petek, 09. januar 2015

Gerard Donovan: Julius Winsome

(200 str.)
Roman se dogaja na najsevernejšem delu celinskih Združenih držav Amerike, v divjih gozdovih države Maine. (Se spomnite romana, ki se dogaja na najjužnejšem delu celinskih ZDA => Hemingway, Imaš in nimaš? Saj ne, da bi bila med knjigama kakšna povezava - mogoče le streljanje - samo zanimivo naključje se mi zdi.)

Ko vstopimo v zgodbo, Julius Winsome že 52 let živi v brunarici svojega očeta, sredi težko prehodnih gozdov. Najbližja podobna brunarica z drugim samotnim moškim je oddaljena 5 milj; edino mesto v bližini, Fort Kent, je več kot 20 milj daleč.
Preko poletja Julius dela kot vrtnar in ureja vrtove bogatih letoviščarjev. Pomaga tudi v mehanični delavnici. Ti dve zaposlitvi mu prineseta toliko denarja, da zimo lahko "presedi". S knjigo v roki. Julius je namreč tudi strasten bralec in ima v svoji brunarici občudovanja vredno knjižnico s 3282-imi knjigami, ki jih redno prebira. Sam pravi: "Zima traja petdeset knjig in te pritrdi na tišino kakor bucika žuželko... " Idila, ki bi jo z veseljem zaživela tudi sama - za kakšen mesec ali dva:)

Julius Winsome živi sam, družbo mu dela le pes Hobbes. Potem pa...
"... vsakdo, ki ima žival, ta pa se lepega dne privleče domov poškodovana ali pa zaradi mučenja celo umre, ve, da mu v tistem hipu po glavi roji en sam stavek: Ubil bi ga!" pravi Aleksandra Rekar, prevajalka romana, ki ji je s stilom pisanja uspelo ustvariti izvrstno ozračje pripovedi, tisti miljé, v katerem se osebe in zgodba sama, še posebno svetlo in dragoceno zableščijo. "Ta notranji glas seveda utišamo. Tudi sama sem ga. Julius ga ne more."

Julius Winsome je blag in mil človek - prav nič v skladu z divjim okoljem, v katerm živi. Mila in tiha sta tudi njegova govorica in razmišljanje. Je velik prijatelj živali in nasprotnik nasilja. Svoj odklonilni odnos do ubijanja je razvijal že od otroštva dalje preko dedovih in očetovih vojnih pripovedi. Oba - ded in oče, sta bila zaznamovana z ubijanjem, ki sta ga prinesli dve svetovni vojni. Pripovedi o tem so imele na Juliusa pomemben vpliv.

Zaradi tega še toliko bolj preseneti in začudi Juliusova reakcija ob tragičnem dogodku s psom. Vso Juliusovo milino, občutljivost ter konec koncev tudi ljubezen do vsega živega, prekrije težko razumljiva maščevalnost, ki je neverjetno hladnokrvna, neobčutljiva in celo kruta.
Na koncu romana sem se potem vseeno oddahnila. Zaključek je namreč takšen, da potrdi splošno sprejeto dejstvo, da ljudje, ki imajo radi živali, ne morejo biti slabi ljudje. Julius Winsome na koncu pokaže, da je kljub vsemu velik človek. Zaradi ljubezni - pa ne do psa, je pripravljen žrtvovati marsikaj.

A vendar je roman velik izziv tistim bralcem, ki nekako razumemo tudi nepridiprava, ki je pokracal plakat, s katerim je Julius prosil za informacije o dogodku s psom. "Ljudje so pomembnejši od psov!!! Na ta božič nahranite ljudi!!!" je napisal neznanec in užalil Juliusa. Z lahkoto si predstavljam, da bi ta dva stavka izgovorila tudi sama.
A knjige nikakor ne gre podcenjevati in jo postavljati le na nivo romana s temo o (pre)veliki nevezanosti človeka na svojega psa. To je roman, ki raziskuje spopadanje človeka z izgubo na splošno - izgubo katerega koli ljubljenega bitja.

Roman Gerarda Donovana, Julius Winsome, je must-read za vse Dog People, pa tudi lovce, ljubitelje knjig in samote, a v prvi vrsti za tiste, ki jih zanimajo najbolj zakriti predeli človeške duše.
Rada sem ga brala - od prve do zadnje strani. Uživala sem v opisih narave, v umirjenem slogu pisanja, ki je v skladu z Juliusovem mirnim življenjem, a v nasprotju z napetim dogajanjem, ki sledi zapletu. Juliusova dejanja zaradi tega postanejo še osupljivejša.
Veseli me tudi to, da roman potrjuje resnico, da ni dobro, da je kdorkoli (predolgo) sam. V osamljenosti hišni ljubljenčki niso najprimernejše nadomestilo za človeško družbo.

Gerard Donovan (1959)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)