torek, 31. december 2013

Moje knjige leta 2013

Ob koncu leta se spodobi pogledati malo nazaj, narediti kakšno analizo in malo razmisliti, kaj je bilo v minulem leto dobrega in kaj bi bilo fino izboljšati.

Vsako leto nekaj takega razmišljanja doleti tudi knjige - še enkrat namreč preletim knjige, ki sem jih prebrala v iztekajočem se letu in izberem tiste najboljše.

V minulem letu sem prebrala 33 knjig, kar ni posebno veliko, a bera je bila dobra. Izmed vseh prebranih knjig sem namreč težko izbrala peterico najboljših - peterico tistih, ki so me v letu 2013 najbolj zaznamovale in so pustile močno sled še dolgo po koncu branja.
Moje najboljše knjige leta 2013 so:

Vse knjige, ki sem jih prebrala v letu 2013 - kakor so si sledile od zadnje do prve prebrane v letu, pa so:

vir: NASA

 V novem letu 2014 vam želim obilo bralnih užitkov!

sobota, 28. december 2013

Charles Dickens: Božična pesem v prozi

(100 str. v zbirki)
Nekdo bi mogoče rekel, da med Dickensonovo Božično pesmijo in sentimentalnimi filmi, ki jih v božičnem času vrtijo na naših TV ekranih, ni velike razlike. Povsod namreč najdemo dokaj predvidljivo zgodbo, predvsem pa je vse tako "pocukrano", da bi zraven zelo prav prišla še ena velika brizga z inzulinom. V 21. stoletju pač gledamo filme, v 19. stoletju pa so brali knjige - ker je bila to edina, temu podobna zabava - namen in umetniška vrednost del pa naj bi bili enaki.

Pa vendar ni čisto tako. V Dickensonovi kratki zgodbi je precej več pristnega božičnega duha kot v omenjenih filmih, poleg tega pa še iskrena pisateljeva želja in prizadevanje, da bi se ta duh razširil tudi na ostale dni leta.

Charles Dickens je Božično pesem napisal za božični čas leta 1843. Za pisanje je potreboval le nekaj tednov. Zgodba je dosegla ogromen uspeh. Prvi dan je bilo prodanih 6000 izvodov, vsak naslednji dan še 1000. Izumljena je bila nova literarna zvrst. Od takrat dalje je vsak božič izdal novo božično pripoved, a vendar kljub kakovosti nobena od teh zgodb ni več dosegla uspeha Božične pesmi.

Podnaslov knjige je Božična zgodba o duhovih. Duhovi so me presenetili. Nekako mi ne gredo skupaj s krščanskim božičem. To že vem, da so bili Angleži v viktorijanskem času nori na duhove. Takrat je nastalo kar nekaj romanov na to temo. Kljub razvoju znanosti, je bil spiritualizem zelo razširjen. Mogoče je pri "izostritvi čutov" in zaznavanju duhov pomagal ogljikov monoksid, ki je nastajal v številnih plinskih svetilkah tistega časa:-) Ali pa je komaj nastala fotografija - nenatančna kot je bila, uspela prikazati kakšno senco, ki bi bila lahko duh. A da bi duhovi nastopali ravno na božični večer, se mi je vseeno zdelo precej nenavadno. Pa sem se pustila podučiti in potem izvedela, da je bilo v Angliji na božični večer pripovedovanje zgodb o duhovih nekaj zelo običajnega. Božični čas je namreč tako svet, da si hudobni duhovi ne upajo na plan in je zato takrat povsem varno govoriti in pripovedovati o njih.

V Božični zgodbi nastopajo štirje duhovi, ki eden za drugim na božični večer obiščejo skopuškega, zoprnega, pohlepnega, trdosrčnega in neusmiljenega Ebenezerja Scrooga. Z grožnjo, potovanjem v preteklost, drugačnim pogledom na sedanjost in s tem, da omogočajo tudi pogled v prihodnost, povzročijo, da se Scrooge spremeni. Zgodba je optimistična in polna upanja. Pokaže, katere stvari v življenju so najpomembnejše. Potrdi, da za srečo ni potrebno veliko in da denar ni zagotovilo zanjo. Z drobnimi dejanji pozornosti in dobrote pa se lahko delajo čudeži.

V zgodbi je seveda, kot se literarnemu obdobju spodobi, tudi veliko idealiziranja - predvsem pri opisovanju družinskega življenja najrevnejših, kar bi koga lahko motilo. (Tukaj pride prav tista brizga z inzulinom;) Poleg tega je v knjigi nekaj pripomb, ki so bile v Dickensonovem času aktualne in so zvenele še kako hudomušno in pikro, zdaj pač nič več - a vse to preveč ne moti in ne jemlje veselja do branja.
Vsekakor pa ta zgodba naznanja začetek sekularnega praznovanja božiča, ko v ospredje namesto praznovanja Kristusovega rojstva, stopita družinsko praznovanje, pogled na minulo leto in skrb za revne.

Božična pesem v prozi je prijetno in primerno branje za ta čas v letu. V ljudeh krepi dobre lastnosti in nas spominja na to, da smo le sopotniki na isti poti in da je za vse nas ugodno, da si na tej poti med seboj pomagamo.
Pri tem pa je dobro vedeti tudi to, da Charlesa Dickensa ne gre podcenjevati - kakor tudi on ne podcenjuje svojih bralcev (za razliko od Dana Browna, ko že ravno pišem o tem). Njegov stil pisanja, zapleteni stavki in neobičajne besedne zveze namreč zahtevajo pozornega in zbranega bralca.
Tako smo se pri nas enega teh večerov lotili glasnega branja zgodbe, a skupaj prišli le do konca prve kitice in pojave prvega od duhov. Čeprav je zgodba postajala vse zanimivejša, je način pisanja takšen, da današnjim otrokom ni več blizu (pa čeprav naj bi Božična pesem po eni izmed kategorizacij spadala med knjige za otroke od 9 do 13 let). Tako je bila mami določena, da knjigo prebere do konca in nato pove kratko obnovo:)
No, pa smo si - v skladu z današnjim časom;) poleg tega ogledali še animirani film Roberta Zemeckisa iz leta 2009, ki je bil narejen po Dickensonovi Božični pesmi. Pa je bilo tudi v redu.

Charles Dickens 1812-1870

torek, 17. december 2013

Feri Lainšček: Orkester za poljube

(232 strani)
Roman je iz cikla knjig Zapisani v Ptuj. Slovenske pisatelje so naprosili, naj napišejo romane, ki bodo, kot so zapisali, mesto Ptuj trajnostno umestili na evropski literarni zemljevid. Miha Remec je napisal znanstvenofantasični roman Mitrejin koder. Zdenko Kodrič je prispeval roman postavljen v sedanji čas - naslov je Nebotičnik Mitra, roman Janija Virka, Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim, pa se dogaja v srednjem veku. Knjigo Janija Virka sem se v lanskem letu namenila prebrati, saj me tematika in čas, ki ju je izbral za roman, zanimata, a žal ni šlo. Že tam okrog 20. strani mi je bilo jasno, da knjiga ni zame.

S knjigo Ferija Lainščka Orkester za poljube je drugače. To je precej boljša knjiga; upam si celo trditi, da je najboljša iz cikla.

Postavljena je v prve mesece leta 1929, ko se je poslavljala ena najhujših zim, kar so jih ljudje s Ptujskega pomnili. Kralj Karadžordžević je spremenil ustavo in Slovenci naenkrat niso več živeli v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, pač pa v Kraljevini Jugoslaviji. Družba je bila v globoki recesiji, ki je bila posledica gospodarske krize. Vzporednice z današnjim časom tako ni težko potegniti. Tudi takrat je kriza najbolj prizadela najrevnejše; bogati so živeli nepremenjeno dalje oz. so kakšno malenkost celo pridobili - na primer pridobili so še večjo moč nad drugimi, šibkimi člani družbe, kar je v knjigi lepo prikazano.
Bil pa je to tudi čas, kot piše avtor, v katerem se je vračalo veliko mrtvecev. Dobesedno. Vsaj kot duhovi; glede na opise v knjigi pa je čisto mogoče, da so bili tudi iz mesa in krvi. Več ljudi jih je videlo ali slišalo istočasno:)

V ta čas je ujeta mlada vdova Tereza, ki je poleg vse nesreče, ki jo prinaša vdovstvo, izgubila še delo. Razlog za izgubo dela v ptujski hiralnici, je bil sicer precej nenavaden, skoraj sveteniški in malo verjeten, a recimo, da bi se to res lahko zgodilo. Zanjo se je potem zavzel bogat dobrotnik - mogočen mož, ki v hranilnici odloča o tem, kdo bo dobil posojilo in kdo ne (to so vedno pomembni možje:o). Izgleda zelo iskren, nesebičen in nevsiljiv. Razvijanje odnosa med njim in Terezo je skoraj do konca tankovestno in tankočutno grajeno ter predstavlja eno izmed boljših plati knjige. Je pa svet takšen, da se za vsako stvar prej ali slej izstavi račun. Tudi v tem primeru.

Mrtvec, ki se vrača k Terezi, je njen pokojni mož. Pavlek je umrl med splavarjenjem po Dravi. Zdi se, da je bila to le še ena nesreča na reki, a ko se zgodba razvija, prihajajo na plan stvari, ki na njegovo smrt mečejo dodatno temno senco - Pavlek pa kot da je zaradi tega ujet v našem svetu in ne more ne v pekel, ne v nebesa. Tako postopa po Terezini spalnici, igra harmoniko pod njenim oknom, se prevaža preko Drave in se vsiljuje v njene sanje.

Njegove račune poravna Tereza. Kako to stori, mi ni všeč. Sama bi knjigo drugače zaključila. Mislim, da Terezino dejanje ni v skladu z njeno osebnostjo ter njenim dotedanjim vedenjem in življenjem. Ali pač? Kaj pa vem. Na trenutke Tereza namreč deluje zelo nasprotujoče, skoraj shizofreno. Tako pravi, da ne veruje v Boga, ki dopušča toliko zla na svetu, kmalu za tem pa hlepi po spovedi in redovniškem življenju. Kot kakšna naivna najstnica ne vidi, v kaj se razvija njen odnos z dobrotnikom, a potem zna na vse skupaj gledati popolnoma racionalno in neprizadeto. Enkrat ji je mnenje drugih ljudi zelo pomembno, drugič spet je do tega povsem (preveč) ravnodušna. Spet enkrat je popolnoma prepričana v živo resničnost pokojnega moža, drugič se ji zdi samoumevno, da gre le za norčevanje in da se nekdo preprosto izdaja za njenega moža. Ne bi rekla, da je to njeno nasprotujoče se vedenje znak razvoja ali zorenja osebnosti. Čisto mogoče je, da je res shizofrena oz. vsaj malo nora, v kar so nekateri v romanu tudi prepričani. Sicer pa je meja med duševnim zdravjem in boleznijo tanka - berite Stanko Hrastelj in njen roman Igranje.
Če gradimo na predpostavki bolezni, je tudi poteza zdravnika in redovnic iz hiralnice ob koncu knjige, ko so računi poravnani in Tereza pomirjena, razumljiva, sicer pa, kar se mene tiče, ne.

Če oris glavne junakinje, ki deluje preveč razpršeno in premalo verodostojno, ni najboljši, je pa v knjigi idealno ujet duh časa. To pisatelj doseže s posebnim stilom pisanja, pri katerem uporablja številne starinske besede in načine izražanja. Takšen način pisanja je zelo na mestu in omogoča, da se z izredno lahkoto prestavimo skoraj 80 let v preteklost. S tem je uspešno opravljeno ogromno in težko delo, ki je pri zgodovinskih romanih verjetno eno najpomembnejših. V skladu s tem arhaično zvenijo tudi dialogi in so zaradi tega sijajni. Z veseljem sem jih brala.

Med kandidati za kresnika 2014 je Orkester za poljube prva knjga, ki sem jo prebrala. Glede na prebrano ne sodi le med deseterico, pač pa tudi med finaliste za nagrado - v to sem prepričana. Čeprav so osebe malce slabše orisane, je to dobra knjiga. Mrtvečevo prikazovanje me začuda ni motilo. Glavna odlika knjige je pa vsekakor oris časa dogajanja, ki je presenetljivo podoben današnjemu času. Ob tej knjigi si tudi zlahka predstavljam, kaj je menil Dan Brown v Infernu (oprostite primerjavi!), ko je napisal, da ljudem, ki se borijo za golo preživetje - pa naj bo to zaradi prenaseljenosti ali zaradi revščine, ni težko delati smrtnih grehov.

Feri Lainšček (1959)

torek, 10. december 2013

Dan Brown: Inferno

(727 str. Large print)
Potrudila sem se, da v tem zapisu ni nobenega SPOILERJA, oz. pokvarka ali kakorkoli že se temu reče v slovenskem jeziku. Torej, če preberete ta zapis, ne boste izvedeli nič takšnega, kar bi vam lahko zmanjšalo užitek pri branju - v zapisu ni nobenih pomembnih podatkov o poteku zgodbe, nepričakovanih preobratih, izjemnih odkritjih, pač pa le zelo splošni občutki in opažanja, ki so me spremljali pri branju. Opisana je osrednja tema romana, za katero pa tudi v knjigi zvemo že kmalu po začetku in nima pomembnega vpliva na potek zgodbe oz. je lahko celo zavajajoča.


Jasno je, da Dan Brown ve, kako napisati svetovno uspešnico. Zna izbrati zanimivo temo, zna primerno zapletati zgodbo in jo prekinjati na tistih mestih, ki pustijo bralčevo radovednost ravno prav nepotešeno, da se knjigo težko odloži. Dogajanje je postavljeno v turistično zanimive kraje. Navzoča je ljubezenska zgodba. Vse skupaj pa ni preveč zapleteno. No, dogajanje se že zapleta in to na precej nenavadne načine, a bralcu je vse zelo lepo in večkrat razloženo, tako da pretirana uporaba možgan pri branju knjige ni potrebna.

Osrednja tema romana je vredna razmisleka. Eksponencialna rast prebivalstva na Zemlji je zaskrbljujoča stvar, pred katero si vsi zatiskamo oči. Vodi v nekaj, kar je podobno Dantejevemu Peklu. Promoviranje kontracepcije in drugih oblik zmanjševanja rodnosti so, ko malo premisliš, res samo lastno slepenje, da pač nekaj delamo za rešitev problema, a v resnici nam je še kako jasno, da proti rasti prebivalstva kaj prida ne pomagajo. Z našimi ukrepi tudi ne uspemo občutneje zmanjšati količine CO2 v ozračju ali zagotoviti racionalnejše uporabe pitne vode. Zdravimo simptome, na bolezen samo pa ne uspemo pomembno vplivati. Edina prava rešitev v tem primeru bi bilo tako le drastično znižanje števila prebivalcev - najbolje s pomočjo kakšne hude, smrtonosne bolezni. Na takšen način bi ne samo rešili vse probleme, ki so posledica prekomernega naraščanja števila prebivalcev, ampak bi rodu ljudi, ki bi po tako korenitem ukrepu ostal, omogočili nov razcvet - t.i. transhumanizem - nekaj podobnega, a še boljšega, kot je bila renesansa, ki je sledila obdobju kuge v srednjem veku.
To je tema, okrog katere se poigravajo v knjigi Inferno. Nekateri zaključki so sicer precej za lase povlečeni in načrt, kako to izvesti, na robu znanstvene fantastike, pa vendar je vse skupaj dovolj realno, da lahko Dan Brown o tem napiše knjigo;)

Robert Langdon, glavni nastopajoči, na katerem vse zdrži ali pa propade, mi je bil pravzaprav všeč. Ne vem sicer, kakšen je bil v prejšnjih romanih serije (Inferno je namreč prva knjiga Dana Browna, ki sem jo prebrala), a rada sem poslušala njegova razmišljanja o umetnosti, slikah, kipih, trgih in cerkvah, pa čeprav se mi je istočasno zdelo tudi precej smešno, da ima med begom, ko mu gre dobesedno za življenje, čas razmišljati o teh stvareh. A brez takšnih ovinkov seveda knjiga ne bi bila to, kar je.

Knjiga tudi ne bi bila tipična knjiga Dana Browna, če slavni harvardski profesor ne bi ves čas raziskoval in razkrival različnih simbolov ali izrekov ter bežal od ene do druge znamenitosti, po možnosti preko skrivnih prehodov. A pozoren bralec hitro ugotovi, da je vse raziskovanje in hitenje z enega na drug kraj brez pravega pomena in bolj ali manj le samo sebi namen. Super inteligentni znanstvenik, predan svojemu poslanstvu, se v resnici nikolil ne bi ubadal s tako nepomembno stvarjo kot je ta, da bi Langdonu zastavljal uganke in ga pošiljal na pot od enega do drugega umetniškega predmeta. A kaj bi Dan Brown potem sploh pisal?

Nujni sestavni del knjige je tudi mlada, lepa in izjemno inteligentna profesorjeva spremljevalka Sienna Brooks. Ker ne morem, da je ne bi primerjala z zelo podobnim ženskim likom iz knjige Oliverja Pötzscha, Die Ludwig-Verschwörung, sem z njo kar zadovoljna. Zadovoljivo dobro je prikazana - če nismo preveč zahtevni, začuti se njena inteligenca, pa tudi ljubezenski zgodbi povezani z njo sta čisto ok. Knjigi D.Browna in O.Pötzscha sta istega žanra in imata podobne ambicije, a zlahka se opazi, koliko večji mojster pisanja je Brown v primerjavi z nemškim pisateljem.

Dogajanje Inferna je postavljeno v čudovite Firence, nekaj malega pa tudi v Benetke in Istanbul. Obiščemo glavne znamenitosti mest, kar je zanimivo, a brez prave globine. Podatki, s katerimi nam postreže avtor, so namreč povprečno razgledanemu bralcu že bolj ali manj znani in tako skoraj dolgočasni. Lahko se celo ugane, katera turistična znamenitost bo naslednja postaja na Langdonovi poti. Predvsem v Istanbulu je bilo vse skupaj zelo predvidljivo. Vseeno pa sem prepričana, da turistične agencije v Firencah, Benetkah in Istanbulu že pripravljajo vodene oglede po poteh Brownovega Inferna. In zanimanja zanje ne bo primanjkovalo.

Vsekakor pa bo zanimivo, ko bodo po knjigi posneli tudi film! To bo predvidoma konec leta 2015, spet s Tomom Hanksom v glavni vlogi. Fajn bo na enem samem mestu videti vse opisane znamenitosti. Končno bom lahko videla, pa čeprav samo posredno, kar si že dolgo želim, "corridoio vasariano" na Ponte Vecchio, ki je najstarejša umetnostna galerija na svetu. Pa čeprav bosta Langdon in Sienna le hitela po njem in za natančnejši ogled ne bo veliko časa.

Inferno je soliden (še zdaleč pa ne odličen) izdelek svojega žanra. Že od nekdaj ne cenim knjig, ki za svojo berljivost potrebujejo nove in nove preobrate v zgodbi. Teh je v tej knjigi občutno preveč. Poleg tega ne maram knjig, ki večino časa načrtno zavajajo bralca in manipulirajo z njim. To se mi zdi ponižujoče - kakor se mi zdi ponižujoče tudi to, da se podcenjuje bralčev intelekt in se določeni dogodki v knjigi vse prepogosto ponavljajo. Sicer pomemben video posnetek si tako v knjigi ogledamo najmanj štiri- ali petkrat, tako da je še najbolj ležernemu in nezbranemu bralcu jasno, zakaj gre.
Zanimiva se mi je zdela izbira osrednje teme romana - prekomerna rast prebivalstva na Zemlji; precej manj pa predlagana rešitev perečega problema, ki je povsem necivilizacijska in med drugim zanika tudi kakršno koli potrebo po zdravnikih in medicinskem znanju.

Dan Brown (1964)

ponedeljek, 2. december 2013

Albert Camus: Tujec

(77 strani)
7. novembra je minilo sto let od rojstva Alberta Camusa. To in izbor njegove knjige Tujec za knjigo meseca novembra v bralnem klubu časopisa Guardian, sta bila dovolj velika razloga, da sem knjigo po več kot dvajsetih letih ponovno prebrala.
Ponovno brati knjigo, ki je bila obvezno branje v srednji šoli, je zanimiva izkušnja. Večina knjig, ki sem jih morala takrat prebrati, me ni ganila. Le redke so bile tiste, ki so na meni pustile trajen pečat (npr. Vojna in mir), druge pa so nekako šle mimo mene, ne da bi se pomembno menila zanje. Ena od teh knjig je bila Veliki Gatsby, druga Tujec. Velikega Gatsbyja sem letos ob novi filmski priredbi romana (v naslovni vlogi Leonardo di Caprio) ponovno prebrala. Knjiga me je tokrat navdušila in brala sem z velikim užitkom. Nekako sem pričakovala, da bo tako tudi pri Tujcu. A o kakšnem užitku, ki bi spremljal branje Tujca, tokrat ni bilo sledu.

Vendar pa to ne izključuje dejstva, da je knjiga dobra! Cenim pisatelja, ki je uspel nekaj takega kot je roman Tujec - z vso svojo filozofijo in dvoumnostjo - spraviti na papir. Ni čudno, da je  roman ena najpogosteje citiranih in proučevanih knjig 20. stoletja.
A zame je bilo branje romana Tujec velika muka. Prvi del knjige je bilo težko brati zaradi življenjske filozofije glavnega junaka, drugi del je bilo težko brati zaradi krivičnosti družbe in previsoke kazni, ki so jo naprtili glavnemu junaku, mladeniču Meursaultu.

Meursault zbuja nelagodje. Brezbrižen je do vsega. Nič mu ni pomembnejše od drugega. V življenju nima nobenega cilja ali ambicij, nič ga ne zanima.Vseeno mu je za dekle, s katero je v zvezi. Ob materini smrti ne čuti nič posebnega. Brez težav sestavi pismo, ki bo prijatelju omogočilo, da pretepe svoje dekle. Kot opravičilo za umor navede žgoče sonce in vročino (halo?). V življenju ne vidi nobenega smisla in ga tudi ne išče. Popolna ignoranca do vsega.
Pa vendar - in tukaj se začne Camuseva genialnost - ni vse tako zelo preprosto. Meursault je tudi izredno iskren človek, ki ni prav nič hinavski. Vedno pove resnico, pa čeprav bi ljudem okrog njega prijalo slišati kaj drugega. Poleg tega ima kljub vsej brezbrižnosti do sveta izredno rad življenje. Ko opazuje ulico pred stanovanjem, kjer živi, neznansko uživa, pa čeprav se tam ne dogaja nič posebnega - enostavno uživa v trenutku sedanjosti. Ko je v ječi, pogreša podobe narave, pogreša kopanje v morju, nasmeh in obleke svojega dekleta Marije. Opisi njegovega veselja do osnovne biti življenja so najlepši odlomki knjige.

Zaradi tega nedolžnega veselja do najpreprostejših stvari, ki jih prinaša življenje, se smrtna obsodba za nenaklepni umor zdi še posebno krivična in pretirana. Lecimerstvo meščanske družbe se dokončno razgali, ko se izkaže, da je pravzaprav obsojen zato, ker je mamo poslal v hiralnico, ker na njenem pogrebu ni jokal in ker se je dan po materinem pogrebu ljubil z dekletom ter gledal film s Fernandelom. Umor "Arabca" kot da ni pomemben.
Vendar pa - spet - kljub vsemu je petkrat ustrelil v človeka in med prvim in drugim strelom je za trenutek okleval, kar nenaklepnost umora postavlja pod vprašaj. In tudi njegova brezbrižnost in ignoranca nista popolni. Ob koncu knjige tudi on vzkipi in se razjezi. To se dogodi ob obisku duhovnika, ki ga želi pregovoriti k zadnji spovedi. Ali je to upor ali le razdraženost ob "posliljevanju" z Bogom ni važno - tudi Meursoaultova življenjska filozofija ima razpoke.

Roman Tujec je brez dvoma klasika in eden najpomembnejših romanov 20. stoletja. Vzdušje v romanu, glavni junak in meščanska družba so briljantno prikazani in orisani. Preprost stil pisanja je v skladu z vsebino. Eksistencialna filozofija ima manj pomembno mesto kot leposlovne značilnosti romana. Zaradi vsega tega sem se neposredno po končanem branju odločila, da knjigo ocenim z najvišjo možno oceno. Potem pa je minilo nekaj dni in moja ocena je vztrajno drsela navzdol. Ne morem namreč dati petice knjigi,  ki mi vzbuja nelagodje in ima za glavnega junaka človeka, ki bi se mu v realnem življenju - če bi bilo le mogoče - izognila v velikem loku.

Albert Camus (1913-1960)