ponedeljek, 31. december 2018

Moje knjige leta 2018

Tukaj so.
Vsaka je nekaj posebnega.
Naj prinesejo veselje tudi vam.


Srečno novo leto 2019
foto: Jaka Ivančič
Nagrajena krajinska fotografija leta 2018 revije National Geographic 

petek, 21. december 2018

Friedrich Dürrenmatt: Sodnik in njegov rabelj

To je ena takšna fina starokopitna kriminalka.
Brez mobilnih telefonov in računalnikov. Brez interneta in DNA analize. Pomembne so le živčne povezave v možganih kriminalističnega komisarja Bärlacha - izkušenega, starejšega detektiva, ki raziskuje nasilno smrt svojega sodelavca, kriminalista Schmieda.

Kratek detektivski roman Friedricha Dürrenmatta, Sodnik in njegov rabelj je prvič izšel kot podlistek v časopisu Der Schweizerische Beobachter v času od decembra 1950 do marca 1951.

Zgodba se dogaja leta 1948 v švicarskem Bernu in njegovi okolici. Zgodi se umor in potrebno je najti storilca:) Ostareli in hudo bolni komisar Bärlach sicer vodi preiskavo, a iniciativo pri odkrivanju zločina prepušča svojemu mlademu in ambicioznemu sodelavcu Tschanzu. Zadržan je in drži se v ozadju, a bralec prav hitro ugotovi, da komisar ve precej več, kot je pripravljen zaupati svojemu sodelavcu, nadrejenemu in tudi nam bralcem.
Vse sledi zločina vodijo h Gastmannu, skrivnostnemu in bogatemu lastniku razkošne in strogo varovane vile v vasi Lamboing nedaleč od Berna. V svoji vili občasno prireja srečanja visokega ranga; k njemu prihajajo tri skupine povabljencev: industrialci, kulturniki in vplivni tuji gostje. Tudi umorjeni kriminalist Schmied je privatno hodil tja.
Izkaže se, da imata Gastmann in Bärlach neporavnane račune iz preteklosti in tudi to, da je Gastmann po vsej verjetnosti nekoč že ubil človeka, vendar pa mu zločin nikoli ni bil dokazan.

Zgodba se razvija izredno zanimivo in ima na koncu čudovit plot-twist, kjer končno zvemo, čemu sodnik in rabelj v naslovu romana.

Osebe v romanu so verodostojno orisane in - ne morem se znebiti občutka, nekako so označene že s svojimi imeni. Glavni junak Bärlach je počasen s svojim obilnim (medvedjim) telesom, ki je staro in bolno, a hiter, natančen in preračunljiv v svojih mislih. Njegov mladi sodelavec Tschanz v kriminalni preiskavi vidi priložnosti (Chance) za svoje napredovanje. Njun šef dr. Lucius Lutz pa je ves bleščeč in bister, ko poskuša v svojo policijsko enoto uvesti moderne kriminalistične pristope, ki jih je videl v Združenih državah Amerike in jih predava na univerzi. Ubogi Schmid (ali Kovač) je bil umorjen, ko je koval zaroto proti Gastmannu. In konec koncev tudi Gastmann je gostil goste v svoji vili. 

Freidrich Dürrenmatt je eden najpomembnejših povojnih nemško pišočih pisateljev. Od leta 1952 pa do svoje smrti leta 1990 je živel v Neuburgu - mestu nedaleč stran od kraja dogajanja v romanu Sodnik in njegov rabelj. Tam je danes galerija, v katerem so razstavljene njegove slike, kajti Friedrich Dürrenmatt je bil tudi slikar.
Po nekaterih od njegovih literarnih del so bili posneti zelo uspešni filmi (npr. Zaobljuba - ali The Pledge, z Jackom Nicholsonom, Helen Mirren in Venesso Redgrave v glavnih vlogah). 
Kar nekaj njegovih del imamo prevedenih tudi v slovenščino. 
Še bolj kot s pisanjem romanov je zaslovel s svojimi dramskimi besedili. Pred nekaj leti je bila na slovenskem odru v izvedbi MGL uspešno uprizorjena njegova komedija Fiziki. Tudi to delo je tako kot roman Sodnik in njegov rabelj, kriminalka. Dogajanje je postavljeno v elitno psihiatrično ustanovo, kjer slavni fiziki Einstein, Newton in Möbius (ali pa bolniki, ki mislijo, da to so) morijo, kakor je bila v tistem času, ko je bila drama napisana, v času hladne vojne namreč, velika verjetnost, da pride do morije svetovnih razsežnosti, pri kateri bi imeli znanstveniki vsekakor pomembno vlogo.
Prav fino bi se bilo ogledati to bridko komedijo. Ali pa jo vsaj prebrati.

Vendar ne sedaj. Trenutno je na vrsti, da jo preberem, neka druga drama. Tragedija Friedricha Schillerja, Maria Stuart.
Vedno namreč poskušam prebrati knjige, ki jih morata otroka prebrati za domače branje.
Kriminalni roman Friedricha Dürrenmatta Der Richter und sein Henker, je bila knjiga, ki jo je učiteljica izbrala za domače branje sinovega razreda.
Odlična knjiga, ki sem jo rada prebrala in jo priporočam tudi vam:) Ravno prav lahkotna, da ni prezahtevna, a z jasnimi značilnostmi dobre klasične kriminalke. Ob koncu branja boste imeli prijeten občutek, ker bo morilec odkrit, a te občutke bo, kot se spodobi, spremljalo tudi nekaj grenkobe.

Maria Stuart - hčerino domače branje, bo trši oreh...

★★★★☆

Friedrich Dürrenmatt
(1921-1990)
(vir: Wikipedia)

Dürrenmatt, Friedrich
Der Richter und sein Henker
Rowohlt Taschenbuch Verlag, 121. Auflage, 2018
117 strani 
ISBN 978 3 499 10150 2

ponedeljek, 17. december 2018

Razumeti Einsteina: Posebna teorija relativnosti

Se kdaj sprašujete, kako bo že čez nekaj let potekal študij na večini univerz? Po mojem mnenju tako, kot že zdaj potekajo tečaji na Courseri. Online. 
Študentje bodo poslušali predavanja preko videoposnetkov. Profesorjem bodo vprašanja zastavljali na forumih. Mogoče bodo le izpite opravljali osebno, iz oči v oči, pa še to ni zelo verjetno.

Takšen način študija že lahko doživite s Coursero. Z njo lahko študira kdorkoli, od koderkoli. In za to mu ni potrebno biti bogat. Dobro je le, da udeleženec zna angleško, a še to ni v vseh primerih nujno potrebno. V juniju 2018 je bilo registriranih 33 milijonov uporabnikov te internetne platforme.
Coursera je neprofitna izobraževalna organizacija, ki nudi  online tečaje in specializacije, ki jih vodijo profesorji priznanih svetovnih univerz. Področja, ki jih pokriva, so raznolika in segajo od inženiringa, medicine, biologije in socialnih znanosti do matematike, ekonomije in računalništva. Tečaji trajajo približno 4 do 10 tednov. Od udeležencev se pričakuje, da bodo študiju posvetili od 2 do 8 ur tedensko.

Spacetime
Victor Vasarely, Vega, 1956
(do 13.01.2019 v Städel muzeju)

Vsake toliko časa me popade velika slast po učenju in takrat se udeležim kakšnega od Courserijinih tečajev. Poslušala sem že o egiptologiji in pozneje o Big History (o zgodovini, ki se razteza od velikega poka do današnjega dne); trenutno pa sem v središču Einsteinove posebne teorije relativnosti. Tečaj se imenuje Understanding Einstein:  The Special Theory of Relativity. Študij je tako zanimiv in navdušujoč, da moram svoje izkušnje deliti z vami:)

Posebna teorija relativnosti me zanima že od nekdaj. Vsekakor že od osnovne šole dalje - le da takrat še nisem vedela, da se tako imenuje. Spomnim se posebne izdaje revije Presek, ki jo je izdalo Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije, ki je bila posvečena ravno tej Einsteinovi teoriji. Besedilo je bilo prilagojeno osnovnošolski mladini in opremljeno s slikami Boža Kosa.
Najbolj zanimive risbe so bile seveda tiste, ki so predstavljale dvojčka - enega na Zemlji, drugega na vesoljski ladji, ki leti s hitrostjo blizu hitrosti svetlobe. Čeprav sta bila oba dvojčka "enako stara", je bil tisti na vesoljski ladji mladenič, tisti na Zemlji pa starček.
Kako je kaj takega mogoče, sem se spraševala takrat in se rada sprašujem še danes. Noja, saj so mi že uspešno odgovarjali na to vprašanje, a na tako razumljiv in obenem temeljit ter matematično utemeljen način, kot so to storili na Courseri, pa še ne.

L.Randles Langerstrom
med predavanjem


Tečaj vodi prof. L. Randles Lagerstrom z Univerze Stanford. Razlage jedra relativnosti se je lotil zelo na široko. Preden smo se sploh začeli pogovarjati o Einsteinu, smo ponovili matematične operacije in postopke, ki bodo potrebni za razumevanje relativnosti - izključno osnovna srednješolska matematika. Potem smo se lotili osvetlitve časa, v katerem je živel Einstein in okoliščin, ki so pripomogle k velikemu odkritju. Kar nekaj časa smo se pomudili pri Einsteinovem Annus mirabilis - čudežnem letu 1905, v katerem so se vsi delčki "relativnostne" sestavljanke naenkrat združili v razumljivo (a za mnoge težko sprejemljivo) celoto.
Opremljeni z vsem tem predznanjem smo se nato počasi in previdno, korak za korakom, začeli približevati sami srži relativnosti. "Time dilation", "Length contraction",  "Leading clocks lag", Lorentzov faktor - vse to je iz minute v minuto video posnetkov postajalo vse bolj domače, razumljivo in logično. 

Trenutno končujem 6. teden študija in končno se zdi, da sta na vrsto prišla tudi slavna dvojčka in njun paradoks. Eden izmed Einsteinovih zaključkih pri teoriji relativnosti je namreč ta, da ura, ki se giblje, teče počasneje od enake ure, ki miruje. Zaradi tega se dvojček na gibajoči vesoljski ladji stara počasneje kot njegov brat dvojček na Zemlji. iz tega osnovnega zakona relativnosti potem izhajajo še mnoge druge značilnosti, kot npr. ta, da je dolžina  gibajočega se telesa, v primerjavi z dolžino tega istega telesa v mirovanju, krajša. 

Dejstvo, da čas za gibajočega teče drugače kot za tistega, ki miruje in gibajočega samo opazuje, uporabljajo v svojih romanih številni pisci znanstvene fantastike. Do kakšnih osupljivih zaključkov nas lahko pripelje Einsteinova posebna teorija relativnosti - ob predpostavki, da bomo kdaj vendarle zmogli potovati s hitrostjo, ki bo blizu svetlobne, je opisano v enkratnem romanu Dana Simmonsa Hyperion.
Je pa zato pisatelj v tej knjigi prekršil enega od drugih zakonov relativnosti, ki jih je Einstein objavil v svoji posebni teoriji relativnosti. V romanu Hyperion (in še v mnogih drugih znanstveno- fantastičnih romanih) namreč ljudje lahko potujejo tudi s hitrostjo, ki je večja od svetlobne hitrosti. To pa ni mogoče - to je dokazal Albert Einstein in to nam je udeležencem tečaja na Courseri s pomočjo matematike razložil prof. Lagerstrom.

Bob potuje z vesoljsko ladjo,
Alice ga opazuje...
Pri tem tečaju je navdušujoče to, kako je profesor izpeljal razlago Einsteinove teorije in kako mu je s potrpežljivostjo in nenehnim dodatnim razlaganjem, tudi ponavljanjem že povedanega, uspelo razložiti tako težko snov tudi tečajnikom, ki nimajo visokošolskega znanja fizike. Še večje spoštovanje pa zasluži zaradi tega, ker mu je pri razlagi zadostovala že samo tabla in tri pisala različnih barv: črne, zelene in rdeče. No, ja, imel je še papirnati maketi dveh vesoljskih ladij: rdečo za Alice in modro za Boba. To pa je vse. S tem je uspel pripraviti tečaj, ki je bil ves čas zanimiv, niti trenutek dolgočasen in zasnovan tako, da je stopnjeval študentovo pozornost, kot jo pri bralcih ohranja in stopnjuje kakšna hudo napeta knjiga.

Ta čudoviti vpogled v Einsteinovo posebno teorijo relativnosti sem dobila brezplačno. Še en dokaz, da še vedno drži reklo, da so najboljše stvari zastonj:) Še nadležnih reklam mi ni bilo potrebno gledati. Čudovito. 

Globoko hvaležna, da se je nekdo tako zelo potrudil, da mi je zastonj razložil stvari, ki sem jih že od nekdaj želela razumeti, sem kupila dve knjigi, ki so jih omenili in priporočili med tečajem. Naj ljudje, ki se trudijo z mano, z mano tudi nekaj malega zaslužijo:)

Prvo knjigo je napisal vodja tečaja, L. Randles Lagerstrom. Naslov manj kot sto strani dolge knjige je Young Einstein: From the Doxerl Affair to the Miracle Year. Avtor v knjigi opisuje Einsteinovo čudežno leto 1905, na kratko pa se pomudi še ob nekaterih drugih dogodkih, ki so se zgodili leto ali dve pred tem in so imeli na Einsteina in njegovo veliko odkritje pomemben vpliv. 

Leta 1905 je bil Albert Einstein star 25 let, živel je v Bernu in 6 dni v tednu delal kot uslužbenec tretjega ranga v Švicarskem patentnem uradu. Imel je sina in poročen je bil s svojo sošolko s züriške politehnike, Srbkinjo Milevo Marić. Bil je zadovoljen in obenem nezadovoljen s potekom svojega življenja. Končno je imel zaposlitev, ki mu je prinašala soliden zaslužek, vendar pa to ni bila njegova sanjska služba. Veliko bolj bi bil zadovoljen, če bi smel poučevati; če ne ravno na univerzi, pa vsaj na srednji šoli, a takšnega delovnega mesta ni dobil. Zadovoljen je bil, da je bil že dve leti poročen z žensko, ki jo je imel rad in s katero je lahko razpravljal o fizikalnih in matematičnih problemih. A tudi nad to zvezo so viseli črni oblaki, saj njegova družina veze z Milevo ni odobravala.

In v teh okoliščinah se je v čudežnem letu 1905 kakor iznenada pokazala vsa briljantnost Einsteinovega uma in njegova velika genialnost. V tem letu je mladi Albert Einstein v obdobju le nekaj mesecev objavil kar pet strokovnih člankov, ki so imeli na razvoj znanosti 20. stoletja velikanski vpliv. Pokrivali so izredno široko znanstveno področje. 

V prvem, ki je izšel marca, je uvedel pojem svetlobnega kvanta ali fotona in razmišljal o tem, da ima svetloba tako lastnosti valovanja kot tudi lastnosti delca. 

V drugem, izdanem mesec pozneje, je predstavil način, kako se lahko izračuna velikost molekul. Ta članek je bil pozneje od vseh petih člankov leta 1905 daleč najbolj citiran; Einstein pa ga je uporabil tudi za svoje doktorsko delo. 

Tretji članek je bil objavljen v maju in je vseboval teoretični dokaz za obstoj atoma. Razložil pa je tudi Brownovo gibanje.

Že v juniju pa so lahko fiziki po vsej  Evropi brali o elektrodinamiki gibajočih se teles in to je v bistvu tisti članek, ki je uvedel posebno teorijo relativnosti, o kateri teče beseda v Courserejevem tečaju, ki ga poslušam.
Einsteinu se je teorija porodila oz. so se mu razjasnila navidezna protislovja ideje relativnosti, na enem izmed sprehodov, ki sta jih s sodelavcem s patentnega urada, Michelom Bessom, delala med opoldanskim odmorom. "Es ist an der Zeit" oz. "Time is suspect" , je vzkliknil naslednji dan po sprehodu, potem ko je dodatno premislil stvari, o katerih sta se pogovarjala s Bessom. Čas je tisti, ki je za vse odgovoren in ta se v resnici ne vede tako, kot od njega pričakujemo in smo navajeni. Posebna teorija relativnosti je bila rojena.

V septembru je potem napisal še peti članek, v katerem je nadaljeval z razmišljanjem o ralativnosti. Ta članek je uvedel verjetno najbolj znano enačbo na svetu: E=mc2. Posebni teoriji relativnosti se je pridružila še splošna teorija relativnosti.

Po predstavitvi čudežnega leta 1905 se potem avtor na kratko pomudi še pri prihodnjih letih Einsteinovega življenja - tudi pri tem, da se je ob ločitvi od Mileve zavezal, da bo dobila denar od Nobelove nagrade, ko mu bo le-ta enkrat podeljena. Kakšna samozavest! Sploh ni dvomil v to, da jo bo dobil. Odločitev pa je ob očitkih, ki so v zadnjem času vse glasnejši, da je namreč s svojo prvo ženo slabo ravnal, tudi pomenljiva. Ko je Albert Einstein leta 1922 dobil Nobelovo nagrado - sicer ne za posebno teorijo relativnosti, je svojo besedo držal.

Druga knjiga, ki sem jo kupila na priporočilo prof. Lagerstroma je knjiga Einstein, Picasso: Space, Time and the Beauty that causes Havoc, ki jo je napisal Arthur I. Miller. Knjige še nisem prebrala, a po bežnem prelistavanju sem prepričana, da je sila zanimiva, saj povezuje umetnost in znanost.
Avtor opisuje - eno poleg druge, življenjski zgodbi dveh velikih genijev 20. stoletja.
Modern science is Einstein and modern art is Picasso, piše v knjigi. Bila sta sodobnika, ki sta vedela drug za drugega, in se vsaj enkrat tudi srečala.
Njuni življenjski zgodbi sta si - presenetljivo - v marsičem podobni.
Tudi Pablo Picasso je imel svoje čudežno leto - bilo je to leto 1907, ko je naslikal slavno sliko Les Desmoiselles d'Avignon . Njegova ustvarjalnost je v tem letu doživela svojevrsten višek, ki ga nihče od njegovih prijateljev ni pričakoval.
Druga podobnost je v tem, da sta oba sta imela okrog sebe skupino prijateljev, s katerima sta razpravljala o najnovejših odkritjih v znanosti in novostih v umetnosti - Picassova skupina se je imenovala La bande à Picasso; Einsteinovi prijatelji so ustanovili skupino z imenom Olympia Academy
Oba sta imela velike vzornike, katerih delo sta v določeni meri le nadaljevala, a obenem iz tega naredila nekaj povsem novega in genialnega. In pri obeh njuno genialno delo - na eni strani likovna umetnina, na drugi pa znanstvena teorija, med sodobniki nista vzbudili velikega odobravanja; pravzaprav niti pretiranega zanimanja ne. Albert Einstein je moral po svojem čudežnem letu 1905 še štiri leta čakati na profesorsko mesto na univerzi.

A takšno je življenje genijev. Sodobniki jih pogosto ne razumejo. Genialni ljudje so pred časom. Njihove ure tečejo drugače, kot tečaje ure nas ostalih. Niso sinhronizirane, če smem uporabiti izraz posebne teorije relativnost, smo v drugem frame of reference (ali opazovalnem sistemu), ki je precej bolj preprost od tistega, v katerem so geniji. 
Smo pa zato - ali če govorim le v svojem imenu - sem pa zato toliko bolj hvaležna, da lahko malce pokukam iz svojega zakotja. S pomočjo knjig in s pomočjo čudovitih ljudi, ki so pripravljeni delti svoje znanje.

Gospodične iz Avignona
Pablo Picasso, 1907
(vir: Wikipedia)

Lagerstrom, L. Randles
Young Einstein: From the Doxerl Affair to the Miracle Year
2012

Miller, Arthur I.
Einstein, Picasso: Space , Time, and the Beauty That Causes Havoc
Basic Books, 2001
ISBN 9780786723133

nedelja, 9. december 2018

Peter Stamm: Die sanfte Gleichgültigkeit der Welt

Petra Stamma poznam od začetka letošnjega leta. V januarju je bil predstavljen na eni izmed tedenskih strani mojega stenskega literarnega koledarja in to je bil moj prvi stik s tem švicarskim pisateljem ter njegovimi knjigami. Odlomek iz enega izmed njegovih romanov, ki je bil objavljen na koledarju, mi je bil tako zelo všeč, da sem knjigo kupila in jo prebrala. Všeč mi je bila in leto 2018 se je tudi zaradi knjige Nacht ist der Tag, dobro začel.

Zdaj - skoraj leto dni za tem, kaže, da se bo zaradi Petra Stamma, ali natančneje rečeno, zaradi še ene izmed njegovih knjig, leto 2018 tudi prijetno končalo.

Njegov najnovejši roman, Die sanfte Gleichgultigkeit der Welt (v slovenščini bi se naslov lahko glasil Nežna ravnodušnost sveta) - za katerega je pred slabim mesecem dni prejel najpomembnejšo švicarsko literarno nagrado, je še boljši od zgoraj omenjenega.

V romanu se ne dogaja veliko. A se vendar pripeti ogromno pomembnega in usodnega.
Moški srednjih let, prvoosebni pripovedovalec, se neko zimsko popoldne sprehaja skupaj s precej mlajšo žensko, Leno, po ulicah Stockholma. Pripoveduje ji zgodbo, ki je zelo nenavadna. Pripoveduje ji o svojem Doppelgängerju - dvojniku - moškemu, ki je precej mlajši od njega samega in živi popolnoma enako življenje, kot ga je živel on sam pred 15-imi, 20-imi leti. Ta mladi moški študira, kar je študiral on, obiskuje kraje, ki jih je obiskal on in se srečuje z ljudmi, s katerimi se je družil tudi on. Podoben mu je po izgledu in po vedenju. Oba moška sta tudi pisatelja. In kar je zelo pomembno ter ključno za dogajanje v romanu, oba sta zaljubljena v ženski, ki sta si povsem podobni.
Seveda ni težko uganiti, da je Lena - mlada ženska, s katero se pripovedovalec sprehaja po Stockholmu, pravzaprav prijateljica njegovega mlajšega dvojnika. Leno pa je prav težko ločiti od Magdalene - pripovedovalčeve velike ljubezni; ljubljene ženske, s katero sta bila pred leti zelo srečen par.

Ko sem prebirala začetna poglavja knjige, sem bila prepričana, da bo to roman o paralelnih svetovih, dogodkih v alternativnih zgodovinah ali nekaj podobnega. Postalo je celo zelo verjetno, da bodo glavni junaki prehajali med različnimi paralelnimi življenji in doživljali zdaj eno zdaj drugo zgodbo. Če poznate Amazonovo televizijsko serijo Človek v visokem dvorcu, veste, kaj se mi je pletlo po mislih. 

Pa ni bilo tako. Peter Stamm ni ubral tako preproste poti. Roman Die sanfte Gleichgultigkeit der Welt se razvije v še boljšo knjigo, kot jo napovedujejo začetne strani. 
Življenjski zgodbi glavnega junaka in njegovega mlajšega dvojnika se namreč z razvojem pripovedi začneta nekoliko razlikovati. Razlike so majhne. Nepomembne. Za glavni potek zgodbe in njen razvoj prav nič odločilne. Pa vendar. Zaradi njih glavni junak - in z njim tudi bralec, začne dvomiti v resničnost dogajanja. Zgodba, ki jo moški pripoveduje Leni, bi bila lahko izmišljena. Fikcija. Zgodba nekega romana. Spomin naenkrat ni več zanesljiv. Če je spomin sploh lahko kdajkoli zanesljiv? In liki se skoraj zlijejo drug v drugega, pa vendar tudi ne.

Preplet zgodb dveh parov postane izredno kompleksen, a nikakor ne zapleten. Zlahka je slediti vsaki od zgodb, čeprav se na številnih mestih usodno križata in presenetljivo preobrneta ena v drugo - tako hudo, da mi je skoraj jemalo sapo. Tukaj se pokaže, kakšen mojster pisanja je Peter Stamm in tukaj tiči moje navdušenje nad njegovimi knjigami.

Knjiga tako postane čudovita variacija ene in iste ljubezenske zgodbe, kjer pa zaorjemo globoko v človeška občutja in čustva. Ob razmišljanju o razmerju med moškim in žensko se sprašujemo, kaj sploh je odvisno od nas samih in naših odločitev; kaj je posledica naključja in kaj je že vnaprej določeno ter se ne da spremeniti, ker nam je usojeno.

Namen glavnega junaka romana, da svojo življenjsko zgodbo in zgodbo njegove Magdalene, pove Leni, je bil ravno v tem, da je s tem želel spremeniti nekaj, kar je bilo že določeno, usojeno, da se zgodi. Imel je slab občutek, ker je z odločitvami, ki jih je sprejel v svojem življenju, nehote vplival tudi na življenje svojega mlajšega dvojnika in njegove Lene. Vsaj zgledalo je tako. To je hotel preprečiti in zato je posegel v življenje mladega para. Če mu je uspelo karkoli spremeniti na bolje, naj ostane skrivnost. 

Roman Petra Stamma, Die sanfte Gleichgültigkeit der Welt je čudovit roman o ljubezni med moškim in žensko z vsemi pozitivnimi in negativnimi odkloni v njunem razmerju. Napisan je na zanimiv, doplergengerski način, kjer pridejo do izraza tudi druga temeljna življenjska občutja in dojemanja kot so nezanesljivost spomina, želje in hrepenenje, pa tudi bridko obžalovanje.

★★★★★
Peter Stamm
(vir: S. Fischer Verlage
foto: Gaby Gerster)

Stamm, Peter
Die sanfte Gleichgültigkeit der Welt
S. Fischer, Frankfurt am Main, 2018
156 strani
ISBN 978 3 10  397259 7

sobota, 1. december 2018

Washington Irving: The Legend of Sleepy Hollow

31. oktobra letos sem naredila nekaj, kar se spodobi narediti za noč čarovnic. Ne, opolnoči nisem obiskala pokopališča in tudi buč nisem izrezovala, sem si pa zato ogledala za noč čarovnic tipičen film. Bil je to dokaj znan in cenjen, leta 1999 posnet film režiserja Tima Burtona z naslovom Sleepy Hollow (v slovenščini Brezglavi jezdec).

Johnny Depp v filmu Tima Burtona
Brezglavi jezdec
(vir: moviepilot.de)

Grozljivke ponavadi niso "my cup of tea", a ta film sem si prav rada ogledala - to pa zato, ker je v njem nastopal Johnny Deep in ker sta mi bila všeč čas in kraj dogajanja. 
Zgodba se namreč dogaja leta 1799 v New Yorku in njegovi okolici. To je bil čas, ki ga imam rada - čas velikih sprememb. Razum je postajal vse pomembnejši in ljudje so bili polni zaupanja v boljši svet, ki ga bodo zgradili predvsem s pomočjo svojega znanja. To je bil čas razsvetljenstva, ki je v človeško zgodovino prinesel velikanski napredek. Amerika pa se je ravno osvobodila izpod Britanskega imperija.

Johnny Depp je v filmu upodobil tipičnega, za razsvetljenstvo značilnega, za napredek zagnanega, načitanega mladega moža, z imenom Ichabod Crane, ki se je s svojim razumom in pripomočki, ki jih je sam izdelal, lotil razreševanja nenavadnih umorov, ki so se dogajali v okolici New Yorka - v majhnem zaselku holandskih priseljencev, imenovanem Sleepy Hollow.
Moril naj bi "brezglavi jezdec" ali glede na lokalno legendo, duh plačanca iz nemške dežele Hessen, ki se je boril v času ameriške osamosvojitvene vojne dobro desetletje pred tem. Med bojevanjem mu je granata odnesla glavo, ki jo je potem, ko je bil že duh, spet poskušal najti. 

Zgodba je presenetljivo zanimivo grajena, simpatično grozljiva in dokaj nepredvidljiva; poleg tega pa izredno zabavna, kar je zasluga predvsem igralcev - pa ne samo Johnnyja Deppa. Po vrhu vsega v filmu nastopa tudi izrezljana buča (in to leta 1799!), tako, da je to resnično film, ki se ga velja ogledati ravno na noč čarovnic:)

Ker mi je bil film všeč, sem o njem želela zvedeti še kaj več. Kaj bi znanja željni Ichabod Crane dal za to, da bi imel dostop do take množice podatkov, kot ga imamo ljudje s pomočjo interneta v današnjem času? 
Mimogrede sem izvedela, da je film nastal po noveli The Legend of Sleepy Hollow, pisatelja Washingtona Irvinga in si že nekaj minut pozneje za par evrov drobiža na svoj kindle naložila celotni književni opus tega ameriškega pisatelja. Tako lahko je to danes:)

Washington Irving velja za prvega ameriškega pisatelja, ki je bil slaven tudi izven meja Združenih držav Amerike. Rodil se je leta 1783 v mestu New York. V tednu, ko se je rodil, se je ravno končala ameriška osvobodilna vojna in starša sta ga poimenovala po največjem junaku ameriške revolucije, Georgeu Washingtonu

Washington Irving je bil izredno plodovit pisatelj, ki je pisal fikcijska in strokovna dela. Poleg številnih kratkih zgodb in esejev, biografij, je popisal tudi zgodovino New Yorka, ki obsega več knjig. Listanje po njegovem zbranem delu lahko povzroči panični napad, saj se po prebranih 100 straneh opusa, odstotek prebranega zbranega dela - kot je to označeno pri elektronskih  knjigah, ne poveča niti za en odstotek.
No, jaz sem (do sedaj) prebrala samo The Legend of Sleepy Hollow, ki predstavlja bistveno manj kot en odstotek njegovega zbranega dela.

Washington Irving je novelo napisal leta 1820, ko je živel v Angliji. V tistem času je bilo tam moderno gotsko leposlovje oz. Gothic horror. Vsi so jih pisali, tudi Jane Austen, Charles Dickens, Lord Byron in seveda Mary Shelley - romane in kratke zgodbe z nadnaravno vsebino, ki so bili vsaj malce grozljivi. Tipična predstavnica gotskega leposlovja je tudi novela The Legend of the Sleepy Hollow.

Močno se razlikuje od filma, ki je bil posnet 180 let po njenem nastanku. Imena oseb so sicer enaka in v obeh primerih ima legenda o brezglavem hessenskem vojaku, ki mori, osrednjo vlogo. S tem pa se vsa podobnost med obema umetniškima deloma konča. Glavni junak Ichabod Crane je v noveli povsem drug kot v filmu - klavrna pojava vaškega učitelja v primerjavi z iznajdljivim in pametnim policijskim stražnikov v podobi Johnnyja Deppa iz filma. Sta pa oba malce smešna. Zgodba je v filmu precej kompleksnejša in zanimivejša od tiste v noveli. Precej več se dogaja in usode posameznih oseb so zanimivo povezane. Tudi konca sta različna. 

Vendar pa ima  tudi novela svoje dobre plati. Opisi narave v okolici Sleepy Hollow so enkratni, svetli in radoživi - čisto drugačni, kot so ponavadi v grozljivkah. Me prav zanima, če je njihove sledove - kraj namreč še vedno obstaja, najti še dandanes. Bomo videli.
Radoživi opisi okolice vasice Sleepy Hollow kakor tudi zabavna predstavitev Ichaboda Crana imajo svoj namen. Ob njih dramatični dogodek, ki predstavlja višek in edini namen zgodbe, postne še grozljivejši, kot je v resnici. 

Tako film kot tudi novelo o Sleepy Hollow se splača pogledati oz. prebrati. Prvega zaradi prežetosti z razsvetljenstvom in uspešno predelane zgodbe, ki je zanimiva tudi za občinstvo 20. in 21. stoletja, kakor tudi zaradi odlične igralske zasedbe; drugo zaradi svoje izvirnosti in trpežnosti, ker je premagala čas skoraj dveh stoletij in je v družbeno kulturo uvedla nekaj takega kot so običaji ob noči čarovnic in jih razširila daleč po svetu. 

Torej. Če želite čez približno eno leto doživeti noč čarovnic v njeni najbolj izvirni in jasni podobi, brez nadležne komercialne navlake, si preberite Legendo o Speči dolini, Washingtona Irvinga. Prevedeno imamo tudi v slovenski jezik. 
Če pa imate raje modernejši pristop k temi, a se vam ob vsej plastični oranžni šari, ki se vsako leto konec oktobra začne nabirati na vseh koncih, obrača želodec, si oglejte film Brezglavi jezdec.
Lahko pa seveda preberete novelo in si ogledate film. Tako boste deležni dvojnega - ali bolje rečeno, dveh vrst užitka. Splača se.

Washington Irving
(1783-1859)
John Wesley Jarvis, 1809
(vir: Wikipedia)

The Washington Irving Antology:
The Complete Fiction and Collected Non-Fiction
Bybliotech, 2014
ISBN 978 1 62840 004 5

Irving, Washington
Legenda o Speči dolini
Karantanija 1998
97 strani
iz ameriške angleščine prevedla: Aleksandra Perič
ISBN 961 226 281 0

petek, 23. november 2018

Jordan B. Peterson: 12 pravil za življenje: protistrup za kaos

Ko sem se prejšnji konec tedna sprehajala po največji knjigarni v Würzburgu, me je pričakalo prijetno presenečenje. Med širokimi nasmehi Michelle Obama na naslovnicah njene pravkar v nemškem prevodu izdane avtobiografije, ki so se bleščali z vsake druge razstavne police v knjigarni, se je dalo opaziti še dve prav posebni knjigi. Razstavljeni sta bili natančno tako, kot bi ju razstavila tudi sama. Eno poleg druge.
To sta knjigi z zelo podobnima naslovoma, ki pa sta ju napisala zelo različna moška. Knjiga 21 lekcij za 21. stoletje je bila razstavljena poleg knjige 12 pravil za življenje. Prvo je napisal - kakor sam sebe rad označuje, "feminist, okoljevarstvenik in vegetarijanec", drugo glas " heteroseksualnih belopoltih moških srednjih let, ki dobro zaslužijo" ali - kot menijo nekateri, glas "jeznih in agresivnih moških", vedno pa glas t.i. "tihe večine".


O Harariju in njegovi najbolj znani knjigi, Sapiens. Kratka zgodovina človeštva, sem že pisala. 
Tokrat bo beseda o Jordanu B. Petersonu, profesorju psihologije na Univerzi Toronto, in njegovih pogledih na človeka in njegovo zgodovino. Ki se precej razlikujejo od Hararijevih in so težko prebavljivi za mnoge. Za nekatere so tako zelo nesprejemljivi, da bi ga zaradi njih celo utišali. Ker naj bi bil nevaren. "Nevaren" zato, ker pravzaprav izredno konzervativno politiko zavija v filozofski jezik, zaradi česar na prvo žogo deluje zmeren in centralističen v svojih prepričanjih, pa v resnici ni. Trojanski konj, if you will - če citiram @Adelinawrites s Tweeterja, ki nadaljuje: Ne nagovarja direktno k nasilju ali ekstremno tradicionalnim vrednotam, vendar pusti v svojih tezah ravno toliko prostora za nevarne interpretacije, da imajo lahko zelo problematične skupine ljudi občutek, da so njihova prepričanja intelektualno utemeljena.

Negativno mnenje o Jordanu B. Petersonu ima tudi Slavoj Žižek. Po njegovem mnenju se Peterson "ne samo prevečkrat zanaša na nepreverjene teorije, temveč je njegov veliki problem paranoična struktura, ki jo uporablja za interpretacijo tistega, kar sam vidi kot dejstva." Za potrditev tez uporablja polresnice, podobno, kot so ravnali in ravnajo sodobni populisti, ko hočejo denimo očrniti neko skupino ljudi, so še dodali v Mladini.

Harari takšnih kritik ni deležen. Upravičeno ali neupravičeno. V to se ne bom spuščala. Se mi pa ravno zaradi te različnosti, a vendar tudi podobnosti obeh, zdi sijajno, da sta knjigi razstavljeni ena ob drugi! Pa pozabimo na dejstvo, da so bile v tej nemški knjigarni Hararijeve knjige razsatavljene še na mnogih drugih izpostavljenih policah, Petersonovo pa sem zapazila le na tem edinem mestu.

O čem torej gre v tej tako zelo kontraverzni knjigi, ki je nekaterim priročnik za uspešno življenje, drugi pa bi knjigo uvrstili na seznam prepovedanega branja?

Življenje je trpljenje, je rekel Buda. To velja za vse nas - bolj ali manj in prej ali slej. Glede tega se strinjamo vsi. Levi in desni. Mladi in stari. Revni in bogati.
In ta ugotovitev Jordanu B. Petersonu služi za osnovo oz. temelj vsega njegovega razmišljanja.
Da je življenje "dobro" oz, da se "dobro živi" ni potrebno, da je srečno, pač pa je nujno, da je smiselno.
Da živimo smiselno življenje, se moramo gibati po ozki stezi med redom in kaosom. V kaosu smo povsem izgubljeni in povsem jasno je, da se mu je dobro izogniti. A tudi preveč reda ni v redu, saj duši ustvarjalnost in napredek.
Ko je naše življenje dobro oz. smiselno smo tam, kjer bi morali biti, z eno nogo stojimo v redu, z drugo pa previdno tipamo v kaosu in neznanem.

V boju proti kaosu nam - po Petersonu, pomaga 12 pravil. Spodaj sem jih naštela. Nekatera od njih zvenijo dokaj naivno in preprosto; nekatera so splošno znana, vsa pa razjasnjujejo globoke človeške vrednote, ki so že vgrajene v našo Bit. Ne, ljudje, ko se rodimo, nismo nepopisan list. V nas so že vgrajeni milijoni let evolucije in tisočletja zbiranja spoznanj in modrosti naših prednikov. 
V knjigi je vsako pravilo razloženo s svojim esejem. Razlago vsakega od njih Peterson vedno zasnuje zelo na široko. Začne nekje daleč stran in se potem počasi približuje samemu jedru pravila. 
Pri spodnji predstavitvi dvanajstih pravil se namerno nisem spuščala v vse podrobnosti in razlage, ki jih pisatelj razgrne pred bralca. Nemogoče jih je zaobjeti tako, da ne izgubijo svoje jasnosti in ostrine.

1. Stojte pokončno in z zravnanimi rameni 
Tako vas bo okolica sprejemala dobrohotno in z večjim spoštovanjem, kajti nikakor ni dobro živeti na dnu socialne hierarhije.

2. S seboj ravnajte kot z nekom, ki ste mu dolžni pomagati
Poskušajte skrbeti zase vsaj tako dobro kot skrbite za svoje hišne ljubljenčke:)

3. Za prijatelje izbirajte ljudi, ki vam želijo najboljše
Kajti pogosto se zgodi, da okrog sebe zbiramo povsem drugačne ljudi - mogoče  zato, ker ob tistih manj uspešnih naše napake ne izgledajo tako velike.

4. Primerjajte se s tem, kar ste bili včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes
To pravilo nam pomaga, da ne zaidemo na grozno pot zagrenjenosti, zavisti in maščevalnosti

5. Svojim otrokom ne dovolite narediti ničesar, zaradi česar bi jih imeli manj radi
Svoje otroke moramo vzgojiti v družbeno sprejemljiva bitja. Če to ne bomo naredili mi sami, bo to na precej bolj boleč način naredila "kruta" družba.

6. Spravite svojo hišo popolnoma v red, preden kritizirate svet.
Za slabe stvari, ki se nam dogajajo, mogoče niso krivi samo drugi in družba kot taka. Vzroke je potrebno iskati tudi v nas samih.

7. Delajte to, kar je smiselno (ne, kar je prikladno)
Ne izbirajte lažje poti v življenju. Pogosto je potrebno kaj žrtvovati zato, da v prihodnosti nekaj pridobimo.

8.Govorite resnico - ali vsaj ne lažite
Laži so nevarne. Tudi bele laži. Majhna laž vodi k večji. Ta vodi k popačenemu razmišljanju, in težnjah, da oblikujemo svet tako, da se bo prilegal našemu popačenemu razmišljanju. Prevzeten racionalen razum, zadovoljen z gotovostjo, zaljubljen v svojo veličino, zlahka pade v skušnjavo, da prezre napako in pomete umazanijo pod preprogo. To pa že vodi v totalitarizme. Pekel pride, ko so laži porušile odnos med posameznikom ali državo in samo resničnostjo. Stvari razpadajo. Življenje razpada. Sledi zagrenjenost, razočaranje in neuspehi, kar vse vodi v maščevalnost.
Včasih laž zgleda neškodljiva, saj se z njo izognemo konfliktu: zgladimo spor, pridobimo manjšo korist, se izognemo čustveni prizadetosti. Toda to je samo trenutni učinek. Z lažjo slabimo svoj značaj. Živeti moramo v skladu s svojo notranjo resnico in ne zavajati sebe in drugih. Svojo resnico moramo razločno sporočiti drugim. Biti moramo pozorni. Naša odgovornost je, da pogumno vidimo, kar je pred našimi očmi, in se iz tega učimo, tudi če se zdi grozno. Nikoli se ne bi smeli odreči boljšemu, ki je v nas, za varnost, ki jo že imamo. Resnica bo našo dušo varovala pred venenjem in umiranjem, ko bomo naleteli na neizogibno tragedijo življenja.

9. Domnevajte, da oseba, ki jo poslušate, morda ve nekaj, česar vi ne
Poslušanje in pogovarjanje je pomembno. Če se nam zdi pogovor dolgočasen, verjetno nismo natančno poslušali. 

10. Bodite natančni, ko govorite
Kadar stvari ne tečejo tako, kot smo navajeni, ko nekaj razpade (lahko se samo pokvari avto), se zavemo, da je vse precej bolj zakomplicirano, kot se nam zdi; da so že prej obstajali problemi, pa jih nismo videli ali nismo želeli videti, dokler se niso tako zelo razrasli, da so nas napadli in sicer v trenutku, ko smo bili najbolj šibki in občutljivi. Če bi jih prej zapazili in rešili, bi bilo za vse bolje. Zato se je potrebno spopasti s kaosom Biti. Blažena nevednost ni v redu. Problem je potrebno spoznati in ga priznati (biti dovolj pozoren za kaj takega) in ga ne ignorirati. Natančno. Natančnost lahko pusti tragedijo nedotaknjeno, vendar odplakne stran strahove in demone, ki jih je ustvarila naša domišljija. Če opredeljujete stvari s skrbno pozornostjo in natančnim jezikom, jih postavite v ospredje kot vredne, poslušne objekte in jih ločite od podlage skoraj splošne medsebojne povezanosti. Poenostavite jih. Enostavne probleme pa je lažje rešiti.

11. Ne težite mulcem, ko rolkajo
To pravilo je še posebno usmerjeno k moškim in kliče k pustolovščini.
Mulci, ki rolkajo, poskušajo biti sposobni - in sposobnost je tista, ki dela ljudi tako varne, kot so resnično lahko. Vsak prikaz drznosti in poguma ni kriminal. V kulturah - ki jih mimogrede, niso ustvarili samo beli moški oz. ni nastala na osnovi patriarhalnega zatiranja - obstaja hierarhija, a zaradi tega kultura ni nekaj negativnega. Celovita, dovršena kultura omogoča mnogo iger in mnogo uspešnih igralcev. Omogoča posameznikom, ki jo sestavljajo, da igrajo in zmagujejo na mnogih različnih področjih. V dobro delujočih družbah je sposobnost, ne oblast, glavni določevalec statusa. Sposobnost. Spretnost. Strokovnost.
To, kar ponavadi imenujemo patriarhalno zatiranje, je po Petersonovem mnenju le tisočletja trajajoči ne preveč posrečen poskus žensk in moških, da bi pomagali drug drugemu preko pomanjkanja, bolezni in garanja.
V modernem svetu fantje trpijo. Ko se igra spremeni v dekliško igro, fantje ne morejo več sodelovati, odidejo. V tekmovanju z dekleti namreč nimajo možnosti. Ne morejo zmagati. Če jih dekleta premagajo, izpadejo bedno. Če izgubijo, je njihovega življenja praktično konec - premagalo ga je dekle.
V tem enajstem - po mojem mnenju za večino kritikov najbolj spornem pravilu, Peterson govori skoraj bogokletno, saj meni, da je sočutnost (v določenih primerih) tudi pregreha. Takole pravi:
Premalo asertivni (semozavestni, odločni) posamezniki, delajo preveč za druge. Nagnjeni so k temu, da z ljudmi okrog sebe ravnajo, kot da so otroci v stiski. Stalno se žrtvujejo za druge. Ker preveč prijazne osebe dajo vse od sebe za druge, se ne postavijo zase, kot bi bilo prav. Ker domnevajo, da drugi mislijo enako kot one, pričakujejo - namesto, da bi jo zagotovile - recipročnost za svoja pozorna dejanja. Ko se to ne zgodi, ne povzdignejo glasu, ampak postanejo zamerljive. Na plan lahko pride temna plat njihovega značaja.

12. Pobožajte mačko, če jo srečate na ulici
Dvanajsto pravilo predstavlja čudovit zaključek knjige.
Za Petersona so mačke izraz narave, Biti, v skoraj čisti obliki. Ne le to, so oblika Biti, ki gleda ljudi in odobrava. Če boste pozorni do nje, boste za petnajst  sekund (kolikor vam jih ponavadi ponudi mačka:) dobili opomin, da lahko čudesa Biti morda nadoknadijo za neizbrisno trpljenje, ki jo spremlja.


Meni je bila knjiga všeč. Ponovila je stvari, ki jih že vem. Osvetlila je stvari, za katere nisem vedela, da jih vem. Pokazala pa mi je tudi marsikaj povsem novega ali pa stvari razjasnila z druge perspektive. Za premagovanje kakšnih od (tragičnih) življenjskih situacij pa sem dobila tudi čisto konkretna navodila.

Všeč mi je bilo tudi Petersonovo poglabljanje v stare zgodbe in mite, ki smo jih napisali, da bi lažje razložili svojo naravo in obnašanje. Lotil se je ravno najbolj skrivnostnih in težko razložljivih, tistih, ki sodobnega bralca najbolj begajo. Zakaj je bilo tako zelo narobe, da sta Adam in Eva, jedla prepovedani sadež, saj sta potem vendarle znala ločevati dobro od zla, to pa je nekaj pozitivnega? In kakšen je to Bog  ki zahteva od očeta, da žrtvuje (beri, ubije) svojega sina, kot je bilo v to primeru Abrahama in Izaka? Odgovori so v knjigi 12 pravil za življenje. Nekatere od njih pa najdete tudi na videoposnetku Petersonovega predavanja v Ljubljani, ki je potekal pod okriljem Založbe Družina, ki je izdala slovenski prevod njegove svetovne uspešnice.


Predavanje, Ljubljana, 18.11.2018
vir: Družina

S prevodom knjige in Petersonovim obiskom v Ljubljani smo Slovenci naredili velik korak. Kakorkoli se že to mogoče čudno sliši, je to vendarle res. Le redko nam namreč uspe kakšno od aktualnih knjig - in knjiga 12 pravil za življenje, to vsekakor je, prevesti in izdati tako hitro, kot nam je to uspelo tokrat. Slovenski prevod smo dobili hitreje, kot so Nemci nemškega! Kaj takega se verjetno do sedaj ni zgodilo še nikoli.
Vendar pa je v tem primeru tudi res, da pri Nemcih na žalost lahko nekako pričakujemo nekaj zadržanost pri izdaji knjige. Totalitaristični režimi - in nacizem je bil eden od najbolj prepoznavnih med njimi, Petersona zelo zanimajo in proučuje jih že desetletja dolgo. V zvezi s tem ima tudi precej natančno izdelano mnenje, ki bi lahko Nemce zelo neprijetno zadelo. Peterson namreč meni, da so se tragedije 20.stoletja z vsemi njegovim totalitarizmi zgodile tudi - ali pa predvsem - zaradi tega, ker so to dopustili običajni ljudje; posamezniki kot smo vi in jaz. Pred resnico in lastnimi napakami, ki jih pomaga razkrivati tudi pričujoča knjiga, pa si ljudje vse preradi zatiskamo oči.

Čeprav knjiga 12 lekcij za življenje, kanadskega kliničnega psihologa Jordana B. Petersona temelji na žalostni predpostavki, da se ljudje v življenju ne moremo izogniti trpljenju in bolečini, je to vendarle izredno optimistična knjiga. Vsak človek lahko namreč s svojim mišljenjem in delovanjem vedno znova vsaj za malenkost izboljša sebe samega in s tem tudi svet okrog sebe. Pogumno se lahko spopade s problemi, ki so postavljeni preden in jih reši. V nas je veliko več, kot si upamo priznati, trdi Jordan B. Peterson.

Naj se na koncu še enkrat povrnem k tisti drugi, precej bolj znani knjigi, ki je v würzburški knjigarni trenutno razstavljena poleg Petersonove knjige. 21 lekcij za 21. stoletje, izraelskega zgodovinarja Yuvala Hararija, se - v nasprotju s 12 pravili za življenje, zaključi pesimistično. 
Britanski časnik Guardian je vsebino Hararijeve knjige povzel z naslednjim stavkom:
"In order to survive and prosper in the 21st century, we need to leave behind the naive view of humans as free individuals."  
Po njegovem mnenju ljudje zaradi nenehnega bombardiranja z najrazličnejšimi informacijami - med katerimi je ogromno  fake news, nismo več svobodni v svojem mišljenju in svojih dejanjih. Z nami manipulirajo in odločamo se glede na informacije, ki nam jih prikazujejo preko različnih portalov in družbenih medijev, ne pa iz lastnega prepričanja. Ko sem pred časom brala o tem, se mi je trditev zdela povsem racionalna in verjetna. Zdaj, ko sem prebrala 12 pravil za življenje in preko videoposnetka poslušala Petersonovo predavanje v Ljubljani, pa lahko tudi jaz napišem:
Well, no, @harari _yuval Wrong!

Jordan B. Peterson

Peterson, Jordan B.
12 pravil za življenje: protistrup za kaos
Družina 2018
originalni naslov: 12 rules for life
prevod: Niki Neubauer
odlično spremno besedo napisal: Žiga Turk
363 strani
ISBN 978 961 04 0487 3

torek, 6. november 2018

George Saunders: Lincoln in the Bardo

To je izredno nenavadna knjiga. Čudna. Nekateri pravijo, eksperimentalna. In takšna knjiga od bralcev vedno zahteva ogromno potrpežljivosti in vztrajnosti, a tudi radovednosti in dojemljivosti za nekaj povsem neobičajnega in novega.
Kakorkoli že - naj že takoj na začetku povem - Georgeu Saundersu se je eksperiment posrečil. Roman (hja, kaj pa vem, če knjigo sploh lahko tako označim) je odličen!

Ob vsej eksperimentalnosti, ki se drži knjige, je pomenljivo in precej presenetljivo to, da je glavna zgodba romana izredno jasna in premočrtna, tako da ji ni prav nič težko slediti. Poleg tega je ta zgodba - zgodba o ljubezni med očetom in sinom, srcetrgajoča in globoko ganljiva. Pisatelju je uspelo z nenavadno tehniko pisanja in sestavljanja romana (ali pa njima navkljub) streti bralčevo srce ali pa vsaj priklicati solze v oči.

Zgodba se dogaja v noči 25. februarja 1862 na pokopališču Oak Hill v okrožju Georgetown, v Washingtonu. Dva dni je minilo od tega, da so tam v eno od grobnic pokopali Williama Lincolna - 12-letnega sina ameriškega predsednika Abrahama Lincolna.
V noči, o kateri pripoveduje knjiga, se je oče ponovno podal na pokopališče, da bi...kaj? Še sam ni vedel točno: Se še enkrat v miru, brez navzočnosti številnih pogrebcev, poslovil od svojega ljubljenega sina? Postal na njegovem grobu? Posedel v tihoti pokopališke kapele? Ali pa si še enkrat ogledal sinovo truplo?
In res. Abraham Lincoln naredi nekaj, kar se ne sme storiti. Od čuvaja pokopališča zahteva ključ od grobnice, jo odklene in vstopi vanjo. Odpre sinovo krsto in Williamovo truplo vzame v naročje. Dogodek je grozljiv in ganljiv obenem; izžareva pa tudi nekaj nadnaravnega, saj dogajanje opazujemo skozi oči duhov, prikazni ali pa izgubljenih duš - kakorkoli jih že imenujemo, ki so ujete v bardu in begajo po pokopališču.

Bardo so nekakšne budistične vice. V njem so ujeti duhovi umrlih, ki zaradi kakršnegakoli vzroka ne morejo naprej - pred sodnika, ki bi jim glede na to, kako so živeli, sodil in jih napotil v nebesa ali pa v pekel. V tem vmesnem prostoru ostanejo tisti, ki se še niso sprijaznili s tem, da so umrli ali pa se ne zavedajo svojih grehov. Niso še pripravljeni zapustiti človeškega sveta in v nočnih urah blodijo po pokopališču, kjer so bili pokopani. Pomilovanja vredni so zaradi svojega videza, ki je odraz njihovega (razpadajočega) trupla, še bolj pa grehov, ki so jih naredili v svojem življenju. Klavrne prikazni so, ki se vedno znova vrtijo okrog enih in istih tem pogovorov in razmišljanj, iz katerih se ne morejo in ne morejo - pravzaprav se niti nočejo, rešiti.

V knjigi Lincoln in the Brado je takšnih prikazni več kot 150 in vsaka od njih vsaj za kratek čas dobi besedo. Oglašajo se druga čez drugo, prekinjajo ena drugo, se prepirajo in tepejo, nekatere pa bivajo tudi v nekakšnem prijateljskem, ali pa celo spolnem sožitju. Dele knjige, v katerih imajo te uboge pare glavno besedo, sem najtežje brala. Mikalo me je celo prenehati z branjem, tako zoprne in obenem usmiljenja vredne so bile te prikazni, pa tudi smešne, saj se še tega niso zavedale, da so mrtve in so še kar upale, da se bodo nekoč vrnile med ljudi. 

V tej čudni družbi se znajde mladi William Lincoln po svojem pokopu. Za ostale prebivalce barda je njegova pojava majhno presenečenje. Otrok v bardu namreč skoraj ni. Vsi - če se že zaustavijo v tem vmesnem prostoru, ga izredno hitro tudi zapustijo, v času minut ali pa največ ur. To je pravzaprav razumljivo in pričakovano, saj otroci ponavadi v smrt ne prinesejo nobenih grešnih bremen, ki bi jih ovirale pri nadaljevanju poti. Willi pa ostane v bardu in nima nikakršnega namena iti dalje. Stvar, ki ga zadržuje, je očetova ljubezen in njuna velika navezanost drug na drugega. 

In tako se mali Willi v tisti februarski noči po svojem pokopu sreča z očetom. A srečanje ne poteka tako, kot bi si oče in sin želela. Oče seveda vidi le truplo svojega sina, njegovega duha pa ne; sin pa vidi vse, kar oče počne z njegovim truplom, a ne more vzbuditi njegove pozornosti, ga nagovoriti in z njim vzpostaviti stika. Kako nevaren je položaj in kako velika verjetnost je, da William za vedno ostane v bardu, ki je grozno mesto, se zavedajo trije od duhov - Mr. Hans Vollman, Mr. Roger Bevins III in Reverend Everly Thomas, ki so verjetno od vseh prebivalcev pokopališča še najbolj pametni in z  najmanj grehi na svojih ramenih. Ti trije prepričajo malega Willija, da vstopi v očetovo telo. In ko duh vstopi v telo živega človeka, lahko občuti tisto, kar občuti človek in spozna njegove misli. 
Odlomki, kjer Willi posluša očetove misli, so najbolj ganljivi v celotni knjigi. Na plan pride vsa žalost, potrtost in praznina, ki jih pri starših povzroči smrt ljubljenega otroka, a tudi neskončna ljubezen, ki preveva vse delčke duše in telesa.

To zlitje sinovega duha z očetom ima pozitivne posledice. Willi z lahkim srcem, v obliki svetleče-bobnečega matterlightblooming-a, zapusti bardo in s svojim zgledom pomaga še mnogim drugim nesrečnim  dušam, da mu sledijo. Odleže pa tudi predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki je po tem obisku pokopališča kljub veliki žalosti in obupu ob sinovi smrti sposoben nadaljevati svojo pot, ki bo ena najodločilnejših in najpomembnejših za prihodnost Združenih držav Amerike.

Leta 1862 je namreč minevalo prvo leto ameriške državljanske vojne. Pri zaostritvi odnosov med severnimi in južnimi državami je imel Abraham Lincoln odločilno vlogo - lahko bi rekli tudi sporno, saj je v tistem času ravno zaradi njega prišlo do velike razklanosti ameriškega naroda in tisočev smrtnih žrtev. Takrat na pokopališču, s truplom svojega sina v naročju, je predsednik Lincoln razmišljal tudi o tem, dvomil sam vase in se spraševal, če se je odločil za pravo pot. Je konflikt z južnimi državami zaradi odprave suženjstva vreden tolikšnega števila žrtev?
Ko zapušča pokopališče, je pomirjen, saj ve, da se je pravilno odločil. Simbolno pa je to pokazal tudi George Saunders, kajti skupaj s predsednikom - zlit z njegovim telesom, je pokopališče zapuščal tudi eden izmed temnopoltih duhov. Le kakšen vpliv bo to imelo na predsednikove prihodnje odločitve?
Medrasna trenja, ki so v tistem času še posebno hudo prevevala ameriško družbo, se kažejo tudi v odnosih med duhovi na pokopališču. Zgodbe nekaterih od temnopoltih duhov so pretresljive.

Stil pisanja v romanu Lincoln in the Bardo je svojevrsten. Takšnega še ni bilo. Ko govorijo duhovi, roman izgleda kot dramsko besedilo - le, da ime pripovedujočega stoji na koncu besedila, ki ga je izgovoril in ne na začetku kot pri običajnih dramah. To malce zapleta branje in razumevanje, saj je pri dolgih monologih včasih potrebno listati naprej po knjigi za boljšo orientacijo in to, da zvemo, kdo je govorec, a vse skupaj ne moti preveč - še posebej zato ne, ker se duhovi običajno sporazumevajo v kratkih in pogosto prekinjenih stavkih. Zaradi tega se stran, ali pa celo poglavje knjige, prebere izredno hitro. 

En del romana je napisan na takšen, dramski način, drugi del pa je sestavljen s citati iz različni strokovnih del o Lincolnovem življenju, pisem in dnevniških zapisov. Vse je menda avtentično.
Na takšen način je opisana Willijeva bolezen in umiranje zaradi tifusa. S citiranjem prenekaterih Lincolnovih sodelavcev in sodobnikov je opisano balzamiranje Willijevega trupla in njegov pogreb, ter še mnogo drugega. Pri nizanju teh  citatov postane jasno, kako različno lahko dojemajo isti dogodek različni opazovalci in do kako velikih odstopanj lahko pri tem pride. Barva Lincolnovih oči se tako razteza od temno sive, preko sivo rjave, rjavo modre, modro sive do modre barve; lasje pa od temno rjavih do povsem sivih. Ob teh razlikah si lahko predstavljate, kakšna huda neskladja obstajajo šele pri opisovanju manj konkretnih lastnosti in dohodkov povezanih z Lincolnom in njegovim sinom Willijem.

George Saunders je izredno cenjen ameriški pisatelj. Zaslovel je s pisanjem kratkih zgodb. Njegovo zbirko kratkih zgodb Deseti december imamo prevedeno tudi v slovenščino. Lahko si preberete mojo recenzijo o knjigi.
George Saunders pa je znan tudi po svoji prijaznosti, dobrohotnosti in empatiji. Preberite njegovo predavanje študentom na Univerzi v Syracuse, kjer poučuje, z naslovom Congratulation, by the way (ali pa vsaj moj zapis o tem predavanju).
Roman Lincoln in the Brado je njegov romaneskni prvenec in zanj je leta 2017 dobil nagrado booker. Knjiga pa se je uvrstila tudi med finaliste za zlatega bookerja -  kot najboljši z bookerjem nagrajeni roman zadnjih desetih let.

Knjiga  Lincoln in the Bardo, je smela in pogumna, globoko ganljiva in obenem zabavna, pisana na povsem svojevrsten in izviren način - nekaj posebnega, kar se splača prebrati. Želela bi si, da bi knjigo dobili tudi v slovenskem prevodu. V tem primeru jo bom prav gotovo še enkrat prebrala. Ob tem drugem branju - v jeziku, ki mi je bližji, bom bolj pozorna na osebne zgodbe posameznih duhov, ki - prepričana sem v to, skrivajo zanimive podrobnosti, ki se jih zlahka spregleda. Uživala pa bom tudi v izbranem jeziku, ki ga uporablja George Saunders in ga dober prevajalec vsekakor uspe ujeti tudi v slovenski jezik;)

★★★★★
George Saunders
(vir: Gottman Institute)

Saunders, George
Lincoln in the Bardo
Penguin Random House LLC, 2017
344 strani

nedelja, 28. oktober 2018

Katharina Adler: Ida

Če bom kdaj poskusila napisati roman, se bom pisanja lotila na takšen način, kot se ga je pri ustvarjanju svojega prvenca lotila Katharina Adler. Izbrala bom resnično zgodbo, ki mi bo služila za ogrodje romana - za trdno vodilo v primeru, če bo nastopila nevarnost, da pri pisanju zaradi svoje neizkušenosti skrenem s poti, ki ji je sicer nujno slediti, če hočeš napisati dober roman. A vendar ta, iz resničnosti vzeta zgodba, ne bo tako jasno začrtana in dosledna, da bi me omejevala pri moji lastni domišljiji in ustvarjalnosti. V njej bo še vedno dovolj praznega prostora - nejasnih in nerazloženih dogodkov, ki jih bom morala zapolniti s svojim lastnim ustvarjalnim delom.

Katharina Adler v svojem romanu Ida, opisuje življenjsko zgodbo svoje prababice. Ko ljudje izvedo, za kakšno zgodbo gre, zastrižejo z ušesi in povzdignejo obrvi. Začne jih zanimati. Da je zgodba res obetajoča, kaže tudi to, da je pisateljica z njo - še preden je bil roman napisan, uspela prepričati komisijo, ki na Bavarskem podeljuje literarne štipendije. 

Ida Bauer (pozneje Adler) - glavna in naslovna junakinja romana, je bila ena izmed bolnic Sigmunda Freuda - svetovno znanega dunajskega psihiatra in nevrologa, utemeljitelja psihoanalize, z začetka prejšnjega stoletja. Freud je o njej pisal v svojem delu o histeriji (Bruchstück einer Hysterie-Analyse), kjer je znana kot "primer Dora". In ta Freudov zapis je tista zgodba, ki je Katharini Adler predstavljala osnovo oz. trdno jedro romana.
Zgodba je zelo zanimiva, kot so zanimivi večinoma vsi klinični primeri Sigmunda Freuda, najbolj seveda zaradi njegove izvirne psihoanalitične razlage.

Ida se je zdravila pri Freudu zaradi nenadnih in zelo pogostih napadov kašlja ter izgube glasu. Zdravljenje je začela leta 1901, ko je bila stara 18 let. Predvideno je bilo enoletno zdravljenje, 6 seans tedensko, eno uro na dan. A Ida je že po treh mesecih prekinila s terapijo.
Ti trije meseci psihoanalize pa so vseeno zadostovali  Sigmundu Freudu, da je iz kliničnega primera izluščil zaključke in zanj tipične razlage Idinih težav, ki jih je pozneje objavil tudi v strokovnem delu. V ozadju Idinih zdravstvenih težav je bila po Freudu, seveda, spolnost. Izkaže se namreč, da je Ido že od 13. leta starosti dalje spolno nadlegoval eden od očetovih prijateljev. Da pa je bila zgodba še bolj zapletena, - žena tega prijatelja, je imela ljubezensko razmerje z Idinim očetom. Pa tudi to še ni vse. Oče je zdravljenje svoje hčerke zaupal Freudu, ker je imel sam dobre izkušnje z njegovim zdravljenjem, saj se je z njegovo pomočjo znebil sifilisa.

Ko Ida v romanu na lastno pest prekine zdravljenje pri Freudu, se kot bralka nisem mogla znebiti občutka, da je glavna junakinja dojemala svoje težave od vseh nastopajočih še najbolj pametno in racionalno. Hja, kaže, da je svoja kašelj in izgubo glasu razložila na najbolj preprost in najverjetnejši način - s prehladom. Ni iskala globljih psihosomatskih vzrokov, ki pri Freudu vedno prej ali slej trčijo ob spolnost. Kdo je imel bolj prav - Freud ali Ida, ne vemo.

Katherina Adler je to Freudovo zgodbo o svoji prababici primerno romaneskno predelala. Tu je bil prostor za pisateljičino domišljijo in ustvarjalnost. Na mestih, kjer je zgodba ohlapna in nedodelana, je dodala svoje videnje in razlago. Tako nismo dobili samo zgodbe o nekem kliničnem psihiatričnem primeru ali zgodbe o moralno vprašljivi družini, ampak mnogo več. Roman Ida je tako postal tudi zgodba o ženski emancipaciji - Ida se je namreč uprla očetu in Freudu ter začela - kakor bi to lahko označili, življenje moderne ženske. 
Potem je tukaj tudi zgodba o emigraciji, sa je morala Ida kot judinja pobegniti pred nacizmom v Avstriji; naselila se je v Združenih državah Amerike in živela v Chicagu ter New Yorku. 
Tretja zgodba, ki jo najdete v romanu, je zgodba o socialni demokraciji, saj je bil Idin brat Otto Bauer eden najbolj znanih utemeljiteljev tega političnega gibanja. 
Velik del pripovedi pa je posvečen tudi glasbi, saj sta bila tako Idin mož kot tudi njen sin glasbenika. Eden bolj, drugi manj nadarjen.

Roman je pisan nekronološko, preskakuje z enega dela Idine življenjske zgodbe na drugega, a je sledenje poteku dogajanja kljub vsemu gladko in ne predstavlja težav, saj je začetek vsakega poglavja opremljen tudi z letnico in krajem dogajanja. V romanu so tudi avtentični Freudovi zapisi o kliničnem "primeru Dora" in njegovo dopisovanje s kolegi zdravniki.

Katharina Adler je roman Ida pisala pet let. Glede na obsežnost romana, še bolj pa glede na široko tematiko, s katero se roman ukvarja, to ni prav nič presenetljivo. Izdajo romana so spremljala velika pričakovanja in tudi po izidu je bilo romanu posvečeno izredno veliko pozornosti. Ne morem se izogniti občutku, da zaradi zgodbe same - Freudove zgodbe o Dori, ne pa zaradi umetniškega prispevka pisateljice. 

A tudi z vidika tega, da zakrije svojo pisateljsko neizkušenost, je imela pisateljica z izbiro teme pisanja, še bolj pa z izbiro glavne junakinje romana, srečno roko. Če namreč pisatelj piše o življenju psihiatrične bolnice, si lahko privošči tudi kakšne napake ali pa nespretnosti pri opisu in predstavitvi osebe. Psihično bolne osebe namreč vsaj občasno delujejo zmedeno ter nekoherentno. Ida se tako marsikdaj kaže v malce nenavadni ali nepričakovani; lahko bi rekli tudi neverodostojni ali neživljenjski podobi - za kar pa (si lahko misli prizanesljivi bralec) ni nujno kriva pisateljičina neizkušenost, ampak bi bila prav lahko odraz  "histerične" narave glavne junakinje. 
To je začutiti že na samem začetku romana, ko Ida Adler leta 1940 prispe v New York. Tam jo pričaka sinov prijatelj in srečanje med mladim moškim in tedaj že 58 let staro Ido je izredno prisrčen. Ida deluje ljubeznivo in prijazno. Potem pa, le malo pozneje, ob skupnem življenju s sinom in snaho v Chicagu, je kot bi brali o neki povsem drugi ženski - zoprni in zajedljivi, nesramni in mogoče celo škodoželjni. 

Roman Ida, Katharine Adler je čisto soliden prvenec z dobro promovirano psihiatrično zgodbo z začetka prejšnjega stoletja, kjer pa slavna stranska oseba romana zasenči bledo in precej neverodostojno izrisano glavno junakinjo, ki po vrhu vsega še prav nič simpatična ni.

★★★

Katharina Adler
(foto. Christoph Adler, FAZ)

Adler, Katharina
Ida
2018, Rowohlt Verlag GmbH
509 strani
ISBN 978 3 498 00093 6

torek, 16. oktober 2018

Frankfurtski knjižni sejem 2018

Letos na Frankfurtskem knjižnem sejmu ni bilo - kot sicer običajno - nevarnosti, da se obiskovalci prehladijo. Tokrat je obstajala nevarnost sončnih opeklin :)
Tako lepo vreme smo imeli!
Tukaj je nekaj mojih osebnih vtisov.


Kot veteranka Frankfurtskega knjižnega sejma - tako se počutim po tretjem zaporednem (vedno uspešnem in navdušujočem) obisku sejma;) lahko rečem, da sem prišla do tiste stopnje "sejemskega" razvoja, ko mi sprehajanje med številnimi knjižnimi policami z neštetimi knjigami ne predstavlja nikakršnega stresa več. Ob tako velikanski množici razstavljavcev in knjig, ter seveda tudi obiskovalcev, lahko človeka stisne pri srcu od strahu, da se bo izgubil (fizično ali pa psihično), vsekakor pa kaj pomembnega spregledal.

Iz izkušenj prejšnjih let vem, da je najboljša strategija obiska tega sejma majhen listič, kamor v tednih pred sejmom zapišem nujne točke obiska - stojnice in dvorane sejma, ki jih je potrebno na vsak način obiskati. Dovolj jih je le nekaj. Če jih je preveč, sprehajanje med knjižnimi policami postane naporen in stresen dogodek - nenehna bitka s časom, ki obiskovalca sejma prav lahko pusti ne samo utrujenega, ampak tudi izredno nezadovoljnega. 
Ob obisku sejma je potrebno pustiti dovolj praznega časa in prostora, da se lahko napolnita s slučajnimi dogodki in ogledi - prijetnimi presenečenji.

Slovenska stojnica

Prvi nujni postanek na Frankfurtskem knjižnem sejmu je bila tudi letos slovenska stojnica. Poleg številnih, že lansko leto razstavljenih knjigah, sem opazila tudi nekaj novih, recimo roman Branke Hrastelj, Prva dama (o njenem prvem - znanem in nagrajenem, romanu Igranje ste že lahko brali na mojem blogu) in ponatis izredno uspešne zbirke kratkih zgodb Polone Glavan, Gverilci. Prevodi v nemški jezik verjetno še pridejo. Vsaj do leta 2022, ko bo Slovenija častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma. Do takrat verjetno dobimo tudi nemški prevod kriminalnega romana Tadeja Goloba, Jezero, ki smo ga tudi lahko videli razstavljenega na letošnjem sejmu. 

Zelo me je razveselilo, ko sem na knjižni polici slovenske stojnici videla v nemščino preveden slovenski strip Zorana Smiljanića in Marijana Pušavca, Meksikajnarji. To je odličen strip, ki pripoveduje zgodbo slovenskih prostovoljcev, ki so se šli konec 19. stoletja pod vodstvom mehiškega cesarja Maksimiliana (brata našega cesarja Franca Jožefa) borit v Mehiko. Misija je klavrno propadla. Avtorjema je zgodbo o tem uspelo izredno zanimivo oblikovati in lepo predstaviti. Zaradi vsebine bo strip prav gotovo zanimiv tudi za nemške bralce.

Na slovenski stojnici svoje knjige vedno skupaj razstavljajo vse slovenske založbe. No, letos je bilo vseeno videti eno majhno razliko. Opazila sem, da sta na skupnem slovenskem prostoru svoje lastno - od ostalih nekoliko ločeno in zato nekoliko bolj izpostavljeno mesto ali mizo, dobili založbi Sanje in Miš. 

Država gostja

Moj obvezni postanek na Frankfurtskem knjižnem sejmu je tudi obisk paviljona države gostje. To, kar bo Slovenija na Frankfurtskem knjižnem sejmu v letu 2022, je bila letos Gruzija. Država, ki je stisnjena med Črno morje in Kaspijsko jezero, vedno znova maltretirana od svoje mogočne vzhodne sosede; velika kot Bavarska in z le nekaj več prebivalcev kot Berlin, je za moto predstavitve na sejmu izbrala svojo abecedo. Ki je zelo svojevrstna - kot je svojevrstna tudi država Gruzija sama. Vsaka zaobljena črka, menda najbolj izpopolnjene abecede na svetu, je predstavljala svojo zgodbo Gruzije in njenega literarnega sveta - zdaj in v preteklosti. 
Mogoče najbolj zanimiva od teh zgodba je zgodba o Medeji in njenih zločinih, in z njo tudi zgodba o zlatem runu, ki naj bi bil v resnici izredno dragocena knjiga napisana na živalsko kožo. Medeja naj bi izhajala iz starodavnega kraljestva Kolhida, ki se je razprostiralo ravno na področju današnje Gruzije.


V lično urjenem paviljonu Gruzije - lesenih strukturah, ki so upodabljale posamezne črke gruzijske abecede, so ves čas potekali najrazličnejši pogovori z gruzijskimi pisatelji in pisateljicami ter predstavitve njihovih knjig.
Povsem spontano in nenačrtovano sem se vsedla ne eno od teh predstavitev in v simultanem prevodu poslušala simpatičnega ter zgovornega gruzijskega pisatelj Zuraba Karumidze, ki je predstavljal svoj, pred kratkim v nemščino prevedeni roman, Dagni oder ein Fest der Liebe. Roman pripoveduje o Norvežanki Dagni Juel, fatalni ženski z začetka 20. stoletja, ki je bila ljubica številnim umetnikom tistega časa, tudi slikarju Edvardu Munchu, in je orala ledine ženske emancipacije ter svobode. Bila je nekaj takšnega kot Lou Andreas-Salome v Nemčiji - o njej sem že pisala.

Gruzijska predstavitev na Frankfurtskem knjižnem sejmu mi je bila zelo všeč. V redu je bila ureditev razstavnega prostora, zanimivi so bili pogovori s številnimi gruzijskimi umetniki, dobre so bile spremljajoče publikacije. Če bo tako čez štiri leta, ko se bo v tem istem prostoru predstavljala Slovenija, bom izredno vesela. 
Toda, pozor! Tukaj lahko nastopi problem, ki ga lepo oriše naslednji pripetljaj. Na razstavišču države gostje smo med našim obiskom sejma srečali moževega sodelavca, ki izhaja iz Gruzije. On je imel o predstavitvi svoje države povsem drugačno mnenje od nas. Z ureditvijo razstavnega prostora sploh ni bil zadovoljen. On bi to naredil drugače. Poleg tega naj bi bila hrana v bližnji restavraciji, kjer naj bi servirali tipične gruzijske jedi, slaba in prav nič gruzijska. In tako dalje.
No, tako je to :) Domači obiskovalci smo pri predstavitvah svojih držav vedno najbolj kritični opazovalci. Temu se verjetno ni mogoče izogniti, saj svojo državo poznamo bolje od naključnih tujih obiskovalcev. A iz tega istega razloga naše kritike tudi ni potrebno vzeti smrtno resno.

Liu Cixin

Ugotovila sem že, da je dobro, da ima moj obisk tako velikega knjižnega sejma kot je to frankfurtski, neko osrednjo točko, oziroma dogodek, okoli katerega se vse vrti in kateremu se podrejajo vse ostale moje aktivnosti in ogledi na sejma - nekaj takšnega, po čemer bi se obisk sejma leta 2018, razlikoval od vseh ostalih obiskov tega knjižnega sejma. No, takšen dogodek je bil gospod Liu Cixin. Ali pa Cixin Liu. Oboje je mogoče.

55 letni kitajski pisatelj Liu Cixin je, preden je postal svetovni fenomen, delal kot računalniški inženir v eni izmed jedrskih elektrarn na Kitajskem. Potem pa je začel pisati znanstveno fantastične kratke zgodbe in romane. Z njimi je zaslovel najprej na Kitajskem, potem pa postal svetovna senzacija. Njegove knjige priporočata v branje bivši predsednik ZDA Barack Obama in ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg. Svetovno slavo je dosegel s svojim romanom The Three-Body Problem (v nemškem prevodu Die drei Sonnen), ki je prva knjiga v znanstveno-fantastični trilogiji Remembrance of Earth's Trilogy (v nemščini Trisolaris-Triligie). Leta 2015 je za to knjigo kot prvi kitajski pisatelj prejel najpomembnejšo nagrado za znanstveno-fantastični roman, Hugo. 

Roman se začne v času kitajske kulturne revolucije konec 60-ih let prejšnjega stoletja, ko skupina kitajskih znanstvenikov in inženirjev - pa tudi politkomisarjev, v vesolje pošlje signal, s katerim želi vzpostaviti kontakt z izvenzemeljskimi bitji. Čez 50 let pride odgovor, ki naj bi imel za Zemljo nepredstavljive posledice.

Knjiga Die drei Sonnen je že nekaj časa na mojem seznamu Must-read. Torej si lahko predstavljate, kako vesela sem bila, ko sem med brskanjem po internetni strani Frankfurter Buchmesse, ugotovila, da bo Liu Cixin na knjižnem sejmu ravno na dan, ko se bomo tudi mi podali tja. 
Ja, bil je tam:) Sila zaposlen. Sodeloval je na več pogovorih, ki so jih organizirale časopisne hiše in bral je iz svoje knjige. Potrpežljivo je odgovarjal na vprašanja novinarjev in povedal marsikaj zanimivega. Čeprav je pogovor potekal izredno počasi, saj je bilo potrebno prevajanje v eno in drugo smer, kar je bilo tako za poslušalce kot za sodelujoče v pogovoru malce neprijetno, se je na vseh prireditvah, kjer je bil Liu Cixin navzoč, trlo ljudi. Višek njegovega obiska na knjižnem sejmu - vsaj zame, pa je bilo vsekakor podpisovanje knjig. Hja, sem se pripravila na to in že teden pred tem v domači knjigarni kupila njegovo knjigo, ki sem jo potem cel dan našega obiska sejma pridno nosila v nahrbtniku. Ni mi žal. Zdaj imam v prvem delu trilogije, pisateljev avtogram, napisan - predvidevam, vsaj tako izgleda -, s pisanimi kitajskimi pismenkami. Če kaj takšnega obstaja...

Liu Cixin (v družbi prevajalke) podpisuje knjigo Die drei Sonnen

Das blaue Sofa

Ker je Liu Cixin začel podpisovati svoje knjige šele ob 18. uri, je bil naš dan na Frankfurtskem knjižnem sejmu izredno dolg. Saj ne, da bi se pritoževala, ampak človek vseeno postane utrujen. V takšnih primerih je fino kam sesti. Sedeti in kaj zanimivega poslušati. Idealni za kaj takega so pogovori na modri sofi. Z možem sva se tako udeležila dveh pogovorov, povsem slučajno, ne da bi pred tem preverjala, o čem in s kom bo potekal pogovor. In bila prijetno presenečena. Ob koncu prvega polurnega intervjuja sem že vedela, da se bo moj seznam knjig, ki bi jih rada prebrala, podaljšal za en naslov. Poslušala sva pogovor z najuspešnejšim slovaškim pisateljem, leta 1976 rojenim Michalom Hvoreckyjem, ki je predstavljal svoj roman z naslovom Troll

Dogajanje v romanu je postavljeno v bližnjo prihodnost in sicer v eno od vzhodnoevropskih držav. Evropska unija je razpadla, nadomestila jo je Utrdba Evropa, splošno prepričanje ljudi in njihovo mnenje pa je manipulirano s strani internetnih trolov. Sila zanimivo.

A še bolj kot vsebina romana, je bilo zanimivo pisateljevo mnenje o dogajanju v njegovi domači deželi Slovaški. Izkazalo se je, da ljudje, ki vedno znova zamenjujejo Slovenijo s Slovaško (in obratno) pravzaprav ne delajo velike napake. Slovaška in Slovenija si nista podobni samo po imenu in zastavi, ampak tudi po razpoloženju ljudi in njihovi miselnosti. Tudi na Slovaškem se ljudje delijo na tiste, ki so prozahodno orientirani in cenijo svobodo, ki jo imajo - tudi za to, da lahko potujejo; in na tiste, ki se nostalgično ozirajo v preteklost in hrepenijo po drugačni politični ureditvi - po soft-komunizmu, kot bi rekel Slavoj Žižek. Tudi na Slovaškem se, prav tako kot v Sloveniji, podira zdravstveni sistem, ker slabo plačani medicinske sestre in zdravniki odhajajo na tuje. In ker so zdravstvene storitve večini prebivalcev vedno težje dosegljive, le-ti vedno pogosteje iščejo rešitve svojih zdravstvenih težav na internetnih kvazi zdravstvenih portalih raznih zdravilcev in mazačev ter nasedajo kampanjam kot je n.pr. tista poti cepljenju.

Michal Hvorecky na modri sofi

Ostalo

Oh, še bi lahko pisala o mojem letošnjem obisku Frankfurtskega knjižnega sejma. Lahko bi pisala o prijetnem posedanju na razstavišču švicarske  založbe Diogen, ki izdaja že na pogled takoj prepoznavne knjige - z vsebino, ki uspešno lovi ravnotežje med lahkotnim in zahtevnejšim branjem, vedno pa izdaja kakovostno in zanimivo literaturo. 

Lahko bi pisala o ženi Pierra Brice-ja - svetovno znanega filmskega igralca, ki ga nikoli ne bomo pozabili po njegovi filmski upodobitvi Winnetouja, ki je podpisovala knjigo z do sedaj neobjavljenimi fotografijami, pismi in razglednicami svojega moža. Da sta bila tako Winnetou kot Pierre Brice všeč tudi meni, ste lahko že brali.

Hella Brice ob predstavitvi svoje knjige
...UND ÜBER NACHT WAR ICH WINNETOU

Lahko bi pisala o prijetno urejeni stojnici založbe dvt, kjer je bilo veliko stolov in miz, ter seveda knjig, ki se jih je dalo prebirati, kolikor časa si jih je bralec poželel in ob tem popiti še skodelico kave.

A naj omenim samo še eno stvar - dogodek, ki me je prepričal, da se svet vendarle vrti v pravo smer in da mladi ljudje stopajo po pravih poteh.

V najbolj odmaknjenem delu drugega nadstropja najslabše obiskane dvorane Frankfurtskega knjižnega sejma je skupina mladih ljudi predstavljala projekt 15x4. Gre za nekomercialno mednarodno organizacijo, sestavljeno iz prostovoljcev, ki so si zastavili cilj, sodobno znanost in tehnologijo na razumljiv način predstaviti kar najširši javnosti. To počnejo s pomočjo sklopa štirih predavanj po 15 minut. Kako to poteka, so predstavili tudi na knjižnem sejmu. Z veseljem sem poslušala in se napajala z navdušenjem in energijo, ki je sevala iz predavateljev in ostalih sodelujočih. 
Eden od predavateljev je razlagal o začetku vesolja in Higgsovem buzonu; drugi je na zelo razumljiv in objektiven način razložil, kako in zakaj je Donald Trump uspel zmagati na ameriških predsedniških volitvah. Super, super in še enkrat super. Pri vsem tem pa je bil vseeno najbolj pomenljiv vendarle kontrast med obrobnim prostorom, ki so ga predstavnikom projekta 15x4 dodelili organizatorji knjižnega sejma in med energijo, zanosom in navdušenjem, ki so jih poosebljali mladi strokovnjaki in predavatelji.

Zaključek

Frankfurtski knjižni sejem je bil tudi letos čudovit dogodek. Ali pa, povedano malo drugače - je bil letos še vedno čudovit dogodek. Kajti, da bo vedno tako, ni samo po sebi razumljivo. 
Ljudje namreč preberejo vedno manj knjig - pa čeprav je "branje knjig kot slow-food za dušo", sem prebrala na enem izmed plakatov, razobešenih na stenah. Ljudje kupijo vedno manj knjig in konec koncev tudi založbe na Frankfurtskem knjižnem sejmu vsako leto zakupijo vedno manjšo površino razstavnih prostorov. Organizatorji knjižnega sejma se tega negativnega trenda jasno zavedajo in se že ozirajo drugam. Iščejo nadomestilo za vedno manjše zanimanje za knjige in se poskušajo prilagoditi novim trendom.

Tako so tudi na Frankfurtskem knjižnem sejmu začeli posvečati pozornost Cosplayu, mangam, animem, računalniškim igricam in vsem ostalem, kar zanima mlade ljudi. Če se je še pred dvema letoma, ko sem prvič obiskala Frankfurtski knjižni sejem, zdelo, da so v junake mang in računalniških igric oblečeni mladeniči in mladenke prisotni na sejmu bolj ali manj na črno in izven uradnega programa prireditve, so bili letos obravnavani že povsem drugače. Namenjena jim je bila celotna dvorana razstavišča. Poleg tega so izbirali najboljšega Cosplayerja; zvečer pa je bil organiziran tudi veliki ples - Cosplayball, ki se je menda zavlekel do zgodnjih jutranjih ur. 

Takšni dogodki že nakazujejo smer, v katero se obračata literarna in založniška srenja. V uradnih poročanjih s sejma o teh "dodatnih" ali celo "obrobnih" dogodkih in prireditvah skoraj ne slišite. A vendar je to - po mojem mnenju, izredno pomembna stvar, ki bo v naslednjih letih močno zaznamovala vsako literarno prireditev. In prav je tako:) 
Prepričana sem, da so med mladimi ljudmi, ki so bili letos Cosplayerji v Frankfurtu, tudi tisti, ki bodo čez 15 ali 20 let bedeli nad organizacijo Frankfurtskega knjižnega sejma. In oni bodo razumeli, da mora knjižni sejem ostati prireditev, kjer se srečujejo ljudje, ki kdaj pa kdaj radi zapustijo realni svet - pa naj bo to s pomočjo knjige ali kakšne druge sodobnejše oblike virtualnega prenosa.  
Zaradi tega potem mogoče celo bolje razumejo resničnost, vsekakor pa živijo lepše in zanimivejše.

Cosplayerke