nedelja, 04. maj 2014

Sally Beauman: The Visitors

(544 strani)
To je pred kratkim izdana fikcijska pripoved o največjem arheološkem odkritju vseh časov. Pripoveduje o odkritju Tutankamonove grobnice v Dolini kraljev. Pisateljica Sally Beauman je bila pogumna, da se je lotila te teme. O Tutankamonu so pisali že številni pisatelji, izdano je bilo morje tako strokovnih  kakor tudi leposlovnih knjig. Ali je sploh mogoče napisati še kaj novega?
Morebitno Tutankamonovo prekletstvo je bilo obdelano že z vseh možnih zornih kotov. Njegova "skrivnostna" smrt že nekaj časa ni več skrivnostna. Z DNK analizo so pojasnjena njegova sorodstvena razmerja z drugimi faraoni 18. dinastije.
Vseeno. Stari Egipt ohranja svoj čar in vedno znova zmami pisatelje, da v mozaik te teme dodajo še svoj kamenček. Sally Beauman ima prav gotovo rada Stari Egipt. Ni edina:-)

Zgodba je pisana skozi oči 10-letne deklice Lucy, ki  pride v prelomnem letu 1922 - letu, ko je Howard Carter odkril grobnico, s svojo skrbnico na dopust v Egipt. V Egiptu naj bi okrevala po prebolelem tifusu in si opomogla po materini smrti. Tu spozna sovrstnico Frances - hčerko znanega ameriškega arheologa, ki vodi izkope v Hačepsutinem templju in še dva otroka - brata in sestro, Petra in Rose. Medtem ko je Frances zgodovinska osebnost, sta Rose in Peter fikcijska junaka, otroka malce nekonvencionalnega angleškega aristokratskega para v razhajanju.

Z otroki je tako vzpostavljena primerna pripovedna mreža, v katero je potem pisateljica vtkala slavno arheološko zgodbo. To ji je kar dobro uspelo.  Zelo prepričljivo je orisala angleško družbo in čas dvajsetih let prejšnega stoletja; mešanico angleško-ameriškega načina življenja, prepojenega z eksotičnim Egiptom. Čisto malo se je dotaknila tudi politike. Predvsem pa je zelo natančno in upoštevaje vsa zgodovinska dejstva opisala načrt in potek odkrivanja Tutankamonove grobnice. Ker je v roman hotela vključiti vsa znana zgodovinska dejstva povezana z odkritjem, je pripoved občasno nekoliko prisiljena. Pogosto sem imela neprijeten občutek, da je Lucy morala nekam oditi ali nekaj narediti samo zato, da je pisateljica lahko omenila in razvila kakšno zgodovinsko dejstvo.

Motilo je tudi to, da so bili otroci kar preveč zreli za svoja leta. Poznali so zgodovino Starega Egipta, njegovo mitologijo, znali so brati hieroglife; predvsem so se pa tako odraslo pogovarjali, da sem povsem pozabila, da so otroci. No, dobro, to pisateljici odpustim. Dopuščam, da so 3 do 10-letni otroci lahko tudi zrelejši od tega, kar sem jaz navajena. Predvsem pa je pisateljica potrebovala tako majhne otroke zato, da se zgodba lahko podaljša v današnji čas. Preko 90-letna Lucy je tako ena redkih prič, ki v 21. stoletju še lahko pripoveduje, kako je potekalo odkrivanje grobnice.
Odlomki z ostarelo Lucy so eni boljših v knjigi. Zelo prepričljivo so orisane vsakodnevne težave stare gospe z artritisom, za katero je velik podvig že sprehod po vrtu. A njene misli so še bistre in razmišljanje je podkrepljeno z dolgoletnimi življenjskimi izkušnjami, ki človeku prinesejo nekaj brezbrižnosti do mnenja drugih ljudi in tako tudi svobode.

Howard Carter v Tutankamonovi grobnici
V romanu nastopa niz zgodovinskih in fikcijskih oseb. Redko katere so prepričljivo orisane. Mogoče je še najbolje prikazan odkritelj grobnice, Howard Carter. Lepo je opisana njegova predanost arheologiji, pa tudi prepirljiv, koleričen in na splošno neprijeten značaj. A to so znane stvari. Pisateljici ni uspelo ustvariti nič novega. Tudi zelo verjetna ljubezenska zgodba med Carterjem in lady Evelyn (hčerjo sponzorja izkopavanj, lorda Carnarvona), gre mimo povsem mlačna in neizrazita. Nikjer nobenega žara in strasti, ki bi ju pri osebah, kakršna sta bila Carter in Evelyn vsekakor pričakovali. Izgubljenih priložnosti, ki jih nudi tema, a jih pisateljica ni izkoristila, je še nekaj.

Lady Evelyn, Howard Carter in lord Carnarvon
Pa vendar. Če bi Sally Beauman svoj roman na tem mestu zaključila, bi bil to čisto soliden zgodovinski roman. Toda ne, vse skupaj je zastavila bolj na široko. Poleg dogajanja okrog odkritja Tutankamonove grobnice, je opisala še celotno Lucyjino življensko pot. Kaj ji je tega treba bilo. Tako sem morala brati (in se ob tem dolgočasiti, če ne celo trpeti) še o usodi prijateljice Frances, o Lucyjinem propadlem zakonu, o njeni tašči in taščinih prijateljih, o študioznem očetu, o umiranju za tuberkulozo in o bombardiranju Londona. Preveč. Vse to je bilo preveč tudi za pisateljico samo, saj je proti koncu knjige njeno pisanje vse bolj površno in nenatančno. Določeni dogodki in osebe enostavno obvisijo "v zraku" - nedokončani in nedodelani. Nekako sem upala, da bom dobila odgovor na katero od vprašanj, ki so ostala odprta, pozneje v knjigi - pa nič od tega.

Knjiga The Visitors je smelo zastavljen zgodovinski roman z meni zelo ljubo tematiko, ki pa mu pisateljica žal ni dorasla. Če se izrazim malce po gradbeniško... Namesto, da bi pisateljica zgradila lično, enostanovanjsko družinsko hišo, ki bi jo glede na prebrano prav gotovo zmogla in bi ji celo zelo dobro uspela, se je lotila gradnje ogromne graščine. Ogrodje (zgodovinska dejstva) je že dobro postavila in trdno povezala, tudi način gradnje (stil pisanja) je dobro izbrala, potem se pa uspešno delo konča. Stene med sobanami pogosto manjkajo. Napeljava sili na dan. Namesto oken so luknje v zidu in tapete so na silo potegnjene čez vrzeli (ne samo razpoke) v stenah. Streha nekako prekriva vse skupaj, a ob dežju z vseh koncev zamaka. O končnih delih v graščini in notranji opremi pa tako ali tako skoraj ni mogoče govoriti. Samo sem ter tja se lahko vidi kakšen kos umetelno dodelane štukature ali platno umetniške slike. No, pa kakšen pristen egipčanski šabti tudi stoji na kateri od plastičnih komod - sicer pa, bolj podrtija kot kaj drugega.

Nedodelano in dolgovezno, a z veliko ljubezni do Starega Egipta.

Sally Beauman

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)