petek, 27. maj 2016

Srečko Kosovel (1904-1926)

(vir: Wikipedija)
Srečko Kosovel je moj drugi najljubši pesnik. Precej verjetno je tudi drugi najboljši slovenski pesnik. Na zmerni razdalji stopa za Prešernom - nikoli ga ne dohiti, a ga tudi nikolil ne izgubi izpred oči, kar se sicer rado zgodi mnogim drugim (manj nadarjenim) slovenskim pesnikom.

Danes mineva točno 90 let od njegove smrti.
V februarju 1926 se je Kosovel med čakanjem na jutranji vlak na železniški postaji v Trbovljah hudo prehladil. Večer pred tem je predaval trboveljskim delavcem - verjetno kaj literarno-aktivističnega. Od bolezni si kar ni in ni opomogel. Ko je že kazalo, da se je obrnilo na bolje, je v maju ponovno hudo zbolel. Bolela ga je glava, imel je vročino, pojavile so se motnje zavesti in 27. maja je umrl. Pravijo, da zaradi meningitisa. Star je bil samo 22 let.

Rodil se je 18. marca 1904 v Sežani. Bil je peti - najmlajši otrok, matere Katarine in očeta Antona. Družina se je kmalu po Srečkovem rojstvu preselila v Tomaj, kjer je oče delal kot učitelj. Družina je stanovala v zgradbi osnovne šole. Srečko Kosovel je že kot 11 letni učenec napisal spis, ki so ga objavili v otroškem časopisu Zvonček.
Pozneje je obiskoval realko v Ljubljani, nato pa je študiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in sicer slavistiko, romanistiko in pedagogiko. Tekom šolanja je urejal različne literarne revije, vodil literarno-dramatski krožek in predaval. Ves čas pa je pisal pesmi.

Njegove pesmi so zelo različne. Lahko jih razdelimo v tri sklope. Vsak sklop pesmi je izvrsten na svoj posebni način.

V zgodnjem obdobju je pisal lirične pesmi. Govorile so o Krasu, ljubezni do matere in dekleta, a tudi o slutnji smrti. Srečko Kosovel je namreč slutil, da bo zgodaj umrl. Včasih je to občutil kot grozo, drugič kot uteho.
Te zgodnje lirične pesmi naj bi bile preproste, ne preveč dodelane in stilno šibke. Meni so kljub temu všeč. V njih se skriva nekaj lepega in za dušo prijetnega, tudi tragičnega. Takšna pesem je:

Balada.

V jesenski tihi čas
prileti brinjevka
na Kras.

Na polju
že nikogar več ni,
le ona
preko gmajne
leti.
In samo lovec
ji sledi ...
Strel v tišino;
droben curek krvi;
brinjevka
obleži, obleži.
---------------------------

Že na prvi pogled se vidi, da ne gre za klasično balado - pesem je prekratka, da bi bila. Poleg tega v njej ni nobene velike dramatičnosti - recimo takšne, kot je v Prešernovi Baladi o povodnem možu. Samo ena ptica, ki ni nič posebnega, pogine. Ta smrt ni posebno tragična. Pa vendar... Ob brinjevkini smrti se počutimo nelagodno. Brinjevka bi lahko predstavljala svobodo, lovec pa nosilca smrti. Svoboda je umrla nasilne smrti. Z analizo pa gremo lahko še dalje. Mogoče je Kosovel s to pesmijo opozarjal na politično situacijo v 20-ih letih prejšnjega stoletja. Mogoče brinjevka predstavlja primorske Slovence, lovec pa italijanske okupaterje. Vse Kosovelove pesmi - kot se za vélike pesmi spodobi, nosijo v sebi več sporočil, ki jih lahko interpretiramo na različne načine.

Naslednji sklop njegovih pesmi so ekspresionistične pesmi. V njih je tisto, kar je Kosovel "iztisnil" iz svoje notranjosti - svoje občutke o družbi, ki ga je obdajala, o veri; pisal pa je tudi o svojih predvidevanjih glede prihodnosti. Te njegove pesmi vse bolj in bolj cenim. Vizionarske so. Obenem me straši spoznanje, kako zelo je bilo Kosovelovo doživljanje Evrope podobno našemu občutenju današnje Evrope. Zdi se, da je Evropa umirala takrat - pokončana od svetovne vojne, čakajoča na ponovno vojno, in kaže, da Evropa umira tudi danes. Preberite mojo najljubšo pesem iz ekspresionističnega sklopa Kosovelovih pesmi:

Ekstaza smrti

Vse je ekstaza, ekstaza smrti!
Zlati stolpovi zapadne Evrope,
kupole bele — (vse je ekstaza!) —
vse tone v žgočem, rdečem morju;
sonce zahaja in v njem se opaja
tisočkrat mrtvi evropski človek.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

Lepa, o lepa bo smrt Evrope;
kakor razkošna kraljica v zlatu
legla bo v krsto temnih stoletj,
tiho bo umrla, kot bi zaprla
stara kraljica zlate oči.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

A, iz oblaka večernega (zadnjega
sla, ki oznanja Evropi še luč!)
lije kri v moje trudno srce,
joj, in vode ni več v Evropi
in mi ljudje pijemo kri,
kri iz večernih sladkih oblakov.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

Komaj rojén, že goriš v ognju večera,
vsa morja so rdeča, vsa morja
polna krvi, vsa jezera, in vode ni;
vode ni, da bi pral svojo krivdo,
da bi opral svoje srce ta človek,
vode ni, da pogasil bi z njo
žejo po tihi, zeleni jutranji prirodi.

In vse je večer in jutra ne bo,
dokler ne umremo, ki nosimo
krivdo umiranja, dokler ne umremo
poslednji...

Joj, v to pokrajino, še v to zeleno,
rosno zeleno pokrajino, še v to,
sonce večerno, boš zasijalo
s pekočimi žarki? Še v to?

Morje preplavlja zelene poljane,
morje večerne žgoče krvi,
in rešitve ni in ni,
dokler ne padeva jaz in ti,
dokler ne pademo jaz in vsi,
dokler ne umremo pod težo krvi.
Z zlatimi žarki sijalo bo sonce
na nas, evropske mrliče.
----------------------------------

Ta pesem mi govori, da se zgodovina ponavlja. Da se iz zgodovine ničesar ne naučimo. In da vedno znova upamo, da se bo na pogorišču starega - pogorišču, ki ga sami zavestno ustvarimo; z vojno ali revolucijo - zrasel nov in boljši človek. O, ne. Ne bo. Kar pozabite.

Tretji in verjetno najzanimivejši sklop Kosovelovih pesmi so konsrtuktivistične pesmi. To so pesmi, ki so zmedle urednika Kosovelove zapuščine in so pesmi, ki še vedno begajo. Kosovela osvetljujejo v povsem drugačni luči. Te pesmi so "konstruirane" ali zgrajene s pomočjo matematičnih simbolov, geometrijskih likov ali iz časopisa izrazanih in v kolaž postavljenih besed leplejnk. Moja najljubša je: 

Kons 5

Gnoj je zlato
in zlato je gnoj.

Oboje = 0
0 = ∞
∞ = 0
A B <
1, 2, 3.

Kdor nima duše,
ne potrebuje zlata,
kdor ima dušo,
ne potrebuje gnoja.

I, A.
----------------------------------

I, A.  = ia, ki spominja na oslička ali ja.  Posmeh ali potrditev? Ne vemo.
A B < 1, 2, 3 = Umetnost pomeni manj, kot štetje denarja.
gnoj = kapital, bogastvo, denar
zlato = umetnost, kultura, knjige
Potrebujem zlato? Ja, prav gotovo. Ker imam dušo.
Potrebujem gnoj? Pravzaprav tudi. A bi ga lažje pogrešala kot zlato. Če bi ga imela vsaj malo... Gnoja namreč. Ki je v bistvu tudi gnojilo. Za zlató. Ki zaradi gnoja ni več tako zláto. Oboje je nič, a nič je neskončen.
Ha, ha, ha.
Tudi s to pesmijo je Kosovel vizionarski in se obregne ob probleme, s katerimi se še vedno srečujemo.

Za časa življenja je Srečko Kosovel svoje pesmi objavljal v literarnih revijah. Prav veliko pozornosti niso vzbudile. Načrtoval pa je svojo prvo izdajo pesmi z naslovom Zlati čoln, a ga je prehitela prezgodnja smrt. Ne ve se, katere pesmi je nameraval uvrstiti v zbirko. Več ali manj nam je ostal le pesnikov predgovor k izdaji. Iz tega besedila je jasno, da bi bile v zbirki lirične pesmi, ki jih je pisal v prvem obdobju svojega pesniškega ustvarjanja. In, pomenljivo... čutil je potrebo, da se za svojo liriko opraviči. Takole je napisal:

Kdor vzame po nesreči to knjigo v roko, naj se ne razočara na buržunasto liriko, ki jo je napisal mladenič, od katerega sem se pravkar poslovil. Res je baržunasta lirika! ... A današnji čas je tak, da se mora človek opravičiti nad mehko besedo, ki se je utrnila iz svežega, mladega srca, da se mora opravičevati zato, ker te transmesije vse preveč šume, transmisije v tvornici svetovnega kapitala, in kar je preveč čudno, če v dobi, ko se postavlja v svetišče tega svetovnega boja peklenske stroje, če se v tej dobi drzne govoriti mladenič čisto preprosto, odkrito, mehko, zato ker se je izgubil v opojni pomladni noči in blodil po poljani sanj pod zvezdami.

Integrali (1967) in Zbrano delo (1946)

Prva pesniška zbirka je izšla leto po pesnikovi smrti. Izdali so jo Kosovelovi prijatelji in ima naslov Pesmi.
Prvo Zbrano delo je izšlo šele leta 1946 - dvajset let po pesnikovi smrti. V njem naj bi bile objavljene vse Kosovelove pesmi, vendar to ni res. Konstruktivističnih pesmi v Zbranem delu ni bilo. Urednik knjige je menil, da nimajo umetniške vrednosti.
Konstruktivistične pesmi so bile izdane šele leta 1967 v zbirki Integrali. Knjigi je bil dodan urednikov predgovor (bil je to urednik, ki je urejal tudi Zbrana dela), v katerem se ta med drugim opravičuje, da ni pravi čas prepoznal veličine teh avantgardnih pesmi - ali kot se je sam izrazil: da se "zlepa ni mogel ogreti za Kosovelov konstruktivistični stil." Bolje pozno kot nikoli:)

Na Srečka Kosovela smo Slovenci lahko ponosni.

============
Zapis je nastal na osnovi hčerinega govornega nastopa pri pouku slovenskega jezika. Objavljen je z njeno privolitvijo.

torek, 17. maj 2016

Callan Wink: Dog Run Moon: Stories

Callan Wink je letnik 1984. Pomladi, poleti in jeseni dela kot ribiški vodič, pozimi pa piše kratke zgodbe. Ker je v zvezni ameriški državi Montana, kjer živi, zima dolga, sta to časovno povsem enakovredni zaposlitvi. Takšen način življenja Callanu Winku zelo ustreza. Preko zime si lahko privošči, da je asocialen, le sam s seboj in s svojim pisanjem; v ostalem delu leta pa uživa v pogovorih s svojimi klienti, ki jih zabava med ribarjenjem na Yellowstone River.

Njegove kratke zgodbe objavljajo v literarnih prilogah številnih pomembnih časopisov - tudi v The New Yorker-ju. In ravno s pomočjo New Yorkerja sem zvedela za tega nadarjenega mladeniča. Pred kratkim je namreč eden izmed urednikov tega časopisa v svojem članku izpostavil nekaj prvencev, ki so ravno izšli in so več kot vredni, da jih preberemo. Med njimi je bila tudi zbirka kratkih zgodb Dog Run Moon.

Le redko si kar na horuk priskrbim knjigo, o kateri ne vem več, kot je napisano v kratki predstavitvi. Ponavadi se o kakovosti knjige želim prepričati še iz kakšnega drugega vira. In kot varovalo pred prevelikimi izdatki za knjige vedno najprej preberem brezplačni odlomek knjige, ki ga na Amazonu vedno ponujajo, in knjigo kupim šele, če navdušenje tudi po prebranem odlomku ne mine.
No, pri knjigi Dog Run Moon sem vse te dodatne prijeme enostavno in brez slabe vesti preskočila. Tisto, kar je o knjigi napisal urednik New Yorkerja, je namreč obetalo točno takšne kratke zgodbe, kot sem jih že dolgo želela brati.
Omenil je dve stvari, ki ju najdemo v skoraj vseh Winkovih kratkih zgodbah: sodobnega moškega v takšni ali drugačni življenjski dilemi in divjo naravo. Jaz dodajam še Indijance in kombinacija je super. Vse to mi je všeč.

Od vseh zgodb v zbirki mi je bila najboljša naslovna, Dog Run Moon. Osupnila me je in prikovala v naslonjač. Začne se s prizorom, ko gol moški, s psom ob sebi, beži po divjini obsijani z mesečino. Medtem ko njegovo dihanje zaradi napornega teka postaja vse težje in stopala zaradi grobih tal vse bolj krvaveča, nam počasi razkriva vzroke, ki so ga pripeljali v tako nesrečen položaj. Zdi se, da nekomu strežejo po življenju in da se dogaja ter pripravlja nekaj usodnega. Ja, saj se res, a drugače, kot pričakuje bralec. Pisateljeva briljantnost se je v tej zgodbi v trenutku jasno razkrila pred mano in me navdušila.

Všeč mi je bila zgodba z naslovom Runoff, ker opisuje dve ganljivi ljubezenski zgodbi - eno pravkar rojeno in še vso krhko ter občutljivo; drugo navzočo le kot slutnjo.
Zgodba One more last stand  je mogoče najbolj "indijanska" od vseh. Indijansko kulturo najdemo tudi v zgodbi Sun dance, čeprav je tukaj kljub vsemu poudarek na izkoriščanju ilegalnih gradbenih delavcev.
Tista z naslovom Off the track se ukvarja s podobno tematiko kot knjiga Lionel Shriver, Pogovoriti se morava o Kevinu. Tudi tukaj imamo mladoletnega morilca, zgodba pa ni podana skozi oči njegove matere kot pri Kevinu, ampak preko fanta samega. Največja odlika te zgodbe je pa ta, da pisatelja zanima fantovo življenje po vrnitvi iz zapora. Dve leti v zaporu - od 16. do 18. leta, mladega človeka spremenita za vedno.

Moškost je tisto glavno, kar puhti iz Winkovih kratkih zgodb. A ta moškost ni prav nič klišejska. Winkovi moški niso neustavljivi zapeljivci žensk, čeprav imajo pogosto poleg žen tudi ljubice. Tudi pretepači in pijanci niso, čeprav se kdaj napijejo in koga udarijo. Vedno so osamljeni. So moški, ki imajo probleme sodobnih moških, in te probleme ter dileme, v katere zapadejo, poskušajo reševati po svojih najboljših močeh, bolj ali manj uspešno. Kot ženski mi je bilo izredno zanimivo (in poučno) pogledati v skrite kotičke tega moškega občutenja in razmišljanja ter spremljati moški pogled na svet.

Moški junaki teh kratkih zgodb pogosto iščejo uteho v neokrnjeni in divji pokrajini. Tja hodijo ribarit in lovit - ali pa kar živijo v divjini, daleč od vsega. Živeti stran od civilizacije je včasih le njihova velika želja. V povezavi s tem v knjigi najdemo enkratne in navdušujoče opise prečudovite narave - sončnih vzhodov in zahodov, gozdov in rek, vrhov gora. Izredno ljubeznivo in naklonjeno pisatelj piše tudi o živalih - tako divjih kot domačih. Fajn.

Edina zgodba, v kateri glavni junak ni moški, je zadnja, z naslovom  In Hindsight. Tukaj je pisateljeva pozornost posvečena življenjski zgodbi ženske - ime ji je Lauren. Spremljamo jo od mladosti do pozne starosti, čeprav ne kronološko - dokaj natančno, zaradi česar je ta kratka zgodba že kar novela. Mogoče je vsega za kanček preveč. Kašno epizodo iz Laureninega življenja bi bilo po mojem mnenju vredno izpustiti; če pa to ni bilo mogoče, pa jo raje razširiti v roman. Sicer pa Lauren živi podobno življenje kot Winkovi moški junaki, kar jo dela malenkost neverodostojno. Da Callan Wink bolj kot žensko pozna moško dušo, postane s to zgodbo kristalno jasno in pravzaprav pričakovano. Pa tega mlademu pisatelju pri njegovem prvencu ne smemo zameriti. Tudi ta zgodba je vredna branja. V njej lahko preberete tudi takšno modrost, kot je naslednja: Sometimes an action you think is born of conviction, staunchness, taking a stand, is actually a simple product of fear of the unknown.

Zbirka kratkih zgodb Dog Run Moon je odličen prvenec talentiranega mladega pisatelja, ki se ne boji iskreno pisati o dilemah sodobnega moškega, strahu in nesigurnosti, ki ga spremljata; ljubitelja divje narave in nekonvencionalnega življenja, ki ni v stilu današnje potrošniško in tekmovalno naravnane družbe.
Z veseljem bom prebrala še kakšno knjigo Callana Winka. Do takrat pa pisatelju želim uspešno ribarjenje na Yellowstone River in navdiha polne montanske zime:-)

★★★★★
Callan Wink
(foto: Dan Lahren)
(vir:www.nytimes.com)
Wink, Callan
Dog Run Moon: Stories
The Dial Press, 2016
234 strani
ISBN 978-0-8129-9378-3

nedelja, 8. maj 2016

Heidelberg - mesto literature

Kdor dovolj potuje - z mislimi ali telesom - bo umrl srečen.
(Jonas Jonasson, avtor romana Stoletnik, ki je zlezel skozi okno....)


Heidelberg
(vir: heidelberg.esn-germany.de)

Romantiki so bili vedno navdušeni nad Heidelbergom.
S tem mislim romantike kot romantike - ljudi, ki jih čustva pogosto zelo prevzamejo; še bolj pa umetnike konca 18. in večine 19. stoletja, ki jih uvrščamo v romantično umetnostno zgodovinsko in literarno obdobje.

Victor Hugo (1802-1885) je bil ob svojem potovanju po Porenju očaran nad Heidelbergom. William Turner (1775-1851) - cenjen britanski slikar, ga je rad upodabljal v svojih akvarelih. Goethe (1749-1832) se je sprehajal med ruševinami gradu - sam, s svojim dobrotnikom weimarskim knezom Karlom Augustom ali pa skupaj s 35 let mlajšo pesnico, ki je bila nesmrtno zaljubljena vanj. Charlotte Brontë (1816-1855) ni bila nikoli v Heidelbergu, a sliko ruševin heidelberškega gradu je pomenljivo vključila v svoj roman Jane Eyre. Mark Twain (1835-1910) je  v luksuzni sobi hotela z razgledom na grad ugotavljal, kako idealna je lega heidelberškega gradu. Charles Bukowski (1920-1994) je na balkonu gradu neprizadeto in zviška gledal na mesto pod njim. In konec koncev - v Heidelbergu sta preživela šest tednov strastne in velike ljubezni tudi Vera in Leonidas - glavna junaka kratkega romana Franza Werfla, Bledomodra ženska pisava.

Od kod takšen navdih in navdušenje nad Heidelbergom?
Heidelberg je že od nekdaj izredno lepo in zanimivo mesto. Leži ob reki Neckar, samo 20 km pred njenim izlitjem v reko Ren. Območje je bilo naseljeno že v davni preteklosti, saj so tukaj našli ostanke najstarejšega predstavnika človeške vrste v Evropi - Homo Heidelbegeresis-a, ki je bil predhodnik neandertalca. Pozneje so tukaj živeli Kelti, še pozneje Rimljani, pravi razcvet pa je mesto doživelo v srednjem veku. Ob koncu druge svetovne vojne je bil Heidelberg eno redkih nemških mest, ki ni bilo uničeno v bombardiranju. Za to se je menda zahvaliti ameriškemu generalu Petenu, ki mu je bilo mesto že od prej zelo všeč.

Heidelberg se ponaša z najstarejšo univerzo na področju današnje Nemčije in univerzitetno življenje tudi danes mestu daje poseben - izredno mladosten in živahen, pečat.
Kjer so študentje in kjer je znanje, so tudi knjige. Heidelberg  je idealno mesto za ljubitelje knjig. Knjigarne in antikvariate najdete na vsakem vogalu. Veliko je tudi knjižnic. Heidelberg spada v skupino mest (med katerimi je tudi Ljubljana:), ki nosijo naziv UNESCO-vo mesto knjige in se po pravici ponaša z imenom mesto literature. Tekom celega leta potekajo različne literarne prireditve, v mestu pa živi tudi precej literarnih ustvarjalcev. Eden izmed njih je Bernard Schlink - tudi pri nas znan pisatelj, ki je med drugim napisal romane Bralec, Ljubezenski pobegi in Vrnitev domov. Drugi je Saša Stanišić, izredno cenjen nemški pisatelj bosanskih korenin. Tretji, ki bi ga rada omenila, pa je Michael Buselmeier.

Michael Buselmeier je bil rojen leta 1938 v Berlinu, a od otroštva dalje živi v Heidelbergu. Dokončal je študij germanistike in umetnostne zgodovine. Piše pesmi in prozo, najbolj pa je znan po svojih literarno-turističnih vodenjih po mestu. Ljubitelje literature vodi po sedemnajstih različnih turah skozi Heidelberg, na katerih lahko izvedo, kdo vse od slavnih pesnikov in pisateljev je že hodil po ulicah mesta, kje je prespal, kje je slikal ali zlagal verze, kje se je srečal z ljubljeno osebo in kje se je od nje za vedno poslovil.

Na našem kratkem obisku Heidelberga se nismo udeležili nobenega od njegovih vodenj. Pa nič hudega. S seboj smo imeli njegovo knjigo Literarische Führungen durch Heidelberg (Eine Stadtgeschichte im Gehen), ki vsebuje opise vseh njegovih vodenj skozi mesto od ene točke do druge, od ene hiše do druge. To je obenem veličastna in nevarna knjiga. Grozi, da bo bralca preplavila s podatki - toliko pomembnih literarnih in kulturnih mož ter žena je že hodilo po Heidelbergu, Michael Buselmeier je pa vse natančno raziskal in popisal v svoji knjigi. V knjigi se zrcali tako pisateljeva ljubezen do domačega mesta, kot tudi njegova ljubezen do umetnosti in kulture. Da pa bralec tisto, kar je napisano, vsaj nekako obvlada, je dobro slediti le enemu umetniku in še to le del njegove poti, ki jo je prehodil v Heidelbergu. Mi smo sledili Goethejevim obiskom gradu.


Ruševine heidelberškega gradu in Goethe


Deseti literarni sprehod Michaela Buselmeierja po Heidelbergu se začne na gradu. Grad, oziroma ruševine gradu, so bile tisto, kar je romantike tako zelo navdihovalo in navduševalo. V romantičnem obdobju so se namreč umetniki začeli odmikati od grške in rimske klasike ter se vse bolj zanimati za mite in zgodbe svojega lastnega naroda. Poleg tega je središčno vlogo njihovega zanimanja zavzel posameznik s svojimi občutki in razmišljanji. Pomembna so postala čutenja kot so hrepenenje, ljubezen in strast. Romantikom so bile mogočne ruševine gradu povod za razmišljanja o veliki nemški zgodovini, pa tudi človeški minljivosti in izgubi mladostnih sanj ter upov.

Goethejeva risba ruševin gradu (1779)
(Staatliche Kunstsamlungen, Weimar)
Goethe je v svojem življenju osemkrat obiskal mesto Heidelberg. Grad je bil takrat že več kot sto let v ruševinah. Heidelberg je bil namreč v 17. stoletju stalno na udaru francoskih čet kralja Ludvika XIV in pogosto uničen, ob tem pa je bil vedno močno poškodovan tudi grad. Pozneje je v grad udarila še strela, povzročila požar in takrat so graščino dokončno zapustili. Ostanki gradu so bili prepuščeni naravi, ki je postopoma širila svojo moč nad ostanki dela človeških rok. Masivni stolpi so se začeli rušiti. Rastlinje je začelo preraščati ruševine. Grajski vrtovi urejeni po terasah so postajali del divjine. Ruševine heidelberškega gradu še danes veljajo za ene najmogočnejših ruševin na svetu.

Po tako spremenjeni okolici se je sprehajal Goethe, razmišljal, sestavljal verze in celo slikal. Enkrat je bil na gradu tudi incognito - skupaj s svojim dobrotnikom, weimarskim knezom Karlom Augustom. Na skrivem zato, ker sta po vsej verjetnosti kovala politično zaroto proti pruskemu vladarju Frideriku Velikemu. 

A daleč najzanimivejši Goethejev obisk Heidelberga je bil tisti v septembru leta 1815. Takrat ga je obiskala mlada pesnica Marianne von Willemer, njegova muza in sodelavka pri pesnitvi Zahodno-vzhodni divan.

Goethe je bil velik magnet za ženske. Ves čas so se zaljubljale vanj.
Ena najbolj strastnih med njimi je bila prav gotovo Marianne von Willemer (1784-1860), žena Goethejevega mladostnega prijatelja in tudi sama pesnica. Kljub velikanski razliki v letih (35 let!) se je med Marianne in Goethejem razvila velika ljubezen. Skupaj sta pesnikovala in Mariannine verze je Goethe pozneje (seveda, ne da bi bralce opozoril na to, da so njeni) izdal v svoji pesnitvi Zahodno-vzhodni divan.

V septembru 1815 je Marianne skupaj s svojim možem prispela v Heidelberg na obisk h Goetheju. Od 23. do 27. septembra sta se Goethe in Marianne sprehajala po zapuščenih vrtovih okrog razvalin heidelberškega gradu. Verjetno sta bila tudi v delu vrtov, ki se imenujejo Stückgarten, in tam je Goethe menda Marianne pokazal ginkovo drevo, ki mu je služilo kot navdih za pesem Gingo biloba. To je ena njegovih najlepših in najbolj znanih pesmi. Posvečena je bila Marianne von Willemer. Ginkovega drevesa danes na heidelberškem gradu ni več; še vedno pa obstajata dva lista, utrgana s tega drevesa, ki ju je Goethe priložil svoji pesmi.
Zadnji dan njunih sprehodov po Heidelbergu sta zaljubljenca sedela na drugem delu vrtov - na Scheffelterrasse, in se poslovila. Po tistem se nista nikoli več videla.
Po slovesu je Marianne zapadla v hudo krizo. Goetheju je pisala številna ljubezenska pisma, a on ji je le redko odgovarjal. Preživela ga je za skoraj 30 let in do smrti prikrivala večino skrivnosti povezanih z njim.

Ob stoletnici izdaje Zahodno-vzhodnega divana, leta 1922, so na skrajno vzhodnem delu bivših vrtov heidelberškega gradu postavili Goethe-Marianne-Bank - kamnito klop v spomin na Mariannine in Goethejeve sprehode po gradu. Na naslonjalu je upodobljen ptič vodomec, ki je v vzhodnih kulturah poznan kot znanilec ljubezni, nad in pod njim pa sta napisana dva verza iz Zahodno-vzhodnega divana.
Eden se tiče Hatema, glavnega moškega junaka pesnitve : „Und noch einmal fühlet Hatem Frühlingshauch und Sommerbrand.“, a gre v bistvu za Goetheja. " In še enkrat Hatem občuti pomladno sapico in poletno vročino."
Drugega izgovarja ženska junakinja pesnitve, Sulejka:  "Dort wo hohe Mauern glühen, finde ich den Vielgeliebten.“ ki je pravzaprav Marianne. "Tam, kjer žari visoko obzidje, najdem svojega ljubega."
Vodomec (in Buselmeierjev vodič)
na Goethe-Mariannini klopi
(h.arhiv)
Na mestu, kjer je klop, zaljubljenca verjetno nikoli nista sedela, je pa mesto vseeno zelo premišljeno in primerno izbrano. Malokdo od številnih turistov zaide do nje, pa čeprav je na vidnem mestu. Če pa že kdo pride mimo, se ob klopci ponavadi ne ustavlja. Korak ga popelje naprej (ali pa se predčasno ustavi) pri nekaj metrov oddaljenem spomeniku posvečenemu Goetheju. Tisti pa, ki vejo za sprehode dveh velikih pesnikov po vrtovih heidelberškega gradu, lahko zaradi tega še toliko lažje in v miru podoživijo njuno romantično ljubezensko zgodbo.

Tako. Naj za konec zapišem, da sama sebe doživljam kot racionalno bitje. Pa sem res? Se kaj razlikujem od s čustvi prepojenih romantikov 19. stoletja? Oni so se sprehajali po ruševinah gradu in premišljevali o minljivosti ter velikih zgodovinskih dogodkih dvesto let nazaj; jaz pa -  novih dvesto let pozneje, hodim po njihovih poteh (zdaj verjetno bolje urejenih in manj divjih) ter poskušam podoživeti njihove občutke. Vsi smo enako trčeni - ali pa, lepše se sliši, romantični. Ljudje kot ljudje. Ves čas bolj ali manj enaki.

Michael Buselmeier
(vir: www.augsburger-allgemeine.de)
Buselmeier, Michael
Literarische Führungen durch Heidelberg: Eine Stadtgeschichte im Gehen
založba: Das Wunderhorn, 2007
406 strani
ISBN 978-3-88423-257-6

torek, 3. maj 2016

Franz Werfel: Bledomodra ženska pisava

Pošta je ležala na zajtrkovalni mizi. Znaten kup pisem, kajti Leonidas je ravno pred kratkim slavil petdeseti rojstni dan in še vedno so vsakodnevno prihajala zapoznela voščila.
Tako se začne najboljše literarno delo nemškega pisatelja Franza Werfla.
Dogajanje nas ponese v leto 1936 na Dunaj. Leonidas - zelo dobro ohranjen petdesetletnik, je na višku svoje življenjske poti. Je eden najpomembnejših uradnikov na ministrstvu za šolstvo. Poročen je z bogato in lepo ženo, ki izhaja iz ene najvplivnejših dunajskih družin. 
Le kaj mu lahko skali zadovoljno življenje? Pismo z bledomodro žensko pisavo, ki leži med pošto na zajtrkovalni mizi.

Pismo je poleg tega, da je vzrok ženinemu ljubosumju, predvsem povod za to, da se Leonidas spomni svoje preteklosti, ki še zdaleč ni bila tako bleščeča, kot je sedanjost in kot obeta biti tudi prihodnost. Pismo ga prisilil, da se zave svojega grdega dejanja v preteklosti. Napeljuje ga k najrazličnejšim zaključkom. Zaradi pisma se boji za svoj zakon in trepeta pred nepredvidljivo prihodnostjo. Pa vendar vsebina pisma ni prav nič vznemirljiva. Takole gre:
Spoštovani gospod vodja oddelka! 
Danes sem se prisiljena obrniti na Vas s prošnjo. Pri tem ne gre zame, temveč za mladega nadarjenega človeka, ki iz splošno znanih vzrokov v Nemčiji ne sme nadaljevati gimnazije in bi jo zato rad končal na Dunaju. Kakor slišim, je to, da se omogoči in olajša tovrsten prestop, v Vaši posebni pristojnosti, spoštovani gospod..... in tako dalje do: ...Mladenič Vas bo nato ob želenem času obiskal in Vam dal potrebne informacije. Prisrčna hvala. Vera W.

Vera je Leonidasu napisala zelo uradno pismo - takšno, da celo ženini ljubosumnosti poide gorivo. Pa vendar.... Osemnajst let pred tem pismom, sta Leonidas in Vera v Heidelbergu (glej zgornjo sliko) preživela šest strastnih tednov velike ljubezni. In pismo, ki ga je Leonidas dobil z jutranjo pošto, ni bilo edino, ki mu ga je Vera kdaj koli poslala. Pred petnajstimi leti mu je poslala še enega, ki pa ga je Leonidas uničil, ne da bi ga prebral.

Pisatelj tekom knjige raziskuje najskrivnostnejše kotičke človeške (moške) duše. Presenečena sem bila nad tem, kaj vse je možno popisati v tako kratki noveli, kot je Bledomodra ženska pisava; dvome in strahove, obžalovanje in brezbrižnost, sprenevedanje in navdušenost. Leonidas je izredno verodostojno vstal iz knjige. Zlahka sem ga razumela in čutila skupaj z njim - ob tem, da mi ni bil prav nič všeč in sem se ob njem počutila nelagodno.

A vendar to še ni vse. Pisatelj se je v svojem delu zelo rahločutno dotaknil tudi antisemitizma. Pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da je bila knjiga napisana leta 1941, ko vse grozote povezane z dejanji proti židom še niso bile jasne in njihovo obsojanje nikakor že samoumevno. Pisatelj ne govori naravnost in ne obsoja, a ravno zaradi tega je antisemitizem, ki ga najdemo v tej knjigi, še toliko bolj temen in grozljiv.

Franz Werfel je knjigo napisal med svojim begom pred nacisti. Bil je žid, ki se je sicer spreobrnil v krščanstvo, a nacistov to ni odvrnilo od tega, da ga ne bi preganjali. Preden sta se z ženo - Almo Mahler, vdovo skladatelja Gustava Mahlerja, peš podala preko Pirenejev, sta se ustavila še v Lurdu in v tem romarskem kraju je dokončal pričujočo novelo. Pozneje sta zakonca uspešno imigrirala v Združene države Amerike. Dolgo življenje pa Franzu Werflu kljub temu ni bilo usojeno. Umrl je že leta 1945, star 54 let, na Beverly Hillsu v Kaliforniji. Vzrok smrti je bil srčni infarkt.

Knjiga Bledomodra ženska pisava vsebuje številne preobrate in bi jo lahko označili tudi za psihološki triler. Ima pomenljiv konec, ki potrjuje dejstvo, da vsebina presega pripoved o čereh zakonskega življenja. To tudi ni zgodba o ljubezenskem trikotniku ali antisemitizmu. Po mojem mnenju gre v prvi vrsti za knjigo o odločitvah, ki smo jih ljudje prisiljeni sprejemati preko celega življenja. Pogosto so napačne. Včasih se že v času odločanja zavedamo, da niso pravilne, a si vendar ne moramo pomagati, da bi postopali drugače. Mogoče imamo premalo poguma ali pa smo preveč razvajeni in pomehkuženi, da bi si upali odreči svojim malim vsakodnevnim udobnostim. Takšni smo kot Leonidas. V najboljšem primeru junaki samo po imenu*.

★★★★★
Franz Werfel (1890-1945)
(vir: češka televizija)

*Leonidas je bil tudi slavni špartanski kralj iz 5. stoletja p.n.št., ki se je proslavil s svojim pogumom in žrtvovanjem v drugi perzijski vojni.

Werfel, Franz
Bledomodra ženska pisava
iz nemščine prevedla: Anja Naglič
prevod dela: Eine blaßblaue Frauenschrift
spremno besedo napisala: Kristina Jurkovič
Modrijan, 2015 (zbirka Nostalgija)
101 str.
ISBN 978-961-241-931-8