ponedeljek, 13. januar 2014

Marcel Proust: V Swannovem svetu

(442 strani)
Brati Prousta je kot omamljati se. Z zdravju neškodljivimi drogami, seveda. Nekako tako je, kot bi enega za drugim, v presledku petih minut, jedel koščke temne čokolode. Čisti užitek. Ha, nikakršnega dvoma ni, da se pri meni ob skoraj vsakem prebranem stavku, ki ga je nekoč napisal Marcel Proust, v možganih sproščajo pomembne količine endorfinov, ki mi lepšajo pogled na svet in življenje.

Roman Iskanje izgubljenega časa je mojstrovina, ki ji ni para. Za mnoge je to najpomembnejši roman 20. stoletja, zame je to največji roman vseh časov. Delo sestavlja 7 knjig, kar predstavlja preko 4000 strani branja. Proust je knjigo pisal od leta 1909 do 1922, več ali manj popolnoma izolirano v svojem stanovanju v Parizu. Delo je avtobiografsko, a vendar ne popolnoma. Pustil si je ravno toliko fikcijske svobode, da se je njegova genialnost lahko v popolnosti razcvetela in je roman zasijal v vsej veličini.

Roman opisuje francosko družbo konec 19. in v začetku 20. stoletja. Nastopa preko 2000 oseb. Seveda je bil to popolnoma drug čas z drugačnimi navadami in drugačnim načinom življenja. A vendar se iz romana vidi tudi to, da se človeška narava tekom zgodovine ne spreminja in da smo si z ljudmi izpred sto let še kako podobni. Še vedno je veliko "salonskega blebetanja", snobizma in zaprtih, elitnih družb. Še vedno srečujemo ljudi, ki so polni sočutja do tistih, o katerih berejo v časopisu, nesrečnikov v svoji bližini, pa še opazijo ne. In ljudje se zaljubljajo na enak način kot so se pred stoletjem.

Knjiga V Swannovem svetu predstavlja prvi del ciklusa. V celotnem romanu ima prav posebno mesto. Če se izrazim malo po proustovsko - je kot overtura v opero ali pa portal gotske katedrale ali pa blagri v govoru na gori. V njej so zbrane dragocenosti, ki napovedujejo bogastvo naslednjih knjig, nanizane so pa tako na gosto in izrazito, da bralca v trenutku očarajo.
Poseben čar pa ima knjiga vsekakor tudi zato, ker je to zgodba o pripovedovalčevem (Marcelovem?) otroštvu - času, kakor sam pravi, ko je še verjel v ljudi in stvari in je bila njegova največja skrb ta, ali bo mamica pred spanjem prišla v njegovo sobo in mu zaželela lahko noč ali ne. Vedno ji to namreč ni uspelo. Če so imeli na obisku gospoda Swanna, se je zadržala pri večerji in sin je moral zaspati brez njenega poljuba za lahko noč.

Na takšen način - kot obiskovalec pripovedovalčeve družine, gospod Swann vstopi v roman in dolgo časa ostane precej skrivnostna oseba. Več ali manj o njem zvemo samo to, da je v življenju naredil veliko napako, ker se je "neprimerno poročil". A po mojem mnenju, gre v prvi vrsti za nesrečno ljubezen in ne toliko za neprimerno poroko. Gre za pojav, ki se ponavlja znova in znova, ko eden v paru drugega ljubi, tisti drugi pa je do prvega bolj ali manj ravnodušen. Pojav, ko eden samo daje, drugi pa ves čas samo zahteva in prejema.
Claude Monet
Odette, poznejša gospa Swannova, je ena od tistih žensk, ki so jih na svojih slikah zelo radi upodabljali impresionisti - tako imenovana "loretta" ali vzdrževana ženska. To so bile sodobne Parižanke lepega in elegantnega videza, a vendar tudi precej sproščenih moralnih vrednot. Takšnih žensk takratna družba seveda ni sprejemala in od tod "neprimernost poroke". Vendar pa Odette kot loretta ni tista glavna nesreča, ki doleti Swanna. Bolj tragično je to, da je Odette plehka in površna ženska, ki v nobeni stvari ne dosega svojega ljubimca, lahkomiselna, razumsko lena in lahkoživa. Swann se tega večinoma zaveda, a ljubezen je na takšne očitke vedno neobčutljiva. V osrednji zgodbi romana je tako v odnosu med Odette in Swannom natančno opisano, kako se ljubezen rodi, razvija, doseže svoj višek, a potem začne tudi zamirati in na koncu popolnoma umre. Predstavljeni so tudi vsi odtenki ljubosumja in drugih čustev, ki spremljajo takšen odnos in imajo pogosto katastrofalen vpliv na človekovo življenje. Opis odnosa med Odette in Swannom je ena najboljših študij ljubezenskega odnosa v literaturi, kar jih poznam.

Pa vendar to ni tisto, kar mi je bilo v knjigi najbolj všeč. Še bolj sem uživala v okvirni zgodbi - v zgodbi mladega pripovedovalca, ki skupaj s svojimi starši preživlja velikonočne počitnice pri starih starših v Combrayu. Opisi sprehodov na eno ali drugo stran kraja so eno samo melodično prelivanje vtisov iz narave, ki se prepletajo s človeškimi občutji in premišljevanji. Proustu se nikamor ne mudi. Vsak sončni žarek in senca sta pogledana z različnih kotov; vsaka barva je sestavljena iz različnih odtenkov; vsako človeško nagnjenje je razloženo z izvirnimi primerami. Med branjem sem  brez težav začutila vonj gloga in španskega bezga. Tudi bralcu, ki bere Prousta, se ne sme muditi. Čokolado mora počasi zobati in uživati v vsakem grižljaju:-) Velika škoda je, če se kakšen stavek preskoči. To je nekako tako, kot bi vrgel biser skozi okno. Različni človeški značaji in nagnjenja so predstavljeni tako nazorno, da sem se vedno znova čudila, kako je Proust sploh uspel vse to opaziti; še bolj nemogoče pa se mi je zdelo, da mu je vsa ta opažanja in razmišljanja uspelo tako čudovito preliti na papir.

Radojka Vrančič (1916-2009)
Na tem mestu je nujno, da omenim Radojko Vrančič. Slovenci imamo veliko srečo, da smo imeli tako veliko prevajalko kot je bila ona. Njen prevod celotnega Iskanja izgubljenega časa je izreden dosežek, ki se ga večinoma premalo zavedamo. V prevodu je uspela poustvariti enkraten proustovski stil pisanja, ki se po mojem mnenju najbolj izrazi ravno v okvirni zgodbi knjige v Swannovem svetu. V tujini imajo prav, da prevajalce omenjajo skupaj z avtorji in njihova imena pišejo na naslovnice knjig, ki so jih prevedli. Bogastvo Prousta je s prevodom Radojke Vrančič na najboljši možni način postalo dostopno tudi Slovencem, ki ne znamo francosko.

Uf, težko je pisati mnenje o tako veličastni knjigi kot je knjiga v Swannovem svetu. Sama jo moram prebrati vsakih nekaj let, tako rada jo imam. Nemogoče je že samo osvetliti takšno genialnost kot jo Proustovo pisanje - pa slavne magdalenice namočene v lipov čaj, katere okus sproži najzgodnejše spomine, še omenila nisem.

Potrudila sem se in tole je pač najboljše, kar v tem trenutku zmorem napisati o knjigi.

Naslednja knjiga iz ciklusa ima naslov V senci cvetočih deklet in se dogaja v času, ko je pripovedovalec najstnik.
Marcel Proust (1871-1922)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)