sreda, 31. december 2014

Moje knjige leta 2014

Čas je za pregled letne bere knjig:-)
V letu 2014 sem prebrala 39 knjig. Od tega je bilo 16 knjig slovenskih avtorjev, 7 knjig je bilo v angleškem jeziku, 2 v nemškem.

Če iz konkurence izključim knjige, ki so na moji večni lestvici najboljših knjig vseh časov in sem jih v letošnjem letu ponovno prebrala (Marcel Proust, V Swannovem svetu in V senci cvetočih deklet, Umberto Eco, Ime rože), je peterica mojih najboljših knjig iztekajočega se leta naslednja:
  • Donna Tartt: The Goldfinch  obsežen roman o bridkosti, ki jo prinese izguba ljubljene osebe in o občutku krivde, ki spremlja tiste, ki katastrofo preživijo. Primerno tudi za ljubitelje likovne umetnosti in bralce kriminalk.
  • Marguerite Yourcenar: V pobožen spomin prva knjiga iz trilogije Labirint sveta, kjer pisateljica opisuje življenje svojih prednikov. Knjiga je hvalnica zgodovini in tega, kašna učiteljica nam je lahko tudi v današnjem času.
  • Polona Glavan: Kakorkoli roman, ki z veliko natančnostjo, občutljivostjo in prepričljivostjo razčlenjuje pomembne življenjske teme. Dramaturško oblikovana zgodba, izrisane osebe in odličen način uporabe slovenskega jezika.
  • Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld očarljiva glavna junakinja - strasten knjižni molj, ki ima rada življenje kljub njegovi občasni krivičnosti.
  • Aleksandra Kocmut: Čisto sam na svetu ganljiv roman o alzheimerjevi bolezni, ki pa se ne bere kot jeremijada, sentiment ali memoar. Izredno lep stil pisanja.
Vse knjige, v vrstnem redu kot sem jih prebrala:
Knjige, ki jih nisem uspela prebrati do konca:
1970-ke v ozvezdju Orion
(foto: Jimmy Walker)

Veliko dobrih knjig
in
sreče v letu 2015!

sobota, 20. december 2014

O bralni strasti in hermioninem blogu

Besedilo je nastalo na prošnjo novinarke časopisa Delo, ki je pripravljala članek o knjižnih moljih. Zaprosila me je, naj ji kaj napišem o svoji bralni strasti: o tem, kako se je vse skupaj začelo, kako izbiram knjige, zakaj pišem blog, koliko ljudi ga bere in podobno.
Tako je 16.12.2014 v Delovi prilogi Književni listi, tudi na osnovi tega besedila, izšel članek Knjižni molji, zelo kratek uvod, Valentine Plahute Simčič. Poleg mene je bilo predstavljenih še nekaj knjižnih moljic (ja, same ženske).

Vse skupaj se je začelo v tretjem razredu osnovne šole. Učiteljica nam je eno šolsko uro na teden brala iz knjige Drejček in trije Marsovčki. Še danes jo vidim, kako je sedela na robu klopi in nam brala. Za vsakega od treh Marsovčkov je uporabila drugo višino glasu in drugačen način govora. Bila sem navdušena in ta šolska ura je bila moja najljubša v vsem tednu.
Učiteljici, ki je kmalu za tem preminila v letalski nesreči nad Ajaccom, je uspelo v meni vzbuditi ljubezen (ali pa je to strast) do branja knjig. Od takrat več ali manj ves čas berem.

Bila so obdobja, ko ni bilo časa, da bi brala toliko kot bi si želela. Eno takšnih je bilo med študijem. Takrat sem brala samo strokovne knjige, za leposlovje ni bilo časa. Dobro se spomnim obdobja, ko se sem se učila za posebno težek in obsežen izpit. Naveličana celodnevnega študija sem svojo voljo in duha dvigovala z mislijo, da me zvečer čaka kakšna ura branja  - brala sem roman Thomasa Manna, Čarobna gora. To je bila moja sprostitev in Čarobna gora bo tudi zaradi tega vedno lepo zapisana v mojem spominu.

Moj bralni okus je v veliki meri oblikovala prijateljica, Gabrielle R., ki sem jo spoznala na Amazonu, kjer je bila redna recenzentka knjig. Nikoli se nisva osebno srečali, a mi je bila bližja kot marsikateri znanec ali znanka, s katerim se vsakodnevno srečujem. Med najinim dopisovanjem se je namreč izkazalo, da sva si precej podobni in da imava radi enake knjige. Knjižni molji bodo vedeli, kakšno zadovoljstvo je to, če najdeš sorodno dušo, ki ima rada iste knjige in kako prijetno se je pogovarjati oz. dopisovati z njo. Gabrielle mi je priporočila kar nekaj knjig, ki so potem postale ene mojih najljubših.

Pomemben vpliv na moje bralne navade ima tudi forum Knjižni molji na portalu MedOverNet. Na forumu se zbira odlična družba pisateljev in pisateljic, prevajalk, kritikov, knjižničark, predvsem pa ljubiteljev knjig in branja. Forum je precej drugačen od ostalih slovenskih forumov. Žaljivih komentarjev (skoraj) ni, čeprav se krešejo mnenja o tej ali oni knjigi ali literarni nagradi. Posluša in spoštuje se mnenje drugih.
S pomočjo tega foruma sem spoznala odlične slovenske pisateljice in pisatelje ter njihova dela, ki bi jih sicer z lahkoto zgrešila. Zaradi tega foruma sem začela prebirati tudi knjige v angleškem, v zadnjem času tudi v nemškem jeziku. Začela sem se zanimati za tuje literarne nagrade (hvala, Toro). Z branjem tujih knjig, se mi je odprl čisto nov knjižni svet - širši in bogatejši. A vendar kljub vsemu še vedno najraje berem knjige v slovenskem jeziku.

Knjige izbiram na različne načine. Kot vsak kolikor toliko običajen knjižni molj imam svoj seznam knjig, ki jih nameravam prebrati. Ta seznam se nenehno spreminja in dopolnjuje. Na njem so knjige, o katerih sem prebrala v tisku ali na literarnih forumih, tudi v Guardianovem bralnem klubu. Med njimi so knjige, ki so se potegovale ali pa so dobile literarne nagrade; ali pa so preprosto knjige meni ljubih pisateljev. Tudi pri klasikih vem, da se skoraj ne morem zmotiti. Pogosto pa se za knjigo, ki bo naslednja, ki jo bom prebrala, odločim povsem intuitivno ali ker jo je tisti trenutek nekdo omenil. Med njimi so vedno tudi knjige slovenskih avtorjev.

S pisanjem kratkih prispevkov o prebranih knjigah na forumu Knjižni molji, so se pojavili prvi zametki za moj literarni blog. Ko sem začela sodelovati na forumu, sem namreč ubrala tudi novo taktiko branja. Potem ko sem knjigo prebrala, je nisem več enostavno odložila in segla po novi, ampak sem o njej še nekaj dni razmišljala, svoje misli oblikovala v stavke in svoje mnenje objavila na forumu. Ta navada se je razvila do te mere, da imam zdaj pogosto občutek, da s prebrano knjigo ne morem dokončno opraviti, če o njej tudi vsaj česa ne napišem. Le ob redkih knjigah - ponavadi so to tiste, ki mi niso všeč, nimam volje do pisanja. S časom so za Knjižne molje primerne dolžine  besedil postale za moj način pisanja prekratke. Po prijateljičinem nasvetu (halo, Mateja) in z njeno pomočjo sem začela pisati literarni blog. Na njem se lahko razpišem kolikor želim.

Hermionin literarni blog mi je v veliko veselje. Seveda bi si želela, da bi bil obisk bloga večji (zdaj okrog 40 obiskov dnevno) in da bi obiskovalci več komentirali in tako pripomogli h kvalitetnejšim mnenjem o knjigah, a je tudi tako kot je v redu. Imam nekaj zvestih bralcev bloga, ugodnih mnenj ljudi, ki jih cenim in to mi zadostuje.

Sicer smo pa knjižni molji verjetno v veliki večini takšni, da se nočemo izpostavljati - smo bolj introvertirani in raje prebiramo komentarje o knjigah kot jih pišemo. Če pa že zapišemo kakšno mnenje ali se zoperstavimo mnenju drugega, prej pošteno premislimo, kaj bomo napisali.

Če mi pisanje bloga ne bi prinašalo čisto osebnega, intimnega veselja, bi z njim že prenehala. Čas in trud, ki ju vložim v nastanek in objavo enega samega prispevka, sta namreč tako velika, da bi si že s tega vidika želela vsaj nekaj utehe v večjem obisku bloga. A tako je pač pri pisanju in ustvarjanju - pozornosti ni nikoli toliko, kot bi si je želeli.
V tej luči zdaj vse bolje razumem razočaranje pisateljev, ki vlagajo enormne količine energije in časa v svoje romane, verjamejo vanje, po izidu knjige pa naletijo na ravnodušnost bralcev in kritikov.

Na koncu ne bom napisala, da brez knjig ne bi mogla živeti. Seveda bi lahko. V življenju so lepše in pomembnejše stvari od knjig. Pa vendar bi bilo življenje brez knjig manj zanimivo, bolj žalostno, manj barvito in preveč površno.

Marie Fox, Ženska
(Vir slike: http://mariefoxpaintingaday.blogspot.com/ )

ponedeljek, 15. december 2014

Feri Lainšček: Strah za metulje v nevihti

(285 str.) 
Moški zelo radi razpredajo o svojih doživetjih v JLA. Če ne bi služili vojaškega roka, menda sploh ne bi vedeli, o čem naj se pogovarjajo;)
Feri Lainšček je pa namesto tega naredil nekaj bolj simpatičnega - o tej temi je napisal roman.
Torej je Strah za metulje v nevihti, ki pripoveduje tudi o služenju vojaškega roka, nekakšen moški roman?
Ne, verjetno ni. Knjiga je v prvi vrsti ljubezenski roman, ali roman o veliki ljubezni, ki jo človek (če ima srečo), najde le enkrat v življenju. To naj bi bila pa bolj ženska tema.

V Beogradu se v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja srečata mlad slovenski vojak Marko in domačinka Ljiljana. Zaljubita se, a usoda, ki jo krojita vojaški bog in Ljlijanin oče, jima ni naklonjena.
Feri Lainšček zna pisati ljubezenske zgodbe. Tudi ta med Ljiljano in Markom je dovolj ganljiva, da bralca omehča in vleče. Zanimivo se razvija, pred koncem malo zasuče in ob zaključku (sicer dokaj predvidljivo) razjasni. Glavna junaka se tako kljub tragiki, v katero sta ujeta, uspeta nekako osvoboditi in pomiriti.

Presenetilo me je, ko sem izvedela, da je Strah za metulje v nevihti  zadnji roman v Lainščkovi trilogiji, ki jo sestavljata še romana Ločil bom peno od valov in Muriša. Ta zadnji namreč s prejšnjima romanoma nima veliko skupnega. Ni več predstavnikov družine Spransky, ni Panonske nižine. Rahlo vezivo, ki ta zadnji roman veže v trilogijo, je mogoče le to, da je tudi tokrat dogajanje vsaj delno postavljeno v vojni čas (poleg prve in druge svetovne vojne v prejšnjih dveh romanih, imamo zdaj še pripoved o slovenski osamosvojitveni vojni). Skupno vsem trem bi bilo lahko tudi to, da ima ljubezenska zgodba nesrečen konec. A kaj takega najdemo tudi v drugih Lainščkovih romanih, na primer v Orkestru za poljube.

Osebe v romanu so dovolj verodostojne. Od vseh mi je bil najbolj všeč zastavnik Palversa. Bil je ravno prav skrivnosten, šarmanten, ležerno ignorantski do vojske, a tudi obseden z demoni, ki jim ni bil kos ter tragičen, da mi je prirasel k srcu. Še nekaj časa po koncu knjige je buril mojo domišljijo in zaposloval misli - bolj kot glavna junaka Marko in Ljiljana.

Stil pisanja me je presenetil in se mi zdel precej nenavaden. Zatikalo se mi je pri premem govoru. Kmalu sem namreč ugotovila, da mojo pozornost bolj kot dobesedni navedki, se pravi tisto, kar so osebe govorile, pritegnejo malce čudni spremni stavki. To pa ni dobro.
Recimo, takole to zgleda: 
"Kako si bova delila delo, ve verjetno le zastavnik," sem ga zavrnil. " Sicer pa tu itak ni nobenega dela," sem se namrdnil. "To je splošno znano," sem se ga skušal otresti. "Zaradi mene se lahko tudi praskaš po jajcih."
"Zajebavaš," me je ošinil izpod čela.
"Ne zajebavam," sem mirno odvrnil.
"Dobro," je zatiščal ustnice.
Ali pa:
" Zelo dobro," je odvrnil.
"Hvala, tovariš komandant," sem bil kar nekam ganjen.
"Vidiš, da se da, " je sedel.
"Da se," sem prikimal.
"Dobro, dobro," je odmahnil. "Zdaj pa nehaj srati, " je spremenil glas in me imel že spet na muhi....
"Ne seri, sem rekel!" je jeknil. "Nisem baba, da bi se mi tu slinil," se je povsem zostril.

Pa še nekako togo zveni. A mogoče je v vojski res tako. Vendar pa je takšen način govorjenja ohranjen tudi v pogovoru med zaljubljencema.

Sicer se pa v roman tako ali tako nisem mogla popolnoma vživeti. Moji ženski možgani nikoli ne bodo razumeli vse mistike vojaške organizacije in njenega delovanja, tako da so obširni odlomki o Markovem služenju vojaškega roka nekako stekli mimo mene, ne da bi se me posebej dotaknili.

Sem se pa ob prebiranju knjige spomnila na dogodek s predavanj SLO in DS (Splošni ljudski odpor in družbena samozaščita, za tiste, ki na srečo še niste slišali za ta predmet), ki smo jih obvezno morali obiskovati v začetnih letnikih fakultete.
Na našem prvem predavanju je profesor stopil pred kateder in se predstavil. Nato je navedel še svoj vojaški čin. Polkovnik. Malo je pomolčal in se razgledal po nas študentih, potem pa dodal: "Fantje boste vedeli, kaj to pomeni." In glej ga zlomka, fantje so res vedeli in osupli še nekaj časa kot uročeni gledali proti katedru. Polkovnik je namreč v vojski velika živina in spomini na pravkar končano služenje vojaškega roka so bili pri študijskih kolegih še zelo sveži.
Nasprotno pa smo se dekleta čisto sproščeno hihitale, ker je profesor, ko je govoril o čevljih, namesto besede vezalke, uporabil kar besedo vrvice.
Takrat se mi je prvič zazdelo, da moški možgani, potem ko preživijo vojaški rok, (vsaj začasno) malo drugače delujejo. Ali je to nekaj dobrega ali ni, si pa ne bi upala soditi.

Glede na vsebino in vtis, ki ga želi pustiti, je torej roman Strah za metulje v nevihti, lahko tudi bolj moško kot žensko pisanje - če si drznem in mi dovolite, da takole delim literarna dela. Verjetno bo na moške, ki so bili v JLA, naredil večji vtis kot je name.
Knjiga je seveda vredna branja in vredna nominacije za kresnika. Priporočam jo vsem - tako moškim kot ženskam :), saj gre za delo literarno izurjenega pisatelja, ki ima s pisateljevanjem že toliko izkušenj, da ne more napisati slabe knjige.

Feri Lainšček
(1959)

nedelja, 07. december 2014

Polona Glavan: Kakorkoli

Ko sem prebrala prvi dve poglavji  knjige - se pravi, eno Lilijino in eno Aljino pričevanje, sem preplavljena s čustvi na forum Knjižni molji želela poslati naslednje besedilo:

Polona Glavan: Kakorkoli
Uf, ta knjiga je fenomenalna. Saj je še sploh nisem prebrala. Šele začela sem - včeraj, pa sem čisto paf. Nobena beseda ni naključno izbrana, vsak stavek je izredno premišljeno sestavljen, drobna umetnina sama zase. Škoda bi bilo spustiti kateregakoli od njih. Pričakujem, da se bo na naslednjih straneh moje navdušenje ohladilo. Nemogoče je namreč, da bi tole trajalo vseh 460 strani.

Pa sem se zadržala in tega čustvenega izliva nisem objavila. Konec koncev, kaj pa veš, knjiga je debela in navdušenje zlahka mine. Potem bi vse skupaj izpadlo smešno.

No, recimo, tole je s tega mogočnega začetka, Aljino razmišljanje o indijanskem poletju:
"Toplota v novembru je nekaj, s čimer nimaš kaj početi. Kot da bi ti ponujali, kaj pa vem, kremšnito po tistem, ko si se nažrl nečesa strašno finega, belgijskih čokoladk ali originalne saherce ali nekaj takega. Lepa gesta, ampak ne na mestu. Enkrat drugič, bi rekla, če bi sploh imela komu, enkrat drugič, a prav, ne pa zdaj, ko ta reč sploh ničesar ne prinaša, ampak samo obuja spomine na nekaj, kar je treba itak pozabiti."

Ali  pa Lilijino razmišljanje o relativnosti časa:
"Ena minuta, koliko je ena minuta? Enkrat sem nekje slišala, da je zmeraj daljša, ko si normalen človek misli. Kar je seveda čisto okej, če si ti mudi, pa totalna jeba, če nekaj čakaš. Pa da ne bi slučajno probal kaj štet, potem si se šele zajebal. Štej do šestdeset, pa boš v štiridesetih sekundah skoz, ajd, v petdesetih maksimalno. Sem probala, hvala za vprašanje, ene stokrat, najmanj... V bistvu si lahko ziher, da je ena minuta že minila, samo če gledaš direktno na uro. Drugače lahko magari vidiš, kako gre sonce gor pa na sredo neba pa spet dol, pa vseeno ne moreš bit totalno siguren, da je tista kurčeva minuta res že mimo, če za to nimaš glih dokaza. Če milijon ljudi reče, da še ni, potem ni, jebiga.."

Naboj izbranih besed in gostota stavkov sta po začetnih poglavjih res minili (ali pa sem se navadila na pisateljičino spretnost pri rokovanju z jezikom), a navdušenje nad knjigo je ostalo. Zgodba in osebe so takšne, da nosijo močno sporočilo in na bralcu pustijo trajne sledi.

Tekom romana beremo izmenjujoči si zgodbi dveh mladih deklet - ena je srednješolka Lili, druga je študentka Alja. Po eni strani sta si obe precej podobni (ha, obe verižni kadilki in pristavljalki kave na štedilnik, če navedem najbolj banalni podobnosti), a vendar tudi precej različni. Govorita in razmišljata podobno kot to počnejo današnji mladi ljudje, obe sta romantično zaljubljeni, mladostniško vihravi, a vendar drobne razlike v govorjenju in obnašanju jasno pokažejo, da je Alja nekoliko starejša in zrelejša, mogoče tudi pametnejša, čeprav še vedno precej naivna. Da je pisateljici uspelo z načinom pisanja - izključno preko njunega govorjenja in razmišljanja, ustvariti tako fine razlike med njima, se mi zdi enkratno.
Zgodbi glavnih junakinj se bežno, a usodno križata šele ob koncu romana.

Zgradba romana je premišljena in natančno načrtovana. Prvi dogodek je pozitiven nosečniški test, zadnji je porod. Tako na začetku kot na koncu knjige Lili noče odpreti oči, ker noče videti tistega, za kar že sluti, da bo videla. Krog pripovedi se tako zelo dovršeno in inteligentno zaključi.

Pisateljica se z romanom dotakne različnih tem.
Prva je mladostniška zaljubljenost, kjer v razmerju med fantom in dekletom vse štima in je idealno in najboljše. Čustva kipijo, SMS-ji šibajo sem in tja. On je enkraten in jo ima neskončno rad. Kaže, da bo vse to trajalo in da sploh ni možnosti, da bi šlo kdaj kaj narobe.
Iz tega, kar sem napisala, bi mogoče lahko sklepali, da je odnos med Aljo in Lili ter njunima fantoma prikazan preveč idealistično in neverodostojno, pa sploh ni tako. Mogoče je vse mladostniško naivno, a to paše v zgodbo in h glavnima junakinjama.

Druga tema, ki se je loteva roman, je najstniška nosečnost. Kako se z njo spopada bodoča mami, je opisano z veliko natančnostjo in občutkom. Prikazana je tudi reakcija bodočega očeta, pa bodočih starih staršev - vse zelo dodelano in prepričljivo - tudi predvidljivo, a vendar ne dolgočasno in dolgovezno. Še celo napol dementna babica pride na svoj račun in izusti stavek, ki osupne: O, ti kurbica mala.

Največja od vseh tem, osrednja tema romana, je tista o odnosu Slovencev do tujcev, ki so se k nam priselili iz drugih delov bivše Jugoslavije. Ta tema je prikazana z dveh zornih kotov - prvi je skozi oči ksenofobov,  drugi z vidika (pre)velike družbene angažiranosti za odpravo krivic, ki jih doživljajo tujci.
Odlično je opisano, kakšen strup je lahko nacionalizem, če pade na plodna tla. Plodnih tal je pa ravno v času krize in recesije največ. Zaradi tega strupa se čisto normalen, mlad fant, ki preživlja sebe in svojo mamo ter  ga ni strah tudi v nestabilnih razmerah ustvariti družine, lahko mimogrede spremeni v zadrtega ksenofoba, ki je sposoben tudi nasilnih dejanj. 
Pravzaprav ta preobrazba ne poteka čisto mimogrede. Je počasna, a vztrajna. "Tako kot se ne zavedaš, kdaj se rodiš in kdaj umreš, se ne zavedaš tudi, kdaj začnejo stvari iti narobe..." pravi Alja.
Za Marsa ne vem, kdaj se je spremenil v skina. Poleg tega me že odkar sem prebrala knjigo mori banalno vprašanje - pa upam, da ne gre za SPOJLER - na katerega ne znam odgovoriti: Je bil Mars brez las že od samega začetka romana? Kot da je to ne vem kako pomembno, a če se boste lotili romana, bodite pozorni na to, pa mi, če se vam zdi, zaupajte odgovor:) Ker jaz si takšnega, obritega, nisem predstavljala.

Če imamo na eni strani ksenofobe in nacionaliste, imamo na drugi strani skupino idealističnih mladincev, ki so prepričani, da bodo s svojimi akcijami kar čez noč spremenili svet in odpravili krivice. Pa se morajo še veliko naučiti, saj s svojimi dejanji tudi škodujejo. Mogoče najbolj ravno tistim, ki jim želijo pomagati.
Detajli mišljenja in obnašanja ljudi na obeh straneh so razčlenjeni s proustovsko natančnostjo.

Roman ima nekaj ganljivih odlomkov, ki zvabijo solze v oči. Največji je tisti, v katerem Alja prvič pride v stanovanje Muisavljevićev, kjer naj bi nudila inštrukcije osnovnošolcu Senadu. Osupla nad razmerami, v katerih živi družina, pove : "Zrla sem v revščino, preprosto in odkrito revščino. In revščina je skozi trojico oči, ki so zdaj, v polni svetlobi, odsevale ploščato in malo votlo, odkrito zrla nazaj vame." S tema dvema stavkoma je tudi predme s silovitostjo, ki jo redko srečam, stopila vsa beda, v kateri je bila prisiljena živeti bosanska družina - z materialno prikrajšanostjo oropana tudi prihodnosti.

Težko je napisati racionalno mnenje o tako veliki knjigi kot je roman Polone Glavan. Kakorkoli je roman, ki  z veliko natančnostjo, občutljivostjo in prepričljivostjo razčlenjuje pomembne življenjske teme, a pri tem še zdaleč ni  zamorjen ali "zatežen". Napisan je tako, da se bralca globoko dotakne. Ni vsiljiv in ne moralizira. Poučen je na prijazen način.

Roman bi bil idealno maturitetno branje. Knjiga bi bila mladim blizu tako zaradi jezika kot zaradi teme. Prepričana sem, da bi bila večini maturantov tudi všeč. Poleg tega bi se pri branju vadili v potrpežljivosti in preganjali strah pred debelimi knjigami:)
Knjiga je seveda primerna tudi za odrasle bralce. Priporočam jo vsem, ki jih zanimajo pomembne življenjske teme in s prizanesljivostjo in razumevanjem gledajo na čudež odraščanja. Roman pa bo prava poslastica tudi tistim, ki imajo radi slovenski jezik. Kaj vse se da z njegovo pomočjo napisati in izraziti! Pa čeprav se v knjigi večinoma uporablja le slengovska različica.

Roman Polone Glavan Kakorkoli je  moj favorit za kresnika. To si upam trditi kljub temu, da sem do sedaj prebrala samo pet slovenskih romanov z letnico izida 2014. Nemogoče se mi namreč zdi, da bi letos v Sloveniji lahko izšel še en tako izvrsten roman.

Polona Glavan