Takšna obilica knjig pravzaprav ne preseneča. Duševnih bolezni je vedno več in tako tudi pisateljev, ki se jih ta tema na takšen ali drugačen način dotakne. Velja prepričanje, da bo 21. stoletje, stoletje nevroloških in psihiatričnih bolezni. Zaradi načina življenja je vse več nevroz in depresij. Ker živimo vse dlje, je vse več možnosti, da zbolimo za kakšno počasi razvijajočo se boleznijo, npr. senilno demenco, če pa imamo smolo, se to lahko zgodi še preden se resnično postaramo.
 |
| (144 strani) |
Roman je pisan skozi oči (ali bolje skozi možgane) bolnika samega. Pisateljici se je uspelo vživeti v bolno psiho gospoda x, poleg tega pa je to izkušnjo uspešno prenesla tudi na nas bralce, kar je izredno dragoceno. Tako zelo dobro občutimo strah gospoda x, ko se naenkrat znajde na neznanem kraju, v družbi neznanih ljudi. Razumemo, zakaj se vedno znova počuti ukradenega in prevaranega. Poleg tega pa sočustvujemo z njegovimi najbližjimi sorodniki, ki ob tem trpijo še bolj kot bolnik sam. Sorodniki so nekje v ozadju, na robu zgodbe, kar je po eni strani škoda, a vendar tudi razumljivo, saj je njihova vloga pomembna le toliko, kot to določi trenutno zdravstveno stanje gospoda x.
Izbira imena - gospod x, je zelo primerna. Skupaj s spomini in umskimi sposobnostmi namreč izginja tudi bolnikova osebnost. Kot temna snov vesolja - ta primera mi je bila zelo všeč - golta bleščeče zvezde in povezave med njimi, tako alzheimerjeva bolezen uničuje vse kar je človeškega. Gospod x več ne potrebuje osebnega imena. Lahko je kdorkoli. Neki x.
Roman je pisan ganljivo in poetično. Glede na to, da je Aleksandra Kocmut tudi odlična pesnica (njene najbolj intimne pesmi so zbrane v pesniški zbirki Zaskorjena) takšen stil pisanja ne preseneča. Pa vendar, pisati na takšen način o taki grozni temi in ob tem ne delovati patetično, je dosežek, ki ga zmorejo le najboljši. Knjiga ima na koncu celo nekakšno katarzo in olajšanje - pa ne zato, ker je spopadanja z boleznijo (končno) konec, ampak zato, ker gospod x vendarle ni kdor koli in je kljub vsemu še vedno mož, oče in dedek.
Edina stvar, za katero mi je bilo pri tej odlični knjigi žal, je ta, da zgodba o gospodu x ni vključena v neko širše dogajanje. Nekako preozka je. Rada bi bolj kompleksno delo. Ne me spraševati, kako bi zgodbo razširila in kam bi jo vključila. Ne vem. Sem pa prepričana, da bi takšna pisateljica kot je Aleksandra Kocmut, ki zna opazovati in svoje zaznave tudi primerno miselno obdelati, ki se zna vživeti v literarne osebe, predvsem pa zna dobro pisati, zmogla ustvariti obširnejše delo, ki bi potekalo na več nivojih.
Nominacija za kresnika? Seveda. Tako občuteno in ganljivo napisana knjiga ne sme biti spregledana. Člani komisije, ki še posebej cenijo lep jezik, pa morajo biti tudi zadovoljni:)
 |
| Aleksandra Kocmut-Kerstin |
Hvala, Hermiona,
OdgovoriIzbrišitvoj zapis mi veliko pomeni, saj vidim, da si knjigo brala z odprtimi čuti in pišeš o stvareh, ki v knjigi SO (česar ne morem reči za vse recenzentke te knjige).
Zgodbe nisem hotela umestiti v širši kontekst ravno zato, ker me to moti. Pri nas sicer ni veliko knjig (prevedenih) na to temo; če dam za primer Small world: tam je demenca glavnega junaka samo sredstvo, s katerim roman dosega zaplete in razplete. V resničnem življenju so te bolezni še vedno nekakšen tabu, ljudje se jih sramujejo, jih prikrivajo, jih pometajo pod preprogo (od samih bolnikov do svojcev) - in tako literarno delo počne pravzaprav isto: AB pomete pod preprogo, izpod katere sme kukati le tisto, kar je pomembno za razvoj "glavne" zgodbe. Sicer pa stoji z obema nogama trdno v "pravi" resničnosti, s tem pa se ključno oddalji od glavnega lika in ne zmore ujeti njegovega bistva. Ta princip, tabuiziranje in splošno olepševanje te bolezni so me navsezadnje spravili v dovoljšnjo jezo, da se mi je utrnila zamisel, kako to, kar leta in leta nosim v sebi, spraviti na papir, s kakšno perspektivo, da se bo bralo kot roman, ne kot jeremijada, sentiment ali memoar. Sprožilec je bil Geigerjev Stari kralj v izgnanstvu, ki se npr. dotakne le 1. in 2. faze AB (ni pa to "pravi" roman) in je le še eno delo, ki prispeva k splošnemu nerazumevanju in nepoznavanju te bolezni.
Ljudje mislijo, kako je to fina bolezen, če že mora biti, naj pač bo, kajne. Malo pozabljaš, malo se izgubiš, nič te ne boli. To vse je daleč od resnice. Tako se vse skupaj šele začne, in že takrat je zoprno, psihično naporno za svojce, a kar sledi, je psihični teror najhujše vrste, za bolnika pa obdobje strahu idr. negativnih občutkov, ki jim sledi propad v dokončno temo. O tem sem želela spregovoriti brez olepševanja (ki smo ga deležni tudi v marsikaterem filmu na to temo) in hkrati napisati roman, ki se bere kot roman, ne kot "roman o AB". Roman, ki ga prebere, kdor rad bere, in ne (le) svojec bolnika z AB. In pri takih ambicijah je v tej knjigi prostora samo za tisto "resničnost", v katero pade bolnik, samo za njegov svet, njegovo zgodbo, njegov pekel in njegovo samoto. Kot si zapisala:
"Sorodniki so nekje v ozadju, na robu zgodbe, kar je po eni strani škoda, a vendar tudi razumljivo, saj je njihova vloga pomembna le toliko, kot to določi trenutno zdravstveno stanje gospoda x."
Lahko bi rekla, da je v tej knjigi torej vse drugo "pometeno pod preprogo", izpod katere kuka le toliko, kolikor je pomembno za zgodbo gospoda x. In tako je tudi v resnici. V svetovih teh bolnikov sčasoma ni nikogar več. Oni so sami sebi svoja glavna zgodba. Taka, ki je, če bi lahko izbirali, nikoli ne bi želeli prebrati.
Lep pozdrav,
Aleksandra
Aleksandra, hvala za komentar. Počaščena sem.
IzbrišiImaš prav. Če bi sledila mojim "željam" in bi zgodbo o gospodu x vključila v nekaj širšega, bi bila to samo še ena od knjig na tematiko duševnih bolezni, ki sem jih omenila v uvodu zapisa - tako pa je tvoj roman nekaj posebnega, še posebej v slovenskem prostoru. Bo pa kdaj drugič kakšen obsežnejši roman o drugi temi kajne? Zelo vesela bi ga bila:)
Kar pa se alzheimerjeve bolezni in demence tiče, se strinjam, da to nikakor nista fini bolezni - ne za bolnika in ne za sorodnike. Poleg vse tragike, ki si jo opisala v posameznih utrinkih iz življenja gospoda x, je tu še tipično slovensko vprašanje, ki si ga zastavljajo marsikateri sorodniki: "Kaj bodo pa ljudje rekli?" in potem še, "Mogoče pa kdo od sosedov vseeno misli, da mu krademo in mu ne damo jesti." To ni tako banalna stvar, kot se zdi na prvi pogled. Veliko ljudi še vedno ne more razumeti, da je nenavadno vedenje bolnikov posledica bolezni in ne nekih značajskih ali osebnostnih sprememb. Poleg tega ima bolezen obdobja, ko je bolnik čisto v redu in deluje povsem verodostojno.
Knjiga je tako zelo dobrodošla!