Karen Joy Fowler: We are all completely beside ourselves

(310 str.) 

Nekateri romani imajo v svoji zgodbi enega ali več preobratov (ali zasukov; ali twistov, kot temu rečejo v angleščini), ko se zgodba naenkrat nepričakovano in korenito preobrne ter krene na pot, ki jo bralec ne pričakuje.

Knjigo Karen Joy Fowler We are all completely beside ourselves si bom zapomnila po tem, da ima najpresenetljivejši preobrat, kar sem jih kdaj koli zasledila v kakšnem romanu. Vse detektivske ali kriminalne zgodbe, ki jih poznam, se lahko skrijejo pred to knjigo.
Imela sem veliko srečo, da v recenzijah romana, ki sem jih brala po različnih časopisih, ni bilo pomembnih namigov ali celo razkritij tega preobrata. Če bi ga kateri od kritikov samo nakazal - in kako zelo lahko bi to storil! - bi bila ob ves (in na žalost edini) užitek, ki mi ga je nudil ta roman.

Zasuk v zgodbi, ki je pravzaprav razkritje nečesa, je prišel kot strela z jasnega in me našel popolnoma nepripravljeno. Ostala sem brez besed. In začela občudovati pisateljico. Dogodki, opisani do tokrat, so dobili povsem drugačen sijaj. Navidezne nenavadnosti, ki so se mi zdele nedoslednosti ali posledica slabega pisateljevanja, so postale dobro premišljene poteze odlične pisateljice. Sijajno.

A na žalost do tega zasuka v zgodbi pride že v prvi tretjini romana, kar je čisto prezgodaj. Zgodba namreč po tem razkritju popolnoma zvodeni in postane - vsaj kar se mene tiče - nezanimiva. Filozofska in psihološka razpravljanja, ki sledijo, so dolgočasna. Najhujše pri vsem skupaj pa je bilo to, da se je od tega dogodka dalje spremenil tudi moj odnos do nastopajočih oseb v romanu. Z nobenim od njih se nisem več mogla poistovetiti, kljub temu, da sem se trudila, da bi jih razumela in bila sočutna z njimi. Kot da bi bili iz drugega vesolja.

Poleg tega mi tudi način pisanja ni bil preveč všeč. Pisateljica je želela biti duhovita, a sama sem njeno pisanje doživljala kot posmehljivo in zoprno. Branje mi je bilo tako zaradi sloga pisanja precej neprijetno - še posebej zato, ker se vsebina romana konec koncev vrti okrog resnih stvari. Govori o odnosih v družini, spopadanju z izgubo ljubljene osebe, trpinčenju, kesanju in odpuščanju.

Naj o zgodbi romana podam le nekaj podatkov. Brez spojlerjev, seveda:)
Nastopa družina, ki jo sestavljajo oče, mama, starejši brat in dve mlajši sestri. Ena od sester v starosti petih let "skrivnostno izgine", kar ima za družino usodne posledice. Oče prične piti, mati zapade v depresijo, sin pobegne z doma, sestra, ki ostane (prvoosebna pripovedovalka) pa se iz klepetavega otroka spremeni v deklico in potem odraslo žensko, ki komaj kdaj odpre usta. In tako naprej. Na koncu se vse (in še preveč) natančno razjasni. Zaključek je mogoče ganljiv in prinese pomiritev, a vendar ne prežene medlega vtisa, ki ga pusti roman kot celota. Vsaj pri meni. Mogoče sem krivična. Bralce, ki so veliki ljubitelji živali in imajo te še posebno radi (bolj kot ljudi:o), bi roman prav lahko tudi navdušil. V vsakem primeru pa se knjigo splača prebrati vsaj tja do približno 70. strani...

Roman Karen Joy Fowler, We are all completely beside ourselves, je trenutno med širšimi kandidati za letošnjo nagrado booker.

Karen Joy Fowler