petek, 29. september 2017

V japonski knjigarni

Knjigarna Kinokuniya v Shinjukuju, Tokio, je tista, v kateri je Haruki Murakami kupil nalivno pero in papir za svoj prvi roman.

Knjigarna Kinokuniya
Ogromna je in za obiskovalce, ki ne znajo japonsko, težko obvladljiva. Razteza se na devetih nadstropjih in pokriva vsa knjigotržna področja. Mene je zanimal predvsem oddelek za beletristiko. Težko se je bilo znajti, saj so bili napisi izključno v japonskem jeziku.

Bila sem prepričana, da bom zlahka našla najnovejši roman Harukija Murakamija, lepo izpostavljenega na kakšni polici z novostmi ali bestsellerji, pa sploh ni bilo tako. Roman Killing Commendatore, je izšel v marcu in tako že dolgo ni več novost. Na Japonskem pa je toliko pisateljev, ki so uspešni in redno izdajajo svoje knjige, da ga tudi med bestsellerji - vsaj zdi se mi, da sem gledala knjižne police, kjer so bile razstavljene uspešnice, ni bilo. S pomočjo hčerke, ki se je sicer zadrževala predvsem na oddelku z mangami in knjigami za učenje japonščine, sem Murakamijev zadnji roman v dveh knjigah le našla. Razstavljen je bil na policah naslovljenih Japonski pisatelji, ki so bile nasproti polic Japonske pisateljice.
Ha, malce seksistični so na Japonskem in knjige pisateljic razstavljajo ločeno od knjig pisateljev;)

Haruki Murakami: Killing Commendatore
Prijazna prodajalka je potem pokazala, kje so knjige Banane Yoshimoto (o njenem romanu Lebensgeister sem že pisala) in po tej pomoči mi je postalo malo bolj jasno, kje iskati posamezne avtorje in njihove knjige. Knjige so bile namreč večinoma razporejene po založbah, pri katerih so izšle. Tako si lahko knjige enega in istega avtorja našel na več različnih mestih.

Največja gneča na oddelku je bila pri založbah, ki izdajajo žepne knjige. Japonske žepne knjige so res žepne - majhne in priročne, ravno prav velike, da gredo še udobno v nekoliko večji žep. Japonci namreč prisegajo na knjige iz papirja, takšne da jih lahko primejo v roke in listajo. E-knjige na Japonskem niso najbolj priljubljene.
Cene žepnih knjig so izredno ugodne - 500 do 700¥, kar je 4 do 6 €. Trdo vezane knjige so dražje, a še vedno večinoma cenejše od 2500 ¥ ali okrog 22 €. Nisem se mogla upreti želji, da ne bi kupila žepne izdaje moje najljubše knjige vseh časov, Mannove Čarobne gore. V japonskem prevodu, seveda. Za spomin:)

V japonščino prevedene tuje knjige je lažje najti kot knjige japonskih avtorjev. Pri prevedenih knjigah je namreč na naslovnicah poleg naslova v japonskem jeziku tudi naslov originala in sicer v jeziku, v katerem je bila knjiga napisana. Tako imajo knjige angleških in ameriških avtorjev tudi angleške naslove; na naslovnici Bulgakovega romana Mojster in Margareta pa poleg japonskih pismenk najdete tudi cirilico. V japonščino prevedenih knjig slovenskih avtorjev nisem našla.

Bulgakov: Mojster in Margareta (zelen ovitek),
med ostalimi ruskimi knjigami

V knjigarni si je bilo zanimivo ogledovati tudi originalne japonske knjige - tiste brez kakršnihkoli podnaslovov ali pripisov v drugih jezikih. Ponavadi imajo izredno lepe naslovnice. Zdele so se mi prave majhne umetnine.
Pri branju ali pa samo listanju japonskih knjig je dobro vedeti, da se odpirajo ravno obratno kot naše - od zadaj naprej, bi lahko rekli. Naša zadnja stran knjige je njihova prva. Pismenke pa se berejo od desne proti levi in od zgoraj navzdol.

Knjigarna Kinokuniya ima prodajalne po celi Japonski, širi pa se tudi onkraj meja. Zaradi velikega zanimanja za japonske mange, imajo prodajalno tudi v ZDA in Avstraliji ter celo v Dubayu.

Na Japonskem pa so zelo razširjene tudi second-hand knjigarne. Zelo znane so tiste iz verige Book Off. Eno izmed njenih prodajaln smo imeli čisto blizu našega hotela. Bila je spet večnadstropna stavba, čeprav še zdaleč ne tako velika kot Kinokuniya. Na policah so bile zložene knjige - večinoma mange, ki so bile izredno dobro ohranjene. Zaradi tega, ker so bile ovite v polivinilasto ovojnico, so celo izgledale kot povsem nove. Njihova cena je lahko tudi samo 100¥, kar je manj od enega evra.

Book-Off
V takšni knjigarni bi lahko navdušeni bralec, ki bi znal japonsko, preživel celo popoldne in večer. Book Off knjigarne so namreč odprte do 23. ure, kar je zelo prikladno za tiste, ki delajo do večernih ur. Prav nič nenavadno tako ni bilo v večernih urah v knjigarni videti moškega v črnih hlačah in beli srajci (tako so Japonci oblečeni za v službo), kako lista po mangi. Ki ni bila vedno pornografska...

Edino kar sem poleg znanja japonskega jezika pogrešala v knjigarnah na Japonskem, so bila mesta, kjer bi lahko obiskovalec posedel in v miru prelistaval knjige. Stolov skoraj ni bilo. Knjige se je bralo in izbiralo stoje. Vzrok za to bo verjetno ta, da - tako kot povsod v prenaseljenem Tokiu - primanjkuje prostora. Verjetno še za vse knjige, ki bi jih radi ponudili kupcem, ni bilo dovolj prostora, saj so nas napisi (tokrat tudi v angleščini) vabili naj pogledamo tudi tiste knjige, ki so v predalih pod policami; knjižne omare pa so bile tako tesno druga zraven druge, da je bilo marsikje prav težko mimo.

Knjige pa se lahko dokaj udobno in prijetno bere nekje drugje. S knjigo v rokah se lahko usedete kar na tla ali pa, če vam je to prijetneje, po prikupnih sedežih ob steni. Nekateri sedeži imajo poleg tudi majhne mizice. Iz bližnje omare lahko potem vzamete knjigo - največjo izbiro imate med mangami, in da je užitek še večji, si lahko ob tem naročite še skodelico okusne kave. Pa to seveda še ni vse. Zdaj pride tisto najboljše. Ob vsem tem lahko še opazujete ali ljubkujete mačke, ki se prosto sprehajajo po prostoru.

neko-cafe
Da, uganili ste. Pripovedujem o neko-cafeju, ali kot jim pravimo na Zahodu, o cat-cafeju.
Kako je v ljubljanskem cat-cafeju ne vem, ker tam še nisem bila, a tisti v Nürnbergu je v marsičem drugačen od japonskega, ki smo ga obiskali. Predvsem so na Japonskem mačke v mačjih cafejeih večji carji kot so v Evropi. Na Japonskem ima obiskovalec občutek, da je prišel nekam, kjer živijo privilegirani mački, in so ljudje pripuščeni zraven samo za to, da izpolnjujejo njihove želje. Plačati morajo že za vstop v cafe in si sezuti čevlje. In potem imajo mogoče to čast, da kakšnega mačka, če je le-temu ravno do tega, potrepljajo ali potolčejo po spodnjem delu hrbta - tako namreč Japonci ljubkujejo mačke. Da bi kdo od njih mačke božal, nisem opazila.
Obiskovalcu v neko-cafeju ni potrebno naročiti hrane ali pijače, saj konec koncev je težko piti ali jesti ob toliko mačkih, ki se sprehajajo naokoli in ob tako skromnem pohištvu za udobno posedanje. Lahko pa se v roke vzame knjigo in nekaj strani prebere.
V Evropi je v neko-cafejeih malo drugače. Obiskovalci sedijo za mizami, pijejo kavo ali kaj malega pojejo, mačke pa se sprehajajo naokoli in so bolj ali manj le za okras. Vsaj meni se je tako zdelo.
A zdaj sem precej zavila z literarne poti. Na kratko, tudi v neko-cafejih se lahko bere (sicer večinoma le lahkotne) knjige.

Japonci imajo posebno besedo za človeka, ki kupuje knjige tako pogosto in v tako velikem številu, da je že takoj jasno, da jih vseh v svojem življenju ne bo mogel prebrati. Ta beseda je tsundoku in je znana tudi izven Japonske. Nekateri se ob tem sprašujejo, če ne bi bilo dobro besedo dopolniti v  e-tsundoku - za vse tiste kupce, ki nenehno nalagajo nove in nove knjige na svoje elektronske bralnike.
Ste se prepoznali? Jaz sem se;) Na kindlu je knjige še lažje kopičiti kot v knjižnih omarah.

Vendar pa. Kljub številnim knjigarnam in ogromnemu številu izdanih knjig, Japonci kupujejo vedno manj knjig. In tiste, ki jih kupijo, so večinoma bolj lahkotne vrste. Tudi preveč debele ne smejo biti. Zaradi tega, na primer, Murakamijevi daljši romani na Japonskem vedno izidejo v več knjigah.
Japonci tudi berejo vse manj. Glavni razlog za to naj bi bilo pomanjkanje časa, pa tudi to, da v knjigah ne najdejo ničesar zanimivega in imajo občutek, da knjig pravzaprav sploh ne potrebujejo. Pred 25-imi leti so potniki na vlakih tokijske podzemne železnice spali ali pa držali knjigo v rokah; danes spijo ali pa držijo telefon v roki in z njegovo pomočjo prav gotovo ne berejo knjig.


Negativni trend bralne kulture in nakupovanja knjig, ki sta značilna za Japonsko, je opaziti tudi povsod drugod v razvitem svetu. Mogoče je v tehnološko visoko razviti, robotizirani, digitalizirani in v prihodnost naravnani deželi kot je Japonska to še posebno očitno. In strah vzbujajoče. Dejstvo je, da v današnjem času najmanj berejo ravno v visoko razvitih državah. Največ ur s knjigo v rokah pa preživijo ljudje v Indiji (link).

Nas mora torej skrbeti za prihodnost literature?

Haruki Murakami razmišlja o tem v svojih esejih, ki so zbrani v knjigi Von Beruf Schriftsteller. Ne dela si utvar.
Ocenjuje, da je na svetu samo 5% ljudi (mednje sodite tudi vi, dragi bralci mojega bloga:), ki redno berejo leposlovje; od ostalih 95% pa nekateri občasno še posežejo po knjigi (recimo, po kakšni nagrajeni ali pa posebno izpostavljeni; v Sloveniji je bila takšna knjiga Čefurji raus), a večina lahko povsem zadovoljno živi tudi brez knjig. In sploh ni rečeno, da je njihovo življenje zaradi tega manj kakovostno! Verjetno je še bolj kreativno in bolj efektivno kot je življenje nas, strastnih bralcev. Svet je raznolik, potrebe ljudi in njihovi pogledi na knjige pa različni, nadaljuje svoje razmišljanje Murakami, in prav možno je, da za obstoj  civilizacije in za naše bivanje na tem svetu knjige niso (več) nujno potrebne. A vendar Murakami svoje razmišljanje, vsaj kar se nas bralcev tiče, zaključi optimistično. Dokler obstaja teh 5% ljudi (ali pa 20% ali pa samo 1%), ki redno berejo, se za prihodnost literature ni bati.

Če dodam svoje mnenje. Kljub temnim sencam, ki se že v današnjem času vlečejo preko knjig in literature na splošno, sem vse bolj prepričana, da današnji bralci živimo v za nas najboljšem možnem svetu v celotni človeški zgodovini - pa naj bo to na Japonskem, v Sloveniji ali v Nemčiji. Pomislite, kako bi bilo, če bi živeli pred 250 leti. O Tolstoju, Mannu, Proustu, sestrah Brönte in Jane Austen takrat še ni bilo niti sledu. Najboljši romani še niso bili napisani. Kaj le bi človek v tistem času bral? V današnjem času pa lahko tako enostavno dostopamo do teh čudovitih knjig.
Poleg tega imamo dandanes velikansko ponudbo sodobnih romanov; tako veliko kot še nikoli do sedaj. Pri izbiranju moramo biti sicer zaradi njihove številčnosti previdnejši, a tudi tu se med mnogimi povprečnimi primeri najdejo izjemne knjige.

Poleg tega imamo srečo, da živimo v obdobju, ko imamo še čas in voljo, da se usedemo in uro ali dve beremo. Mogoče zaradi tega nismo tako učinkoviti člani sodobne družbe, smo pa zato bogatejši za izkušnje drugih in tudi s tem pripomoremo k napredku, ki je tako zaželen.
V prihodnosti mogoče ne bomo imeli več tako velike ponudbe čtiva. Mogoče pri njeni izbiri ne bomo tako zelo svobodni kot smo danes. Mogoče nam bodo celo predpisali, kaj je vredno brati in kaj ne. Mogoče sploh ne bomo imeli časa, da bi o tem razmišljali, kaj šele, da bi kaj brali. Mogoče bomo samo zrli na ekrane, kjer bo nekdo za nas pripravil nekaj omamnega in miselno povsem nezahtevnega.


A vendar tudi jaz ostajam optimistična. Knjig, ki jih bo vredno prebrati, kljub vsemu nikoli ne bo zmanjkalo:) Pa čeprav bodo mogoče nekoč prav vse v digitalnih okvirih ter gibajočih slikah in za njihovo branje niti črk ne bo potrebno poznati.
Zgodbe so že od nekdaj tam, kjer so ljudje, in tako bo ostalo tudi v prihodnje.

četrtek, 14. september 2017

Po sledeh Alme Karlin na Japonskem (prvi del)

Alma Karlin (1889-1950), drzna in pogumna svetovna popotnica iz Celja, je na Japonsko prispela v začetku junija 1922 in tam ostala dobro leto dni, do 1. julija 1923.
Japonska je bila svojevrsten višek njenega več kot osem let trajajočega potovanja po svetu. V njenih potovalnih dokumentih je bil namreč kot cilj potovanja že od vsega začetka zapisana Japonska - vendar pa te eksotične in skrivnostne dežele zaradi pomanjkanja ladij, ki bi vozile v zaželeno smer ali predrage vozovnice, ni uspela doseči po najkrajši in najhitrejši možni poti. Pred Japonsko je tako prepotovala južno in severno Ameriko - tam doživela marsikaj hudega, in se nato preko Havajev, šele po dveh letih svojega potovanja, za eno leto končno nastanila na tem zaželenem cilju svojega raziskovanja.

O svojih japonskih doživetjih in opažanjih je Alma Karlin redno in z zelo kratkimi časovnimi zamiki pisala v prispevkih za časopis Cillier Zeitung, ki je izhajal v Celju. Napisala je osemnajst popotnih skic z Japonske. Tri od teh so prevedene tudi v slovenski jezik in objavljene v knjigi Popotne skice, ki so leta 1997 izšle pri založbi Kmečki glas. Prebrala sem jih. O čem je Alma Karlin pisala v ostalih skicah, sem izvedela iz izčrpne in zelo zanimive spremne besede še ene od knjig izpod peresa Alme Karlin - zbirke štirih kratkih zgodb s preprostim naslovom Japonske novele. Novele je prevedla in zanje napisala tudi spremno besedo velika poznavalka slavne Celjanke, Jerneja Jezernik.
O svojih doživetjih na Japonskem je Alma Karlin poročala tudi v prvem delu svoje potopisne trilogije Samotno potovanje v daljne dežele. Tragedija ženske.

Vse te knjige so mi pomagala pri iskanju (nekaterih) sledi, ki jih je Alma Karlin pustila v tej daljni in lepi deželi, ki jo je to poletje obiskala tudi naša družina.
A preden začnem, naj še enkrat poudarim: pri raziskovanju in primerjanju naših doživetij z doživetji Alme Karlin so mi daleč najbolj pomagali izsledki raziskovanj, ki jih je opravila in tako zelo nazorno ter strokovno izčrpno v raznih svojih besedilih predstavila Jerneja Jezernik.


Yokohama

V Yokohami - drugem največjem japonskem mestu, se je Alma Karlin prvič srečala z Japonsko in njenimi prebivalci. Njena ladja se je namreč zasidrala ravno v tem velikem pristaniškem mestu. Yokohama je bila po letu 1853, ko se je Japonska po več kot 200 letih popolne izolacije začela ponovno počasi odpirati svetu, tisto mesto, ki je sprejelo prve tujce, ki so v tej daljni deželi iskali svojo srečo in zaslužek. Mesto je bilo v času Alminega obiska in je še danes živahno, multikulturno središče, kjer se srečujejo ljudje z različnim kulturnim in jezikovnim ozadjem. Tukaj stoji najvišji nebotičnik na Japonskem (visok je 296m), tukaj je največja kitajska četrt na Japonskem in tukaj je posebno pokopališče, ki je rezervirano samo za tujce.

Tako kot Alma Karlin smo tudi mi Yokohamo doživeli le bežno - z vlaka; ona na poti v Tokio, kjer je bilo njeno prebivališče, mi med potovanjem iz Tokia v Kyoto in nazaj. No, naše potovanje skozi Yokohamo je bilo hitrejše kot Almino, saj smo se peljali s Shinkansenom, nekoč najhitrejšim vlakom na svetu in zaradi tega mogoče zaznali bistveno manj značilnosti mesta kot Alma. Smo se pa vsi peljali po istem odseku železniške proge in sicer tistem, ki je najstarejši na Japonskem. Leta 1872 so namreč tujci zgradili prvo železniško progo na Japonskem in ta je povezovala prav Yokohamo s Tokiem. Samo za primerjavo: Slovenci smo v tem času že imeli železniško povezavo z Dunajem in Trstom.

Alma Karlin je bila v Yokohami takoj za tem, ko se je izkrcala z ladje, izzvana v pogovor, ki bi bil lahko zanimiv za strokovnjake, ki se ukvarjajo z dandanes izredno popularnimi Gender Studies.
Ob prihodu v Yokahomo se je namreč med Almo in prijazenim fantičem, ki ji je pomagal pri prtljagi, razvil naslednji dialog:
Nekaj časa je okleval, potem pa me je s svojim prijaznim vzhodnjaškim smehljajem vprašal: "Oprostite prosim, toda - ste moški ali ženska?" Razen bubi frizure je na meni moškega le moja moška duša, ki je razvila malo (moji sovražniki bi trdili, da nobenih) ženskih kreposti. Zato sem malce začudeno odvrnila: "Gospodična sem." "To sem si tudi mislil," je dejal z vidnim zadovoljstvom, " toda vedno ste bili v družbi moških."Bog, če bi bile spremembe tako preproste, bi hotela rade volje prebiti preostanek svojega življenja v družbi moških...
Ha. No, kateri spol bi torej izbrala Alma Karlin, če bi živela v današnjem času? Transgender?Genderfluid? Včasih je bila zadovoljna tudi s tem, da je bila le ženska;)


Tokio

Akihabara
Tokio je bil kraj tako naše kot tudi Almine nastanitve na Japonskem. Alma je polovico leta prebivala v ruskem penzionu v Yarakucho Sanchomeju blizu Ginze, potem se je pa preselila k enemu od svojih učencev na obrobje Tokia, v Hongo. Tam je imela japonsko sobo, ki je merila dve in pol rogoznici, v njej pa so bili še plinski gorilnik, miza in stol.
Mi smo bil nastanjeni v Akihabari - t.i. Electric Districkt - meki za ljubitelje računalnikov in drugih elektronskih naprav, mang, anime, računalniških igric in maid caffe-jev.
Današnji hoteli na Japonskem so sicer povsem drugačni kot so bila japonska bivališča v času Alminega obiska, a določene podobnosti ostajajo. Sobe na Japonskem - tudi v hotelih, so še vedno izredno majhne, pohištvo pa skromno. Naši sta bili brez omar, le z majhno zakonsko posteljo prislonjeno k steni, mizo in stolom.
So bila pa zato stranišča nekaj posebnega in visoko digitaliziranega.
Deske stranišč na Japonskem so ogrevane; po želji pa se lahko s pritiskom na tipko aktivira tudi curek tople vode ali razpršena topla voda, ki je usmerjena ravno v pravo smer;) Na osebno higieno Japonci že od nekdaj veliko dajo.

To je ugotovila tudi Alma. Hišni gospodar, pri katerem je živela, se ji je nekoč previdno približal s vprašanjem, če bi se hotela tudi kdaj okopati (o Evropejcih namreč kroži glas, da so grozni packi, ki se nikoli ne umivajo)... No, Alma je na to vprašanje odgovorila pritrdilno in se od takrat dalje kopala najmanj trikrat na teden. Opazila pa je, da se Japonci kopajo tudi po dvakrat dnevno - v izredno vroči vodi, najprej moški, nato ženske, potem pa še "umazane" Evropejke - vsi v isti vodi, se razume.

Alma Karlin se je na svojem potovanju okoli sveta preživljala z delom, ki ga je opravljala v kraju, kjer se je nahajala. Nikoli ni beračila. Ponavadi je pisala članke za različne časopise in poučevala tuje jezike. Svoje učence je najpogosteje učila angleščino ali nemščino, pa tudi francoščino. Na Japonskem je imela s svojo zaposlitvijo veliko srečo. Dopoldne je delala na nemškem konzulatu, popoldne pa je poučevala jezike in tako dokaj udobno živela in si nabrala tudi nekaj denarne zaloge.

Vsako jutro se je na poti v službo sprehodila po Ginzi - že takrat velikem nakupovalnem središču. V potopisu Samotno potovanje piše:
Ginza je ena sama neskončna prodajalna, polna čudovitih reči, trgovine pa se bohotijo s čudovitimi okraski.
Tako je tudi danes - le da je vse skupaj še večje in višje, razkošnejše in bogatejše. V Ginzi najdete trgovine vseh luksuznih blagovnih znamk.

Ginza je dobila ime po srebrnem kovancu, kar je kar pravo ime zanjo. Zgrajena je bila leta 1612, potem ko je Edo ali Tokio postal japonska prestolnica in so se na področju, ki je bil prvotno zamočvirjeno, nastanili prvi obrtniki in trgovci. Soseska je bila v zgodovini do današnjih dni večkrat uničena  - v potresih in požarih, pa tudi bombardiranju - a so jo vedno znova ponovno zgradili. Ginza, skozi katero se je sprehajala Alma, je že izgledala evropsko in ne več tradicionalno japonsko. Po velikem požaru leta 1872  je namreč načrte za njeno ponovno izgradnjo izdelal britanski arhitekt. Stavbe so bile sezidane iz rdečih zidakov.

park Hibiya
...Pot od Yuracucha do nemškega veleposlaništva je bila dolga dobrih dvajset minut,
vodila pa me je skozi park Hibiya...
(AK: Samotno potovanje)

Alma Karlin v popotni skici z naslovom Wanderungen durch Tokyo / Potepanja po Tokiu, opisuje svoje sprehode po japonski prestolnici. Tokio se ji je zdel, drag, pisan, velikanski, razpotegnjen, nenavaden, čaroben in vedno poln presenečenj. Vse to velja še danes. No, mogoče lahko pripomnim, da Tokio vendarle ni tako zelo drag. Dnevna vozovnica za podzemno železnico je na primer cenejša od tiste v Londonu; hrana v tipičnih japonskih restavracijah (brez dodatnega luksuza, seveda) pa je le nekaj dražja kot tista, ki jo zaračunajo v običajnih ljubljanskih restavracijah.

Kje točno vse se je v Tokiu Alma še sprehajala, ne vem, ker popotne skice nisem uspela najti in prebrati. Pa bi jo zelo rada! Verjetno ni bila v zahodnem delu mesta - Shibuyi ali Shinjuku, kjer se radi zadržujejo literarni junaki Harukija Murakamija. Takrat ta dva predela še nista bila drugi center (ali pa srce) Tokia. Tudi znotraj obzidja cesarske palače verjetno ni bila, čeprav je na poti v službo hodila tam mimo. Čudoviti vrtovi Ninomaru niso bili takšni kot so danes.

Na zunanji strani obzidja cesarske palače...
(tudi tod mimo je verjetno hodila AK, ko je šla v službo)
(Tisto zeleno so vodne rastline v vodi obrambnega jarka.)

...in znotraj obzidja cesarske palače
Vrtovi Ninomaru
zasajeni leta 1964, takšni kot so bili v 18. stoletju

Skoraj pa sem prepričana, da je obiskala najpomembnejše šintoistično svetišče v Tokiu, Meiji-Shrine. To svetišče je najbolj obiskan kraj na Japonskem, saj ob novem letu tam naštejejo več kot 3 milijone obiskovalcev. Ko je bila Alma na Japonskem, je bilo svetišče še čisto novo, saj so ga zgradili šele leta 1920. Posvečen je cesarju Mutsušitu, ki je leta 1868, na samem začetku svoje vladavine, Japonsko spet odprl svetu in jo popeljal na pot modernizacije. Do svetišča se pride po široki, s cedrami obdani poti, skozi številne dih jemajoče lesene torije (vrata). Ko si ob vodnjaku umijete roke in usta, lahko stopite še pred najsvetejši prostor svetišča, vržete kakšen kovanec v skrinjo, se priklonite, plosknete z dlanmi, se še enkrat priklonite in upate na srečo v prihajajočem letu ter izpolnitev želja.

Vendar pa kljub vsemu Almine oči - če sploh so,  niso gledale istih torijev, kot smo jih mi. Svetišče je bilo namreč ob koncu druge svetovne vojne bombardirano in povsem uničeno s strani Američanov. Razlog za to naj bi bil ta, da je bilo svetišče kraj romanja najbolj militarističnih in agresivnih Japoncev.
Po vojni so svetišče ponovno postavili in sicer izključno s prostovoljnimi prispevki. Pri tem so dosledno sledili načrtom prvotnega svetišča. Enega izmed torijev v svetišču so izdelali iz lesa 1500 let stare japonske ciprese.

Tori (narejen iz lesa 1500 let stare ciprese), Meji Shrine
Če greste skozi tori*, veste, da se približujete nečemu svetemu.

Ob koncu druge svetovne vojne je bilo v bombnih napadih uničeno in pozneje ponovno zgrajeno še eno tokijsko svetišče - tokrat budistično, imenovano Senso-ji. Tempelj je posvečen boginji usmiljenja Kvanon, katere zlati kipec naj bi v letu 628 iz bližnje reke Sumida potegnila dva japonska ribiča.Ta tempelj je Alma Karlin obiskala, opisuje ga v svojem potopisu Samotno potovanje.

Senso-ji
...Obiskovalce je nosilo v temni tempelj kakor od vetra gnano pisano jesensko listje...
(AK: Samotno potovanje)
V eni izmed popotnih skic - tisti z naslovom Im Asakusa-Park des Nachts / Ponoči v parku Asakusa, pa opisuje svoj nočni sprehod po parku v neposredni bližini tega svetišča. Ta popotna skica je ena Alminih najintimnejših in najbolj osebnih. Po parku se je namreč sprehajala s svojim bivšim učencem, ki ga je v Londonu pred leti učila angleščine, in s katerim so jo vezala nežna romantična čustva in pričakovanja. Ki pa se v parku Asakusa niso izpolnila...

park Asakusa
V potoku so za okras krapi pisanih barv, imenovani koi.
...Krap je simbol močnega moškega...
(AK: Samotno potovanje)
Od leta 1657 pa do njegovega uničenja v bombardiranju leta 1945 je bila v neposredni bližini Senso-ji templja "red district" japonske prestolnice ali "prepovedano mesto". Imenovala se je Yoshivara. Alma Karlin jo je obiskala in ji posvetila eno od svojih popotnih skic - tisto z naslovom Prepovedana Jošivara. Prevedeno imamo tudi v slovenski jezik. V njej pisateljica opisuje življenje gejš - profesionalnih mojstric, ki zabavajo svoje goste s plesom, petjem in igranjem na tipične japonske inštrumente - praviloma pa jim ne nudijo erotičnih uslug. Za prostitucijo so bile zadolžene džore, tudi nastanjene v "mestu užitkov".
Jošivare danes ni več. Za razliko od obeh templjev je po drugi svetovni vojni niso ponovno zgradili.

Iz Tokia se je Alma Karlin večkrat podala na izlete po drugih krajih Japonske. Mi smo ji sledili v Kamakuro in Kyoto. O tem pa naslednjič.

=======================================================

* Mimogrede: Skozi torije, ki so ga vodili do stotih šintoističnih templjev, je romal skupaj s pepelom svojega očeta japonski ljubimec iz istoimenskega romana Isabel Allende.

petek, 08. september 2017

Goran Vojnović: Figa

Glejte, ni Goran Vojnović kriv za to, da za vsak roman, ki ga napiše, dobi kresnika! 
In potem sproži na eni strani slavospeve, na drugi pa nesramne kritike svojih del. Tako ena kot druga mnenja o njegovih knjigah so ponavadi daleč preveč skrajna in pristranska.
Problem večine bralcev (ali pa samo prelistovalcev) njegovih romanov je ta, da Vojnovićeva dela ocenjujejo skozi svojo politično in slovensko razklano perspektivo. 
Je njegove romane res tako težko ocenjevati objektivno, nekoliko odmaknjeno in čustveno neprizadeto? Ne vem.

Kako je z mano in Vojnovićevimi romani?
Roman Čefurji raus sem brala kot podlistek v časopisu Delo. Prebrala sem le nekaj strani in potem roman odložila. Ne, to enostavno ni bilo zame.
Romana Jugoslavija, moja dežela sploh nisem začela brati. Od tega me je odvrnila pisateljeva reakcija ob prejemu kresnika - bil je iskreno presenečen, da je dobil nagrado:)
Tretji roman, za katerega je Goran Vojnović dobil tretjega kresnika, sem prebrala. Da sem knjigo prijela v roke, me je prepričal pisatelj sam. Ob razglasitvi peterice finalistov za letošnjega kresnika je namreč za Delo povedal naslednje:
Moja prva romana sta se zaradi obravnavanih tem, njunih naslovov in še marsičesa prelila čez meje literature, kar mi je bilo v veselje pa tudi v breme. V veselje, ker sta dosegla bralce, ki jih sicer ne bi, in v breme, ker se ju je pogosto bralo neliterarno, ali pa se je o njima razpravljalo, ne da bi se ju sploh prebralo. Celo v parlamentu. Figa je, pa ne le zaradi naslova, drugačen, tišji roman, ki ni in najbrž niti ne bo našel poti v širni svet onkraj literarnih kritik, večerov in nagrad. O njem se je zelo lepo pisalo, našel je zavidljivo, čeravno s svojima predhodnikoma neprimerljivo število bralcev, a vse v prijetni, literarni tišini, ki ni zmotila krjaveljskega tuljenja nepismenih. In upam, da ga niti v prihodnje ne bo. 
Goran Vojnović, Delo, 23.05.2017

Kako bi lahko ob tem ostala neprizadeta? Te besede so me izzvale precej bolj kot oba provokativna naslova njegovih prejšnjih dveh romanov. To knjigo je bilo enostavno treba prebrati.

Gre za družinsko sago treh generacij, prostorsko razprostrto od Novega Sada, preko Bosne in hrvaške Istre do Ljubljane. Časovni potek dogajanja je sicer le nekaj dni - od smrti pa do pogreba pripovedovalčevega dedka, a zgodba sama obsega daljše obdobje - od leta 1955 pa do današnjih dni. Prvoosebni pripovedovalec, Jadran Dizdar, v teh nekaj dneh obuja življenjske zgodbe svojih staršev in starih staršev, pa tudi svojo lastno intimno zgodbo.

Zgodba romana je sestavljena iz dogodkov, ki se dogajajo zdaj in tu, se pravi ob mrtvem dedku, in dogodkov iz preteklosti, ki so zasnovani na jasnih in splošno znanih dejstvih iz družinske kronike. A med temi točno določenimi in usodnimi točkami poteka družinske zgodbe, je še vedno veliko praznega prostora. Tega Jadran izpolni s svojimi lastnimi predvidevanji, razmišljanji in predstavami. Super. Natančno dramaturško zgrajena zgodba je izredno gladko prehajala iz enega dogajanja v drugega in vzbujala moje zanimanje za nadaljnje branje.

Roman se začne, ko pride Aleksandar Đorđević - pripovedovalčev dedek, kot mlad gozdni upravitelj iz Ljubljane na svoje novo delovno mesto v Buje. Komisar severne Istre pričakuje, da bo z njim dobil sorodno srbsko dušo, ki mu bo pomagala preganjati tesnobo, a na Aleksandru je srbsko samo njegove ime. In še to ni njegovo pravo. Že takoj preseneti - tako komisarja kot tudi bralca - ker ne želi stanovati v hiši, kjer so donedavnega živeli italijanski prebivalci, a so se morali hitro in na silo preseliti. Raje z lastnimi rokami zgradi svojo hišo in to skoraj v divjini, na robu vasi Momjan. Ta hiša ima potem za celotni roman in vse nastopajoče, predvsem pa za prvoosebnega pripovedovalca, pomembno vlogo. Figa na njenem dvorišču je romanu dala tudi naslov.

V tej hiši Jadran ob mrtvem dedku začne z razpletanjem zgodbe o svoji družini. Začetna zgodba, ki se tiče večinoma le Aleksandra in njegove žene Jane Benedejčič - o njej pa poleg Jadrana razmišlja tudi njegova mama Vesna - Aleksandrova in Janina hčerka - me je presunila do dna srca. Goran Vojnović piše z občutkom in mero, z ljubeznijo in predanostjo. Konec vsakega drugega odstavka sem bila na robu solz. Resno. Kdo bi si mislil! Ob Vojnovićevem romanu!
Ganljiva ni samo zgodba med Aleksandrom in Jano; ganljiva so občutja njunega vnuka Jadrana, ki se zdrzne ob možnosti, da dedek vendarle ni umrl naravne smrti, kakor so vsi predvidevali, in ganljive so besede njune hčerke Vesne, ki ne mara fotografij, ker nas le-te prisilijo, da se spomnimo tudi neprijetnih dogodkov iz preteklosti in ne samo tistih, ki jih precedi naš dobrohotni spomin, ki so mu pri srcu le prijetni spomini.

Roman sem navdušeno brala do konca tretjega poglavja - do približno tam, kjer se eden od stavkov Jadranovega razmišljanja - sicer poln globokih čustev in občutij, začne vleči preko več strani. Takrat me je prvič prešinilo, da to vendar ne bo tako odlična knjiga, kot sem pričakovala.
Oja, saj je v nadaljevanju romana še vedno veliko navdušujočih odlomkov, a tistega vsesplošno prevevajočega se bogastva misli in občutkov ter pisateljevega mojstrskega prenosa le-tega v črke in stavke romana, ni bilo več. Kot da bi pisatelju pošle moči in koncentracija.

Odlično je prikazan razvoj in tragika demence - skoraj tako dobro, kot lahko o tem preberete v kratkem romanu Aleksandre Kocmut, Čisto sam na svetu.
Pozitivna stran romana sta tudi občasen humor in šaljivost. Srečanje med Vesno in njenim bodočim možem ter Jadranovim očetom Safetom je za nasmejat, tako prisrčna je. Tudi razni bosanski vrivki v besedilo, ki nastajajo v Safetovih možganih, so me zabavali. A ob teh stavkih v pristni "bosanščini" sem se tudi zamislila. Že jaz, ki sem odraščala v Jugoslaviji, sem včasih težko dojela "bogastvo" in "modrost", ki sta se skrivali v njih. Generacija mojih otrok tega sigurno ne bo več razumela. Je roman potemtakem napisan samo za ljudi starejše, recimo, od 40 let? In za tiste, ki imajo svoje družinske korenine razširjene po širšem področju kot je Slovenija.

Safetova zgodba mi je bila najtežje razumljiva. Njegova preobrazba iz dobrovoljnega in podjetnega v povsem zagrenjenega človeka, ki je bil zaradi politike pripravljen zapustiti celo svojo družino, ki jo je imel rad, se mi je zdela neverjetna. Nemogoča. Je pa zgodba s Safetom odlično napisana. Skrivnost, zakaj se je tako zelo spremenil in zapustil družino, pisatelj razkrije in potem proti koncu romana ponovno podvomi vanjo, češ ali je res pravi vzrok njegovega odhoda. To mi je bilo všeč.

V romanu več oseb - nekatere tudi večkrat, za kratek ali pa daljši čas izginejo. Dobesedno preko noči jih ni več. Zapustijo ljudi, ki jih imajo rade in pred tem pobegom (skoraj) ne rečejo besede. Nekatere gredo v Bosno, druge v Egipt, spet tretje v sobo nekega hotela ali pa le v mislih v hišo v Istri. Lahko se poigravajo z mislijo, da bi se ločile od svojih partnerjev.
Pred ljubeznijo bežijo v svobodo - kakor se to že čudno sliši.
Takole pravi Jadran:
Morda nas res vse usodno privlači svoboda in zato neprestano bežimo od ljudi, ki jih imamo radi, in morda zato ljubezen ni nikoli le ljubezen, ker je ljubezen lepa, a nesvobodna, ker nas veže na naše ljubljene, in se zato v ljubezni včasih počutimo privezane k tlom, čutimo, kako nam odmirajo krila.
Hmmmm... Nisem čisto prepričana, da to drži. V pravi ljubezni naj bi se ljudje vendarle počutili svobodne.
No, na koncu je ljubezen vseeno pomembnejša od svobode, kajti:
Svoboda je utvara vseh utvar, le drugo ime za osamljenost.
In roman se lahko optimistično konča... Z ubiranjem fige.

Roman Gorana Vojnovića, Figa je čisto solidna družinska pripoved o življenju na področju bivše Jugoslavije. Ima fenomenalna, enkratna in veličastna prva tri poglavja. Jasno osvetljuje travme ljudi, ki so bili zaradi političnih potez za marsikaj prikrajšani - mogoče celo za tako veliko stvar, kot je življenje z družino ali pa "samo" za sanje o srečnem življenju. Razumljivo je, da se zaradi tega počutijo jezne ali pa razklane in se zato nostalgično ozirajo v preteklost.
Goran Vojnović je dober pisatelj in obeta biti še boljši. A dobrih pisateljev je v Sloveniji še kar nekaj. Pišejo ravno tako dobro kot on in izdajajo ravno tako dobre ali pa še boljše knjige kot on. A ti pisatelji in pisateljice s svojimi knjigami dobijo občutno manj medijske pozornosti (in nagrad) kot Goran Vojnović. To se mi ne zdi prav.
A kot sem napisala že na začetku: To ni krivda Gorana Vojnovića.

Goran Vojnović
1980
(vir: Wikipedija)
Vojnović, Goran: Figa, 
Študentska založba 2016, Zbirka eBeletrina
403 strani
ISBN 978-961-284-183-6 (epub)

petek, 01. september 2017

Z Murakamijem in Natsumejem po Tokiu

Shibuya
HARUKI MURAKAMI

Večina Murakamijevih romanov se dogaja v Tokiu. Pogosto sicer ne moremo natančno slediti ulici, v kateri poteka dogajanje, a vedno je to v najmodernejših in najživahnejših predelih Tokia.

Takšna predela sta Shinjuku in Shibuja, imenovana tudi dvojni center zahodnega dela Tokia. Junaki Murakamijevih romanov se najraje zadržujejo v teh dveh predelih mesta. Tukaj kipi energija, zgradbe so izključno moderne, vse sili v nebo, tukaj ni nič stalnega - vse se iz dneva v dan spreminja. Povsod so neonsko osvetljeni panoji. Tukaj težko najdete kaj tradicionalnega in umirjenega. Pred gnečo in hrupom se sicer lahko zatečete v kakšen park, ampak tudi tam se ne morete izogniti pogledu na nebotičnike.
Shibuya in Shinjuku sta svoj bum doživela šele po velikem potresu 1. septembra 1923. Zanimivo - ta smrtonosni potres, ki je zahteval več kot 140 000 življenj, je bil točno dva meseca za tem, ko je naša Alma Karlin zapustila Japonsko.

Vzhodni del Shinjukuja se je razvil iz majhne četrti za zabavo, ki je bila namenjena moškim, ki so se preko skrajne železniške postaje v Tokiu vračali z dela domov, in so se, preden so odšli v predmestje, kjer so stanovali, ustavili še v kakšnem baru. Ta del je še danes namenjen zabavi. In že dolgo ni več na skrajnem robu Tokia.
V zahodnem delu Shinjukuja pa so predvsem nebotičniki in sedeži različnih firm. Tukaj dela vsak dan okrog 250 000 ljudi. Cena zemljišč je v tem predelu Tokia najvišja.
Sem je prav verjetno vsak dan na delo prihajal tudi Tsukuru Tazaki iz zadnjega v slovenščino prevedenega Murakamijevega romana. 

Hachiko
Shibuya - drugi center modernega Tokia, je znana tudi pod imenom sakabira - ali mesto zabave. Tukaj je vse narejeno tako, da zadovolji potrebe mladih. Tukaj se mladi lahko oblečejo po zadnji modi, se zabavajo s karaokami ali igralnimi avtomati, poslušajo glasbo ali jedo svojo najljubšo hrano in se srečajo s prijatelji v enem od številnih lokalov.

V Shibuyi že od leta 1934 stoji kip psa, znanega kot Hachiko. Posvečen je psu, ki je še deset let po gospodarjevi smrti le-tega vsak večer čakal na izhodu železniške postaje, kjer se je navadno vračal z dela. 
Druga znamenitost tega predela je Shibuya crossing - križišče, kjer istočasno na vseh cestah, ki vodijo v križišče, zaprejo promet za avtomobile in dovolijo prečkanje pešcev. Ti se potem usujejo preko cest z vseh možnih koncev. V najbolj živahnih urah dneva jih je tudi 20 000 istočasno prečka ceste.

Nekje med Shibuyo in Shinjukujem je med večerjo ali pa medtem, ko sta pila kozarec vina in skodelico kave, Tsukuru pripovedoval svojo življenjsko zgodbo prijateljici Sari.
V Dug jazz cafe baru v Shinjukuju je glavni junak Norveškega gozda pil vodko s tonikom.

V Shinjukuju pa je tudi knjigarna Kinokuniya. V tej knjigarni je Haruki Murakami, potem ko ga je na baseballski tekmi na štadionu nedaleč stran, kot strela z jasnega obšlo spoznanje, da bi lahko postal pisatelj, kupil nalivno pero in papir. S tem peresom in na ta papir je potem napisal svoj prvi roman. V nemškem prevodu je roman naslovljen kot Wenn der Wind singt.

železniška postaja Shinjuku
Tsukuru jo je pogosto uporabljal
A ostanimo pri Brezbarvnem Tsukuru Tazakiju. Njegova zaposlitev - ki mu je, mimogrede, prinašala veliko veselja in zadovoljstva, je bila, da je gradil železniške postaje. Teh je v Tokiu ogromno. Velike so in raznovrstne, promet vlakov pa izredno gost. Njihova točnost je legendarna. Na to, kako obsežen je železniški promet v Tokiu, kaže že podatek, da za mrežo povezav med posameznimi predeli velemesta, skrbi več različnih prevoznikov. Nekateri so javni, drugi privatni. Za turističnega obiskovalca Tokia je to dokaj pomembno, saj je zaradi različnih prevoznikov potrebna večja spretnost pri nakupu najugodnejše vozovnice. Ni tako kot v evropskih velikih mestih. Tam kupiš dnevno vozovnico in se potem lahko voziš kjerkoli želiš in kolikor koli želiš. Na vseh postajah lahko uporabiš vse vlake. V Tokiu moraš paziti na to, da izbereš vlak pravega prevoznika.

Železniške postaje v Tokiu so ponavadi arhitekturno izredno moderne zgradbe, takšne kot jih je gradil Tsukuru. Izjema je mogoče del glavne tokijske postaje, pri kateri se vidi, da je zgrajena na drugačen način, v nekem preteklem času. In ravno na tej postaji je, namesto da bi šel v bar in se napil, sedel Tsukuru, da bi pomiril bolečino v svojem srcu. Sedel je na peronu linije Yamanote - ene najbolj prometnih železniških linij tokijske podzemne železnice, ki ima značilne zeleno obarvane vagone vlakov:
 vlak linije Yamanote v Tokiu 
Kakšno uro je sedel tam in gledal zelene vagone, ki so se praktično vsako minuto ustavljali na postaji, izbruhali brezštevilne potnike, pogoltnili nove ter odpeljali. Ves ta čas ni o ničemer razmišljal, samo nemo je opazoval prizor pred seboj... Ljudje so prihajali od kdo ve kod, se sami od sebe postavljali v vrste, vstopali v vagone in se kdo ve kam odpeljali. Tsukuru je bil očaran nad tem, kako veliko ljudi dejansko obstaja na tem svetu. Enako očaran je bil nad tem, kako veliko zelenih vagonov linije Yamanote obstaja. Da se tako veliko ljudi sistematično prevaža v tako velikih vagonih, kot bi bilo to nekaj povsem običajnega, se mu je zdelo kot čudež. Tako veliko ljudi ima kraje, kamor so namenjeni, kraje, kamor se vračajo.
Kako zelo točno! In kako zelo pomenljivo. Šele zdaj, ko sem vse to videla na lastne oči, razumem Tsukura in vem, kaj je mislil Murakami, ko je pisal ta odstavek.
Dobro je, da človek na vsake nekaj časa odpotuje. Tako se ponovno jasno zaveda, kako velik je svet. Popotnik ob vsej množici ljudi, ki imajo vsak svojo življenjsko zgodbo, ki je za njih najpomembnejša, postane bolj ponižen. Tudi spoštljiv do drugih. Lažje sprejema drugačne načine življenja in ni tako zelo poln samega sebe. Lažje pride do spoznanja, da njegovo prepričanje in videnja sveta nista nujno edino pravilna in najboljša. Toliko drugih ljudi živi in misli povsem drugače! In mogoče so zaradi tega celo uspešnejši in zadovoljnejši.


SOSEKI NATSUME

Vlaki tokijske podzemne železnice ne povezujejo samo bučnih in ljudi polnih predelov Tokia kot sta Shibuya in Shinjuku. Železniške postaje so tudi v mirnih in tihih soseskah, čeprav še vedno v samem jedru mesta. Eden izmed teh predelov je Zoshigaya. V Zoshigayi so namesto visokih stolpnic majhne enostanovanjske hiše. Ulice niso široke in ravne, ampak ozke in vijugaste, pogosto so obdane z drevoredi ginkovih dreves. Težko je verjeti, a v Zoshigayi tisto dopoldne, ko sem se tam sprehajala, nisem srečala niti enega turista. 

V Zoshigayi je živel eden najboljših japonskih pisateljev, ki ga tudi Haruki Murakami izredno visoko ceni, Natsume Soseki. Njegov odličen roman Kokoro ali Koprnjenje imamo preveden tudi v slovenščino. Pisala sem že o tem, kako zelo me je navdušil. 

Pokopališče v Zoshigayi ima v knjigi pomembno vlogo. Sensej - najpomembnejši junak romana, je pogosto prihajal sam.
Njegova navada je bila, da je vsak mesec na ta dan obiskal pokopališče Zoshigaya in nekemu pokojniku poklonil cvetje...Po približno stotih metrih sprehoda proti živahnemu središču mesta je tudi mene prijelo, da bi šel pogledat Zoshigayo. Gnala me je tudi radovednost, ali bom tam nemara srečal senseja. Obrnil sem se na petah in krenil... 
Tudi mene je prijelo, da sem šla pogledat Zoshigayo - veliko pokopališče s številnimi nagrobniki najrazličnejših oblik, obdanih z zelenjem ginkovih dreves.
Ko sem pokazal na okrogel nagrobnik tam in podolgovato granitno stelo tukaj ter brez pristanka govoril o tem in onem, je sprva molče poslušal, na koncu pa je rekel: "O neizogibnosti smrti očitno še niste resno premišljevali, ne?"
Na tem pokopališču je pokopan tudi Natsume Soseki.
A z iskanjem njegovega groba nisem imela sreče. Naivno sem ob vhodu na pokopališče pričakovala tablo, kjer bi bilo jasno označeno, kje je pisateljev grob, saj gre vendar za izredno znanega in cenjenega japonskega pisatelja. Toda table s podatki ni bilo in jaz sem le razočarano zrla preko številnih nagrobnikov z nerazumljivimi napisi in bila jezna sama nase, ker sem se na obisk pokopališča tako slabo pripravila. Škoda.
A kaj bi o tem. Kakšna tokijska (literarna) skrivnost lahko ostane nerazrešena do naslednjega obiska:)

Pokopališče Zoshigaya
O sprehodu Alme Karlin po Tokiu - skoraj 100 let pred nami - pa naslednjič.