Mehmedalija Alić: Nihče

(176 strani)

V knjigi je opisana življenjska zgodba Mehmedalija Alića. V njegovem življenju sta se križali dve tragični zgodbi 20. stoletja - srbski poboji Muslimanov v Srebrenici in povojni poboji v Sloveniji, oziroma natančneje, odkritje množičnega grobišča v Hudi jami.

Mehmedalija Alić se je rodil leta 1962 v Potočarjih v Bosni in Hercegovini, v neposredni bližini Srebrenice. Imel je dve sestri in dva brata. Ena sestra in en brat sta bila gluhonema, verjetno zaradi dedne bolezni.
Leta 1976 je odšel v rudarsko šolo v Zagorju. Po vsej verjetnosti je bila to ena izmed šol, ki so jih po drugi svetovni vojni začeli ustanovljati v Zasavju za potrebe bližnjih rudnikov in so bile organizirane po strogem internatskem oz. nekateri pravijo tudi "ruskem" ali " vojaškem" načinu vzgoje. Avtorju knjige je bilo tako - kot sam pravi - z vpisom v to šolo, ki je temeljila na prekomerni disciplini, na grob način in prezgodaj vzeto otroštvo.
Po končanem šolanju se je zaposlil v rudniku. Poročil se je in ustvaril družino. Ima dve hčerki in sina.

Ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je postal eden tistih, ki jih je naša država "izbrisala". Z "izbrisom" je izgubil tudi delo. Ni povsem jasno, zakaj ni pravočasno zaprosil za slovensko državljanstvo in se izognil "izbrisanosti". Mogoče se je bal, da bo s slovenskim državljanstvom izgubil pravico do svoje hiše, ki jo je gradil v Bosni. A to pravzaprav ni pomembno. Krivica je bila storjena. Na slovensko državljanstvo je potem zaradi birokratskih ovir in napak čakal pet let. Če je bilo res tako težko dobiti slovensko državljanstvo kot je opisano v knjigi, "izbrisani" zaslužijo odškodnino.

Leta 1995 sta bila v genocidu v Srebrenici ubita oba njegova brata - tudi gluhonemi. Ubita je bila večina ostalih moških sorodnikov. Ženske so bile pregnane iz domače hiše, v katero so se nato naselili zavojevalci.

Mehmedailja Alić je v letih od 2008 do 2010 vodil operativni del izkopov v Hudi jami. Bil je tisti, ki je prvi prišel v stik s stotinami okostij v Barbarinem rovu. Zaradi svoje prevelike vneme pri odkrivanju žrtev pokola, se je zameril slovenski oblasti.
Tik pred upokojitvijo je še drugič na nezakonit način izgubil službo.

Zgodba je tragična in pretresljiva. Zarije se globoko v bralčevo srce. Še vedno mi zaposluje misli in me ne pusti pri miru.

Avtorju je uspelo prikazati grozljivo podobnost zločina v Srebrenici in poboja v Hudi jami. Zagovarja resnico in vztraja pri tem, da imamo ljudje pravico izvedeti, kaj se je dogajalo. Zločinci morajo biti spoznani in kaznovani, žrtve dostojno pokopane. Z iskrenim opisom svojih občutij oba zločinska dogodka dobita globoko oseben značaj, ki zbuja empatijo in željo, da bi na svoj način sodelovali pri poravnavi krivic. Ravnodušnost, ki ji tako radi podležemo, začne trkati na vest.
Moj (mali) prispevek k premagovanju vseenosti je ta, da sem knjigo prebrala in da o njej pišem na tem blogu. Knjigi bom priskrbela bralca ali dva več.

Knjiga ima tako močno in pomembno zgodbo, da je vsaka kritika nedostojna. Zaradi tega o sentimentalnosti, pretiravanju in cinizmu ne bom pisala. Nisem tako malenkostna.

Biografija Nihče je izjemna izpoved malega človeka, ujetega v splet nepremišljenih in krivičnih odločitev državnih struktur ter priče tragičnih in še vedno nerazkritih zločinov naše bližnje zgodovine.
Mehmedalija Alić nikakor ni Nihče. Je pokončen in pogumen Človek, ki ni obupal ali izgubil upanja v dobro.
Njegovo knjigo bi moralo prebrati čim več Slovencev. Tako je več možnosti, da bomo presegli razklanost in postali bolj človeški. Sprava bi nadomestila maščevanje. Upanje je položeno v nas, male ljudi.
Mogoče bomo nekoč zbrali voljo tudi za to, kar so v Srebrenici že naredili - identificirali in pokopali žrtve v Hudi jami. Tako jih ne bomo - kot pravi Mehmedailja Alić - še enkrat mučili in pustili, da še drugič umro.
Lažje bomo razumeli tudi stiske "izbrisanih" in v izkoriščevalsko kolesje ujetih ljudi.
Ali pa sem mogoče preoptimistična?

Mehmedailja Alić je prejel
medaljo za častno dejanje