sreda, 22. junij 2016

Mihail A. Bulgakov: Mojster in Margareta

Hudič pride v Stalinovo Moskvo in povzroči vraga neprijetnosti.

Tako bi lahko na kratko označili nenavadni fantazijski roman Mihaila A. Bulgakova, Mojster in Margareta.

Dvajseta leta prejšnjega stoletja so bila za umetnost pomenljiva leta. V Weimarski republiki je ustvarjala skupina Bauhaus, katere estetski in obenem izredno praktični predmeti za vsakdanjo rabo še vedno navdušujejo. Medtem ko so se v Združenih državah nesramno bogati, ki še niso slutili prihajajoče recesije, zabavali na bahaško potratnih zabavah (roman Veliki Gatsby), Evropa še vedno ni uspela zaceliti globokih ran prve svetovne vojne (roman Na Zahodu nič novega), obenem pa je že slutila prihajanje novega zla v obliki nacizma in fašizma. Duh časa so v svojih delih ujeli ekspresionistični slikarji. Naš Srečko Kosovel je v tem času napisal nekaj preroških ekspresionističnih pesmi ter naredil še korak dalje in ustvarjal v stilu konstruktivizma, kar mnogi niso razumeli še dvajset let pozneje. V tridesetih letih je ustvarjala Virginia Woolf, napisala nekaj svojih najpomembnejših literarnih del in utrla pot modernizmu. V tem času je nastal  mogoče najkontraverznejši roman 20. stoletja, Ulikses, irskega pisatelja Jamesa Joyca. In v tem času - leta 1928, je začel pisati svoj nenavadni roman tudi ruski pisatelj Mihail A. Bulgakov. Za razliko od večine ostalih omenjenih umetnikov izida svojega dela ni dočakal. Sovjetski komunistični sistem je izid knjige Mojster in Margareta dovolil šele leta 1966.

Roman Mojster in Margareta se začne v Patriarhijskih ribnikih v Moskvi, kjer se dva literata - urednik pomembnega umetnostnega časopisa M. A. Berlioz in mlad pesnik Bezdomni, pogovarjata o Jezusu Kristusu. Berlioz je namreč pred časom pri pesniku naročil daljšo protiversko pesnitev, a s pesmijo, ki jo je Bezdomni napisal, urednik ni bil zadovoljen. Že res, da je bila glavna oseba pesnitve - Jezus, dovolj črno obarvana in opremljena z vsemi slabimi lastnostmi, a vendar je pesnik s svojo pesnitvijo naredil veliko napako.
Berlioz je hotel pesniku dopovedati, da poglavitno ni to, kakšen je bil Jezus, slab ali dober, temveč to, da tega Jezusa kot osebe sploh nikoli ni bilo in da so vse pripovedi o njem kratko malo izmišljene, najnavadnejši mit.
Sredi te razprave se je dvojici pridružil neznanec, za katerega se pozneje izkaže, da je Hudič. Ta zatrdi, da Jezus prav gotovo obstaja, saj je bil on sam zraven, ko ga je Poncij Pilat obsodil na smrt, navzoč pa je bil tudi pri njegovi usmrtitvi. Literata ne vesta, kaj naj si mislita ob takšni trditvi. Še najverjetnejša razlaga za čudno govorjenje je to, da je neznanec nor. Pa jima Hudič predloži dokaz za svojo trditev. Izkaže se namreč, da neznanec ne pozna samo tega, kar se je dogajalo v preteklosti, ampak zna napovedovati tudi prihodnost. Tako pove, da večerne seje moskovskega slovstvenega združenja ne bo, ker je Anuška (Kdo za vraga je Anuška?) že kupila in tudi polila sončnično olje, in da bo Berlioz umrl tako, da mu bo ženska odrezala glavo. Ni mi potrebno posebno poudarjati, da se vse, kar Hudič napove, tudi zgodi... Na tragično komičen način.

Po prihodu Hudiča v Moskvo so se tam začele dogajati čudne stvari. Nekaj ljudi je izginilo, nekaj jih je izgubilo razsodnost in so pristali v psihiatrični bolnišnici. Nekaj jih je bilo celo ubitih. V Moskvi so pogorele štiri hiše. Ruski bankovci so se pred očmi  presenečenih spreminjali v tujo valuto ali pa v ničvreden papir. Dame so samo v spodnjem perilu zapuščale gledališko predstavo. In nekateri Moskovčani so videli prelepo golo čarovnico, ki je na metli letela preko mesta; kakor tudi mačka, ki je hodil po zadnjih nogah in želel kupiti tramvajsko vozovnico.

Zdi se, da je za vse neprijetne pripetljaje v Moskvi kriv Hudič, a vendar vse skupaj ni tako zelo preprosto. Hudič ni takšen kot si ponavadi predstavljamo, da bi moral biti. Hudič naj bi se z vsemi svojimi močmi boril proti dobremu in podpiral zlo, a Hudič iz Bulgakovega romana ni takšen. Nikakršno poosebljenje zla ni, ampak zlo le razkriva. Tako razgalja slaba nagnjenja in grehe Moskovčanov - njihov pohlep, napuh, nečimrnost in razuzdanost. Še bolj čudno in prav nič hudičevsko pa je njegovo postopanje v primeru, ko naleti na nekaj dobrega - recimo na ljubezen in predanost. Od Hudiča bi pričakovali, da bo takšne stvari poskušal preprečiti in uničiti, pa jih, nasprotno, spodbuja in varuje. Malce čuden Hudič je to. Večkrat se mi je zdelo, da je samo druga oblika absolutno dobrega Boga, mogoče celo njegov sodelavec, ki pa je takšen, da je ljudem bližji in lažje razumljiv.

V knjigi nastopa tudi Jezus - tukaj imenovan Ješua Han-Hasri, in sicer kot stranska oseba v pripovedi o Ponciju Pilatu. Ti odlomki knjige so zelo zanimivi. Mesto Jeruzalem pred bralcem zažari zelo živo. Opis nevihte je enkraten.
Ješua je dober in zelo človeški, a vendar tudi precej drugačen od tistega, ki ga poznamo iz evangelijev.
Sicer pa je v teh poglavjih poudarek predvsem na Ponciju Pilatu; pisatelj razjasnjuje njegove občutke in razmišljanja - najbolj slabo vest, ki ga muči zato, ker je Ješua poslal v smrt. Poleg tega Pilat obžaluje, da ni sprejel njegovega povabila na sprehod in pogovor z njim.
V bistvu so mi bili odlomki knjige, v katerih nastopa Poncij Pilat, bolj všeč kot tisti izrazito nadrealistični s Hudičem in njegovimi pomagači v glavni vlogi. Tako me zabava pri hudiču, ki naj bi bila višek romana, ni preveč ganila, in tudi preobrazba žensk v čarovnice ni bila ne vem kaj. Dolgočasila sem se kot se je dolgočasila Margareta, ko so ji gostje - najrazličnejši nepridipravi, nekaj ur zaporedoma neprekinjeno poljubljali koleno.

Čudovita je naslovna ljubezenska zgodba med Mojstrom in Margareto! On je pisatelj, ki je napisal roman o Ponciju Pilatu, ki pa ga nihče noče objaviti; ona pa je njegova vdana ljubica in prijateljica, ki prepozna genialnost romana in svojemu ljubemu ves čas stoji ob strani - tudi ko se mu zaradi nesprejetosti zamrači um in pristane v psihiatrični ustanovi. Do tega para čutita simpatijo tako Ješua kot Hudič. Proti koncu knjige medsebojno sodelujeta in mu priskrbita lepo posmrtno življenje.
Levi Matej - edini Ješuov učenec in njegov posrednik, reče Hudiču: "[Ješua]... te prosi, da vzameš mojstra s seboj in ga poplačaš z mirom."
Hudič: "Zakaj pa ga ne vzamete vi k sebi, v svetlobo?"
Levi Matej: "Ni si zaslužil svetlobe, zaslužil si je mir."

Romaneskna junaka Mojster in Margareta imata biografske značilnosti Bulgakova in njegove žene Jelene Sergejevne Šilvaskaje. Jelena je tako kot Margareta občudovala svojega ljubega, verjela v njegovo delo in več kot 25 let po moževi smrti dosegla, da so njegov roman končno izdali. V romanu je govor o zgorelem rokopisu in tudi Bulgakova prva različica romana Mojster in Margareta je bila zažgana.

Po tem, kar sem napisala, se mogoče sprašujete, kaj v knjigi je vendar tisto, kar je oblastnike v Sovjetski Zvezi tako zelo motilo, da niso dovolili izida knjige? Bulgakov v romanu Mojster in Margareta na zelo prefinjen način kritizira komunistično oblast in to bi ljudje takratne Rusije med prebiranjem romana z lahkoto začutili. Ironično in mestoma sarkastično opisuje paranojo oblasti pred tujci, njeno obsedenost s tujo valuto in tudi dvoličnost družbe, kjer naj bi bili vsi enaki, a je bila že za ogled malo boljše prireditve ali za udeležbo na zabavi umetnostnega združenja potrebna posebna dovolilnica.
Sicer pa se Bulgakov v romanu ponorčuje še iz marsičesa drugega - med drugim iz birokracije, ki je sama sebi namen, in arogantnosti ničvrednih umetnikov (ki jih sicer prav rad naslavlja s priimki slavnih mož).

Roman ruskega pisatelja Mihaila A. Bulgakova Mojster in Margareta je glede na čas, v katerem je nastal, precej drzen in nenavaden; zame - današnjo bralko, pa (četudi imam rada slike Salvadorja Dalija;) nadrealistični dogodki opisani v knjigi niso preveč izjemni. Velik plus romana sta satira in kritika takratnega časa; lepo pa je predstavljeno tudi življenje pisatelja in njegova prizadetost ob nesprejemanju literarnega dela, ki ga je ustvaril.
Roman se je splačalo še enkrat prebrati (od prvega branja pred večimi leti mi je v spominu ostalo le to, da nastopajo hudič in čisto prave čarovnice na metlah), ni pa to roman, ki bi me skoz in skoz navdušil. A kakor koli že, Bulgakovu je z Mojstrom in Margareto uspelo preseči čas in se uvrstiti med klasike svetovne literature. Posmrtno je dosegel pisateljsko slavo in mogoče tudi mir. Če verjamemo v pravljice, je ta mir lahko enak tistemu, ki ga je Hudič namenil tudi Mojstru.

Mihail A. Bulgakov in Jelena Sergejevna
(vir: formulalubvi.com)

Bulgakov, Mihail A.
Mojster in Margareta
iz ruščine prevedel: Janez Gradišnik
spremno besedo napisala: Vera Brnčič
Cankarjeva založba, 1971 (Zbirka Sto romanov, 56. zvezek, v dveh delih)
196 + 235 str.

petek, 3. junij 2016

Miha Mazzini: Otroštvo

S knjigo Miha Mazzinija, Otroštvo, imajo tisti, ki bi radi vse po predalčkali, velike težave. Za začetek - je to zbirka kratkih zgodb ali roman? No, bo že roman, saj ga je komisija za kresnika - najprestižnejšo slovensko literarno nagrado za roman, uvrstila med letošnje finaliste:) A prav lahko bi bila tudi zbirka kratkih zgodb, saj se posamezna "poglavja" knjige berejo kot samostojne in neodvisne zgodbe.
Druga, precej večja dilema, ki se ji resni uradni recenzenti nikakor ne morejo izogniti, je vprašanje, ali je delo fikcijsko ali avtobiografsko. Iz razglabljanja o tej dilemi nastajajo poglobljene študije (berite spremno besedo h knjigi ali pa recenzijo na RTV Slovenije).

Mene - običajne bralke, takšni predalčki ne zanimajo. Prav tako me ne bega podnaslov knjige: Avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah, ali pa prvi stavek knjige: Vse osebe, kraji in dogodki so izmišljeni ali pa literarno obdelani
No, več kot zadovoljna sem z zelo jasno pisateljevo razlago iz predgovora. V njej pove, da ima iz zgodnjega otroštva - tako, kot verjetno tudi vsak drug od nas, le prebliske iz spomina. Okrog teh spominskih prebliskov je potem zgradil zgodbe svojega otroštva, ki seveda niso popolnoma resnične, avtobiografske, a tudi popolnoma izmišljene niso, in napisal roman. Že dolgo vem, da s takšnim načinom pisanja - z lastnimi doživetji podmazano fikcijo - nastajajo najboljša leposlovna dela in roman Miha Mazzinija, Otroštvo, to tudi je.

Roman pripoveduje o otroštvu dečka, ki svoja predšolska leta preživlja v družbi in pod nadzorom dveh žensk - matere in babice. Očeta ni, oziroma je navzoč le kot od telesa odrezana roka na dečkovi rami neke uničene družinske fotografije. Pomanjkanje odrasle moške sile - tiste, ki diši po cigaretah in briljantini, sicer vsaj v določeni meri nadomeščajo dečkovi trije strici, a ti imajo v romanu dokaj stransko vlogo. Glavni sta ženski.

Mama je samohranilka in dela kot čistilka. Vse dneve je odsotna in je zaradi garanja ter nezadovoljstva z življenjem, ki ga živi, pogosto slabe volje in tečna. "NIMAM ŽIVLJENJA!" vpije, "STARA SEM ŠTIRIDESET LET! NIMAM ŽIVLJENJA! NOČEM TAKO UMRET!" Preplavljajo jo napadi besa. Njene vzgojne metode budijo nelagodje. Kajti - ko se odpravlja po leseno kuhalnico, s katero ponavadi meša perilo, ko ga pere, govori dečku: "Pripravi se zdajle na kazen, ki bo trajala in trajala, ker mora, da si zapomniš za celo življenje, da je molk zlato in da moraš govoriti tisto, kar od tebe pričakujem, ker je le tisto resnica, kar jaz hočem!" Opis dogajanja in besede so bili tako prepričljivi, da sem skupaj z dečkom trepetala, če že ne pričela cviliti v grozi in se z ramenom vkopavati v zid.

A vendar ima mama manj pomembno vlogo v dečkovem zgodnjem življenju kot nona. Nona je tista, ki večino časa preživi z njim in ima nanj največji vpliv. Pobožnjakarska je. Tipična janzenistka, katere Bog je maščevalen in hudoben - točno tak kot ona sama. Dečku - pa tudi vsem ostalim, ves čas grozi s peklom in pogubljenjem. Edino čtivo, ki mu ga bere, je knjiga Življenje svetnikov. Manipulira z otrokovimi čustvi.
A vendar je treba priznati, da so nekatere od njenih misli in nekateri od njenih nasvetov vseeno vsaj premisleka vredni. Njena učna ura z zakrknjenim jajcem, ki naj bi bila prispodoba človeškega srca, se mi je zdela prav zanimiva, a kaj, ko jo je babica spet uporabila preveč preračunljivo in s slabim namenom - da bi vplivala na dečkova čustva in ga pridobila v zavezništvo proti lastni hčeri.

Obe ženski v dečkovem življenju sta grozni. Otrok ne ve, da je njuno vedenje neprimerno; bolj od kaznovanja in takšnega ali drugačnega trpinčenja se boji, da bo ostal brez njiju, sam. V tem je potem tudi velika tragika zgodb. Otroška razpetost med imeti rad ali pa sovražiti ljudi, ki jih ima okrog sebe, je enkratno predstavljena in kar kipi iz knjige.
Ob tem se mi je zdelo izredno zrelo in razumsko, da si pisatelj v svojih zgodbah ni dovolil tega, da bi mamo in babico zaradi njunega vedenja obsojal, čeprav je še kako jasno, da se z njunim obnašanjem ne strinja. Njuna dejanja in razmišljanja poskuša razumeti, predelati, kar je mukotrpen posel, a prinaša veliko zadovoljstvo in pomirjenost s samim seboj in svetom.

Tako odlično napisane knjige o otroštvu že dolgo nisem brala. Veliko je romanov, ki so pisani skozi oči otroka, a Otroštvo Miha Mazzinija je nekaj posebnega. Pisatelj je poudaril točno takšno dojemanje sveta in točno takšen način odzivanja nanj, kot sta značilna edinole za majhne otroke. Tako je v knjigi veliko govora o različnih vonjavah, ki jih deček zaznava (materininega vonja po čistilih, babičinega vonja po postanem urinu, značilnega vonja lesenih tramov in železniških tirov, vonja hrane različnih nacionalnosti itd.) Otroci namreč svet okrog sebe dojemajo prvobitneje od odraslih, pogosto preko vonja, in tudi pri dečku je tako. Tudi čustveno doživljanje in odzivanje na svet okrog njih je intenzivnejše in manj nadzorovano kot pri odraslih.

Zavrnitev
Glede čustev in občutenja je knjiga še posebno jasna. Vsako poglavje je namreč označeno z enim čustvom, le-to pa je še dodatno podkrepljeno s sliko drže telesa, ki (so) jo igralci uporabljali za predstavitev tega občutenja. Tako imamo zgodbe iz dečkovega otroštva, ki so jih zaznamovali groza, krivda, obramba, brezup, zapuščenost, pa tudi izziv, odkritje, moč, ljubezen in zmagoslavje. Te slike z začetkov vsakega poglavja se mi zdijo izredno posrečene.

V romanu je šestnajst zgodb iz dečkovega zgodnjega otroštva. Dodana sta še predgovor in zaključno poglavje, v katerem poskuša odrasli moški, ki je poračunal z dogodki iz svojega otroštva, pomagati neznanemu dečku, za katerega se zdi, da je v podobnem položaju, kot je bil nekoč tudi on sam. Ta zadnja zgodba ima naslov Prerokba in prerokba odraslega moškega (pisatelja) fantu je naslednja: Poba ne sekiraj se. Vse mine, tudi otroštvo. V sebi imaš nekaj, da me ne skrbi zate. Borec si. Preživel boš tole in nekaj boš naredil iz sebe.

Od vseh zgodb so name naredile največji vtis prve tri. V tisti z naslovom Srečne družine, beli zobje je z grozljivo in precizno prefinjeno opravljeno s pedofilijo. V Porodu imamo opravka s krivdo; v zgodbi Trije krogi smrti, pa smo priča soočenju odraslega moškega z dementno babico, ki ima še vedno strašno močan vpliv na svojega vnuka. Zgodba Vlaki je malce komična, tista z naslovom Marija Novak pa groteskna. K še večji grotesknosti in ugibanju - Ali se je to kljub vsemu res zgodilo? (Ne, seveda se ni!), pripomore fotografija nagrobnika dečkove babice, ki je pridana zgodbi. Preberite, pa boste zvedeli, kaj se pravi skupaj z grobom kupiti še truplo neznane ženske:)
Ozko dolino je nekoč polnila železarna in ko se je proizvodnja preselila na drug konec sveta, so od mogočne tovarne ohranili le dimnik, da so nanj pritrdili logotipe tujih trgovskih podjetij.
(iz zgodbe Porod)
(posneto skozi umazano šipo drvečega vlaka)

Knjiga Miha Mazzinija, Otroštvo, je odlična psihološka analiza nekega otroštva, polnega travm. Te travme niso bile vedno zavestno povzročene, a so imele globoke posledice še daleč v odraslo življenje. Rahločutno, precizno in izredno intimno pisanje, ki poravna stare zamere in zaceli boleče rane. Kljub mogoče drugačnemu vtisu, ki ga daje tale moj zapis, je knjiga optimistična. Otroštvo - opisano v tem romanu ali pa tisto, ki je bilo v resnici doživeto - je namreč omogočilo rojstvo zrelega in uravnoteženega moškega, ki je uspel iz sebe nekaj narediti. Kaj boljšega bi si lahko še želeli.

Navijam za kresnika!

★★★★★
Miha Mazzini (1961)
(foto: Robert Kruh)
Mazzini, Miha
Otroštvo (avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah)
založba Goga, 2015 (Literarna zbirka Goga)
221 strani
ISBN 978-961-277-096-9


P.S. Miha Mazzini je redni kolumnist na Siol.net. Njegove kolumne vam toplo priporočam v branje. Mene pomirjajo, saj predstavljajo redko priložnost, da se znebim slabe vesti, ker ne vodim urnika šolskih testov svojih otrok in ne spremljam učne snovi, ki jo jemljejo pri posameznih predmetih. Raje pišem tale blog;-)

sreda, 1. junij 2016

Marjane Satrapi: Perzepolis

Najslavnejšo Hermiono poznate, kajne? Ne, to nisem jaz;) Tista iz Harryja Potterja je. Ves čas nekaj bere in vedno pozna odgovor na katerokoli vprašanje. A tudi igralka, ki je v filmih o Harryju Potterju upodobila Hermiono, ni od muh. Emma Watson  se spozna na knjige. Na univerzi v Oxfordu je s pohvalo diplomirala iz angleške literature. Je strastna bralka in pred časom je na portalu Goodreads odprla bralni krožek. Vsak mesec izbere eno knjigo in jo svojim sledilcem priporoči v branje. Ker je Emma tudi borka za pravice žensk, so to večinoma knjige, ki se ukvarjajo z žensko tematiko. Za knjigo meseca junija je izbrala delo iranske pisateljice Marjane Satrapi, z naslovom Perzepolis. Delo imamo tudi v slovenskem prevodu.

Knjiga je avtobiografski roman v obliki stripa. V njem umetnica s pomočjo stripa pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, ki je zelo posebna. Kot desetletna deklica je doživela Islamsko revolucijo, pozneje tudi iraško-iransko vojno.
Nikoli mi ni bilo povsem jasno, za kaj je v teh dveh ključnih dogodkih v sodobni iranski zgodovini šlo. Kako in zakaj je bilo svobodno in zahodno naravnano življenje pod vlado šaha Reza Pahlavija leta 1979 nasilno prekinjeno? Kako to, da so na oblast prišli muslimanski verski fundamentalisti? No, s to knjigo sem odgovore na takšna in podobna vprašanja dobila s pomočjo doživetij in občutij deklice ter mlade ženske. Lahko se je bilo poistovetiti z Maržo - mogoče tudi zato, ker sva podobnih let (obe sva tudi v osemdesetih poslušali Kim Wilde in Michaela Jacksona:), in preko nje je bilo lažje razumeti tudi dogajanje v Iranu v bližnji preteklosti.

Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bili glasni bradati moški, ki so trdili: "Ženski lasje vsebujejo žarke, ki moške vzburjajo. Ženske jih morajo skriti! Če bi bilo odkrivanje znak civilizacije, bi bile živali bolj civilizirane od ljudi."
Verski voditelj mula je bil bolj prizanesljiv in je Marži predlagal: "Berite sveta besedila. Videli boste, da nošenje zakrivala pomeni emancipacijo. Zakrita ženska je svobodna ženska!"
Torej: Da bi ženske obvarovali pred morebitnimi posiljevalci, so tako odredili obvezno nošenje rut.
Maržin oče - glas razuma v nori družbi,  ne more verjeti: "Vse moške imajo za spolne obsedence!!"

Kako grozno domače zvenijo ti stavki! Presunilo me je ob spoznanju, da se nazadnjaško razmišljanje značilno za Iran v osemdesetih letih, v 21. stoletju seli tudi v Evropo in da nekateri za takšno vedenje najdejo celo opravičilo.
Sicer pa - v knjigi je kristalno jasno predstavljeno - in to iz prve roke! - da skoraj ni žensk, ki bi bile navdušene nad tem, da je potrebno nositi rute. In to me tolaži. Nekateri bi me namreč prav radi prepričali v to, da večina žensk, ki se pokrivajo, to dela iz lastnega veselja in prepričanja.

A pustimo to in se vrnimo h knjigi.
Starši so Marži želeli nuditi boljše okolje, kot ga ji je nudila družba v Iranu, in so jo, komaj 14-letno, poslali na šolanje na Dunaj. Sámo. Stanovala je pri prijateljih in tudi v internatu, ki so ga vodile nune. Stres je bil velik, a počasi se je vživljala v novo družbo in dobila tudi prijatelje. Francosko maturo je opravila kot najboljša v razredu. Vendar pa se Maržin odhod v tujino vseeno ni dobro končal. Njeno najstniško življenje je imelo tudi temne plati. Zašla je v svet mamil in po nesrečnem ljubezenskem razmerju je postala brezdomka. Vse to je v romanu-stripu izredno plastično in jedrnato predstavljeno. Izpostavljeni so tisti ključni dogodki, ki gradijo zgodbo, in so bili za pisateljičino življenjsko pot najusodnejši.

Kot 18-letno dekle se je Marža po neuspeli evropski izkušnji vrnila v Teheran. Zbolela je za depresijo, kajti "bila je nič". Takole pove: "Bila sem zahodnjakinja v Iranu, Iranka na Zahodu. Nisem imela identitete. Sploh nisem več vedela, zakaj živim." Ko se ji je uspelo vpisati na Likovno akademijo v Teheranu in ko se je zaljubila v fanta Reza, se ji je počutje izboljšalo in volja do življenja povrnila. Pa vendar - represivna družba v Iranu jo je vedno znova silila v absurdne situacije in v starosti 24 let je za vedno zapustila Iran in se odpravila v Strasbourg v Franciji. Tukaj se potem knjiga konča.

Iz zapisanega in narisanega je več kot jasno, da je pisateljica izjemna ženska, ki ji nikoli ni bilo vseeno, kako postopajo z njo, politično aktivna je, strastna in impulzivna. Svoboda ji je vedno pomenila največ.
Da sem vse to lahko razbrala iz stripa, pomeni, da je ta zelo dobro narisan in napisan.

Risbe v stripu so črno-bele, precej preproste, a vendar zelo nazorne in povedne. V bralcu sprožijo potrebna čustva in občutja.
Po stripu je bil posnet tudi animacijski film, ki je na Cannskem filmskem festivalu leta 2007 dobil glavno nagrado žirije, film pa je bil nominiran tudi za oskarja.
Iranska vlada je zaradi filma protestirala na francoskem veleposlaništvu v Teheranu.

Marjane Satrapi je danes priznana iransko-francoska umetnica ilustratorka, avtorica stripov in otroških knjig ter režiserka. Za svoja dela je dobila številne nagrade.
Z romanom-stripom Perzepolis je uspela na svojevrsten način predstaviti svoja otroška in mladostniška leta, ki so jih zaznamovali ideološka represija v Iranu in tujost ter osamljenost na Dunaju. Kljub mnogim težkim trenutkom v življenju ji je uspelo ostati zvesta sama sebi, kar je na koncu pripomoglo k temu, da je zaživela uspešno in zadovoljno življenje.

Iran pa še vedno ostaja Iran - kraj verskega fundamentalizma in šeriatskega prava, svetlobna leta daleč od velikega Perzepolisa in slavnega Perzijskega imperija, predhodnika današnjega Irana. Perzijski imperij je namreč v nasprotju z današnjim Iranom, ki temelji na represiji, gradil svojo moč na verski in kulturni strpnosti med narodi. In uspel.

Poučno branje za današnji čas.

Marjane Satrapi
(vir: laurencbyrd.wordpress.com)

Satrapi, Marjane
Perzepolis: zgodba o otroštvu in zgodba o vrnitvi
prevedel: Uroš Zorman
Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta: Društvo za širjenje filmske kulture Kino!, 2008
156 strani+192 strani
ISBN 978-961-92264-2-1
ISBN 978-961-92264-4-5