Avgust Demšar: Retrospektiva

O kriminalki Avgusta Demšarja, Retrospektiva, ni veliko napisati. Spet ena čudovita, jasna in simpatična detektivka; tako zelo slovenska, kot jih zna pisati samo Avgust Demšar. Ker je to ena od njegovih prvih knjig, deluje še posebno sveže.

Kdo je morilec, se višjemu kriminalističnemu inšpektorju Martinu Vrenku tokrat posveti med gledanjem filma Orlovo gnezdo. Ko Richard Burton prepričuje nacije, da je eden izmed njih, Clint Eastwood pa ga zabodeno gleda, in gledalci filma ne vemo več, kdo je good in kdo bad guy, se zdi, da je sporočilo filma naslednje: Če si sredi nemških vohunov, je logično, da si tudi ti nemški vohun. Pa ni tako, prešine Vrenka med gledanjem filma in razrešitev kriminalnega primera je na dlani. 

Sicer pa Martin Vrenko v tem svojem drugem kriminalističnem primeru še posebno rad gleda filme. Dogajanje romana je tokrat postavljeno v čas proti koncu decembra, ko je vreme pogosto sivo in megleno, Vrenko pa - občutljiv na vreme, zaradi tega depresiven. Da bi izboljšal svoje razpoloženje, gleda filme - tudi do pet na dan, in z njihovo pomočjo ponikne v kakšen drug svet - v sončni in vroči Egipt, na primer. Tam Peter Ustinov, potem ko si je ogledal piramide v Gizi, templja v Karnaku in Abu Simblu, raziskuje umore, ki se zgodijo na križarjenju po Nilu. Martin Vrenko razrešuje umore podobno kot Hercule Poirot.

In ko smo že ravno pri Smrti na Nilu... Tudi v kriminalki Retrospektiva imamo tako kot v Smrti na Nilu zaprti prostor, kje se je dogodil umor. Kakor je pri romanu Agathe Christie jasno, da je morilec eden izmed potnikov na parniku, tako pri Avgustu Demšarju vemo, da je morilec eden izmed udeležencev otvoritvene svečanosti ob retrospektivni razstavi slavnega mariborskega slikarja Karola Korenike; oba preiskovalca - Poirot in Vrenko - pa se na mestu umora znajdeta povsem naključno. Razlika med obema kriminalnima zgodbama je v tem, da imajo na križarjenju po Nilu prav vsi potniki motiv za umor; v Mariboru pa je motiv, zaradi katerega je nekdo moril, potrebno šele najti. Trdni alibiji pa v obeh delih niso tako zelo trdni, kot se nam na prvi pogled zdi.

V romanu Retrospektiva ima pomembno vlogo - kdo bi si misli;) - likovna umetnost. Kriminalistični pripravnik Marko Breznik, ki s svojim mentorjem Vrenkom raziskuje umor, kar tako mimogrede dobi lekcijo o razumevanju sodobne umetnosti. Konzervativen kakor je, ima seveda raje portrete in krajine, kot pa konceptualno umetnost in instalacije, a ga Vrenko kaj hitro pouči o tem, kaj je tisto, zaradi česar je sodobna umetnost pomembna. Avgust Demšar v samo nekaj stavkih svoje knjige z lahkoto pomete s klišejsko trditvijo, ki jo imajo mnogi vedno znova na jeziku, ko si ogledujejo katerega od del sodobne umetnosti, češ "kaj takega pa bi znal naslikati tudi jaz".

Kratki in jedrnati, preprosti in jasni detektivski roman Retrospektiva, je bilo zelo prijetno brati - še posebno sedaj, ko na Televiziji Slovenija vrtijo serijo, ki je bila posneta po prvih treh knjigah o kriminalističnih primerih inšpektorja Vrenka - dve epizodi za eno knjigo. Z Oljem na balkonu smo že končali in to nedeljo pride na vrsto Retrospektiva, drugi kriminalistični primer Martina Vrenka. Se že veselim! Prvi dve epizodi serije sta me namreč prijetno presenetili. Vedute Maribora so čudovite in tudi igralci so v redu. 

Martina Vrenka sem si sicer predstavljala nekoliko drugače, kot izgleda Dario Varga, a bo tako tudi zelo fajn. Treba je seveda vedeti, da je med nastankom romana in po njem posneti seriji preteklo petnajst zelo pomembnih let, ki so prinesle številne spremembe v naša življenja. Vrenko iz romana se tako še pogumno izogiba uporabi prenosnega telefona ter v svoji domači zbirki kopiči DVD-je s filmi in CD-je z glasbo, česar si pri njegovi modernejši, filmski različici, seveda, ne moremo več zamisliti. 

Spremembe pa je opaziti tudi na drugih nivojih. Dandanes homoerotičnih razmerij med nastopajočimi ni več potrebno tako zelo poudarjati in podčrtavati, kot je to storjeno v romanu, saj so sprejeta kot nekaj samoumevnega in povsem normalnega.

Tisto, kar se mi pri filmski različici zdi še posebno zanimivo in obetajoče, pa je to, da so ustvarjalci pustili nekaj praznega prostora za Vrenkovo privatno življenje. V romanu je namreč inšpektor že od vsega začetka srečno poročen z Mojco, v nadaljevanki pa se njuno razmerje šele razvija.

Če si želite kratkočasno, a kakovostno detektivsko razvedrilo, berite romane z inšpektorjem Vrenkom v glavni vlogi. Meni pa je fajn tudi televizijska serija.

Branko Cestnik: Sonce Petovione

Za ogrevanje pred branjem sem si ogledala Netflixovo nadaljevanko Barbari. Ta serija je v Nemčiji dosegla neverjetno gledanost - tako veliko, da je nekatere že kar skrbelo - tako nekako, kot jih je skrbelo takrat, ko so Nemci zmagali na svetovnem prvenstvu v nogometu in so nemške zastave kar preveč množično plapolale z oken, avtomobilov ali pa kar rok navdušencev. 

Serija Barbari govori o Varusovi bitki, ki je potekala leta 9 v Tevtoburškem gozdu, okrog 200 km severo-vzhodno od današnjega Kölna. V njej so germanska plemena povsem nepričakovano porazila precej številčnejšo, močnejšo in bolje opremljeno Rimsko vojsko. Bitka je imela velik vpliv na nedaljnji potek zgodovine. Zaradi poraza v Tevtoburškem gozdu, so se Rimljani odločili, da na germansko ozemlje na desni strani Rena ne bodo več vdirali. Reka Ren je do propada Rimskega cesarstva ostala mejna reka - mesto limesa.

Germanska plemena so se v Varusovi bitki borile pod vodstvom Arminiusa. Arminius (ali Hermann) je bil rojen kot German, a vzgojen kot Rimljan in ta njegova dvojnost je bila v nadaljevanki zelo dobro prikazana. Kakor tudi marsikaj drugega: kje in kako so Germani živeli, kako so se oblačili, kako so bili politično organizirani itd. Že zaradi tega si je bilo serijo vredno ogledati. 

Sicer pa je dogajanje bitke časovno že tako zelo oddaljeno, zgodba sama pa že tolikokrat povedana (in tudi uporabljena v propagandne namene, ki so krepili nemški patriotizem), da je težko izluščiti resnico ali pa povedati nekaj novega. Netflixova serija tako predstavlja enega izmed možnih sodobnih pogledov na Varusovo bitko. 

Je pa zanimiva in dobrodošla značilnost te nadaljevanke tudi ta, da Rimljani tekom serije govorijo striktno v latinskem jeziku.

Barbari
(vir: Netflix)

A zdaj pustimo, da preteče okrog 180 let od Arminiusove zmage, in se poslovimo od Germanov, ki se še vedno potikajo po težko prehodnem Tevtoburškem gozdu, ter se preselimo tisoč kilometrov jugo-vzhodno v bolj kultivirano in civilizirano okolje - v kolonijo Petoviono, kraj, kjer poteka večina dogajanja iz romana Sonce Petovione, pisatelja Branka Cestnika. Tukaj okrog 15 000 prebivalcev živi v zidanih hišah, ne pa lesenih kočah, nosi rimska oblačila, ne pa hlač kot Germani, se koplje v termah in časti najrazličnejše bogove. 

No, če sem natančna, tudi v Petovioni vsaj malo diši po Germanih, takšnih - kot jih srečamo v seriji Barbari. V Petovioni imajo namreč tudi bolj skromen predel mesta z lesenimi in s slamo kritimi kočami, bolj ali manj na črno zgrajeno kanabsko naselje. Tu živijo Germani z one strani limesa, večinoma tistega na reki Donavi, ki je bližji, a tudi onega na reki Ren. Divji naseljenci tako poskušajo izkoristiti prednosti, ki jih omogoča življenje v Rimskem cesarstvu, omikani prebivalci mesta pa jim to nekako dopuščajo.

V tej romaneskni Petovioni se križajo življenjske poti številnih zelo raznolikih junakov. Jedro, okrog katerega se vije zgodba, predstavljajo trije od njih: grški trgovec Heliodor, ki v Petovioni trguje z blagom, upokojeni rimski stotnik Leonid in Nubijec Ater - v začetku suženj, nato pa svobodni prebivalec mesta. Skupaj z njimi pa v zgodbo vstopajo še mnogi drugi, tudi zelo pomembni: Heliodorevi hčeri Tiana in Ifigenija, predani kristjanki, Leonidova žena Luteja, spretna izdelovalka sira, Aterjeva žena Tinga iz Mavretanije in mnogi drugi prebivalci Petovione, pa tudi drugih krajev in predelov Rimskega cesarstva ter še čez. 

Pisatelj namreč snov pripovedovanja zajema zelo zelo na široko - tako časovno kot krajevno. Večina junakov, ki sem jih naštela, niso v Petovioni od nekdaj. Preden so se preselili v mesto, so se udeležili rimskih bitk ali pa bežali pred kugo, delali v rudnikih ali pluli skupaj s pirati. Za vse njihove zgodbe je v romanu dovolj prostora. Zgodba se tako vije od rek Tigris in Evfrat, preko Egipta, po reki Donavi in nato Dravi do Petovione ter od tam na vzhod globoko na področje Germanov pa tudi na zahod preko Celee in Emone proti morju, vse do Ogleja. 

Takšen pristop k pripovedi, ki ima tako široka kraj in čas dogajanja, je vedno tvegano početje. Zgodba se lahko porazgubi in razdrobi med posameznimi tako zelo drug od drugega oddaljenimi kraji, ali pa postane površna in nedodelana. No, pisatelju se je tej pasti uspelo presenetljivo dobro izogniti. Pripoved teče sicer zelo hitro - sem ji komaj sledila, a ob tem uspe ohraniti nekakšno harmonijo, ki zveni uigrano in skladno preko celega romana in knjigi daje bogastvo, ki je za leposlovje nujno.

Roman Sonce Petovione je izredno natančno izdelana in skrbno dodelana knjiga. Dovolj je že, da si ogledate zemljevida na notranjih straneh platnic, kjer so natančno označena rimsko poimenovana mesta in reke, kjer teče dogajanje in pa mestni zemljevid Petovione s posebej podčrtanimi kraji, ki so izmišljeni, da se ločijo od tistih, ki so zgodovinsko potrjeni. Občudovanja vredni so seznami zgodovinskih osebnosti in krajev, časovnica zgodovinskih dogodkov, arheološke, literarne in filmske reference. In konec koncev, hvalevreden je tudi zapis ob vsakem poglavju (oštevilčenim, seveda, z rimsko številko), ki pove čas in kraj dogajanja v posameznem poglavju, v latinskem in slovenskem jeziku. 

A s tem z opisovanjem skrbnosti, s katero je knjiga napisana, sploh še nisem pri koncu. Vsak stavek, ki je zapisan v romanu, odseva pisateljevo poznavanje antične zgodovine, ki je milo rečeno, velikansko. Poglavja knjig ali pa kar cele knjige so morale biti prebrane, da so se rodili posamezni odstavki romana. V enem samem stavku je lahko zgoščena vsebina nekaj knjig, ki jih je pisatelj moral prebrati, da je bil nato zmožen takšen stavek zapisati. O tako velikem poznavanju teme govorim!- pa naj ta seže od poznavanja zgodovinskih dogodkov do prepoznave srčnega infarkta in zdravila zanj. (Hrodulfova zel - le kaj je to?)

Ta velika suverenost ob poznavanju tistega, o čemer se piše, pripomore k uglašenosti romana, neki lepi in zanimivi harmoniji, ki knjigo dela več kot vredno branja. Tako dodelana harmonija uvidevno preglasi tudi drobne nerodnosti pri zasnovi in poteku zgodbe; fikcijski junaki pa zaradi nje skrijejo vsaj nekaj tistih svojih značilnosti, ki jih ponavadi najdemo v povestih, ne pa v dobrem romanu.

A v knjigi bi si poleg čudovite harmonije želela tudi nekaj melodije. Bachov Preludij št. 1 v C-duru je čudovit; a poglejte, kaj je iz njega naredil Gounod, ko je spremenil nekaj akordov in dodal melodijo ter petje. Nastala je Ave Marija, ki jo imamo vsi v ušesih in jo redno igrajo na raznih slovesnostih. 

Da bi nekaj takega dosegli tudi v romanu Sonce Petovione, bi bilo mogoče potrebno poskrbeti, da zgodba ne bi tekla tako premočrtno. V Dravi je vendarle tudi kakšen kamen ali pa celo skala, ki vsaj za kratek čas preusmeri ležerni tok reke. V  življenju vedno nastopijo težave, ki zmotijo utečen tok, in problemi, ki jih je potrebno reševati. Tako mora biti tudi v romanu, ki želi biti verodostojen. Mogoče bi se kateri od junakov moral malo bolj potruditi, da dobi idealnega partnerja ali pa bi bilo potrebno vložiti več napora, da trgovski posli stečejo. Sir ne bi smel biti vedno tako okusen in nekomu ne bi bilo potrebno, da je navzoč pri prav vseh zgodovinsko pomembnih dogodkih, ki so se tisti čas dogajali na našem ozemlju.

Možno pa je tudi to - moja krivda - da sem melodijo knjige nekako preslišala. Verjetno je osrednja melodija knjige melodija krščanstva, saj gre vendarle v prvi vrsti za roman o prihodu krščanstva na Ptuj. Ta melodija je proti koncu knjige - ja, šele proti koncu knjige, počasi res prihajala na dan in do mojih ušes. 

Pisatelj je odlično prikazal versko vzdušje v tistih letih v Rimskem cesarstvu z množico najrazličnejših verstev in mitov. Ob poplavi bogov, ki so jih častili, je vera v enega Boga, ki ne potrebuje svetišč in upodobitev, predstavljala razumsko in logično alternativo. Čudovito je prikazana tudi moč spovedi in univerzalnost Cerkve, ki je združevala bogate in revne, sužnje in svobodne, bele in temnopolte ter dopuščala, da so ženske v hierarhiji zasedale zelo visoko mesto.

Kot vrhunec romana je mišljeno zadnje poglavje. Nosi naslov Krst v Dravi in predstavlja zanimivo štajersko protiutež Prešernovemu Krstu pri Savici. Majhna skupnost v Petrovioni ob tem krstu postavi temelje razcvetu krščanstva v Ptuju, ki bo sledilo v naslednjih desetletjih, obenem pa tudi že namiguje na težave, ki jih bo prinesla delitev na različne gnostične ločine.

Čeprav poglavju ni kaj očitati, to vendarle ni bil moj vrhunec romana. Poglavje, v katerem se še posebno lepo pokaže, da ima Branko Cestnik talent za pisanje, je tisto, v katerem je opisano srečanje treh furij; Megere, Alekte in Tisiofene, ki na "strešni konici opazovalnice, na vrhu Marsovega stolpa, na najvišji točki mesta, ki je spalo spodaj", kujejo načrt, kako bi škodovale ljudem. 

So deviške hčere mraka, izpljunki podzemnih grenkob. Niso iz snovi in njihova telesa so manj kot piš dima iz kadilnice, ker za svoje poslanstvo ne potrebujejo ne snovi ne teles. Posel jim je tisočletja enak: z žerjavico krivde in ognjenimi biči slabih spominov mučiti ljudi, v starosti jim predočiti zločine iz njihove mladosti, storiti, da trpijo, da dušno razpadajo, pognati jih v blaznost, v pijačo, v samomor.

To poglavje je tisto, kjer se skrbno izbrane besede še posebno lepo povezujejo v stavke in stavki ne odsevajo samo strokovne kompetentnosti pisca, ampak tudi njegovo sposobnost pisati leposlovno besedilo zavidljive kakovosti in lepote.

Zgodovinski roman Sonce Petovione, Branka Cestnika, je prvenec, kakršnega na Slovenskem ne srečamo prav pogosto - izviren, pogumno zasnovan, natančno izdelan in lepo izpeljan. Veliko mu ni očitati - mogoče osebe, ki so preveč enostavno orisane, mestoma plitke in bi zato bolj kot v roman sodile v kakšno zgodovinsko povest.

Če vas zanima antična zgodovina na Slovenskem - še posebej na Ptuju - in bi radi izvedeli kaj o zgodnjem krščanstvu, ob tem pa se ne bojite strokovno zelo natančne knjige, boste ta roman radi brali.

Tako, kot sem ga rada brala tudi jaz.

Haruki Murakami: Kafka na obali

V obsežnem romanu Kafka na obali, Harukija Murakamija, spremljamo zgodbi dveh izredno prijetnih in simpatičnih oseb - takšnih, ki bralcu takoj prirasteta k srcu in ostaneta tam ne glede na to, kako se zgodba razvija, kaj kateri od njiju tekom romana stori ali si misli. Njuni zgodbi se začneta na istem mestu - v Nakanu, mestnem predelu Tokija, se potem oddaljita druga od druge, dokler se spet ne približata v mestu Takamatsu na otoku Shikoku.

Eden izmed glavnih junakov je Satoru Nakata, nekaj čez šestdeset let star umsko prizadet moški, ki ne zna ne brati in ne pisati, drugi je Kafka Tamura - zelo zrel, dobrih petnajst let star fant, ki pobegne od doma. Poglavja, ki opisujejo Kafkovo zgodbo, se izmenjujejo s poglavji, kjer je Nakata glavni protagonist pripovedi. Zgodbi sta tako lepo grajeni in napeti, da mi je bilo ob skoraj vsakem poglavju žal, da ga je že konec, saj si nisem želela, da bi se zgodba na tem mestu prekinila; a obenem sem se tudi veselila, da lahko začnem z novim poglavjem in nadaljujem z zgodbo drugega od obeh junakov romana, ki je bila tudi prekinjena na mestu, ki je obetalo zelo zanimivo nadaljevanje. Zaradi tega je roman Kafka na obali pageturner, ki ga je težko izpustiti iz rok.

Kakor je v knjigi enako veliko prostora namenjeno vsakemu od obeh glavnih protagonistov, je vendar Kafka Tamura tisti, ki je osrednja oseba pripovedi. Na to kaže že to, da je njegova pripoved pisana v prvi osebi ednine - on je tisti, ki pripoveduje svojo zgodbo, Nakatova poglavja pa so pisana v tretji osebi. Poleg tega tudi vsebinsko vse teži k temu, da se razjasnijo Kafkove življenjske dileme. Nakata pri tej razrešitvi pomaga - on sam in njegova življenjska zgodba pa pravzaprav nista pomembni.

Kafka Tamura beži pred Ojdipovim prekletstvom.

Ko je bil Kafka še čisto majhen, je mama skupaj z njegovo sestro zapustila družino, tako da je ostal sam s svojim zelo čudnim očetom. Ta oče je - pa naj se to sliši še tako nenavadno - Kafki prerokoval, da bo tako, kot je to storil mitološki Ojdip, tudi on nekoč ubil svojega očeta in spal s svojo materjo. Poleg tega pa še posilil svojo sestro.

Da bi se izognil prekletstvu - pa tudi zato, da bi poiskal mamo in sestro, Kafka pobegne od doma. Pot ga zanese v mesto Takamatsu. Na poti tja sreča Sakuro - nekaj let starejše dekle, ki bi bilo lahko njegova sestra; v privatni knjižnici v mestu pa spozna gospo Saeki - izredno lepo žensko v srednjih letih, ki bi bila lahko njegova mama. To so seveda samo Kafkove hipoteze. Ali pa tudi ne... Tega ne gre izdati; kakor tudi tega ne, ali se bo očetovo prekletstvo izpolnilo. V grških dramah je usoda zapečatena že od samega začetka, pa naj si junaki igre še tako prizadevajo, da bi jo spremenili.

Kafka večino časa preživi v privatni knjižnici, ki jo je ustanovila družina Komura - stoletja pesništvu in umetnosti predana družina, ki je v teku let zbrala številne raznovrstne knjige in jih potem z ustanovitvijo knjižnice delila tudi z ostalimi ljudmi, ki imajo radi knjige. To je knjižnica, ob kateri vsakemu strastnemu bralcu zaigra srce! Knjige, prijetni kotički namenjeni branju, čudovit vrt, ki obdaja vilo, v kateri je knjižnica in prijazno osebje. Kafka v tej knjižnici preživi cele dneve, veliko bere, pozneje tam celo prenoči in se spoprijatelji z Oshimo, tam zaposlenim knjižničarjem. V pogovorih med Oshimo in Kafko počasi izvemo, kakšen fant je Kafka, kaj ga teži - običajni pubertetniški problemi, a tudi marsikaj usodnejšega - kaj si želi in kaj obžaluje, kaj je sposoben storiti in česa ne. Na tem mestu Kafka priraste k srcu, Oshima pa se razvije v nekakšnega vodnika ali mentorja mlademu Kafki. Mladeniča se veliko pogovarjata tudi o literaturi - o Kafki, seveda:) ampak ne toliko, kot bi mogoče pričakovali - o Tolstoju, Čehovem in mnogih drugih. 

Poleg knjižnice pa v romanu najdemo še en čudovit kraj dogajanja. To je koča na samem, v hribih, sredi gozda. Tja Oshima odpelje Kafko, ko vse skupaj postane le preveč nevarno. V tem delu knjiga postane zelo podobna Murakamijevem zadnjem romanu, Die Ermordung des Commendatore. Tudi tam glavni junak živi samotno življenje v divjini in poskuša priti na čisto s svojimi razmišljanji in spomini ter se odločiti za pravo pot v nadaljnjem življenju. Kafka v samotni koči v hribih spet bere in bere. Pa tudi telovadi, saj hoče postati najmočnejši petnajstletnik na svetu. To, o najmočnejšem petnajstletniku na svetu, je tudi eden izmed stalno ponavljajočih se motivov v romanu. Zakaj je tako zelo pomembno, da je močan, je pravzaprav logično in ves čas jasno zarisano pred bralčevimi očmi, samo videti je treba.

Poleg Oshima v knjigi nastopa še ena prijetna stranska oseba. To je Hoshino. Če Oshima skrbi za Kafko - mu priskrbi bivališče, ga varuje in mu svetuje ob pomembnih dilemah, Hoshino skrbi za Nakato. Umsko prizadeti Nakato brez Hoshina ne bi uspel opraviti naloge, ki mu je (na skrivni način) zaupana. Odlomki s Hoshinom so tudi najbolj zabavni odlomki knjige. Tako čudovitih dialogov, kot so med Hoshino in Nakato, že dolgo nisem brala. A ob tem je vendarle potrebno takoj napisati tudi to, da so duhovitost, prikupnost in prisrčnost, ki sijejo iz tega odnosa, vendarle navzoče samo zaradi Nakate. Nakata je s svojo iskrenostjo in dobrohotnostjo tisti, ki ga bralec vzljubi še prej in bolj globoko kot Kafko.

Haruki Murakami je zelo prijazen in topel pripovedovalec, bralcu naklonjen in mil. Dokaz za to so osebe njegovih romanov: nedolžni Nakata, vdani Hoshino, topel Oshima in na koncu Kafka - na zunaj trden in močan, a znotraj hudo občutljiv - ki so simpatične in lepe. Tudi zgodba romana teče prijetno in gladko, a zgodi se - tako v knjigi, kot tudi v resničnem življenju - da na plan udari tudi temna plat, nenadoma in nepričakovano; v knjigi silovito in brutalno, da sem lovila dih. Pa naj bo to v povezavi z Ojdipovim kompleksom ali pa zaradi mučenja mačk.

Hirošige
(public domain)

Ja, mačke pogosto zaidejo v romane Harukija Murakamija, tokrat pa imajo še posebno pomembno vlogo. Nakata ne zna pisati in brati, ima pa zato druge sposobnosti - zna dobro masirati in razume mačji jezik. Tako se lahko pogovarja z mačkami, ki mu pri marsičem pomagajo. Nakatovi pogovori z Otsuko, Kawamuro, Mimi in Gomo so sila zanimivi. Svojevrstni mačji karakterji se zarišejo v vsaki izmenjani besedi.  

Nadnaravni dogodki, ki se pripetijo v knjigi - pogovarjanje z mačkami je najbolj nedolžni med njimi, so večinoma povezani z Nakato. On je tisti, ki odpira in zapira prehode v paralelni svet, oz. na mejo med svetom živih in mrtvih, on je tisti, ki ve, da bodo z neba deževale pijavke. Ta Murakamijev magični svet, do katerega sem bila še do pred kratkim izredno skeptična, je potrebno enostavno sprejeti in se mu prepustiti. Šele ko sem to storila in se znebila vseh predsodkov, se je pred mano razkrila vsa lepota romana in začela sem uživati v vsakem stavku pripovedi.

Proti koncu knjige me je začelo skrbeti, da pisatelju ne bo uspelo povezati vseh najraznovrstnejših niti pripovedi, ki jih je tako mojstrsko razpletal tekom pripovedi. Strah je bil upravičen. No, tiste najdebelejše so že našle svoje konce, mnogo drobnih niti pripovedi pa je obviselo v praznem prostoru - vsaj zdi se mi tako. Prav mogoče je, da sem bila med branjem premalo pozorna, pa mi je kakšno pomembno dejstvo, ki bi lahko kaj razložilo, ostalo skrito. Vsekakor pa nisem edina bralka s takšnimi občutki, se pravi, nisem edina, ki romana nisem popolnoma razumela.

Ko je roman leta 2002 izšel, so pri japonski založbi, ki je knjigo izdala, povabili bralce, da postavijo vprašanja o vsebini in pomenu knjige. Prispelo je več kot 8000 vprašanj in na 1200 od njih je Haruki Murakami odgovoril osebno. 

V enem izmed intervjujev v angleškem jeziku je svoje odgovore o vsebini knjige povzel z naslednjimi besedami:

Kafka on the Shore contains several riddles, but there aren't any solutions provided. Instead, several of these riddles combine, and through their interaction the possibility of a solution takes shape. And the form this solution takes will be different for each reader. To put it another way, the riddles function as part of the solution. It's hard to explain, but that's the kind of novel I set out to write"

Torej je pisatelj povsem namerno dopustil, da v romanu določene stvari ostanejo nedorečene, kar pa jim ne preprečuje, da se ne bi na določen način medsebojno prepletale in mogoče na takšen način pripeljale do večje jasnosti. Vsak posamezni bralec si lahko najde svoje rešitve in odgovore za nejasnosti, na katere naleti med branjem. Skrivnost romana naj bi bila tako v večkratnem branju knjige.

Roman Kafka na obali, Harukija Murakamija, je roman o odraščanju, napisan na surrealistični ali magični način s številnimi sila prikupnimi osebami in mački. Pove nam, da je samemu sebi nemogoče ubežati in da težave, ki jih imamo, lahko razrešimo samo s tem, da se z njimi soočimo, ne pa da bežimo pred njimi. 

Knjigo bodo radi prebirali tudi vsi ljubitelji lepih knjižnic in, seveda, tisti, ki veliko, veliko berejo. Roman pa bi priporočila tudi vsem, ki ljubijo samoto in se, kadar so sami, nikoli ne dolgočasijo - kakor se nista nikoli dolgočasila Kafka in Nakata. 

★★★★★

Haruki Murakami
(vir: Fahrenheitmagazine)