nedelja, 21. marec 2021

Fjodor Dostojevski: Bele noči

Ali sta moški in ženska - takšna kot sta v svojem najglobljem biološkem bistvu -  lahko dobra prijatelja in se ob tem ne zaljubita drug v drugega? Ali njun odnos lahko preveva globoko in iskreno prijateljstvo, ne pa ljubezen, ob kateri in zaradi katere bi se odločila za skupno življenje? Se v odnosu med njima lahko vsa občutja in medsebojna nagnjenja končajo na točki iskrenega prijateljstva in ju ne silijo v še kaj več? Ali pa pravo prijateljstvo brez tistega več ni mogoče in se vse skupaj ustavi pri tem, da sta dva le znanca ali pa kolega, ne pa prava prijatelja? 
Prepričana sem, da odgovore na takšna in podobna vprašanja išče vsako odraslo človeško bitje vsaj enkrat ali dvakrat v svojem življenju. Če je iskalec odgovorov religiozen, mu bo lažje. Sicer pa velja, da so odgovori, do katerih se posamezniki prikopljejo, zelo različni; celo diametralno nasprotni. Nekateri bodo rekli, da je iskreno prijateljstvo mogoče samo med partnerjema, ki se ljubita; drugi se bodo takšnemu odgovoru glasno ali pa pomilovalno smejali.


Tudi novela Fjodorja Dostojevskega, Bele noči, ki je ravnokar izšla v slovenskem prevodu, se ukvarja s to vrsto vprašanj.
Glavna junaka povesti, Nastenka in prvoosebni pripovedovalec - sanjač, kakor sam sebe imenuje, se odločata med tem ali bosta samo prijatelja ali pa si bosta dovolila, da se tudi zaljubita drug v drugega. Njuni pogovori potekajo štiri noči zapored - štiri bele noči.

Bele noči so v ruski literaturi zelo pomembne. Na eno izmed njih se začne tudi roman Vojna in mir, Leva N. Tolstoja. Bele noči se imenujejo noči v Sankt Peterburgu pozno pomladi ali pa v začetku poletja, ko so dnevi tako dolgi, da sonce skoraj ne zaide in so noči zato bele. Na ljudi, njihova dejanja ter občutenja naj bi imele poseben vpliv - tudi na Nastenko in sanjača, ki si kljub temu, da se komaj poznata, na te bele noči zaupata svoji življenjski zgodbi. 

Sanjač pravzaprav nima veliko povedati, čeprav govori v izredno lepo oblikovanih in poetičnih stavkih. Svoje proste ure in noči preživlja osamljen, potopljen v takšna in drugačna sanjarjenja. S tem pravzaprav ni nič narobe, saj domišljija bogati življenje, a vendar se sanjač boji, da s svojimi sanjarijami zapravlja najlepša leta svojega življenja in dopušča, da resnično življenje odteka mimo njega. Poleg tega ga žalosti to, da na svetu nima človeka, za katerim bi jokal in ga pogrešal, če bi ga izgubil.

Nastenka na drugi strani ljubi moškega, ki se je poslovil od nje z obljubo, da se bo vrnil čez leto dni in se poročil z njo. Leto je minilo, moški se je menda vrnil v Sankt Peterburg, a na Nastenko je, vse kaže tako, pozabil. Zaradi tega je obupana in ko v beli noči čaka na svojega moškega, spozna sanjača. Pod pogojem, da ji obljubi, da se ne bo zaljubil vanjo(!), mu pove svojo tragično ljubezensko zgodbo. Sanjač sočustvuje z njo in ji želi pomagati. Med njima se razvije trdna vez prijateljstva, ki bo mogoče prerasla tudi v ljubezen. 

Novela Fjodorja Dostojevskega, Bele noči, je eno izmed njegovih zgodnjih del. Napisal jo je preden so ga zaradi političnega delovanja ob revolucionarnem letu 1848 zaprli in uprizorili namišljeno usmrtitev, ki jo je Stefan Zweig v enem izmed poglavij svoje knjige Zvezdni trenutki človeštva, tako poetično opisal. Bele noči so nastale tudi precej prej kot veliki romani Zločin in kazen, Idiot, Besi in Bratje Karamazovi.

V slovenskem prevodu je novela izšla skupaj s Peterburškim letopisom - zbirko časopisnih feljtonov, v katerih je mladi Dostojevski pisal o svojem doživljanju Sankt Peterburga, jaz pa sem jo brala skupaj s še dvema novelama, ki sta tudi nastali v letu 1848. 
Prva je zelo kratka in ima v nemškem prevodu naslov Christbaum und Hochzeit (Božična jelka in poroka). Na prvi pogled se zdi, da bo pripoved še ena izmed mnogih lahkotnih božičnih zgodb, ki so jih pisali skoraj vsi slavni pisatelji, pa se potek dogajanja obrne v povsem drugačno, temačno smer.
Ein schwaches Herz (Slabo srce) pa je novela polna patetike, iz katere pa lahko potegnemo za današnji čas izredno aktualno sporočilo, to namreč, da je delo v obliki home-office lahko zelo nevarno. Če ob takem načinu zaposlitve ne znamo jasno razmejiti dela od prostega časa, lahko izgubimo razum. Drugo sporočilo novele - da lahko slabotno srce ob preveliki sreči odpove - pa tako ali tako že poznamo od Ivana Tavčarja in njegovega Cvetja v jeseni dalje, s to razliko, da ima pri Dostojevskem slabo srce moški protagonist novele.

Mlad, nedolžen in zelo čustven Fjodor Dostojevski, ki je že natančen opazovalec sveta okrog sebe ter vešč zapisovalec svojih opažanj in občutij. A njegova najboljše literarna dela seveda šele pridejo.

petek, 12. marec 2021

Paulette Jiles: News of the World

Po razočaranju, ki jim ga je prinesla super ambiciozno zastavljena, a slabo izpeljana serija Tribes of Europa, se nemški ljubitelji Netflixa zatekajo k filmu News of the World. Zakaj je ta film trenutno v Nemčiji tako zelo popularen, se na prvi pogled ne da uganiti. Hollywoodski film s Tomom Hanksom v glavni vlogi bi bil sicer lahko že sam po sebi dovolj velik razlog za veliko gledanost, pa vendar - koliko podobnih filmov se pojavlja v zadnjem času, pa zanimanje zanje ne preseže običajnega povprečja. Vzrok za veliko gledanost filma News of the World je igralka v glavni ženski vlogi.
To je dvanajstletna Helena Zengel - nemška filmska zvezda, ki je kljub svoji mladosti posnela že številne filme; z enim izmed njih pa si je na Berlinalu prislužila celo nagrado za najboljšo žensko vlogo.

Tom Hanks in Helena Zengel
(vir: BY BRUCE TALAMON/UNIVERSAL PICTURES)

Film s Heleno Zengel in Tomom Hanksom v glavnih vlogah je bil posnet po knjigi Paulette Jiles, News of the World. V osnovi je roman vestern, a vendar še veliko več. Pomembni in izredno zanimivi sta dve plati zgodbe. 
Prva tema romana je aktualna tudi danes in opisuje, kako velik vpliv imajo novice in mediji na družbo ter kako pomembna sta primeren izbor in način posredovanja teh novic. Druga tema pa je bolj ameriška, a tistim, ki so jim tako kot meni pri srcu Indijanci, bo všeč tudi ta vidik zgodbe. Pisateljica namreč v svojem romanu raziskuje tudi pojav indijanskih ugrabitev in ujetništva. 
Captain Jefferson Kyle Kidd (v filmu ga igra Tom Hanks) pooseblja prvi vidik zgodbe, Johanna Leonberger (Helena Zengel) pa drugega.

Zgodba se odvija leta 1870 v ameriški zvezni državi Teksas. Pet let je že minilo od državljanske vojne med severnimi in južnimi državami Združenih držav Amerike. Teksas je spadal v konfederacijo južnih držav in bil tako med poraženci vojne. Kako grenak je bil ta poraz za prebivalce Teksasa, se iz romana jasno čuti. 

Leta 1870 je tam vladal kaos. Oblast zmagovalne strani je v državi odstranila vse dotedanje konfederacijske voditelje in šerife mest, novih pa ni nastavila. Ljudje so bil tako bolj ali manj prepuščeni svoji lastni iznajdljivosti. Za red naj bi sicer skrbeli zvezni vojaki, ki so bili nastanjeni v državi, a bilo jih je premalo, da bi lahko vzpostavili vladavino prava. Ta je bila nekako zagotovljena le v velikih mestih, na poteh med njimi in v divjini pa je vladal zakon močnejšega - ali bolj pravilno, zakon bolje oboroženega. Različne tolpe in kriminalne združbe so ogrožale potujoče in tiste, ki so živeli na osamljenih kmetijah in v odročnih naseljih.

Ob prebiranju romana bralcu postane jasno, zakaj so Američani še danes tako zelo obsedeni z orožjem in zakaj jim pravica do njegovega posedovanja pomeni tako veliko. Razlogi tičijo v ameriški zgodovini - tudi v tem obdobju takoj po državljanski vojni - ko država svojim državljanom ni bila sposobna zagotoviti varnosti in so se bili ljudje prisiljeni varovati sami. V tem nesigurnem in nevarnem času je posedovanje orožja zagotavljalo precej boljše možnosti za preživetje. 

Captain Kidd je star dvainsedemdeset let in je v svojem življenju preživel že tri vojne. Zdaj, po zadnji in najkrvoločnejši, se preživlja s prebiranjem časopisov. Potuje po majhnih mestih severnega Teksasa in ljudem željnih novic s sveta prebira posamezne članke iz različnih ameriških, pa tudi angleških, indijskih in mehiških časopisov. Kajti:
If people had true knowledge of the world perhaps they would not take up arms and so perhaps he could be an aggregator of information from distant places and than the world would be a more peaceful place.

Pri odločanju, katere članke bo prebral v posameznem mestu, je izredno previden. Izogiba se političnim temam in lokalnim novicam, saj bi le-te lahko vznemirile politično razdeljeno in občutljivo poslušalstvo ter sprožile spore in nepotrebne napetosti. Ignorira populistične časopise lokalnih veljakov. Na svojih večerih tako večinoma prebira o dogodkih, ki so se dogodili daleč stran in  vsebujejo tudi nekaj eksotičnega, skrivnostnega ali celo pravljičnega - na primer o iskanju mesta Troja v Turčiji, ki je potekalo v tistem času, o neuspešni odpravi na Severni pol, o hotentotih in o Loli Montez. Njegovi bralni večeri so bili zelo dobro obiskani. Kajti:
These small towns in North Texas were always hungry for news and for presenter to read it. It was so much more entertaining than sitting at home reading the papers, having only yourself or your spouse to whom you could make noises of outrage or astonishment. Then, of course, there were those who could not read at all or only haltingly.

Captain Kidd potuje iz kraj v kraj in na enem od njegovih postajališč ga naprosijo, da bi s seboj vzel desetletno Johanno Leonberger, ki so jo ravno rešili iz indijanskega ujetništva, in jo odpelje k njenim sorodnikom več sto milj južno. Stotnik po rahlem oklevanju privoli in zanimivo, pustolovščin polno potovanje v maniri vesterna se lahko začne. A tipična zgodba divjega zahoda z nepogrešljivimi dobrimi in slabimi junaki, kjer ne manjka revolveraških obračunov in ropov, predstavlja le zanimivo ozadje romana; težišče zgodbe je od tod dalje drugje - v psihološkem portretu otroka, ki je bil v starosti šestih let ugrabljen, nato pa štiri leta vzgajan pri Kiowih, dokler ga niso rešili in vrnili v svet, v katerem je bil rojen.

Indijanci so od 18. stoletja dalje - potem ko je postalo jasno, da njihovo število strmo upada, z namenom, da povečajo svojo populacijo začeli ugrabljati otroke belskih naseljencev. Te so potem posvojili in jih vzgojili po svojih načelih, da so postali povsem enakovredni člani plemena. Če se je potem zgodilo, do so te mlade ujetnike po nekaj letih rešili, ali pa so jih Indijanci sami - tako kot je bilo to v primeru Johanne, prodali nazaj belcem, se ti niso in niso mogli ponovno vživeti v družbo, iz katere so izhajali. Kako so Indijanci v kratkem času nekaj let ali pa še manj uspeli tako močno vplivati na ugrabljene otroke, da so le-ti popolnoma pozabili na svoje prejšnje življenje, starše, jezik, navade in potem, ko so jih osvobodili, sploh niso želeli zapustiti Indijancev, je velika neznanka. Paulette Jill jo s svojim romanom želi vsaj nekoliko razjasniti.

Johanna je bila dvakratna sirota. Prvič je osirotela, ko so Kiowe napadle kmetijo, kjer je živela njena nemška družina, umorile starša in sestro, njo pa ugrabile. Drugič je osirotela, ko je morala zapustiti svojo indijansko družino. Njena zgodba je tragična, saj je to zgodba otroka, ki ne pripada nikomur in ga nihče - ne belci in ne Indijanci, ne vzamejo za čisto svojega. Nič nenavadnega torej, da se pogosto odziva agresivno in neobičajno. 
O težavah, ki so jih imeli mladi indijanski ujetniki ob ponovnem vživljanju v zahodnjaški način življenja, piše pisateljica, potem ko opisuje Johannino potovanje s stotnikom Kiddom. Pot do tete in strica pa je dolga in na poti proti jugu Johanna in stotnik Kidd počasi začenjata razumeti drug drugega - ne samo zato, ker počasi razumeta jezik drugega, ampak tudi zato, ker spoznavata in razumeta način življenja, ki je oblikoval drugega - ter se počasi zbližata. Zgodba postane ganljiva in včasih srce trgajoča.

Tako je v knjigi in tako je tudi v filmu. V knjigi so vse dileme, o katerih pišem, seveda, natančneje orisane - bralec odpluje globje kot gledalec filma, a svoje prednosti ima tudi filmska uprizoritev News of the World. Če ne drugega se film konča precej boljše kot knjiga. V romanu je zadnje poglavje nekakšen posladkan epilog, kjer na hitro in zato površno preletimo naslednja leta in izvemo same lepe ter ohrabrujoče stvari. Knjiga se tako konča v skoraj pravljičnem stilu "in vsi so živeli srečno do konca svojih dni", kar izredno prijetni knjigi, ki sem jo z veseljem brala, dela precejšnjo škodo.

Ob vsem tem pa je pomembno nekaj, kar na srečo najdemo tako v knjigi kot tudi v filmu. Zaradi tega je bil roman med nominiranci za National Book Award in zaradi tega knjigo berejo v ameriških srednjih šolah ter v bralnih krožkih; film pa naj bi bil kandidat za oskarja. Mislim na tisto, kar lahko imenujemo veliko junaštvo malega človeka - ko majhne in navidez nepomembne poteze preprostih malih ljudi rodijo veliko junaštvo. 

Captain Kidd, ki je v državljanski vojni izgubil svoje tiskarsko podjetje, eden izmed njegovih zetov pa je bil v njej ubit, drugi je izgubil desno roko, bi po porazu svoje države lahko postal zagrenjen starec, ki čemeren sedi doma in strupeno sika po novi oblasti, ki je v deželo prinesla kaos. 
Pa se odloči za drugačno, junaško pot. Kot prinašalec in razširjevalec novic pomaga pri hlajenju razgretih glav in premagovanju vse večjih razhajanj med posameznimi skupinami Američanov, ki so po državljanski vojni postajale vse večje in so grozile, da bodo za vedno razklale ameriško družbo. To bi nam moralo nekaj pomeniti tudi danes in tudi tostran Atlantika - vsem, predvsem pa ustvarjalcem in razširjevalcem novic. Captain Kidd ni nikoli podpihoval sovraštva.
A kot da to njegovo junaštvo še ne bi bilo dovolj, je v svoje zavetje vzel še otroka, ki ga nihče ni razumel (ki ga nihče ni niti poskušal razumeti!) in mu omogočil lepo življenje. 
Koliko lažje in preprosteje bi bilo ostati na preizkušenih, utečenih in nenevarnih poteh, ki jih živimo povprečni ljudje.

★★★★☆

nedelja, 7. marec 2021

POZOR! Za vse ljubitelje Cormorana Strika

Ljubitelji in ljubiteljice privatnega detektiva Cormorana Strika in njegove družabnice Robin Ellacott,

danes ob 20. uri si lahko na programu HBO ogledate prvi del BBC-jeve nanizanke, ki je bila posneta po romanu Roberta Galbraitha, Smrtonosna belina. Pred tednom sem pisala o tej knjigi.

Zame bo to prvo televizijsko, oz. filmsko srečanje s tema dvema detektivoma.
Se že veselim :)

ponedeljek, 1. marec 2021

Robert Galbraith: Smrtonosna belina

Četrta knjiga o privatnem detektivu Cormoranu Striku in njegovi sodelavki ter družabnici Robin Ellacott se bolj kot s kriminalistično zgodbo ukvarja z medsebojnimi, partnersko-ljubezenskimi razmerji. Da bo zgodba tekla v tej smeri, se nakazuje že v začetnem poglavju romana. Knjiga se namreč začne točno tam, kjer se je končal prejšnji roman serije - tisti z naslovom Po poti zla, na Robinini poroki. 
Ohcet pa še zdaleč ne poteka tako, kot sta si to zamislila ženin in nevesta. Drama, ki je take vrste, da je na poroki nikakor ne bi smelo biti, zažari v vsem sijaju in napoveduje zanimivo, čustev in strasti polno nadaljevanje zgodbe. 

Robin in Metthew
(vir: BBC)

Tako Robin kot Strike živita v partnerskih odnosih, ki niso takšni, kot bi morali biti. Niso jima v prav veliko zadovoljstvo, a vendar tudi niso tako slabi, da bi zaradi njih človek kar obupal. To predstavlja primerno osnovo za razvoj zanimivih ljubezenskih zgodb in medpartnerskih odnosov, v katerih srečamo paleto najrazličnejših likov - od čustvenih vampirjev, preko klasičnih prešuštnikov, do tistih, ki privolijo v vse in vse potrpijo, samo, da ostanejo v partnerskem razmerju. Bralci pa med prebiranjem knjige ugibamo, ali bo četrti primer Cormorana Strika že tisti, ki bo detektivska partnerja končno zbližal tudi privatno. Zbližal že, o tem vendar ni dvoma, kaj več pa je vendarle vprašljivo...

A brez skrbi. Tudi tisti med vami, ki kriminalne romane berete predvsem zaradi detektivske zgodbe, po tem mojem zapisu ne smete obupati! Na svoj račun pridete tudi vi, ne samo ljubitelji romantičnih romanov. Kriminalna zgodba je namreč tokrat izredno kompleksna, natančno grajena in inteligentno zasnovana - prava detektivska poslastica, ki bo zadovoljila tudi najzahtevnejše bralce detektivk. Ne manjka suspenza, pravilnih in zavajajočih indicev; nekajkrat pa gre tudi na življenje in smrt. Knjigo lahko zaradi mojstrsko zgrajene detektivske zgodbe brez slabe vesti postavimo ob bok najboljšim kriminalnim romanom današnjega časa.

Tokrat smrt kosi med londonsko politično elito. Zdi se, da se je zgodil samomor, a prav lahko bi bil tudi umor. Pred tem je nekdo izsiljeval, drugi pa se je želel maščevati. Vse skupaj pa se začne s pričevanjem psihotičnega mladeniča, ki je menda pred mnogimi leti videl, kako so zadušili deklico, jo zavili v roza(!) odejo in jo pokopali nedaleč od očetovega posestva. Ali duševno bolnemu človeku lahko verjameta ali pa naj njegovo zgodbo že takoj označita za nepomembno, se sprašujeta Cormoran in Robin kmalu po začetku romana.

Ker se v tokratnem primeru detektiva sučeta med politiki, zgodba zavije tudi v Houses of Parliament, kar mi je bilo zelo všeč in zanimivo. Prav z veseljem sem brala o tem, kakšen je vsakodnevni ritem politikov, predvsem pa njihovih pomočnikov - zanimivo, katere in kako jih nastavljajo, izključno po sorodstvenih in poznanstvenih povezavah. Opis dogajanja je bil nekako bolj nazoren in jasen, kot sem ga bila vajena do sedaj, potem ko sem si ogledala že marsikatero od številnih političnih serij, ki se kar vrstijo po televiziji in med pretočnimi vsebinami.

Robert Galbraith ne bi bila zvesta sama sebi, če v svojem romanu ne bi poudarila tudi socialnih vidikov sodobne britanske družbe. Tokratna zasnova kriminalne zgodbe je kot naročena za kritičen oris trenj med posameznimi družbenimi razredi - bogatimi in revnimi, kapitalisti in socialisti. Pisatelj je izredno dojemljiva in občutljiva za ta razmerja in v svojem romanu nameni dobrohotno kritiko tako enim kot drugim.

Roman Roberta Galbraitha, Smrtonosna belina lahko beremo na različne načine. To, da je detektivski roman tako večplasten, je že samo po sebi znak kakovosti.

Knjiga je, seveda, v prvi vrsti namenjena bralcem kriminalnih ali detektivskih romanov. Ne bo jih razočarala, saj je ideja zgodbe izvirna, neprisiljeno zapletena in verodostojno razrešena. Bralca med branjem ne spremljajo neprijetni občutki, da ga je nekdo zanalašč zavajal in vlekel za nos.

Knjiga ne bo razočarala tudi tistih, ki jih zanimajo medčloveški odnosi in odnosi med partnerji ter večna vprašanja pripadnosti, zvestobe, naklonjenosti, prijateljstva in ljubezni. Tisti, ki ste prebrali že prejšnje tri dele kriminalne serije, boste začudeni nad tem, kakšen preskok v osebnem dozorevanju je doživela Robin in kako mojstrsko poustvarjena je vse močnejša kemija, ki se kopiči med glavnima protagonistoma romana.

Bralec, ki mu vse to še ni dovolj, pa se lahko med branjem romana posveti še bolj resnim temam, ki v zadnjih letih vse glasneje trkajo na zavest sodobnega evropskega človeka. Če je dojemljiv, ne bo ostal brezbrižen ob temi kot je družbena nepravičnost in vse večja neenakost, ki jo je začutiti v ozadju zgodbe - tiho in nevpadljivo, a jasno in močno. Kajti: Nekaterim je sedem tisoč funtov le drobiž, drugim pa ta vsota denarja lahko za vedno spremeni življenje. Na bolje, seveda.
V romanu je jasno prikazano tudi to, kako pomembno je, da v življenju opravljamo poklic, ki nam je všeč. Z delom, ki prinaša veselje, tudi vse ostalo ponavadi teče bolj gladko. Pri Robin in Striku je že tako. 

Smrtonosna belina je še en roman, ob katerem mi pravzaprav ni žal, da sem svoj blog - hitro in premalo premišljeno, saj si nisem mislila, da se bo kdaj razvil v nekaj tako vztrajnega in trpežnega - poimenovala hermionin literarni blog. 
Kajti nobena skrivnost ni več, da je Robert Galbraith pravzaprav J.K. Rowling.

★★★★☆