drugih, a še nismo za umret? Kaže, da je edina možnost dom za starejše.
Domovi poskrbijo za to, da so njihovi varovanci nahranjeni, okopani, zdravstveno ter socialno (karkoli že to pomeni) oskrbljeni in varni. Super. Vendar pa, če oskrbovance povprašamo, ali so zadovoljni - ali je življenje v domu takšno, kot si ga želijo, bo velika večina rekla, da ne.

Atul Gawande je natančno raziskal, zakaj je tako. Preprost povzetek njegovega raziskovanja je ta, da starostnike najbolj moti institucionalna ureditev domov. Ne marajo, da morajo vstajati, se umivati in jesti ob urah, ki jih določa osebje, ne marajo, da jih silijo jemati zdravila. Radi bi imeli svoje sobe s kopalnico in kuhinjo - vse to pa opremljeno s svojim lastnim pohištvom; predvsem pa bi radi imeli ključ svoje sobe, da bi se kdaj pa kdaj tudi zaklenili in imeli nekaj privatnosti.
Pisatelj potem ugotavlja, da domov, ki bi bili organizirani v skladu s takšnimi željami, sploh ne bi bilo težko ustanoviti. Oskrba tudi ne bi bila dražja od tiste v klasičnih domovih. Potrebno bi bilo le nekaj dobre volje in podjetnosti.

A organiziranost domovske oskrbe je težko spremeniti. Problem tiči v tem, da smo domove za starejše že v osnovi napačno zastavili. Pri tej (neuspešni) zgodbi ima svoje vlogo tudi medicina.
Domovi namreč niso bili zgrajeni zato, da bi nudili pomoč postopno slabečim in vse bolj bolnim starim ljudem - ustanovljeni so bili zato, ker je v bolnišnicah začelo primanjkovati prostora. Bolnišnice so potrebovale (in še vedno potrebujejo!) ustanove, v katere bi nastanile ljudi, ki ne potrebujejo več zdravstvene oskrbe, a vendar niso toliko pri močeh, da bi lahko živeli samostojno. Logična posledica tega je bila, da so zgradili domove, ki so le nadaljevali (sicer nekoliko manj intenzivno) v bolnišnicah začeto oskrbo. Za takšno oskrbo ljudi so pa najbolj prikladne bolnišnicam podobne ustanove. Odtod potem izhaja tako nezaželena institucionalnost domov za starejše, za katero smo nekako kar prepričani, da mora biti in da brez nje ni mogoče primerno poskrbeti za oskrbovance. To pa seveda sploh ni res.

Ni samo po sebi umevno, da ljudje, potem ko oslabijo in potrebujejo pomoč, ne smejo več sami odločati o organiziranosti in poteku svojega življenja.

Atul Gawande je postavil nekaj drznih trditev, kako bi lahko spremenili organiziranost domov.
Če oskrbovanci doma nočejo zajtrkovati ob osmih zjutraj, pač ne bodo. Hrano jim bodo dostavili ob desetih. Če nočejo jemati tablet, jih pač ne bodo. Tudi mnogi mladi se odločijo, da ne bodo prejemali tablet in njihovo odločitev se spoštuje. Če jim ni mar za tveganje, da za zaklenjenimi vrati svoje sobe v domu padejo, si zlomijo kolk, osebje pa jih najde šele čez nekaj ur in ne takoj kot bi jih, če bi bili v bolniški sobi, je to prav tako potrebno spoštovati. Zaradi pretirane varnosti oskrbovancev ne smemo žrtvovati tistih stvari, ki ljudem res nekaj pomenijo in jim prinašajo zadovoljstvo.

Terminalno bolni in umirajoči ljudje

Medicina bije vojno s smrtjo. Zmaga v marsikateri bitki, a končni izid vojne je znan že vnaprej. Smrti ni mogoče premagati. V takšni vojni, kjer se ve, da zmage ne bo, pa ni dobro, da nas generali vodijo iz ene v drugo bitko vse do bridkega konca. Na neki točki vojne je pametno popustiti in odstopiti od nadaljnjih bojev ter preostanek časa preživeti v miru, ne pa na bojnem polju.
Primer: Ko človek zboli za hudo obliko rakovega obolenja, ki je že tako razširjeno, da popolne ozdravitve  ni pričakovati, nove in nove bitke v obliki operacij in kemoterapij niso več vredne trpljenja, ki ga povzročajo in lažnega upanja, ki ga budijo.

Toda kje je tista točka v vojni, ko je pametno odnehati? Kdo si jo upa določiti? Vedno obstaja strah, da smo se za umik odločili prehitro in bolnika tako prikrajšali za primerno zdravljenje. A vendar obstaja tudi nevarnost, ki se je premalo zavedamo - prav lahko tudi predolgo vztrajamo v boju s smrtjo.
Medicina lahko bolnikom s svojo invazivnostjo ob koncu življenja naredi veliko škodo. Bolnike izpostavlja novim in novim napornim oblikam zdravljenja, katerih rezultat je minimalen. Življenje se podaljša za nekaj tednov, a to na račun večjega trpljenja in manj kakovostnega življenja. Bolniki, ki umirajo, si na koncu življenjske poti ne želijo podaljševanja življenja za vsako ceno. Pomembnejše so jim druge stvari - želijo si, da jih ne bi bolelo, da bi bili kolikor toliko samostojni in neodvisni od drugih, pomirjeni s svetom (in Bogom) in da bi čas, ki jim je še preostal, preživeli v družbi ljudi, ki jih imajo radi. Radi bi tudi umrli doma. O vsem tem Atul Gawande v svoji knjigi.

Pri teh željah, ki jih imajo bolniki ob koncu življenja, pa klasična medicina ne zna najbolje pomagati. Bolj uspešna je paliativa ali obravnava v hospicu. Ob paliativni oskrbi se pogosto podaljša celo čas do smrti - vedno pa je življenje bolj kakovostno in bolniki zadovoljnejši kot bi bili ob nadaljevanju agresivne terapije za vsako ceno. A zdravniki in bolniki se pozitivnih lastnosti paliativne oskrbe še ne zavedajo dobro. Po prepričanju večine, naj bi bil hospic še vedno razerviran le za tiste bolnike, nad katerimi so že vsi obupali in jih čaka samo še smrt. Pa sploh ni tako. Kako uspešna je lahko paliativna oskrba in kakšne dileme povzroča, je pisatelj prikazal z opisom očetovega umiranja.

Pisatelj prav tako trdi (in popolnoma se strinjam z njim), da ob urejeni paliativni oskrbi bolnikov tudi evtanazija ni potrebna. Ob razviti paliativni oskrbi in možnosti odklonitve invazivnega zdravljenja lahko bolniki dostojno in brez bolečin umrejo tudi brez asistirane usmrtitve. To trditev potrjuje tudi dejstvo, da so vse države, v katerih je evtanazija dovoljena, v času, ko so le-to uvajali, imele zelo slabo razvito paliativno oskrbo bolnikov, ali pa je sploh niso imele.

Velike so teme, o katerih zelo natančno piše Atul Gawanda v knjigi Being Mortal.
Način pisanja je preprost, razumljiv vsakomur in podprt s številnimi primeri. Ni moraliziranja in obsojanja takšnega ali drugačega ravnanja tako zdravnikov kot bolnikov. Bralca se poskuša z osvetljevanjem neprijetnih tem povezanih s koncem življenja voditi k lastnemu razmišljanju in načrtovanju.

Menim, da bi moralo knjigo prebrati čim več zdravnikov in ostalega zdravstvenega osebja v bolnišnicah ter čim več direktoric domov za starejše in njihovega osebja. Knjiga pa bo seveda dobrodošla tudi vsem ostalim, saj se bomo prej ali slej vsi srečali s težavami, ki so opisane v tej odlični knjigi. Če se s problemi staranja in umiranja ne bomo prisiljeni ukvarjati sami (še vedno obstaja možnost, da bomo umrli nenadne smrti), bodo pa te težave doletele naše najbližje. Na takšne dogodke v življenju se je pa dobro pripraviti.

Atul Gawande
(1965)

Gerard Donovan: Julius Winsome

(200 str.)

Roman se dogaja na najsevernejšem delu celinskih Združenih držav Amerike, v divjih gozdovih države Maine. (Se spomnite romana, ki se dogaja na najjužnejšem delu celinskih ZDA => Hemingway, Imaš in nimaš? Saj ne, da bi bila med knjigama kakšna povezava - mogoče le streljanje - samo zanimivo naključje se mi zdi.)

Ko vstopimo v zgodbo, Julius Winsome že 52 let živi v brunarici svojega očeta, sredi težko prehodnih gozdov. Najbližja podobna brunarica z drugim samotnim moškim je oddaljena 5 milj; edino mesto v bližini, Fort Kent, je več kot 20 milj daleč.
Preko poletja Julius dela kot vrtnar in ureja vrtove bogatih letoviščarjev. Pomaga tudi v mehanični delavnici. Ti dve zaposlitvi mu prineseta toliko denarja, da zimo lahko "presedi". S knjigo v roki. Julius je namreč tudi strasten bralec in ima v svoji brunarici občudovanja vredno knjižnico s 3282-imi knjigami, ki jih redno prebira. Sam pravi: "Zima traja petdeset knjig in te pritrdi na tišino kakor bucika žuželko... " Idila, ki bi jo z veseljem zaživela tudi sama - za kakšen mesec ali dva:)

Julius Winsome živi sam, družbo mu dela le pes Hobbes. Potem pa...
"... vsakdo, ki ima žival, ta pa se lepega dne privleče domov poškodovana ali pa zaradi mučenja celo umre, ve, da mu v tistem hipu po glavi roji en sam stavek: Ubil bi ga!" pravi Aleksandra Rekar, prevajalka romana, ki ji je s stilom pisanja uspelo ustvariti izvrstno ozračje pripovedi, tisti miljé, v katerem se osebe in zgodba sama, še posebno svetlo in dragoceno zableščijo. "Ta notranji glas seveda utišamo. Tudi sama sem ga. Julius ga ne more."

Julius Winsome je blag in mil človek - prav nič v skladu z divjim okoljem, v katerm živi. Mila in tiha sta tudi njegova govorica in razmišljanje. Je velik prijatelj živali in nasprotnik nasilja. Svoj odklonilni odnos do ubijanja je razvijal že od otroštva dalje preko dedovih in očetovih vojnih pripovedi. Oba - ded in oče, sta bila zaznamovana z ubijanjem, ki sta ga prinesli dve svetovni vojni. Pripovedi o tem so imele na Juliusa pomemben vpliv.

Zaradi tega še toliko bolj preseneti in začudi Juliusova reakcija ob tragičnem dogodku s psom. Vso Juliusovo milino, občutljivost ter konec koncev tudi ljubezen do vsega živega, prekrije težko razumljiva maščevalnost, ki je neverjetno hladnokrvna, neobčutljiva in celo kruta.
Na koncu romana sem se potem vseeno oddahnila. Zaključek je namreč takšen, da potrdi splošno sprejeto dejstvo, da ljudje, ki imajo radi živali, ne morejo biti slabi ljudje. Julius Winsome na koncu pokaže, da je kljub vsemu velik človek. Zaradi ljubezni - pa ne do psa, je pripravljen žrtvovati marsikaj.

A vendar je roman velik izziv tistim bralcem, ki nekako razumemo tudi nepridiprava, ki je pokracal plakat, s katerim je Julius prosil za informacije o dogodku s psom. "Ljudje so pomembnejši od psov!!! Na ta božič nahranite ljudi!!!" je napisal neznanec in užalil Juliusa. Z lahkoto si predstavljam, da bi ta dva stavka izgovorila tudi sama.
A knjige nikakor ne gre podcenjevati in jo postavljati le na nivo romana s temo o (pre)veliki nevezanosti človeka na svojega psa. To je roman, ki raziskuje spopadanje človeka z izgubo na splošno - izgubo katerega koli ljubljenega bitja.

Roman Gerarda Donovana, Julius Winsome, je must-read za vse Dog People, pa tudi lovce, ljubitelje knjig in samote, a v prvi vrsti za tiste, ki jih zanimajo najbolj zakriti predeli človeške duše.
Rada sem ga brala - od prve do zadnje strani. Uživala sem v opisih narave, v umirjenem slogu pisanja, ki je v skladu z Juliusovem mirnim življenjem, a v nasprotju z napetim dogajanjem, ki sledi zapletu. Juliusova dejanja zaradi tega postanejo še osupljivejša.
Veseli me tudi to, da roman potrjuje resnico, da ni dobro, da je kdorkoli (predolgo) sam. V osamljenosti hišni ljubljenčki niso najprimernejše nadomestilo za človeško družbo.

Gerard Donovan (1959)

Dashiell Hammett: Malteški sokol

(242 str.)

Uh. Med posameznimi zasuki zgodbe in presenetljivimi potezami junakov tega detektivsko-kriminalističnega romana skoraj ni bilo časa, da bi globoko vdihnila. Misli mi je bilo težko uravnati z nenehno spreminjajočo se osjo pripovedi.

Malteški sokol je okrog 30 cm velik, črno emajliran kip ptiča, ki je posut z najrazličnejšimi dragimi kamni. V 16. stoletju so ga malteški vitezi poslali v dar španskemu kralju Karlu V - v zahvalo za pribežališče, ki jim ga je omogočil na otoku Malti. Kipec ni nikoli prišel do španskega kralja. Prestregli so ga pirati in nato se je stoletja selil iz rok v roke. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je menda znašel v San Franciscu:) in naša zgodba - Vsi bi radi imeli ta kipec - se lahko začne.

Imamo mrkega detektiva, ki je čustveno hladen in odmaknjen, nasilen in lažniv, a vendar nekako na strani pravice. Imamo femme fatale, ki manipulira z moškimi, vmes je pa nekaj lopovov in policajev ter objokanih in medlečih žensk.
Zgodba je napeta, presenetljiva, vredna velikega pisatelja - klasika detektivskih zgodb.

Detektiv Samuel Spade je bil tisti, zaradi katerega ne vem ali bi imela roman rada ali ne. To ni detektiv neoporečnih moralnih vrlin, ki bi od zunaj neprizadeto raziskoval kriminalna dejanja - takšen kot je npr. Vrenko iz serije kriminalnih romanov Avgusta Demšarja. Samuel Spade se tudi sam zaplete v zločin. Poleg tega ima nekaj sila neprijetnih lastnosti. Brez slabe vesti iz svoje stranke izsili ves denar, ki ga ta ima. Ženo svojega družabnika prezira, a ima z njo kljub temu ljubezensko razmerje. Ženske na splošno podcenjuje in izkorišča. Je hitre jeze in nasilen.
A vendarle ves čas deluje po črki zakona in v kritičnih trenutkih brez oklevanja vedno stopi na stran pravice. Do Spada smo lahko prizanesljivi tudi zato, ker so vsa njegova grda dejanja, ki sem jih omenila, namenjena izključno ljudem, ki si jih zaslužijo. Njegov družabnik, na primer, ni kaj prida človek, in speljati mu ženo, tako ni nekaj zelo slabega. Ljudje, ki jih sem ter tja pretepe, so vsi po vrsti malopridneži.

Sam Spade je torej v svojem jedru dober človek, ima pa to smolo, da se giblje v okolju, kjer je polno nepridipravov in nasilnežev. Če hoče preživeti, je prisiljen, da postopa podobno kot oni. Detektiva Spada bralec lahko vzljubi, a to ljubezen spremlja kar nekaj grenkega priokusa.
Dilema je podobna, čeprav intenzivnejša in ostrejša, kot tista, ki sem jo imela ob prebiranju detektivskega romana Miloš, Avgusta Demšarja. Tudi Miloš je podobno kot Spade v redu človek, a še zdaleč ne cvet visokih moralnih načel in vrednot. Imeti ali ne imeti rad takega človeka, je za bralca izziv.

Malteški sokol je eden izmed petih romanov, ki jih je Dashiell Hammett napisal v petih letih velike pisateljske produktivnosti - od leta 1929 do 1934. Vsi romani so postali uspešnice. Vendar pa so na žalost to tudi edini romani, ki jih je Hammett napisal. Po letu 1934 kljub velikemu trudu ni uspel napisati nobenega daljšega besedila več. Zapadel je v alkoholizem, njegovo javno delovanje pa je bilo usmerjeno predvsem v politično udejstvovanje na strani levega političnega aktivizma.

Leta 1941 je bil po knjigi Malteški sokol posnet film. Potek zgodbe je takšen, da kar kliče po filmski upodobitvi in odločitev, da se posname tudi film, je bila zelo na mestu. Pa vendar si sama tega filma ne bom ogledala. Humphrey Bogart, ki je zaigral v vlogi Samuela Spada, se mi zdi popolnoma neprimerna izbira glavnega igralca. Igralec in lik iz romana se namreč razlikujeta že po postavi - Spade je visok, mišičast, Bogart vitek, droben - poleg tega pa Humphrey Bogart niti približno ne more izžarevati vse nasilnosti in mračnosti, ki sta navzoči v Samuelu Spadu. Ne, Humphreya Bogarta si v vlogi Samuela Spada res ne predstavljam.

Knjigo sem brala v predbožičnem času, kar verjetno ni najbolj primerno. Ali pač. Temačen in nasilen roman Dashiella Hammetta, Malteški sokol, lahko dojamem tudi kot dobrodošlo protiutež bleščavemu in na ukaz veselemu ter radoživemu predbožičnemu decembru.

Dashiell Hammett (1894-1961)

Moje knjige leta 2014

Čas je za pregled letne bere knjig:-)
V letu 2014 sem prebrala 39 knjig. Od tega je bilo 16 knjig slovenskih avtorjev, 7 knjig je bilo v angleškem jeziku, 2 v nemškem.

Če iz konkurence izključim knjige, ki so na moji večni lestvici najboljših knjig vseh časov in sem jih v letošnjem letu ponovno prebrala (Marcel Proust, V Swannovem svetu in V senci cvetočih deklet, Umberto Eco, Ime rože), je peterica mojih najboljših knjig iztekajočega se leta naslednja:

• Donna Tartt: The Goldfinch  obsežen roman o bridkosti, ki jo prinese izguba ljubljene osebe in o občutku krivde, ki spremlja tiste, ki katastrofo preživijo. Primerno tudi za ljubitelje likovne umetnosti in bralce kriminalk.
• Marguerite Yourcenar: V pobožen spomin prva knjiga iz trilogije Labirint sveta, kjer pisateljica opisuje življenje svojih prednikov. Knjiga je hvalnica zgodovini in tega, kašna učiteljica nam je lahko tudi v današnjem času.
• Polona Glavan: Kakorkoli roman, ki z veliko natančnostjo, občutljivostjo in prepričljivostjo razčlenjuje pomembne življenjske teme. Dramaturško oblikovana zgodba, izrisane osebe in odličen način uporabe slovenskega jezika.
• Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld očarljiva glavna junakinja - strasten knjižni molj, ki ima rada življenje kljub njegovi občasni krivičnosti.
• Aleksandra Kocmut: Čisto sam na svetu ganljiv roman o alzheimerjevi bolezni, ki pa se ne bere kot jeremijada, sentiment ali memoar. Izredno lep stil pisanja.

Vse knjige, v vrstnem redu kot sem jih prebrala:

• Marcel Proust: V Swannovem svetu 5/5 
• Tadej Golob: Ali boma ye! 4/5
• Jennifer Teege, Nikola Sellmair: Amon: Mein Großvater hätte mich erschossen 
• Aleksandra Kocmut: Čisto sam na svetu 4/5
• Willaim S. Burroughs: Ima je Burroughs 1/5 
• Marcel Proust: V senci cvetočih deklet 5/5 
• Avgust Demšar: Miloš 4/5 
• Philip K. Dick: Ubik  4/5
• Mehmedalija Alić: Nihče
• Adam Johnson: Nirvana
• Sally Beauman: The Visitors 3/5
• Robert Simonišek: Soba pod gradom 2/5
• Evald Flisar: Začarani Odisej 3/5
• Norma Bale: Karamel 2/5 
• Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld 5/5
• Rudi Podržaj: Simonove priče 4/5
• George Saunders: Congratulations, by the way
• Donna Tartt: The Goldfinch 5/5 
• Brina Svit: Noč v Reykjaviku 3/5
• Oliver Pötzsch: Rabljeva hči 3/5    
• Umberto Eco: Ime rože 5/5
• Karen Joy Fowler: We are all completely beside ourselves 3/5
• Maeve Binchy: A Week in Winter
• Khaled Hosseini: Tek za zmajem 3/5
• Robert Galbraith: Klic kukavice
• Marguerite Yourcenar: V pobožen spomin 5/5 
• Anja Radaljac: Polka s peščenih bankin 2/5
• Hexen Wahn in Franken 
• Ernest Hemingway: Imaš in nimaš 3/5
• Marjorie Kinnan Rawlings: V pomladi življenja  
• Zora Neale Hurston: Their Eyes Were Watching God 
• Patrick D. Smith: A Land Remembered 2/5
• Andrej E. Skubic: Samo pridi domov 4/5
• Drago Jančar: Maj, november 4/5
• Polona Glavan: Kakorkoli 5/5 
• Feri Lainšček: Strah za metulje v nevihti 4/5
• Lado Kralj: Če delaš omleto 3/5
• Dashiell Hammett: Malteški sokol (recenzija bo v naslednjem letu:)
• Gerard Donovan: Julius Winsome 5/5 (tudi ta recenzija bo kmalu:)

Knjige, ki jih nisem uspela prebrati do konca:

• Jane Austen: Mansfield Park
• Andreas Adlon: Tod im Netz
• Carl Hiaasen: Bad Monkey 

1970-ke v ozvezdju Orion

(foto: Jimmy Walker)

Veliko dobrih knjig

in

sreče v letu 2015!

O bralni strasti in hermioninem blogu

Besedilo je nastalo na prošnjo novinarke časopisa Delo, ki je pripravljala članek o knjižnih moljih. Zaprosila me je, naj ji kaj napišem o svoji bralni strasti: o tem, kako se je vse skupaj začelo, kako izbiram knjige, zakaj pišem blog, koliko ljudi ga bere in podobno.
Tako je 16.12.2014 v Delovi prilogi Književni listi, tudi na osnovi tega besedila, izšel članek Knjižni molji, zelo kratek uvod, Valentine Plahute Simčič. Poleg mene je bilo predstavljenih še nekaj knjižnih moljic (ja, same ženske).

Vse skupaj se je začelo v tretjem razredu osnovne šole. Učiteljica nam je eno šolsko uro na teden brala iz knjige Drejček in trije Marsovčki. Še danes jo vidim, kako je sedela na robu klopi in nam brala. Za vsakega od treh Marsovčkov je uporabila drugo višino glasu in drugačen način govora. Bila sem navdušena in ta šolska ura je bila moja najljubša v vsem tednu.
Učiteljici, ki je kmalu za tem preminila v letalski nesreči nad Ajaccom, je uspelo v meni vzbuditi ljubezen (ali pa je to strast) do branja knjig. Od takrat več ali manj ves čas berem.

Bila so obdobja, ko ni bilo časa, da bi brala toliko kot bi si želela. Eno takšnih je bilo med študijem. Takrat sem brala samo strokovne knjige, za leposlovje ni bilo časa. Dobro se spomnim obdobja, ko se sem se učila za posebno težek in obsežen izpit. Naveličana celodnevnega študija sem svojo voljo in duha dvigovala z mislijo, da me zvečer čaka kakšna ura branja  - brala sem roman Thomasa Manna, Čarobna gora. To je bila moja sprostitev in Čarobna gora bo tudi zaradi tega vedno lepo zapisana v mojem spominu.

Moj bralni okus je v veliki meri oblikovala prijateljica, Gabrielle R., ki sem jo spoznala na Amazonu, kjer je bila redna recenzentka knjig. Nikoli se nisva osebno srečali, a mi je bila bližja kot marsikateri znanec ali znanka, s katerim se vsakodnevno srečujem. Med najinim dopisovanjem se je namreč izkazalo, da sva si precej podobni in da imava radi enake knjige. Knjižni molji bodo vedeli, kakšno zadovoljstvo je to, če najdeš sorodno dušo, ki ima rada iste knjige in kako prijetno se je pogovarjati oz. dopisovati z njo. Gabrielle mi je priporočila kar nekaj knjig, ki so potem postale ene mojih najljubših.

Pomemben vpliv na moje bralne navade ima tudi forum Knjižni molji na portalu MedOverNet. Na forumu se zbira odlična družba pisateljev in pisateljic, prevajalk, kritikov, knjižničark, predvsem pa ljubiteljev knjig in branja. Forum je precej drugačen od ostalih slovenskih forumov. Žaljivih komentarjev (skoraj) ni, čeprav se krešejo mnenja o tej ali oni knjigi ali literarni nagradi. Posluša in spoštuje se mnenje drugih.
S pomočjo tega foruma sem spoznala odlične slovenske pisateljice in pisatelje ter njihova dela, ki bi jih sicer z lahkoto zgrešila. Zaradi tega foruma sem začela prebirati tudi knjige v angleškem, v zadnjem času tudi v nemškem jeziku. Začela sem se zanimati za tuje literarne nagrade (hvala, Toro). Z branjem tujih knjig, se mi je odprl čisto nov knjižni svet - širši in bogatejši. A vendar kljub vsemu še vedno najraje berem knjige v slovenskem jeziku.

Knjige izbiram na različne načine. Kot vsak kolikor toliko običajen knjižni molj imam svoj seznam knjig, ki jih nameravam prebrati. Ta seznam se nenehno spreminja in dopolnjuje. Na njem so knjige, o katerih sem prebrala v tisku ali na literarnih forumih, tudi v Guardianovem bralnem klubu. Med njimi so knjige, ki so se potegovale ali pa so dobile literarne nagrade; ali pa so preprosto knjige meni ljubih pisateljev. Tudi pri klasikih vem, da se skoraj ne morem zmotiti. Pogosto pa se za knjigo, ki bo naslednja, ki jo bom prebrala, odločim povsem intuitivno ali ker jo je tisti trenutek nekdo omenil. Med njimi so vedno tudi knjige slovenskih avtorjev.

S pisanjem kratkih prispevkov o prebranih knjigah na forumu Knjižni molji, so se pojavili prvi zametki za moj literarni blog. Ko sem začela sodelovati na forumu, sem namreč ubrala tudi novo taktiko branja. Potem ko sem knjigo prebrala, je nisem več enostavno odložila in segla po novi, ampak sem o njej še nekaj dni razmišljala, svoje misli oblikovala v stavke in svoje mnenje objavila na forumu. Ta navada se je razvila do te mere, da imam zdaj pogosto občutek, da s prebrano knjigo ne morem dokončno opraviti, če o njej tudi vsaj česa ne napišem. Le ob redkih knjigah - ponavadi so to tiste, ki mi niso všeč, nimam volje do pisanja. S časom so za Knjižne molje primerne dolžine  besedil postale za moj način pisanja prekratke. Po prijateljičinem nasvetu (halo, Mateja) in z njeno pomočjo sem začela pisati literarni blog. Na njem se lahko razpišem kolikor želim.

Hermionin literarni blog mi je v veliko veselje. Seveda bi si želela, da bi bil obisk bloga večji (zdaj okrog 40 obiskov dnevno) in da bi obiskovalci več komentirali in tako pripomogli h kvalitetnejšim mnenjem o knjigah, a je tudi tako kot je v redu. Imam nekaj zvestih bralcev bloga, ugodnih mnenj ljudi, ki jih cenim in to mi zadostuje.

Sicer smo pa knjižni molji verjetno v veliki večini takšni, da se nočemo izpostavljati - smo bolj introvertirani in raje prebiramo komentarje o knjigah kot jih pišemo. Če pa že zapišemo kakšno mnenje ali se zoperstavimo mnenju drugega, prej pošteno premislimo, kaj bomo napisali.

Če mi pisanje bloga ne bi prinašalo čisto osebnega, intimnega veselja, bi z njim že prenehala. Čas in trud, ki ju vložim v nastanek in objavo enega samega prispevka, sta namreč tako velika, da bi si že s tega vidika želela vsaj nekaj utehe v večjem obisku bloga. A tako je pač pri pisanju in ustvarjanju - pozornosti ni nikoli toliko, kot bi si je želeli.
V tej luči zdaj vse bolje razumem razočaranje pisateljev, ki vlagajo enormne količine energije in časa v svoje romane, verjamejo vanje, po izidu knjige pa naletijo na ravnodušnost bralcev in kritikov.

Na koncu ne bom napisala, da brez knjig ne bi mogla živeti. Seveda bi lahko. V življenju so lepše in pomembnejše stvari od knjig. Pa vendar bi bilo življenje brez knjig manj zanimivo, bolj žalostno, manj barvito in preveč površno.

Marie Fox, Ženska
(Vir slike: http://mariefoxpaintingaday.blogspot.com/ )

Feri Lainšček: Strah za metulje v nevihti

(285 str.) 

Moški zelo radi razpredajo o svojih doživetjih v JLA. Če ne bi služili vojaškega roka, menda sploh ne bi vedeli, o čem naj se pogovarjajo;)
Feri Lainšček je pa namesto tega naredil nekaj bolj simpatičnega - o tej temi je napisal roman.
Torej je Strah za metulje v nevihti, ki pripoveduje tudi o služenju vojaškega roka, nekakšen moški roman?
Ne, verjetno ni. Knjiga je v prvi vrsti ljubezenski roman, ali roman o veliki ljubezni, ki jo človek (če ima srečo), najde le enkrat v življenju. To naj bi bila pa bolj ženska tema.

V Beogradu se v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja srečata mlad slovenski vojak Marko in domačinka Ljiljana. Zaljubita se, a usoda, ki jo krojita vojaški bog in Ljlijanin oče, jima ni naklonjena.
Feri Lainšček zna pisati ljubezenske zgodbe. Tudi ta med Ljiljano in Markom je dovolj ganljiva, da bralca omehča in vleče. Zanimivo se razvija, pred koncem malo zasuče in ob zaključku (sicer dokaj predvidljivo) razjasni. Glavna junaka se tako kljub tragiki, v katero sta ujeta, uspeta nekako osvoboditi in pomiriti.

Presenetilo me je, ko sem izvedela, da je Strah za metulje v nevihti  zadnji roman v Lainščkovi trilogiji, ki jo sestavljata še romana Ločil bom peno od valov in Muriša. Ta zadnji namreč s prejšnjima romanoma nima veliko skupnega. Ni več predstavnikov družine Spransky, ni Panonske nižine. Rahlo vezivo, ki ta zadnji roman veže v trilogijo, je mogoče le to, da je tudi tokrat dogajanje vsaj delno postavljeno v vojni čas (poleg prve in druge svetovne vojne v prejšnjih dveh romanih, imamo zdaj še pripoved o slovenski osamosvojitveni vojni). Skupno vsem trem bi bilo lahko tudi to, da ima ljubezenska zgodba nesrečen konec. A kaj takega najdemo tudi v drugih Lainščkovih romanih, na primer v Orkestru za poljube.

Osebe v romanu so dovolj verodostojne. Od vseh mi je bil najbolj všeč zastavnik Palversa. Bil je ravno prav skrivnosten, šarmanten, ležerno ignorantski do vojske, a tudi obseden z demoni, ki jim ni bil kos ter tragičen, da mi je prirasel k srcu. Še nekaj časa po koncu knjige je buril mojo domišljijo in zaposloval misli - bolj kot glavna junaka Marko in Ljiljana.

Stil pisanja me je presenetil in se mi zdel precej nenavaden. Zatikalo se mi je pri premem govoru. Kmalu sem namreč ugotovila, da mojo pozornost bolj kot dobesedni navedki, se pravi tisto, kar so osebe govorile, pritegnejo malce čudni spremni stavki. To pa ni dobro.
Recimo, takole to zgleda: 

"Kako si bova delila delo, ve verjetno le zastavnik," sem ga zavrnil. " Sicer pa tu itak ni nobenega dela," sem se namrdnil. "To je splošno znano," sem se ga skušal otresti. "Zaradi mene se lahko tudi praskaš po jajcih."

"Zajebavaš," me je ošinil izpod čela.

"Ne zajebavam," sem mirno odvrnil.

"Dobro," je zatiščal ustnice.

Ali pa:

" Zelo dobro," je odvrnil.

"Hvala, tovariš komandant," sem bil kar nekam ganjen.

"Vidiš, da se da, " je sedel.

"Da se," sem prikimal.

"Dobro, dobro," je odmahnil. "Zdaj pa nehaj srati, " je spremenil glas in me imel že spet na muhi....

"Ne seri, sem rekel!" je jeknil. "Nisem baba, da bi se mi tu slinil," se je povsem zostril.

Pa še nekako togo zveni. A mogoče je v vojski res tako. Vendar pa je takšen način govorjenja ohranjen tudi v pogovoru med zaljubljencema.

Sicer se pa v roman tako ali tako nisem mogla popolnoma vživeti. Moji ženski možgani nikoli ne bodo razumeli vse mistike vojaške organizacije in njenega delovanja, tako da so obširni odlomki o Markovem služenju vojaškega roka nekako stekli mimo mene, ne da bi se me posebej dotaknili.

Sem se pa ob prebiranju knjige spomnila na dogodek s predavanj SLO in DS (Splošni ljudski odpor in družbena samozaščita, za tiste, ki na srečo še niste slišali za ta predmet), ki smo jih obvezno morali obiskovati v začetnih letnikih fakultete.
Na našem prvem predavanju je profesor stopil pred kateder in se predstavil. Nato je navedel še svoj vojaški čin. Polkovnik. Malo je pomolčal in se razgledal po nas študentih, potem pa dodal: "Fantje boste vedeli, kaj to pomeni." In glej ga zlomka, fantje so res vedeli in osupli še nekaj časa kot uročeni gledali proti katedru. Polkovnik je namreč v vojski velika živina in spomini na pravkar končano služenje vojaškega roka so bili pri študijskih kolegih še zelo sveži.
Nasprotno pa smo se dekleta čisto sproščeno hihitale, ker je profesor, ko je govoril o čevljih, namesto besede vezalke, uporabil kar besedo vrvice.
Takrat se mi je prvič zazdelo, da moški možgani, potem ko preživijo vojaški rok, (vsaj začasno) malo drugače delujejo. Ali je to nekaj dobrega ali ni, si pa ne bi upala soditi.

Glede na vsebino in vtis, ki ga želi pustiti, je torej roman Strah za metulje v nevihti, lahko tudi bolj moško kot žensko pisanje - če si drznem in mi dovolite, da takole delim literarna dela. Verjetno bo na moške, ki so bili v JLA, naredil večji vtis kot je name.
Knjiga je seveda vredna branja in vredna nominacije za kresnika. Priporočam jo vsem - tako moškim kot ženskam :), saj gre za delo literarno izurjenega pisatelja, ki ima s pisateljevanjem že toliko izkušenj, da ne more napisati slabe knjige.

Feri Lainšček
(1959)

Polona Glavan: Kakorkoli

Ko sem prebrala prvi dve poglavji  knjige - se pravi, eno Lilijino in eno Aljino pričevanje, sem preplavljena s čustvi na forum Knjižni molji želela poslati naslednje besedilo:

Polona Glavan: Kakorkoli

Uf, ta knjiga je fenomenalna. Saj je še sploh nisem prebrala. Šele začela sem - včeraj, pa sem čisto paf. Nobena beseda ni naključno izbrana, vsak stavek je izredno premišljeno sestavljen, drobna umetnina sama zase. Škoda bi bilo spustiti kateregakoli od njih. Pričakujem, da se bo na naslednjih straneh moje navdušenje ohladilo. Nemogoče je namreč, da bi tole trajalo vseh 460 strani.

Pa sem se zadržala in tega čustvenega izliva nisem objavila. Konec koncev, kaj pa veš, knjiga je debela in navdušenje zlahka mine. Potem bi vse skupaj izpadlo smešno.

No, recimo, tole je s tega mogočnega začetka, Aljino razmišljanje o indijanskem poletju:
"Toplota v novembru je nekaj, s čimer nimaš kaj početi. Kot da bi ti ponujali, kaj pa vem, kremšnito po tistem, ko si se nažrl nečesa strašno finega, belgijskih čokoladk ali originalne saherce ali nekaj takega. Lepa gesta, ampak ne na mestu. Enkrat drugič, bi rekla, če bi sploh imela komu, enkrat drugič, a prav, ne pa zdaj, ko ta reč sploh ničesar ne prinaša, ampak samo obuja spomine na nekaj, kar je treba itak pozabiti."

Ali  pa Lilijino razmišljanje o relativnosti časa:
"Ena minuta, koliko je ena minuta? Enkrat sem nekje slišala, da je zmeraj daljša, ko si normalen človek misli. Kar je seveda čisto okej, če si ti mudi, pa totalna jeba, če nekaj čakaš. Pa da ne bi slučajno probal kaj štet, potem si se šele zajebal. Štej do šestdeset, pa boš v štiridesetih sekundah skoz, ajd, v petdesetih maksimalno. Sem probala, hvala za vprašanje, ene stokrat, najmanj... V bistvu si lahko ziher, da je ena minuta že minila, samo če gledaš direktno na uro. Drugače lahko magari vidiš, kako gre sonce gor pa na sredo neba pa spet dol, pa vseeno ne moreš bit totalno siguren, da je tista kurčeva minuta res že mimo, če za to nimaš glih dokaza. Če milijon ljudi reče, da še ni, potem ni, jebiga.."

Naboj izbranih besed in gostota stavkov sta po začetnih poglavjih res minili (ali pa sem se navadila na pisateljičino spretnost pri rokovanju z jezikom), a navdušenje nad knjigo je ostalo. Zgodba in osebe so takšne, da nosijo močno sporočilo in na bralcu pustijo trajne sledi.

Tekom romana beremo izmenjujoči si zgodbi dveh mladih deklet - ena je srednješolka Lili, druga je študentka Alja. Po eni strani sta si obe precej podobni (ha, obe verižni kadilki in pristavljalki kave na štedilnik, če navedem najbolj banalni podobnosti), a vendar tudi precej različni. Govorita in razmišljata podobno kot to počnejo današnji mladi ljudje, obe sta romantično zaljubljeni, mladostniško vihravi, a vendar drobne razlike v govorjenju in obnašanju jasno pokažejo, da je Alja nekoliko starejša in zrelejša, mogoče tudi pametnejša, čeprav še vedno precej naivna. Da je pisateljici uspelo z načinom pisanja - izključno preko njunega govorjenja in razmišljanja, ustvariti tako fine razlike med njima, se mi zdi enkratno.
Zgodbi glavnih junakinj se bežno, a usodno križata šele ob koncu romana.

Zgradba romana je premišljena in natančno načrtovana. Prvi dogodek je pozitiven nosečniški test, zadnji je porod. Tako na začetku kot na koncu knjige Lili noče odpreti oči, ker noče videti tistega, za kar že sluti, da bo videla. Krog pripovedi se tako zelo dovršeno in inteligentno zaključi.

Pisateljica se z romanom dotakne različnih tem.
Prva je mladostniška zaljubljenost, kjer v razmerju med fantom in dekletom vse štima in je idealno in najboljše. Čustva kipijo, SMS-ji šibajo sem in tja. On je enkraten in jo ima neskončno rad. Kaže, da bo vse to trajalo in da sploh ni možnosti, da bi šlo kdaj kaj narobe.
Iz tega, kar sem napisala, bi mogoče lahko sklepali, da je odnos med Aljo in Lili ter njunima fantoma prikazan preveč idealistično in neverodostojno, pa sploh ni tako. Mogoče je vse mladostniško naivno, a to paše v zgodbo in h glavnima junakinjama.

Druga tema, ki se je loteva roman, je najstniška nosečnost. Kako se z njo spopada bodoča mami, je opisano z veliko natančnostjo in občutkom. Prikazana je tudi reakcija bodočega očeta, pa bodočih starih staršev - vse zelo dodelano in prepričljivo - tudi predvidljivo, a vendar ne dolgočasno in dolgovezno. Še celo napol dementna babica pride na svoj račun in izusti stavek, ki osupne: O, ti kurbica mala.

Največja od vseh tem, osrednja tema romana, je tista o odnosu Slovencev do tujcev, ki so se k nam priselili iz drugih delov bivše Jugoslavije. Ta tema je prikazana z dveh zornih kotov - prvi je skozi oči ksenofobov,  drugi z vidika (pre)velike družbene angažiranosti za odpravo krivic, ki jih doživljajo tujci.
Odlično je opisano, kakšen strup je lahko nacionalizem, če pade na plodna tla. Plodnih tal je pa ravno v času krize in recesije največ. Zaradi tega strupa se čisto normalen, mlad fant, ki preživlja sebe in svojo mamo ter  ga ni strah tudi v nestabilnih razmerah ustvariti družine, lahko mimogrede spremeni v zadrtega ksenofoba, ki je sposoben tudi nasilnih dejanj. 

Pravzaprav ta preobrazba ne poteka čisto mimogrede. Je počasna, a vztrajna. "Tako kot se ne zavedaš, kdaj se rodiš in kdaj umreš, se ne zavedaš tudi, kdaj začnejo stvari iti narobe..." pravi Alja.
Za Marsa ne vem, kdaj se je spremenil v skina. Poleg tega me že odkar sem prebrala knjigo mori banalno vprašanje - pa upam, da ne gre za SPOJLER - na katerega ne znam odgovoriti: Je bil Mars brez las že od samega začetka romana? Kot da je to ne vem kako pomembno, a če se boste lotili romana, bodite pozorni na to, pa mi, če se vam zdi, zaupajte odgovor:) Ker jaz si takšnega, obritega, nisem predstavljala.

Če imamo na eni strani ksenofobe in nacionaliste, imamo na drugi strani skupino idealističnih mladincev, ki so prepričani, da bodo s svojimi akcijami kar čez noč spremenili svet in odpravili krivice. Pa se morajo še veliko naučiti, saj s svojimi dejanji tudi škodujejo. Mogoče najbolj ravno tistim, ki jim želijo pomagati.
Detajli mišljenja in obnašanja ljudi na obeh straneh so razčlenjeni s proustovsko natančnostjo.

Roman ima nekaj ganljivih odlomkov, ki zvabijo solze v oči. Največji je tisti, v katerem Alja prvič pride v stanovanje Muisavljevićev, kjer naj bi nudila inštrukcije osnovnošolcu Senadu. Osupla nad razmerami, v katerih živi družina, pove : "Zrla sem v revščino, preprosto in odkrito revščino. In revščina je skozi trojico oči, ki so zdaj, v polni svetlobi, odsevale ploščato in malo votlo, odkrito zrla nazaj vame." S tema dvema stavkoma je tudi predme s silovitostjo, ki jo redko srečam, stopila vsa beda, v kateri je bila prisiljena živeti bosanska družina - z materialno prikrajšanostjo oropana tudi prihodnosti.

Težko je napisati racionalno mnenje o tako veliki knjigi kot je roman Polone Glavan. Kakorkoli je roman, ki  z veliko natančnostjo, občutljivostjo in prepričljivostjo razčlenjuje pomembne življenjske teme, a pri tem še zdaleč ni  zamorjen ali "zatežen". Napisan je tako, da se bralca globoko dotakne. Ni vsiljiv in ne moralizira. Poučen je na prijazen način.

Roman bi bil idealno maturitetno branje. Knjiga bi bila mladim blizu tako zaradi jezika kot zaradi teme. Prepričana sem, da bi bila večini maturantov tudi všeč. Poleg tega bi se pri branju vadili v potrpežljivosti in preganjali strah pred debelimi knjigami:)
Knjiga je seveda primerna tudi za odrasle bralce. Priporočam jo vsem, ki jih zanimajo pomembne življenjske teme in s prizanesljivostjo in razumevanjem gledajo na čudež odraščanja. Roman pa bo prava poslastica tudi tistim, ki imajo radi slovenski jezik. Kaj vse se da z njegovo pomočjo napisati in izraziti! Pa čeprav se v knjigi večinoma uporablja le slengovska različica.

Roman Polone Glavan Kakorkoli je  moj favorit za kresnika. To si upam trditi kljub temu, da sem do sedaj prebrala samo pet slovenskih romanov z letnico izida 2014. Nemogoče se mi namreč zdi, da bi letos v Sloveniji lahko izšel še en tako izvrsten roman.

Polona Glavan