petek, 31. december 2021

Moje knjige leta 2021

Čas za obračun s starim.

Danski filozof Søren Kierkegaard je nekoč rekel, da življenje lahko razumemo le, če pogledamo nazaj.

Bolje ga razumemo tudi če se bežno ozremo na knjige, ki smo jih prebrali, in se ob tem vprašamo, kaj novega so nam prinesle, kaj smo se iz njih naučili, kaj zaradi njih zdaj bolje razumemo - pa tudi to, kakšne nove svetove so nam nudile, da smo se zatekli vanje in v njih poiskali tolažbe ali veselje. 

Moje knjige leta 2021 so naslednje - kakor sem jih brala od začetka januarja do konca decembra:

  1. Branko Cestnik: Sonce Petovione 4/5 kot dober igrano-dokumentarni film o Ptuju v času Rimskega cesarstva
  2. Avgust Demšar: Retrospektiva 4/5 komisar Vrenko svoj drugi kriminalistični primer raziskuje v svetu slovenske likovne umetnosti
  3. Peter Handke: Žalost onkraj sanj 5/5 spomenik materi
  4. Peter Stamm: Sedem let 4/5 ljubezenski trikotnik
  5. Elisa Shua Dusapin: Ein Winter in Sokcho 4/5 južnokorejsko
  6. John Preston: The Dig 4/5 na čudovit način prikazano verjetno največje arheološko odkritje v Angliji. Tudi film.
  7. Robert Galbraith: Smrtonosna belina 4/5 Cormoran in Robin, četrtič
  8. Paulette Jiles: News of the World 4/5 vestern, a še mnoge več
  9. Fjodor Dostojevski: Bele noči ob 200-letnici pisateljevega rojstva sem prebrala njegovo mladostno delo
  10. Don DeLillo: Kozmopolis razočarana
  11. J.K. Rowling: Nadomestne volitve 4/5 še eno zanimivo delo pisateljice Harryja Potterja. Lahkotno, a ne površno.
  12. Leila Slimani: Uspavanka 3/5 ko varuška mori...
  13. Hallgrimur Helgason: 60 Kilo Sonnenschein 5/5 Islandija skozi čas
  14. Borut Golob: Šala 4/5 smešno, žalostno in še kako resnično o socializmu in kapitalizmu na naših tleh
  15. Feri Lainšček: Kurji pastir 5/5 čudovit prvi del trilogije o pisateljevem življenju
  16. Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom 4/5 kaj če bi na loteriji prejeli glavni dobitek...
  17. George Saunders: Lincoln v bardu 5/5 eden najboljših ameriških romanov zadnjih let, zdaj tudi v slovenskem prevodu
  18. Borut Kraševec: Agni 5/5 kresnik 2021
  19. Henry Miller: Draga, draga Brenda pisma, ki jih je Henry Miller pisal zadnji ženski, ki jo je ljubil
  20. Irena Svetek: Rdeča kapica 4/5 nova slovenska kriminalka z državnim tožilcem v glavni vlogi
  21. Helga Schubert: Vom Aufstehen 4/5 težaven odnos med materjo in hčerjo, prvič
  22. Andy Weir: Project Hail Mary 5/5 vrhunec leta!
  23. Andreja Breznik: Po poteh skozi čas, vodnik po arheoloških parkih Slovenije od neandertalcev do Slovanov
  24. Marcel Proust: Jetnica 4/5 ob 150-letnici pisateljevega rojstva sem nadaljevala z branjem Iskanja izgubljenega časa
  25. Damijan Stepančič: Baraga, Črna suknja med Indijanci (strip) o delu misijonarja Barage med severnoameriškimi Indijanci. Čudovite črno-bele ilustracije z nekaj rdečega.
  26. Hans Pleschinski: Königsallee 4/5 Thomas Mann v Düsseldorfu
  27. Frank Wilmes: Ein letzter Frühling am Rhein (Kilian Stockberger I) 3/5 prva kriminalka v seriji, ki ne obeta prav veliko
  28. Witold Gombrowicz: Ferdydurke 3/5 zmedeno
  29. Jean M. Auel: Rod jamskega medveda 4/5 presenetljivo znanstveno točno o neandertalcih
  30. Jerzy Anderzjewski: Pepel in diamant 4/5 prvi meseci svobode po 2. svetovni vojni na Poljskem
  31. Herve le Tellier: Die Anomalie 5/5 drugi vrhunec leta!
  32. Thomas Mann: Die Betrogene gospa v menopavzi se zaljubi v mladeniča, ki njenega sina poučuje angleščino
  33. Miljenko Jergović: Sarajevski marlboro zgodbe iz okupiranega Sarajeva
  34. Stanislaw Lem: Solaris 4/5 znanstveno-fantastična klasika
  35. Graham Swift: Here we are 4/5 ljubezenski trikotnik v svetu varieteja
  36. Brina Svit: Nove definicije ljubezni 3/5 ljubezenske zgodbe, ki pravzaprav niso na novo definirane
  37. Irène Némirovky: Ples 4/5 težaven odnos med materjo in hčerjo, drugič
  38. Julian Barnes: Hrumenje časa biografski roman o Dmitriju Šostakoviču
  39. Vincenc Gotthardt: Na drugem koncu sveta poetično in melanholično o tujstvu doma in na drugem koncu sveta
  40. Jane Austen: Prevzetnost in pristranost 5/5 romantična ljubezenska zgodba, ki je obenem mladostno razigrana in odraslo modra
  41. Jo Nesbø: Netopir 4/5 prvi primer norveškega kriminalista Harryja Hola; dogaja se v Avstraliji
  42. Henryk Sienkiewicz: Križarji 4/5 viteški roman, kot se šika
______________________________________________________

Letos sem poslušala nekaj več glasbe kot običajno (Beethoven: Uvod, Prvi del, Drugi del). Za večji užitek in njeno boljše razumevanje je poskrbela knjiga Craiga Wrighta, Listening to Western Music.

Začela pa sem raziskovati tudi slovensko zgodovino:
 
🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔🌲🔔

Srečno novo leto 2022!


... in hvala, ker berete moj blog.

torek, 28. december 2021

Jo Nesbø: Netopir

Ko je ostal sam, je odprl okno in začel opazovati strehe pred seboj. Temperatura je padla, toda zrak je bil še topel, poln vonjav mesta, ljudi in hrane z vseh koncev planeta. Bila je ena najlepših poletnih noči na zemeljski krogli v enem najlepših mest na zemeljski krogli. Dvignil je oči k zvezdam. Neskončnost majhnih, mežikajočih lučk, za katere se je zdelo, da utripajo in živijo, če dovolj dolgo zreš vanje. Vsa ta nesmiselna lepota.
(Jo Nesbø: Netopir)
______________________________________________________

Kje začeti s superzvezdniškim pisateljem kriminalnih romanov Joem Nesbøjem? Ja, pri Netopirju - njegovi prvi knjigi iz serije romanov s kriminalistom Harryjem Holejem v glavni vlogi. Pazite, kako izgovarjate njegovo ime! Nič "luknjastega" ni na njem, prej "sveto". Vsaj v imenu. Ali pa samo v imenu.

Ko je roman Netopir leta 1997 izšel, se je začela skoraj neverjetna pisateljska zgodba o uspehu, ki po več kot dvajsetih letih še vedno traja. Marsikateri avtor bi bil rad kot Jo Nesbø - tudi v Sloveniji - marsikdo mu zavida. Roman Netopir je najprej zaslovel na Norveškem, pozneje pa še drugod po svetu. Knjige, ki so mu sledile, so bile še lepše sprejete kot prva in tuji bralci na njihove prevode čakajo vse krajši čas - tudi v Sloveniji. Na knjižnih policah je dvanajst kriminalističnih primerov Harryja Holeja.

Harry Hole je Norvežan, doma v Oslu, in je (v romanu Netopir) star okrog 30 let. Mati mu je pred kratkim umrla, očeta skoraj ne pozna, sestra - ki mu zelo veliko pomeni, ima Downov sindrom. Je (zdravljeni) alkoholik in je prisiljen živeti z veliko in zelo obremenjujočo skrivnostjo, ki je povezana tako z njegovim poklicem kriminalista kot tudi z alkoholom. Nič posebnega, boste rekli, takšnih kriminalistov je celo morje. In res, Harry Hole, po mojem mnenju, ni tisti, zaradi katerega so romani Joa Nesbøja tako popularni. Romani so fajn, ker je kriminalna zgodba lepo zastavljena ter izpeljana in ob svojem zaključku, ko naj bi se vse razložilo, ne potrebuje Deus ex machina, da bi se vse niti zgodbe verodostojno povezale. Storilca lahko - če ste prekaljeni bralci kriminalnih romanov, uganete, še preden se zgodba konča. 
Druga stvar, zaradi katere so romani Joa Nesbøja zanimivi, je ta, da Harry Hole veliko potuje. Umori, ki se dogodijo na eksotičnih krajih, med ljudmi, ki so vsaj nekoliko drugačni od nas, ker imajo mogoče drugačno zgodovino, so drugačne rase ali spolne usmerjenosti, ali pa so samo zrasli v drugem okolju in ob drugačnih običajih kot mi, so vendarle nekaj posebnega in dodatno burijo domišljijo.

V romanu Netopir Harryja Holeja pošljejo v Avstralijo. Sydneyskim kolegom naj bi pomagal pri razreševanju umora mlade Norvežanke. Zdi se, da gre za serijskega morilca, ki posiljuje in mori po celotni vzhodni obali Avstralije, nenačrtno in brez kakršnegakoli pravila - razen tega, da so vse njegove žrtve plavolaske in da jih mori z davljenjem. Dovolj zanimivo, da se knjigo splača prebrati.

Potem pa je tu še nekaj - Avstralija. Tako jasno in živo, kot je to naredil Jo Nesbø v svojem romanu, mi Avstralije ni predstavilo še nobeno fikcijsko delo. Pisatelj se s svojo zgodbo izredno elegantno sprehaja od ene do druge Sydneyske znamenitosti, opisuje pokrajino, živali in rastline ter se ob tem povsem neprisiljeno pomudi še pri avstralski zgodovini. Ta je predstavljena tako preko aboriginskih mitov in legend kakor tudi preko evropske naselitve v 18. stoletju, ki je bila v prvi vrsti kolonizacija angleških kaznjencev in njihovih stražarjev. Tekom romana grozljiva tema umorov pride v svojevrsten takt s surovo in negostoljubno pokrajino, še bolj pa s številnimi nevarnimi živalmi, ki samo čakajo, da bi šavsnile in z zobmi ali strupom nekoga umorile.

Veliko oseb v romanu je aboriginov in ti prihajajo iz različnih družbenih plasti. Najožji policijski sodelavec, s katerim dela Harry med raziskovanjem umora, je aborigin; a aborigin je tudi - in tega smo bolj navajeni, brezdomec v parku. Z njima - pa še s kom, se odpre prostor, da slišimo še kaj o staroselski Avstraliji in krivicah, ki so se in se še vedno dogajajo. Jasno, natančno in verodostojno - še posebno zato, ker Jo Nesbø ob pisanju o avstralskih staroselcih še ni tako zelo politično korekten, kot bi mogoče lahko pričakovali in kot je dandanes v navadi.

Ob prodajnih bestselerjih imam vedno pomisleke in ponavadi se jih izogibam v velikem krogu. Zaradi tega sicer prav gotovo zgrešim kakšno kakovostno knjigo, a na takšen način se vendarle zelo uspešno ognem številnim neumnostim, ki bi mi po nepotrebnem kradle čas. No, ob knjigi Netopir lahko mirno zapišem, da to ne bo zadnji roman Joa Nesbøja, ki ga bom prebrala. Da pa bom lažje sledila naslednjim kriminalnim primerom policista Harryja Hola, je tukaj seznam vseh romanov serije v vrstnem redu, kakor so si sledili. 
Netopir menda ni eden najboljših iz serije. Toliko bolje:)

★★★★☆
  1. Netopir
  2. Ščurki
  3. Taščica
  4. Brezskrbno
  5. Pentagram
  6. Odrešenik
  7. Snežak
  8. Leopard
  9. Fantom
  10. Policija
  11. Žeja
  12. Nož

četrtek, 23. december 2021

Irène Némirovsky: Ples

Kratek roman Ples je izšel leta 1930, ko je bila Irène Némirovsky stara 27 let. Povod za njegov nastanek je bil povsem nepomemben dogodek, ki mu večina od nas, če bi mu bili priča, ne bi posvečala prav nobene pozornosti, veliki talenti pa iz takšnih življenjskih utrinkov ustvarijo umetniško delo.

Irène Némirovsky je nekoč na mostu Alexandra III. v Parizu videla deklico, ki se je nagibala preko ograje in gledala v valove Sene, ki je tekla pod njo. Ob njej je bila mlada ženska, po vsej verjetnosti njena angleška guvernanta, ki je nekoga nestrpno pričakovala. Izraz na dekličinem obrazu je bil nesrečen in trd. Ko jo je Irène Némirovsky opazovala, so si ji v mislih sestavljale najrazličnejše zgodbe in eno od njih je uporabila v romanu Ples.

Mlada ženska bi bila lahko Miss Betty, ki čaka na svojega ljubimca, in res je guvernanta deklici, ki se nagiba preko ograje mostu. Deklica je štirinajstletna  Antoinette Kampf. Izraz na njenem obrazu je nesrečen, ker živi v družini, kjer se preveč ne menijo zanjo; trd pa je zato, ker bo njeno sovraštvo zdaj zdaj  dozorelo v maščevanje. V tem trenutku tega še ne ve - nobenega maščevanja ne naklepa - a povsem nepričakovano se bo pokazala priložnost in zgodilo se bo točno tukaj, na mostu Alexandra III. v Parizu, da se bo maščevala svoji mami.

Družina Kampf so "Nouveau rich". Tako rekoč čez noč so se iz običajnih meščanov prelevili v nove bogataše. Ničesar jim ne manjka, razen tega, da bi jih francoska visoka družba sprejela medse. Da bi to dosegli, se gospa Rosine Kampf - Antoinettina mama, odloči, da bo pripravila velik ples, na katerega bodo povabili dvesto ljudi - vse, ki v Parizu kaj pomenijo; tiste, ki jih družina pozna, a tudi tiste, s katerimi se še nikoli niso srečali, a bi jih bilo imenitno gostiti.
Tudi Antoinetta bi šla rada na ples, a mama ji to hladnokrvno prepove. Ne bo namreč dopustila, da bi jo ta večer karkoli zasenčilo - tudi hčerina mladost ne, če o lepoti tako mladega dekleta mogoče še ne moremo govoriti. Madame Kampf želi biti na plesu, ki ga prireja, v središču pozornosti.

Odnos med materjo in hčerjo Kampf je sila težaven. Mati za svojo hčerko ne najde lepe besede, ves čas jo kritizira, ker menda ničesar ne naredi prav. Hči pa na materino vedenje odgovarja z najstniškim kujanjem, kar položaj še dodatno slabša. Njun odnos je zelo nazorno predstavljen v dialogih ali pa materinih monologih. V teh zadnjih je polno sebičnosti, arogance in snobizma, pa prav nobene materinske naklonjenosti in ljubezni.

Najstnica Antoinette je zelo prepričljivo prikazana - po eni strani je še otrok, z otročjim razmišljanjem in gledanjem na svet, otroško jezo in trmo; po drugi strani pa je to že mlada ženska, ki čuti, da je prihodnost na njeni strani, ki se zaveda svoje moči in zna premagati strah. Lahko bi rekli, da na koncu mamo celo razume in do nje čuti usmiljenje. To dvojnost pri Antoinetti je pisateljica čudovito upodobila.

Da bi bolje razumeli vsebino romana Ples, je dobro, če poznamo nekaj podatkov iz pisateljičine biografije. Nastanka romana namreč ni navdihnil samo dogodek na mostu, kjer je Irène Némirovsky opazila deklico z nesrečnim obrazom, ampak je pisateljica snov za svoje delo črpala tudi iz lastnega življenja. 

Ko je roman Ples izšel, je Irène Némirovsky - rojena v Kijevem, v bogati židovski bankirski družin - že več kot deset let živela v Parizu, potem ko je njena družina po Ruski revoluciji pobegnila v Francijo. V začetku obubožani so v Parizu ponovno obogateli in bili tako precej podobni družini Kampf iz romana.
Irène Némirovsky je študirala na Sorboni in študij zaključila z odliko. Poročila se je v židovsko družino in rodila dve hčerki.
Ob izidu romana Ples je bila že slavna pisateljica, znana po vsem Parizu. Leto pred tem je namreč izdala svoj prvenec z naslovom David Golder, v katerem opisuje življenje židovskega podjetnika, ki se v maniri neusmiljenega kapitalizma peha za dobičkom, ob tem pa se odtuji svoji družini. Knjiga je doživela velikanski uspeh. Vsi so jo hvalili, tudi antisemiti, saj je bila podoba pohlepnega žida v skladu z njihovim prepričanjem in ideologijo. Ko so Némirovsko zaradi tega nekateri obtožili antisemitizma, se je branila s trditvijo, da je pač o svojih rojakih pisala tako, kot jih je v življenju doživljala.
V romanu Ples židovstvo ni tako zelo izpostavljeno kot v njenem prvencu, vendar pa je tudi Alfred Kampf - Antoinettin oče, žid, spreobrnjen sicer v katolicizem, a z vsemi lastnostmi neizprosnega kapitalista, ki hlepi le po dobičku, in se popolnoma odtuji ženi in hčeri.

Irène Némirovsky je leta 1939 skupaj s hčerkama prestopila v katoliško vero, a to ni prav nič vplivalo na njeno nadaljnjo usodo. Med drugo svetovno vojno je pisala svoje monumentalno romaneskno delo Francoska suita, v kateri je tako rekoč v živo opisovala potek vojne v Franciji. Od načrtovanih petih delov romana je uspela zaključiti le dva (ki ju imamo, mimogrede, prevedena tudi v slovenski jezik; po njiju pa je bil posnet tudi film). 13. julija 1943 so jo namreč zaprli in štiri dni kasneje je v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau umrla.

Je pa Irène Némirovsky in njenemu možu - ki je bil tri mesece pozneje tudi deportiran v Auschwitz in še isti dan umorjen - uspelo poskrbeti, da sta njuni hčeri preživeli vojno in holokavst. Ko sta se dekleti po vojni zatekli po pomoč k svoji babici, Irènini materi, se je pokazala še ena podobnost romana Ples s pisateljičinim resničnim življenjem.
Težko si predstavljamo, da je kakšna mama takšna, kot je bila madame Kampf v romanu Ples, a glede na biografijo Irène Némirovsky je prav verjetno, da je bila tudi njena mama podobno brezčutna in sebična kot Rosine Kampf. Irène Némirovsky jo je sovražila. In to sovraštvo - kakorkoli obžalovanja vredno je že - je raslo iz semena, ki ga je sejala gospa Némirovsky sama. Iz kakšnega (pokvarjenega) testa je bila, se je najbolje pokazalo po drugi svetovni vojni, ko sta njeni osiroteli vnukinji pri njej iskali pomoč in zavetje, pa ju je hladno zavrnila in poslala proč od sebe.

Roman Irène Némirovsky, Ples, pripoveduje o tem, kako zmotno je lahko mišljenje, da denar rešuje vse težave - češ, samo obogateti moramo, pa bomo srečni - in kakšno sovraštvo se lahko razvije iz takega prepričanja. 
Je tudi zgodba o sladkem maščevanju. Hčerki sta se maščevali svojima brezčutnima materama - Antoinette Kampf na mostu Alexandra III. v Parizu, Irène Némirovsky s svojo knjigo. 
Ob maščevanju opisanem v romanu se bralec težko zadrži, da se ne bi privoščljivo nasmihal, saj je to, pravzaprav nedolžno najstniško dejanje, udarilo ravno tam, kjer je moralo.

★★★★☆

četrtek, 16. december 2021

Jane Austen: Prevzetnost in pristranost

Downton Abbey

Na moj najljubši roman angleške pisateljice Jane Austen sem se spomnila, ko sem gledala televizijsko nadaljevanko Downton Abbey. Mogočna serija v šestih sezonah, vsaka od njih s sedmimi do devetimi epizodami, ki trajajo okrog eno uro, je dodobra zapolnila moje letošnje dolge jesenske večere. Pripoveduje o življenju članov družine lorda Roberta, 7. grofa Crowley, in življenju nekaterih od njegovih številnih služabnikov. Nadaljevanka me je navdušila - nekaj verjetno tudi zato, ker v določeni meri spominja na roman Prevzetnost in pristranost.

Med časom dogajanja v romanu in časom, v katerem poteka serija Downton Abbey, je sicer sto let razlike - pri Jane Austen smo na začetku 19. stoletja, prva epizoda serije Downton Abbey pa se začne dan za tem, ko je potonil Titanik, aprila 1912 - a  tok časa na določene stvari na angleškem podeželju, kot kaže, ni imel velikega vpliva. Še vedno velja neumen zakon o dedovanju, po katerem posestvo in plemiški nazivi prehajajo iz roda v rod le po moški liniji. Hiša polna hčerk za starše tako še vedno predstavlja problem, ki ga je potrebno čim elegantneje rešiti - mogoče še najbolje s tem, da se ena izmed hčerk poroči z bodočim dedičem. S tem se morata ukvarjati tako gospa Bennet iz knjige kot tudi lady Crawley iz nadaljevanke, čeprav se druga - to je pač treba priznati - tega loti precej rahločutneje kot prva. 
Poleg tega bi Darcyjev Pamberley - "razsežna, lepa kamnita stavba, trdno postavljena na pobočje pred verigo visokih gozdnatih hribov", kjer so "sobe velike in snažne in pohištvo v njih primerno lastnikovemu premoženju", prav lahko služil za predlogo graščini Crawleyevih, imenovano Downton Abbey.

No, določene stvari pa je zob časa vendarle obrusil in so se v stotih let spremenile. Ena od njih je položaj žensk - ta se je vendarle nekoliko izboljšal. V času Downton Abbeya si pogumne ženske, namesto da bi se poročile, že lahko izberejo "poklic", ki jim bo prinesel (skoraj) enako spoštovanje kot poroka. V času Prevzetnosti in pristranosti pa je bilo to omogočeno le gospodom, ki so bili tako poleg veleposestnikov in gentelmanov lahko tudi spoštovani advokati in zdravniki. 

Knjiga in nadaljevanka sta si podobni tudi v krasnih in duhovitih dialogih, polnih humorja in ironije, ki potekajo v značilni britanski angleščini. Ta bi morala zadovoljiti vsakega ljubitelja angleškega jezika. 
Nadaljevanko Downton Abbey z veseljem gledajo zelo raznoliki gledalci - ne samo člani britanske kraljevske družine in rojalisti, ampak tudi zapriseženi demokrati, ki sicer že iz principa zavračajo takšna dela - in celo takšni anarhisti kot je Mick Jagger.

A zdaj k romanu Prevzetnost in pristranost.



Kot vsa velika umetniška dela se tudi ta roman lahko bere na različne načine.
Lahko ga berete kot eno izmed najlepših in najbolj romantičnih ljubezenskih zgodb ever. Razvije se med Elisabeth Bennet in Fitzwillamom Darcyjem - dvema, na prvi pogled zelo različnima mladima človekoma. Ona izhaja iz bolj skromnih razmer, on je izredno bogat. Ona je družabna in nasmejana, on redkobeseden in zadržan. Njuna ljubezen mora premagati marsikatero oviro, preden se lahko uresniči. Vsak od njiju se mora najprej zavedati svojih napak in slabosti, jih nato premagati in se truditi naprej, da postopoma in čisto počasi nastane prostor za nekaj lepega - ljubezen in veliko srečo. 
Ta vidik romana je najbolj znan in večina bralk knjigo bere zaradi ljubezenske zgodbe. Ta je zaradi potrebne napetosti začinjena še z dramatičnim zasukom, ob katerem pozitivne lastnosti glavnih junakov pridejo še bolj do izraza. Zelo lepo izpeljano.

Knjigo lahko berete tudi kot dokument časa. Lahko se čudite zakonu o dedovanju, ki sem ga omenila v uvodu, in lahko se zgražate nad gospo Bennet, ki svojim hčerkam tako nesramno in neobzirno išče ženine, da vsi zardevajo. Na ta vidik romana nakazuje že prvi stavek, ki je eden slavnejših prvih stavkov vseh literarnih del. Takole se glasi:

Vsesplošno priznana resnica je, da samski moški s čednim premoženjem nujno potrebuje ženo.

Takoj postane jasno, da se bo v romanu vse vrtelo okrog možitev in ženitev. In da bo zelo hudomušno in zbadljivo zastavljeno. Drži. A vendar se iz tega ne gre preveč šaliti. Ne smemo namreč pozabiti, da je bila v tistem času dobra poroka za ženske vendarle izredno pomembna stvar. Takole pisateljica razmišlja o Elisabethini prijateljici:

Nikoli ni imela dobrega mnenja ne o moških ne o zakonu, a že od nekdaj se je hotela poročiti; za temeljito izobražene mlade ženske z majhnim imetjem je bil to edini časten korak, in čeprav je bilo še tako dvomljivo, da jih bo osrečil, jih je pač še najbolj prijetno zavaroval pred pomanjkanjem. To zavarovanje si je zdaj pridobila; in pri sedemindvajsetih letih in pri tem, da nikdar ni bila lepa, se je dobro zavedala, kakšna sreča je to.

Za ženske iz višjega srednjega razreda - če niso imele premoženja in s tem svobode, ali pa niso dobro izgledale, da bi očarale kakšnega bogatega moškega - je bilo v Angliji v začetku 19. stoletja težko. Ostale so na grbi svojih sorodnikov, kar je bilo neprijetno tako za ene kot za druge. Da bi delale - kot so delala ženske iz nižjega sloja, in same poskrbele za svoje dohodke, pa se tudi ni spodobilo.

Obstaja še tretji način branja. Roman lahko berete tudi tako, kot sem ga tokrat brala tudi jaz - kot atlas najrazličnejših človeških značajev in lastnosti. Mogoče je ta vidik romana celo tisti, zaradi katerega je knjigo Prevzetnost in pristranost vredno brati še dandanes, še posebno v primeru, če po knjigi ne segamo samo zaradi kratkočasja in romantike. Jane Austen je bila natančna opazovalka in inteligentna poznavalka, ki je iz tega kar je opazila in slišala na plesih, večerjah, sprehodih in vseh ostalih druženjih, ki se jih je udeleževala in vedno znova opisovala v svojih romanih, znala pravilno sklepati o človeškem značaju. Iz izraza na obrazu, pogleda in načina govorjenja je zlahka ugotoviti, s kakšnim človekom ima opravka. Ker je bila nadarjena pisateljica, pa je te svoje izkušnje uspela tudi zelo lepo preliti na papir. Tako je nastala svojevrstna zbirka najrazličnejših literarnih junakov z najraznovrstnejšimi značajskimi lastnostmi.

V romanu sta najbolj jasno predstavljeni naslovni dve človeški slabosti. Označujeta naša glavna junaka. On je prevzeten in ona je pristranska. A to je samo najbolj groba oznaka njunih najbolj usodnih lastnosti. Prevzetnost je namreč lahko tudi drugo ime za ponos, ki pa pri tako imenitnem mladeniču, kot je gospod Darcy, ne more biti nekaj slabega. Hudo je, če se prevzetnost razvije v nečimrnost - se pravi, da nekdo ne želi biti nekaj več samo v svojih očeh, ampak želi, da ga tako imenitnega vidijo tudi drugi. Pristranost pri Elisabeth pa nima svojega podaljška samo v predsodkih, kar je že dovolj hudo, ampak se lahko razvije tudi v nesramnost in slabo govorjenje, oz. obrekovanje. O takšnih in podobnih niansah človeških značajev piše Jane Austen in o tem mi je bilo zelo zanimivo brati.
Seveda pa so v romanu opisane še mnoge druge človeške lastnosti, ki so značilne za ostale nastopajoče. Cela množica jih je. Značilnost, ki jo Jane Austen kar najbolj prezira, je neumnost (gospa Bennet), a natančno so orisane tudi lahkomiselnost (Lydia Bennet), brezbrižnost (gospod Bennet), domišljavost in preračunljivost (gospodična Bingley), oholost (lady de Bergh) ter klečeplazenje (gospod Collins). Da pa ne bi mislili, da je v knjigi prostor samo za slabosti, imamo tudi nastopajoče s pozitivnimi značajskimi lastnostmi, kot so ljubeznivost (gospa in gospod Gardiner), prizanesljivost ter dobrohotnost brez bahavosti in pristranskih namenov (Jane Bennet). In še bi lahko naštevala. 

Jane Austen je svoj roman Prevzetnost in pristranost napisala, ko ji je bilo komaj dvajset let. Roman je tako mladosti primerno živahen in iskriv, poln svežine in optimizma. Ker pa je rokopis kar dolgo čakal na to, da so ga objavili, je imela pisateljica čas, da je osnovno besedilo desetletje dolgo urejala in pilila, kar se je izkazalo za zelo dobro. Vpliv zrele in izkušene ženske, ki ve, kakšno je življenje, se v romanu zlahka opazi. Knjiga Prevzetnost in pristranost tako ni samo mladostno razigrana in lahkotna, ampak je tudi zrelo literarno delo polno modrosti. Ta kompleksnost se čudovito izraža v glavni junakinji romana, Elisabeth Bennet - moji najljubši junakinji romanov Jane Austen. Elisabeth na očarljiv način združuje mladostno vihravost in preudarno odraslost, zaradi česar ona in njena ljubezenska zgodba navdihujeta še dandanes.

★★★★★

P.S. Jane Austen se je rodila na danšnji dan pred točno 246-imi leti.

petek, 10. december 2021

Julian Barnes: Hrumenje časa

Leninu se je glasba zdela moreča.
Stalin je mislil, da glasbo razume in ceni.
Hruščev je glasbo preziral.
Kateri od teh je za skladatelja najhujši?
(Julian Barnes: Hrumenje časa)


Hrumenje časa je biografski roman o enem najpomembnejših skladateljev 20. stoletja, Dmitriju Šostakoviču. Rodil se je leta 1906 v Sankt Peterburgu in umrl leta 1975 v Moskvi. Vse svoje življenje je preživel v Rusiji. Zelo dobro je občutil hrumenje revolucionarnega časa, ki se je valilo preko dežele skupaj z Leninom, Stalinom in Hruščevem. Ves čas so ga nadzorovali. Živel je v stalnem strahu, da ga bodo odpeljali, zaprli in umorili - in ne samo njega. In je sklepal kompromise.
 
Če si rešil sebe, si morda rešil tudi tiste okrog sebe, svoje ljubljene. Ker pa bi za rešitev teh storil vse, si naredil vse, da bi rešil sebe. In ker ni bilo izbire, se prav tako ni bilo mogoče izogniti moralni pokvarjenosti.

Ko je skladal svoje simfonije in godalne kvartete je vedno tehtal, kaj sme napisati in kaj ne; kje je meja prepovedanega. 
Bil je živčen človek. Nikoli se ni smejal. Svoje briljantne glasbene ideje, ki oblastnikom prav gotovo ne bi bile všeč, je zavijal v ironijo. A kaj, ko ironije ne moreš vedno uporabiti? In kaj, ko ironije poslušalci ne opazijo?

Če si ironiji obrnil hrbet, se je strdila v sarkazem. Le za kaj je bila potem dobra? Sarkazem je ironija, ki je izgubila dušo.

Knjiga Juliana Barnesa, Hrumenje časa, je čisto v redu biografski roman o Šostakoviču, a za vtis o tem, kakšen človek in kako velik skladatelj je bil, je bolje, da poslušate njegove simfonije, kot pa berete ta roman. 

Za začetek ali pa za pokušino predlagam njegovo Simfonijo št. 7, imenovano tudi Leningrajska. Napisal jo je med 2. svetovno vojno. Njeno protifašistično sporočilo je odmevalo po svetu - vsaj za kratek čas pa mu je simfonija prinesla tudi odpuščanje oblastnikov za njegove prejšnje grehe.  

nedelja, 5. december 2021

Graham Swift: Here we are

Da Graham Swift piše po mojem okusu, sem spoznala že med branjem romana Materinska nedelja. Njegov slog pisanja je umirjen in tankočuten. Kot bi brala Williama Trevorja. Piše o življenju navadnih ljudi na robu velikih zgodovinskih dogodkov. Zgodbe njegovih junakov so postavljene v čas sprememb, ko novo neizprosno izpodriva staro, a ob tem ne dopusti, da bi veliki dogodki zgodovine in sprememb zasenčile usode običajnih ljudi, o katerih piše. Ti in njihova življenja so pomembni, zgodovina pa je samo prefinjena kulisa, pred katero je postavljeno dogajanje. 
Tako je v Materinski nedelji in tako je v njegovem najnovejšem romanu Here we are.

Zaradi dveh stvari se knjige pravzaprav sploh ne bi smela lotiti. Omenjeni sta že na platnicah, jasno predstavljeni, zaradi česar bi morali še dodatno utrditi moje prepričanje, da ta knjiga ni zame. 
A ime Grahama Swifta ima svojo moč in je pometlo z vsemi predsodki. Odločila sem se, da bom vendarle spet enkrat brala o že tolikokrat opisanem ljubezenskem trikotniku med dvema moškima in žensko, ki pa bo tokrat začinjen še s čarovniškimi triki in iluzijami, ki tudi niso nekaj, kar bi me posebej fasciniralo, prej obratno.
A odločitev, da knjigo preberem, je bila pravilna:)


Dogajanje romana je postavljeno v avgust leta 1959 v angleško obmorsko mesto Brighton. Tam na slavnem brightonskem pomolu vsak večer poteka varieté, v katerem med drugim nastopajo tudi trije mladi umetniki. Jack je conferncier ali povezovalec programa, ki nastopa tudi s svojimi točkami; Ronnie in Evie pa poletne dopustnike zabavata s čarovniškimi triki in iluzijami. Jack in Ronnie sta se spoznala med služenjem vojaškega roka in Jack je bil tisti, ki je Ronniju priskrbel delo v varitéju. Ronnie je za svoj nastop potreboval še asistentko in tako v zgodbo vstopi še Evie. 

Čarovniška točka je med gosti predstav izredno priljubljena in mladi čarovnik ter njegova čedna pomočnica postajata vse slavnejša. Nekako kar samo po sebi postane razumljivo, da se Pablo in Eve (takšni sta njuni umetniški imeni) zaljubita in zaročita. Ta zveza ni samo logična posledica njunih občutij, ampak je ugodna tudi za predstavo samo in njuno nadaljnjo umetniško kariero.
A tudi Jack je očaran nad Evie. Vsak večer se pomeša med publiko, da si ogleda čarovniški nastop. Ne zanimajo ga triki in iluzije, njegovi oči se zadržujejo le na Evie. And here we are. Ljubezenski trikotnik je tu.
Od ostalih podobnih trikotnih razmerij, opisanih v mnogih drugih romanih, se ta razlikuje po tem, da ga je pisatelj uspel ustvariti, ne da bi pri tem potreboval opise ljubosumnosti, tekmovanja in rivalstva. Še ljubezen je bolj težko opaziti, zato pa je toliko več očaranosti ali - če smo že pri tem - začaranosti. Kljub temu kemija med nastopajočimi deluje.

Tekom romana se pisatelj v svoji pripovedi pogosto pomakne tudi v preteklost. Opisuje otroštvo glavnih junakov in se elegantno premika od zgodbe enega do zgodbe drugega. Največ pozornosti posveti Ronniejevi preteklosti. Tukaj potem nastopi čas za tiste velike zgodovinske dogodke, ki sem jih omenila v uvodu, in so navzoči v Swiftovih delih kot sijajno in obenem presunljivo ozadje dogajanja. V tokratnem primeru je to medvojna evakuacija angleških otrok iz velikih mest na podeželje, ki so jo organizirali zaradi Hitlerjevega bombardiranja Londona na začetku druge svetovne vojne. Kakor so s tem preseljevanjem mislili le dobro in želeli otroke samo zavarovati, se je pogosto obrnilo precej slabše, kot je bilo zamišljeno. Otroci so se med odsotnostjo ne samo odtujili od svojih staršev, pogosto so z njimi v novih začasnih domovih tudi slabo ravnali.
No, pri Ronniju, ki je bil eden od teh evakuiranih otrok, ni bilo tako. Medvojni čas, ki ga je preživel na podeželju pri starejšem zakonskem paru, ki ni imel svojih otrok, je bil najlepši čas njegovega življenja. A lepe stvari v takšnih primerih povlečejo s seboj tudi neprijetnosti, eden od njih je občutek krivde in sicer tako na eni kot na drugi strani razmerij med otrokom, pravimi in nadomestnimi starši. Ta vidik zgodbe je v knjigi izredno lepo in pretanjeno orisan.

Zelo prepričljivo je predstavljen tudi prelomni čas konca petdesetih in začetka šestdesetih let 20. stoletja - čas sprememb, v katerem se osebe Swiftovih romanov vedno znova znajdejo, pisatelj pa opisuje njihove reakcije na spremenjene razmere v družbi. V tokratnem romanu so te spremembe predstavljene z varitéjem samim. Vsi čutijo, da se čas takšnih vrst zabave izteka in da na odre namesto čevljev za step, cilindrov, hokus-pokusov in sprehajalnih palic, stopajo usnjene jakne, jeans in kitare Rockabye Boys.
Da je to res tako in da bodo imele te spremembe na naše tri glavne nastopajoče pomemben vpliv, se pokaže, ko zgodba romana naenkrat in dokaj nepričakovano preskoči petdeset let v prihodnost. To majhno presenečenje, ki zgodbo osvetli na nov način, romanu prida dodatno napetost, ki se z nadaljevanjem samo še stopnjuje, vse do konca, ko vendarle izvemo, kaj se je zgodilo in kaj je bilo tisto, kar je tako pomembno vplivalo na dogajanje.

Roman Here we are, enega najpomembnejših sodobnih angleških pisateljev, Grahama Swifta, je pripoved o treh varietéjskih umetnikih, ki v avgustu 1959 doživijo nekaj, kar jih zaznamuje za celo življenje. Roman pripoveduje celotne življenjske zgodbe vseh treh glavnih junakov - kar je glede na to, kako kratek je (ima manj kot dvesto strani), težko verjeti, ne da bi predpostavili, da je zaradi tega pri tem površen in nedosleden. Ne, zgodbe vseh treh - posebno pa Ronniejeva, jasno in verodostojno zažarijo pred bralčevimi očmi. Nič pomembnega ne manjka. Zvemo vse, kar moramo vedeti. V življenju je pač včasih tako, da ena stvar, en dogodek, usodno vpliva na potek vsega nadaljnjega življenja in razloži vse. V romanu Here we are je takšen potek življenja opisan mirno, brez pretiranih čustev, a doživeto in prepričljivo.

★★★★☆

torek, 30. november 2021

Brina Svit: Nove definicije ljubezni

Zbirka kratkih zgodb Nove definicije ljubezni, Brine Svit, je kot bombonjera s čokoladnimi pralinami.

Vzamem eno pralino in jo dam v usta... mhm, kako lepo se stopi, kako sladka je. Takoj si zaželim novo. Vzamem drugo. Tudi ta je sladka, mamljiva,...hm ne bistveno drugačna od prve. Mogoče je v tej drugi nekaj več temne čokolade in ima zato kanček grenkobnega priokusa. Želja po novem sladkem zalogaju vztraja. Poskusim tretjo pralino... hja, razočaranja ni več mogoče skriti. Zdi se, da je glavna sestavina pralin običajni sladkor, ki sicer sproža prijetna občutja, ki božajo dušo in telo, a samo za trenutek, saj kar prehitro splahnijo in za sabo pustijo praznino in plehkost. Ko pojem četrto, se že dolgočasim in želodec se začne upirati, tako da vem, da bo treba - čeprav težkega srca, saj gre vendar za priznano znamko bombonjere - končati s sladkanjem. Zaprem škatlo s pralinami in jo pospravim v omaro. Mogoče pa kdaj drugič pojem do konca. Obenem pa že vem, komu bi lahko točno takšno bombonjero podarila - recimo za božič ali novo leto - in mu pripravila veliko veselje. Imamo pač različne okuse in različne želodce. K sreči.

V knjigi Nove definicije ljubezni je zbranih deset ljubezenskih kratkih zgodb. V njih so ženske nesrečne v zakonih ali pa so samohranilke, osamljene in nezadovoljne. Hrepenijo po moškem, ki ga potem - kot po naključju in na najbolj neobičajnih krajih, tudi srečajo. Ta moški je vedno nekaj let mlajši od njih, dobro izgleda, ima nekaj dni staro brado, je pozoren in se ukvarja z umetnostjo. 
Včasih je moški tudi osrednji lik v zgodbi. Ta moški potem tekom pripovedi doživi neprijetno presenečenje, ki mu jasno pokaže, da ženske, s katero živi, sploh ne pozna. 
Pisateljica v svojih zgodbah veliko piše o takšnih in drugačnih oblekah ter čevljih, o kremah in maskah za obraz in bledo rožnatih šminkah. Pijeta se šampanjec in bordojec ter jedo kruhki z gosjo pašteto.
Romantika in sentimentalnost. In veliko ljubezni, ki pa ni prav nič na novo definirana.
Vse zgodbe se končajo srečno ali pa vsaj optimistično z upanjem na nov začetek in boljše življenje.

Za Brino Svit in njene knjige še vedno velja čisto vse, kar sem pred leti napisala ob recenziji njenega romana Noč v Reykjaviku. Če še niste, prosim, preberite, da me ne boste napačno sodili ;)


četrtek, 25. november 2021

Thomas Mann: Die Betrogene

Ko je novela Die Betrogene izšla, je bil odziv med bralci in literarnimi kritiki zelo različen. Nekaterim je bilo delo všeč, drugi so bil nad njim razočarani. "Smrt v Düsseldorfu", "protiutež Smrti v Benetkah" ali "pozni mali zmazek" so samo nekatere od označb, ki so jih uporabili literarni kritiki, ko so pisali o zadnji Mannovi noveli. Sam je svojo kratko zgodbo, Die Betrogene (kar bi lahko prevedli kot Prevarana, ali še bolje Opeharjena, oz. Ogoljufana) imenoval "pesem o življenju in smrti"; še bolj nazorno pa jo je opisal kot "zgodbo o ženski, ki ni za ženske".

Tema novele je tista, ki je problematična. V 20-ih letih prejšnjega stoletja - v času dogajanja, je bilo govoriti o tem tabu. V 50-ih letih - ob izidu novele, je pomenila perverznost, o kateri se sicer lahko govori in piše, a samo s posmehom. V današnjem času takšna razmerja sprejemamo, a se nam še vedno zdijo malce kočljiva in ob njih večinoma občutimo vsaj malo zadrege.
Da ne bom preveč okolišila, naj kar takoj napišem - v noveli Die Betrogene se ženska v menopavzi noro zaljubi v mladeniča, ki je mlajši od njene hčerke.


Gospa Rosalie von Tümmler je nekaj čez petdeset let stara vdova, ki skupaj s svojo hčerko in sinom živi Düsseldorfu. V to mesto se je preselila po moževi smrti pred približno desetimi leti in sicer zaradi dveh razlogov. Prvi je ta, da je v mestu veliko zelenih površin in parkov, Rosalie pa je velika ljubiteljica narave. Drugi je ta, da se tu nahaja cenjena Umetnostna akademija. Rosaliejina hči Anna ima namreč veselje do slikanja in na düsseldorfski umetnostni akademiji bi ta svoj talent lahko dodatno razvila. Hči Anna je stara devetindvajset let in neporočena. Rodila se je s kepasto nogo, zaradi česar je bila v otroštvu in najstniških letih za marsikaj prikrajšana. Razvila se je v resno mlado žensko, ki je svoji materi bolj prijateljica in zaupnica kot hčerka.
Sin Eduard je sedemnajstletni gimnazijec, ki se pripravlja na maturo. Angleščina sicer ni maturitetni predmet, a Eduard bi rad postal inženir in že zdaj ve, da ga bo študijska ali pa poklicna pot nekoč zanesla tudi v Ameriko. Mamo zato prosi, da mu omogoči nekaj ur dodatnega pouka iz angleškega jezika, katerega znanje mu bo nekoč prav gotovo prišlo zelo prav.

And here we go:) Ken Keaton je štiriindvajsetletni Američan, ki je prišel v Evropo, da bi se boril v prvi svetovni vojni. Ko je bil ranjen in častno odpuščen iz vojske pa je namesto, da bi se vrnil domov, ostal v  Evropi. Trenutno je v Düsseldorfu in se preživlja s poučevanjem angleščine. Vsi ga imajo radi in v vseh "dobrih hišah" mesta je zelo dobrodošel. Vsi bi se pogovarjali z njim in se vadili v angleški konverzaciji. 
Kenu je vse dovoljeno. Na večerje v düsseldorfsko visoko družbo lahko hodi v navadni obleki in ne potrebuje smokinga kot vsi ostali gospodje. Pri večerji lahko meso razreže, nato nož odloži na rob krožnika, vilico preprime v desno roko in začne jesti, pa se nad njegovim početjem nihče ne bo zgražal. 
Ken je navdušen nad Evropo in njeno zgodovino. Evropska zgodovina je v primerjavi z zgodovino njegove domovine toliko bogatejša! ves čas zagotavlja in o zgodovini Düsseldorfa ve več kot vsi člani družine von Tümmler skupaj. A Ken Keaton v Ameriki ni študiral samo evropske zgodovine, ampak je tudi pridno treniral atletiko, kar düsseldorfske gospe zlahka opazijo v njegovih širokih ramenih in ozkih bokih.

V tega postavnega in simpatičnega mladeniča, ki njenega sina nekaj ur tedensko poučuje angleščino in po pouku včasih ostane tudi na večerji, se Rosalie zaljubi. Svojo ljubezen do mladeniča skriva pred vsemi ostalimi in tudi pred njim samim, saj se je vsaj malce sramuje. Zaskrbljena pa je tudi zaradi tega, ker ni več "čisto prava ženska",  ali kot piše v bibliji o Sari "se ji je nehalo dogajati, kar se dogaja ženskam". A vendar je srečna in zaradi ljubezni povsem pomlajena; oči se svetijo, koža se blešči, lasje - čeprav posiveli, so bujni in sijoči.

Svoja občutja pa nekoč le zaupa hčerki Anni in med materjo ter hčerko se razvije zanimiv dialog o odnosu med človeškim duhom in telesom. Resna in inteligentna Anna je prepričana, da je duh tisti, ki se mora prilagoditi telesu, kar bi v konkretnem primeru pomenilo, da se mora materin duh - pa četudi je še tako mladosten in ženstven, prilagoditi spreminjajočemu se - da ne rečemo, starajočemu se telesu in se odreči kakršnim upom po ljubimcu. Rosaliejino mnenje pa je popolnoma drugačno. Nikakor noče, da bi jo stlačili v podobo nekakšne matrone - dostojanstvene, a vendar na rob življenja porinjene ženske, ki nima več pravice do ljubezenskega življenja.  Prepričana je, da duh dela čudeže in ima velik vpliv na telo - lahko ga spremeni in pomladi - prilagodi sebi.
Ja, in potem se zgodi nekaj, kar Anno osupne, da ostane brez besed, njeno mamo pa okrepi v njenem prepričanju. Rosalie namreč - čeprav že nekaj časa v menopavzi,  ponovno dobi menstruacijo.

Grad Benrath

Rosalie - opogumljena v svoji "polni ženskosti", si potem upa svoja čustva priznati tudi Kenu. To se zgodi neko nedeljo, ko se skupaj z Anno, Eduardom in seveda Kenom odpravi na izlet v grad Benrath v okolici Düsseldorfa. V noveli se dvorec imenuje Holterhof, a iz opisa gradu in parka ob njem, kakor tudi lege ob Renu, je jasno, da je imel Thomas Mann v mislih grad Benrath. Ta je dandanes še vedno takšen, kot je opisan v noveli in kakršnega so doživeli junaki iz novele Die Betrogene. Fasada dvorca je še vedno razkošno rokokojska in če si želite ogledati notranjost, si morate tako kot Rosalie in Ken na čevlje navleči še copate iz flisa, da ne poškodujete dragocenega parketa.
Med ogledom gradu sta Rosalie in Ken smuknila v eno od skritih soban v dvorcu in tam mu je potem povedala, da ga ljubi. Ken ob ljubezenski izpovedi ni bil prav nič presenečen, saj ni bilo prvič, da se mu je - čednemu, kot je bil - pripetilo kaj takega. Takoj je bil pripravljen za to, da se naslednji večer spet srečata in skupaj preživita noč.

Grad Benrath

Ja, in potem nastopi kritična točka, ki je menda v literarnih delih, ki opisujejo ženske, ki se ne držijo ustaljenih in splošno veljavnih pravil, nujna. No, vsaj v 19. in 20. stoletju je bilo tako. Sicer pa, ... saj niste pričakovali, da se bo za Rosalie in Kena vse srečno končalo? Ne, Rosalie mora ravno tako, kot so to morale Emma Bovary, Effi Briest, Ana Karenina, pa še katera druga, umreti. S to razliko, da je Thomas Mann junakinji svoje novele pripravil še posebno tragično usodo. Grdo od njega. Zaradi tega Rosalie lahko imenujemo Opeharjena ali Prevarana - die Betrogene.

Thomas Mann se gre ginekologa. V noveli je lepo opisal dismenorejo ali bolečo menstruacijo (gospodična von Tümmler), znake menopavze (gospa von Tümmler) - za veliki finale novele pa še zrnatocelični karcinom jajčnikov, ki izloča estrogene. Zaradi njega namreč Rosalie umre. Perverzna igra narave (ali pa Thomasa Manna), bi lahko rekli, saj je Rosalie prepričana, da njena ponovna menstruacija pomeni zmago ljubezni ali pa duha nad telesom, v resnici pa je bilo ravno obratno - zmagala je smrt, kajti Rosalie ponovne menstruacije ni dobila zaradi ljubezni, pač pa hormonov, ki jih je izločal smrtonosni tumor. Uboga, naivna, opeharjena Rosalie, s katero se je narava kruto poigrala.

Banketna dvorana, 
grad Benrath

Zgodba o Rosalie von Tümmler je zgodba o nemogoči ali prepovedani ljubezni. Ravno takšno ljubezen je doživel tudi Thomas Mann - pisala sem že o Klausu Heuserju. Thomas Mann ga je, takrat sedemnajstletnega, spoznal med počitnicami na otoku Sylt in se zaljubil vanj. V luči tega potem ni nikakršno naključje, da je dogajanje novele Die Betrogene postavljena ravno v mesto Düsseldorf, saj je bil Klaus Heuser doma v tem mestu in njegov oče je bil direktor tamkajšnje umetnostne akademije - ja, točno tiste, na kateri se je učila slikanja tudi Rosaliejina hči Anna. O fiktivnem srečanju med Thomasom Mannom In Klausom Heuserjem, ki naj bi se pripetilo v Düsseldorfu kmalu za tem, ko je izšla novela Die Betrogene, pa je pisal Hans Pleschinski v svojem romanu Königsalle. Tudi v tem romanu - tako kot je to v noveli, je dogajanje v tistem najpomembnejšem trenutku postavljeno v dvorec Benrath, oz. v park v njegovi okolici.

Če odmislimo pisateljev ironični pogled na menopavzalno žensko, ki si dovoli to neumnost, da se zaljubi v mladeniča, ki bi bil lahko njen sin, je to zelo dobra novela. Rada sem jo brala. Čudovito je zgrajena in posebno stranske osebe so zelo lepo opisane in verodostojne. Skozi Kena Keatona se sipajo ameriške izkušnje, ki jih je Thomas Mann pridobil ali pa jim je bil priča med izgnanstvom v Združenih državah Amerike. Glavna vrlina novele je pa tako ali tako tema, ki ji je Thomas Mann zvest v večini svojih del. To je nasprotje in ob enem usodna povezanost med ljubeznijo in smrtjo. Eros in Tantos pogosto hodita z roko v roki. V noveli je to razmerje simbolizirano v črnih labodih z rdečim kljunom, ki živijo v parku gradu Benrath.

Zakaj pa novela ni bila primerna za to, da bi jo brale ženske, si lahko odgovorite kar sami. Kar nekaj razlogov bi lahko našteli, ki pa so dandanes že vsi zastareli in nič več omembe vredni.
Berite romane in kratke zgodbe Brine Svit. Tam se moški vedno zaljubljajo v starejše ženske in ženske imajo vedno mlajše ljubimce ;)

torek, 16. november 2021

Stanislaw Lem: Solaris

Skromnost nam brani izreči naglas, a včasih si mislimo, kako imenitni smo. V resnici, v resnici pa nočemo osvajati vesolja, radi bi samo razširili Zemljo do njegovih mej.
(Stanislaw Lem: Solaris)
======================================================

Solaris je planet, nekaj svetlobnih let oddaljen od Zemlje. Pozornost zemeljskih znanstvenikov je pritegnil zaradi svoje orbite. Ta bi morala biti kaotična in nestabilna, saj Solaris kroži okrog dveh sonc - modrega in rdečega, ki s svojo gravitacijo nenehno vplivata na planetovo kroženje in spreminjata njegovo orbito. Ker se je Solarisova orbita izkazala za stalno, si je planet "z mesta enega izmed več sto vsako leto na novo odkritih planetov, dvignil na rang telesa, ki zasluži posebno pozornost." Proti planetu so odletele prve raziskovalne odprave in v njegovi orbiti so zgradili raziskovalno postajo Solaris. Razvila se je nova raziskovalna veda imenovana solaristika, ki je raziskovala planet in ga poskušala razumeti. A solaristi v svojem raziskovanju in preskušanju hipotez niso prišli daleč. Vse njihovo znanje o Solarisu je bilo kljub večletnemu natančnemu raziskovanju bolj ali manj omejeno le na spoznanje, da stabilnost orbite planeta ohranja ogromen ocean, ki prekriva večino planeta in da je ta ocean živo bitje. Kakor je odkritje, da je na planetu Solaris eno samo bitje in da je to ocean želatinaste mase, ki zna razmišljati, nenavadno in na prvi pogled zanimivo, je veliko navdušenje, ki ga je planet vzbudil pri zemeljskih znanstvenikih, začelo z leti plahneti. Kajti Zemljanom kljub številnim poskusom s prebivalcem Solarisa ni uspelo vzpostaviti stika in zemeljske raziskave ter razlage dogajanja so obtičale na mrtvi točki.

Dogajanje v romanu Stanislawa Lema se začne približno sto let po tistem, ko so ta nenavadni planet odkrili. Na Solaris prispe psiholog in solarist dr. Kris Kelvin. Takoj ugotovi, da se na postaji dogajajo čudne stvari. Eden izmed raziskovalcev, dr. Gibarian, je mrtev in naj bi pred kratkim naredil samomor, ostala dva, dr. Snaut in dr. Sartorius, tičita v svojih sobah in tam nekaj skrivata. Nihče od njiju Kelvinu noče povedati, kaj se dogaja. Bo menda že sam videl in do takrat nima pomena karkoli razlagati, saj tako ali tako ne bi verjel.


Kaj se dogaja, izvemo že zelo hitro.
Na postaji Solaris vsak, potem ko prespi prvo noč, dobi svojega "gosta". To je materializirana oblika njegovih najglobljih in najizrazitejših občutij, misli in doživetij ali kot piše v romanu: To niso niti osebe niti kopije določenih oseb, ampak materializirane projekcije tega, kar o določeni osebi vedo naši možgani. 
Pri Krisu je to njegova pred desetimi leti umrla žena Harey. Umrla je zaradi samomora, ki ga je naredila, ker jo je Kris želel zapustiti. "Gostja" je dvojnica Krisove žene, a ji vendar ni povsem enaka. Določene stvari se spominja, drugih ne. Ve, da je nekaj narobe in nenormalno, ter je zaradi tega zmedena. Ves čas mora biti v Krisovi bližini - če ji kdo to želi preprečiti, postane nervozna in celo nasilna.

Vsebina romana ob "gostih" zajadra v psihološke vode. Kris se mora ob "novi" Harey soočiti s svojo podzavestjo in občutki krivde ob njenem samomoru. Zdaj razume, zakaj je eden izmed članov raziskovalne skupine na postaji naredil samomor in zakaj se ostala dva prestrašeno skrivata v sobah, skupaj s svojima "gostoma", ki ju nočeta nikomur pokazati.
Krisovo soočanje in sobivanje s Harey se razvija od zanikanja njenega obstoja, trenutka, ko se jo želi na vsak način znebiti (pa to ne gre), preko tega, da se mu začne smiliti in trpi skupaj z njo, do takrat, ko se vanjo zaljubi in je noče več izgubiti.

Ob prebiranju romana izvemo, kako so "gostje" nastali. Seveda ste že uganili, da je njihov obstoj povezan z živim oceanom planeta Solaris. A ob tem se vseeno postavlja obilica dodatnih vprašanj. Ali preko "gostov" ocean komunicira z ljudmi? Zakaj raziskovalce na postaji trpinči na tako prefinjen način? Zakaj šele po toliko letih? Odgovori na ta vprašanja so skriti v znanstvenih razlagah o tem, kako bi lahko potekalo naše srečanje z izvenzemeljskimi bitji, pa tudi v teoloških razsežnostih našega razmišljanja. Zelo fajn.

Po romanu Solaris poljskega pisatelja Stanislawa Lema je leta 1972 ruski režiser Andrej Tarkowski posnel film, ki velja za klasiko. Trideset let pozneje so v Hollywoodu naredili remake z Georgem Cloonyjem v vlogi Krisa Kelvina. Pri obeh filmih je dogajanje postavljeno tudi na Zemljo - kar za knjigo ne velja, saj se tam vse dogaja le na Solarisu - s čimer sta režiserja lažje razložila okvir zgodbe, se pravi razmerje med Krisom in Harey pred njeno smrtjo na Zemlji, pa tudi vse, kar so znanstveniki v zadnjih sto letih odkrili o Solarisu in njegovem edinem prebivalcu. Hollywoodski film je bistveno krajši od ruskega - jasno, povsem po okusu sodobnih filmskih gledalcev, ki so v teku let med obema filmoma izgubili nekaj svoje potrpežljivosti in zmožnosti koncentrirati se - tako v njem ni prostora za slike oceana, njegovo spreminjajočo se gladino, meglo, ki se dviga iznad njega in se barva v hladno modri ali toplo rdeči barvi, pač odvisno od tega, katero od sonc je nad obzorjem. Tudi razvoj odnosa med Krisom in Harey, ki sem ga omenila, je v starejšem filmu po mojem mnenju precej bolje prikazan kot v sodobni različici, pa čeprav George Clooney igra prepričljivo in zelo zelo gledljivo. Zanimivo je tudi to, da film iz leta 1972 -  iz časa, v katerem filmskim ustvarjalcem še ni bilo na voljo toliko možnosti za ustvarjanje spektakularnih in posebnih učinkov, uspe bolje graditi suspenz in celo horor kot v filmu iz leta 2002. 
S filmoma Solaris se je tako še enkrat potrdilo dejstvo, da so remaki ponavadi slabši od filmov, ki so jim bili v navdih. Se pa oba filma trudita preseči rasizem, ki je nenamerno zašel v roman. Tako so Gibarianovo "gostjo", ki je bog vedi zakaj debela črnka, oblečena le v slamnato krilce, v obeh filmih zamenjali z otrokom, Gibarianovim sinom. V filmu iz leta 2002 pa so naredili še korak naprej v boju proti rasizmu ter šovinizmu in dr. Sartoriusa nadomestili s temnopolto znanstvenico.

Stanislaw Lem (1921-2006) je doživel premieri obeh filmov. Ali sta mu bila všeč, ne vem; vem pa - iz dokumentarnega filma o njem - da je živel zapleteno življenje, kjer je za svojo varnost in pogosto celo samo za golo preživetje moral sprejemati sporne odločitve in sklepati neprijetne kompromise. Njegovi družini - čeprav so bili židje, je med nemško okupacijo uspelo čudežno preživeti holokavst, zaradi česar so bil sumljivi. Po 2. svetovni vojni je pisal članke, ki so bili kritični do nove oblasti, a tudi socialistična propagandna besedila. Zapriseženi ateist je redno objavljal kolumno v katoliškem časniku. Ko je padla železna zavesa, je bil zelo nezaupljiv in ni verjel, da bo kaj bolje. Ob terorističnih napadih na New York v začetku 21. stoletja pa je izgubil zaupanje v človeško civilizacijo. Umrl je kot pesimist, kar je glede na to, kaj vse je v svojih delih pravilno predvidel, zaskrbljujoče.
A mi smo vseeno veseli, da imamo njegove znanstveno-fantastične romane - Solaris je samo eden izmed njih, najbolj znan. Glede na daljnje leto, v katerem je izšel - to je leto 1961, se presenetljivo lepo bere.

★★★★☆

Stanislaw Lem
v svoji knjižnici
v Krakovem

četrtek, 11. november 2021

Miljenko Jergović: Sarajevski marlboro

Miljenko Jergović se je rodil leta 1966 v Sarajevu. Leta 1993, med Bosansko vojno, se je preselil v Zagreb. Velja tako za bosanskega kot tudi za hrvaškega pisatelja. Z zbirko kratkih zgodb Sarajevski marlboro je v trenutku postal mednarodna pisateljska zvezda. Bil je prvi, ki je o vojni v Jugoslaviji pisal drugače, kot so nekateri mogoče pričakovali - ne tako zelo patriotsko in domoljubno.


Kratke zgodbe opisujejo življenje v okupiranem Sarajevu. Vsaka od njih se posveti enemu dogodku, enemu predmetu ali enemu človeku. Vedno gre za majhne stvari ali male običajne ljudi in njihove vsakdanje pripetljaje. Utečene življenjske poti grobo in surovo prekine vojna - streli ostrostrelcev, granate in bombe.
Zgodbe so nekaj posebnega, ker se dogajajo v Sarajevu. Ne zato, ker je mesto med vojno doživelo nekaj, kar bi ga bistveno razlikovalo od usod drugih mest (vsak kraj na vojnem področju je v letih med 1993 in 1995 doživel nekaj, kar ga je še posebno tragično zaznamovalo), pač pa zaradi Sarajevčanov samih. Ni veliko mest na svetu, kjer ljudje treh narodov in treh veroizpovedi že tako dolgo živijo skupaj, kot je to ravno v Sarajevu. Zaradi tega njihove usode izstopajo in so mogoče še posebno tragične.

So Sarajevčani do vojne živeli v sožitju in prijateljstvu? Ali pa sta bila že pred spopadi pod površino složnega sobivanja skrita sovraštvo in ledeno neprenašanje? V prvih dneh vojne so se Sarajevčani trudili dokazati, da se resnica skriva v pritrdilnem odgovoru na prvo vprašanje. "Na začetku smo verjeli, da se je treba od Zla na vsak način razlikovati." in  "Vsak dan je situacija vse bolj potrjevala Laž o bosanskem sovraštvu, laž o tej državi ledenega neprenašanja." 
Potem pa... 
"Ker pa ni nihče ničesar naredil za Resnico, je prenehala funkcionirati kot argument. Če boste enkrat pisali kakšno zgodovino, ne verjamem, da bo sploh omenjena. Tudi kot opomba ne. Resnica bo žaljiva, če jo bo kdo tudi izgovoril, tako za Srbe kot za Hrvate in Muslimane. Prvi so spodbudili in naredili zločin, drugi pa so v svoji muki verjeli, da imajo prav in da je treba misliti kot oni in delati kot oni. Vse, kar se bo še naprej dogajalo, bo samo refleks te katarze v zlu, vendar ne bo imelo nobene zveze s tistim, kar sta Bosna in Sarajevo bila."

V knjigi ni poročil o velikih bitkah in pogumnem bojevanju, pač pa v njej najdete zgodbo o muslimanski deklici in  hrvaškem saksofonistu, o jablani, ki raste na meji in ovenelem kaktusu, volkswagnovem hrošču. Stil pisanja je racionalen, skoraj hladen in brezčuten. Mogoče se prav zaradi tega v vsaki od malih stvari, ki so opisane v zgodbah zbirke, veliki zgodovinski dogodki zrcalijo še jasneje in bolj tragično.

Primer, kjer pa pisatelj vendarle ne more skriti svojih čustev - žalosti in razočaranja - je zadnja zgodba zbirke, ki ima svoj lastni razdelek z naslovom Who will be the witness. No, knjige že ne bodo priče dogodkov v tem mestu, saj je velika sarajevska knjižnica, slavna Vijećnica, med vojno zgorela. "Pobožaj nežno svoje knjige, tujec, in se spomni, da so prah," resignirano zaključi Miljenko Jergović svojo knjigo in ne verjame več niti tega, da bodo literatura ali umetnost ali kultura Sarajevčane rešile pred zlom.
Sicer pa takole o gorečih knjižnicah:
Nad glavo zaslišiš žvižg, mineta dve, tri sekunde napetosti, potem pa se spodaj, nekje v mestu, razpoči eksplozija. S svojega okna se to mesto vedno dobro vidi. Najprej kot visok, vitek stolp prahu, ki se spremeni v dim in ogenj. Čakaš še nekaj trenutkov, da prepoznaš, za katero stanovanje gre. Če je ogenj počasen in len, gre za zažgan dom nekega siromaka. Če plane v veliko modro kroglo, potem gori nekogaršnje lepo urejeno podstrešje, obito s polakiranim ladijskim podom. Če gori dolgo in vztrajno, je zgorel dom bogatega lastnika čaršijske trgovine, poln starinskega masivnega pohištva. Če pa se plamen dvigne iznenada, divji in razuzdan kot lasje Farrah Fawcett, in še hitreje izgine ter pusti, da veter raznaša pepelnate lističe nad mestom, potem veš, da je pravkar zgorela nekogaršnja domača knjižnica. Ker si v trinajstih mesecih bombardiranja videl veliko teh razigranih plamenic, se ti zdi, da je Sarajevo ležalo na knjigah.

Pogosto se zgodi, da me prave knjige najdejo v ravno pravem času. Za Sarajevski marlboro sem slišala že pred leti, verjetno kmalu po izidu knjige v slovenskem prevodu leta 2002. Priporočila mi jo je znana kardiologinja (cenjena po svojem znanju in prepoznavna po svoji govorici), češ, da je to izredno avtentična knjiga o medvojnem dogajanju v njenem rodnem mestu in več kot vredna branja. No, preteči je moralo še kar nekaj let, da sem knjigo končno res prebrala. Je že moralo biti tako, da mi je bilo namenjeno, da jo berem v luči še ene zgodbe, ki se je dogajala v obdobju vojn na področju Jugoslavije. Ta druga zgodba je resnična, brez najmanjših primesi fikcije, dobila pa sem jo pred kratkim - ne ravno iz prve, vendar pa iz zanesljive druge roke. Pripoveduje o dogajanju v taborišču Manjača, kjer so četniki zadrževali muslimanske in hrvaške ujetnike. Kako grozno je bilo tam, naj povzamem z enim samim stavkom, ki ga je napisal ravno Miljenko Jergović v eni od svojih poznejših knjig: "Če so bila nemška taborišča tovarne, so bile ustaška obrtne delavnice." Manjača je bila sicer četniško in ne ustaško taborišče, a stavek velja tudi zanjo.
Enega izmed nastopajočih v Sarajevskem marlboru so tudi poslali v Manjačo, potem ko so mu umorili - da ne napišem kako, ženo in otroka. Kaj se je v Manjači z njim dogajalo, v zgodbi ni zapisano, je pa iz nje prišel popolnoma spremenjen. Pomoč psihologov mu ni bistveno pomagala in o dogodkih, ki so se mu pripetili, ni mogel spregovoriti. Grozljiva podobnost z resnično zgodbo, v kateri se prav tako nekdo trudi živeti s posledicami ujetništva in mučenja v Manjači in je šele po več kot dvajsetih letih začel o tem pripovedovati osebi, s katero je leta dolgo razvijal zaupanja vreden odnos, me je resnično pretresla. Ta zgodba je Sarajevski marlboro osvetlila še z dodatnega kota. 

Zbirka kratkih zgodb Miljenka Jergovića je za bralca to, kar je za kadilce cigaret znamke marlboro, sarajevski marlboro. Srajevske cigarete marlboro so namreč drugačne od cigaret marlboro, ki so izdelane v drugih državah. Narejene so iz mešanice lokalnega tobaka in so prilagojene okusu bosanskih kadilcev. Kakšnega tujega kadilca, ki sicer kadi cigarete marlboro, lahko ta okus preseneti. A presenečenje je po prvih vdihih in začetnem začudenju vendarle pozitivno, saj gre za eno boljših tobačnih mešanic. 
Točno tako je tudi s kratkimi zgodbami Sarajevski marlboro. Zbirka je dobra mešanica kratkih zgodb, v kateri gre uživati, pa čeprav je njihov okus grob in surov. A takšno je pač Zlo, ki - če hočemo ali ne - živi med nami in je v zgodbah Miljenka Jergovića pokazalo še eno od svojih mnogoterih oblik.

ponedeljek, 1. november 2021

Jerzy Andrzejewski: Pepel in diamant

S tebe kot s smolnate bakle plameni
venomer goreče cunje plapolajo.
Ti pa goriš in ne veš, ali se osvobajaš,
ali bo vse, kar je tvoje, izgubljeno.
Mar bosta ostala pepel le in zmeda,
ki ju bo odnesel vseuničujoči vihar?
Ali pa morda na dnu spod pepela zažari diamant,
svetel, kakor zvezda jutranjica večne zmage?
(Norwid, Za kulisami)

No, to je najkrajši mogoči povzetek romana Jerzyja Andrzejewskega, Pepel in diamant. Za to se v knjigi gre.

Smo v prvih dneh maja 1945 v enem od majhnih poljskih mest. Nemčija bo vsak čas podpisala brezpogojno kapitulacijo in druge svetovne vojne bo konec. Pa zaradi tega v mestecu Ostrowiec ni čutiti nobene evforije in veselja. Tukaj se je namreč vojna že končala. Rdeča armada je že pred časom zdrvela preko Poljske in se napotila višjim ciljem naproti - zavzetju Berlina.
V Ostrwiecu sta ostala le pepel in zmeda. Bo po vseuničujočem viharju izpod pepela zažarel vsaj majčkeni diamant? Slabo kaže.


Nova oblast je v mestu že vzpostavljena, a njena moč ni velika. Novi oblastniki se še ne znajdejo in na vsakem koraku zadevajo ob upor. Med someščani se oblikujejo novi medsebojni odnosi, ki so večinoma zelo drugačni, kot so bili tisti pred vojno. Vojna je vsakega od njih po svoje zaznamovala - enega tako, drugega nekoliko drugače. Eni poskušajo zgraditi povsem nov svet, drugi starega nočejo spustiti iz rok. In pride do konfliktov, ki povzročijo nepotrebne in obžalovanja vredne smrti, ki še usodneje zarežejo v življenja prebivalcev Ostrowieca. Tako ob spodletelem atentatu na najvišjega predstavnika oblasti umreta nedolžna delavca. Mlademu vodju uporniškega gibanja pa pri sledenju višjim ciljem, kot sta bratstvo in solidarnost, ni težko ubiti sovrstnika in prijatelja.

Prebivalci mesta predstavljajo svojevrsten kolaž najrazličnejših človeških usod - zmagovalcev in poražencev, iznajdljivih in nerodnih, preračunljivih in moralno brezhibnih. Pisatelj je njihove usode zelo lepo medsebojno prepletel. Predvojni znanci in prijatelji se srečujejo na novih nivojih življenja, ki ponavadi prinesejo velika razočaranja. Vendar pa ni nastopajočih, ki bi bili samo pozitivni in ne tistih, ki bi bili le negativni. Vsak se poskuša z težo usodnih dogodkov, ki mu jih je prinesla vojna, na rami, v novem, nesigurnem in nevarnem času kar najbolje znajti ali enostavno le preživeti. Nekateri so težo vojne pogumno prenesli, nekateri so se pod njo zlomili - tudi moralno in počeli grozljive stvari, ki se jih v mirnem času ne bi mogli niti predstavljati. Pisateljeva simpatija je na strani enih in drugih. Nikogar ne obsoja in nikogar ne poveličuje. Vedno znova pa se izkaže, da po vojni ni mogoče enostavno reči, zdaj bomo pa vse, kar se je zgodilo, pozabili in začeli s povsem novim življenjem.
Novo življenje? Prvič si je bil na jasnem, da je življenje eno samo. Ni starega in ni novega življenja. Nič v življenju se ne pozabi in nobeno dejanje se ne da izbrisati.

Roman so leta 1948, ko je bil izdan, lepo sprejeli - z eno samo pripombo, da mu kot političnemu romanu primanjkuje ravno politike. Zmagovalce in nosilce družbenega napredka naj bi prikazal preveč medlo, do poražencev in reakcionarnih sil pa naj bi bil preveč popustljiv. Zgodba naj bi se prekomerno ukvarjala z moralnimi in premalo s političnimi problemi. Po več kot sedemdesetih letih je jasno, da je ravno to, kar je bilo ob izidu ocenjeno kot šibkost romana, njegova največja odlika. Pisatelj je knjigo osvobodil šablone socialističnega realizma in zaradi tega je zanimiva ter branja vredna še danes. Poleg tega pomaga razumeti povojno poljsko zgodovino, ki je bila za odtenek drugačna od naše. Tam je bil boj proti nacističnemu okupatorju namreč boj za ohranitev starih, ne pa za vzpostavitev novih družbenih odnosov. Povojne atentate na predstavnike nove, socialistične oblasti pa so izvajali predvsem razočarani mladi ljudje, ki so jih pozneje, ko je bil  njihov upor zatrt, označevali kot predstavnike "tragičnega rodu" in tiste, ki jih je medvojni šolski sistem "okužil s smrtjo".

Stil pisanja je izredno preprost in večinoma poteka v dialogih. Iz preprostih kratkih stavkov, pogosto vprašanj z le nekaj besedami in zelo bornih odgovorov nanje, je potrebno začutiti junake in njihovo mišljenje. Pogosto se to da, vedno pa ne. Včasih sem imela občutek, da berem dramsko delo ne pa roman, a prava drama bi bila vseeno bolj zapleteno grajena, kot so grajeni pogovori med nastopajočimi v romanu. Vendar pa to še zdaleč ne pomeni, da junaki težko povedo kaj pametnega. 

Roman Jerzyja Anderzejewskega, Pepel in diamant, mi je bil pravzaprav všeč. Melanholičen je in malce otožen. Včasih zagoneten in kljub preprosti pripovedni tehniki mestoma težje doumljiv. Pepel povojne Poljske sem zlahka našla, saj se sipa z vsake strani knjige, za diamant pa ne vem točno, kje bi ga iskala. Mogoče se skriva v novi družbeni ureditvi, ki se pripravlja. Ali pa je - kar je bolj verjetno, in če hočete, tudi bolj predvidljivo - v ljubezni. V romanu je ni veliko, a tista, ki je, je čista in iskrena ter odpira oči in srca.

★★★★☆
Jerzy Andrzejewski
(1909-1983)
(vir: Wikipedia)

sreda, 27. oktober 2021

Harve Le Tellier: Die Anomalie

Vsi mirni leti so si podobni, vsak turbulenten let pa je nemiren na svoj lastni način.
Alle ruhigen Flüge sind einander ähnlich. Jeder turbulente Flug ist es auf seine Weise.
(Harve Le Tellier, L'anomalie)

-----------------------------------------------------------------------------------

V vojaški bazi McGuire v Trentonu, New Jersey, odprejo krizni Protokol št. 42 in se začnejo ravnati po njem. To, da je 42 odgovor na vsa možna vprašanja - tudi tista, ki si jih ne znamo zastaviti (glej Štoparski vodnik po Galaksiji), seveda vemo in v vojaški bazi nedaleč od New Yorka resnično ne vejo, kakšno vprašanje naj si zastavijo, da bi si razložili odgovor, ki je v obliki Boeinga 787, Air France 006, parkiran na območju baze.

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 je strokovnjakom v Pentagonu postalo jasno, da tistega usodnega dne nič ni delovalo tako, kot bi moralo. Odločitve so bile prepozne in nepravilne. Da se kaj takega ne bi več ponovilo, so najeli dva matematika, ki sta dobila nalogo, da na osnovi verjetnostnih izračunov pripravita protokole, ki bi pomagali pri odločitvah, kako ravnati v kriznih situacijah, ki lahko nastopijo v zračnem prometu. Bila sta temeljita in sta pripravila navodila za postopanje v najrazličnejših katastrofah - takšnih, ki bi bile posledica pilotove napake, tehničnih problemov, sabotaž, ugrabitve letala, kraje podatkov, pa tudi tako neverjetnih kot so srečanja z izvenzemeljskimi bitji ali tega, da bi nadzor nad letalom prevzela umetna inteligenca. Vsak protokol je dobil svojo številko. Ko so bila navodila za vse možne situacije, ki si jih lahko zamislimo, izdelane, je nastal še Protokol št. 42. Ta naj bi pomagal reševati tiste probleme v zračnem prometu, ki ne ustrezajo nobeni od drugih kriznih situacij. 
In v vojaški bazi McGuire  24. junija 2021 odprejo ravno ta protokol.
Tako v romanu francoskega pisatelja Herveja Le Tellierja, L'Anomalie, v nemškem prevodu z naslovom Die Anomalie (Anomalija).


Kaj se je zgodilo, da so bili potrebni tako drastični ukrepi?
Odgovor na vprašanje bi bil lahko SPOJLER ali POKVAREK, pa to pravzaprav ni, saj ga najdete v vsaki uradni predstavitvi romana in tudi na platnicah knjige. Pisateljeva ideja za roman je izvirna in enkratna. Izpeljana je tako prepričljivo, da je enostavno čudovita. Naj vam zaupam, za kaj gre.

Boeing 787, ki je parkiran v vojaški bazi, je potniško letalo, ki je letelo na redni liniji iz Pariza proti New Yorku. Malo pred pristankom je zašlo v vihar, ki naj bi bil eden najhujših v zadnjem desetletju. Preko turbulenc, zračnih lukenj in prostega pada, ki so grozili, da bo letalo strmoglavilo, je kapitanu na koncu le uspelo, da je letalo srečno pripeljal iz nevarnosti. 
A potem se začnejo dogajati nenavadne stvari - ne na letalu, pač pa v komunikaciji med letalom in kontrolo poletov. Kapitan letala mora namreč odgovarjati na vprašanja, na katera mu v svoji dvajsetletni poklicni karieri pilota še ni bilo potrebno odgovarjati. Vedno znova mora potrjevati, da pilotira letalo Air France 006 in ponavljati svoje ime. Potem mu sporočijo, da mora slediti navodilom Protokola št. 42 (za katerega ni še nikoli slišal) in v spremstvu vojaških letal pristati v bazi McGuire. 
V kontroli poletov vedo nekaj, kar ljudje v letalu še ne vedo - to namreč, da je to isto letalo z istim kapitanom in posadko poleta, z istimi dvestotriinštiridesetimi potniki na krovu že enkrat pristalo na newyorškem letališču - tri mesece prej, v marcu 2021.

In potem se začne:)
Zgodba romana se vije na dva načina. En je naravoslovno-matematični, drugi je psihološko-filozofski. V prvem poskušajo najti vzroke za tako nenavaden in nerazložljiv dogodek kot sta dve popolnoma isti letali; v drugem rešujejo probleme, ki so nastopili zaradi pojava dvojnikov - povsem identičnih ljudi, letalskih potnikov, z eno samo razliko, da so se prvi znašli v New Yorku marca, drugi pa junija, čeprav bi se morali marca.

Skupina najboljših ameriških znanstvenikov postavi tri možne hipoteze nenavadnega dogodka pojava dveh identičnih letal. Prva dogodek razlaga preko črvin v vesolju (nekaj takšnega, kot najdemo v številnih znanstveno-fantastičnih romanih, n.pr. v Dune, ali pa v filmih, n.pr. v Interstellar), druga hipoteza predvideva tridimenzionalni tiskalnik, ki bi letalo Air France 006 z vsemi potniki in posadko enostavno kopiral. A najverjetnejša je vedno najenostavnejša rešitev oz. hipoteza, in ta naj bi bila, da smo ljudje le računalniški programi in je vse - tudi svet, v katerem živimo, samo računalniška simulacija.

Hm. Grozljivo - še posebno zato, ker je možno. "Kot v filmu Matrica!", vzklikne predsednik ZDA, ki ne more skriti, da ga je pisatelj ustvaril po podobi Donalda Trumpa. "Ne, gospod predsednik," mu potrpežljivo odgovori znanstvenik, ki razlaga hipotezo, "v filmu so stroji, ki črpajo energijo iz resničnih človeških bitij, pri nas pa je ravno obratno. Mislimo, da smo človeška bitja, ampak smo le programi. Kot agent Smith v Matrici, gospod predsednik, samo da on ve, da je program, mi pa ne."

Virtualni ljudje, če so dobro sprogramirani, imajo enake občutke in enake misli kot resnični ljudje; njihovo življenje je bogato in polno, kot bi bilo resnično. A med resničnim in virtualnim življenjem vendarle obstaja velika in pomembna razlika. Tisti, ki nas je sprogramiral, nas lahko, če se ne razvijamo po njegovih načrtih in željah, enostavno izbriše. In to je menda prav mogoče, če Združene države vodi predsednik, kakršen je bil Trump...
In kdo je tisti, ki nas je sprogramiral, če smo res le računalniški programi? Bog ali Hudič? Ali pa samo ena od nas precej razvitejša civilizacija?

Druga plat romana raziskuje psihološke in etične probleme dvojnikov in njihovih bližnjih. Potniki z marčevskega in junijskega letala proti New Yorku niso nekaj takega kot enojajčni dvojčki. To so ljudje, ki niso enaki samo po videzu; ti dvojniki imajo tudi iste spomine, razmišljajo na isti način, ljubijo iste stvari. Do takrat, ko se je v marcu njihovo letalo rešilo iz viharja in turbulenc, je bila njihova življenjska zgodba samo ena. 

Ko se morajo na določeni točki tekom romana posamezni potniki soočiti s svojimi dvojniki, nastopijo težave, ki jih mora reševati vsak par posebej, vsak na svoj način. Zapletene so že banalne stvari, kot je delitev premoženja in službe. Precej težje je, ko je potrebno "deliti" partnerje in otroke. 
Nekdo se mora soočiti s hudo boleznijo, zaradi katere njegov dvojnik leži na smrtni postelji. Bo tri mesece prej postavljena diagnoza pomagala k ugodnejšemu poteku bolezni? 
Nekdo od potnikov je v času med marcem in junijem naredil samomor; prej pa še napisal knjigo, ki je dosegla velik uspeh. Kako bo to vplivalo na njegovega junijskega dvojnika? In še in še. 
Zaradi skrbno izbranih življenjskih zgodb posameznih potnikov in posadke letala, dilem, s katerimi se morajo spoprijemati, je knjiga izredno zanimiva. Včasih se bere tudi kot triler, saj je na krovu tudi profesionalni morilec, ki mori po naročilu. Kako se bo on soočil s svojim dvojnikom, ki pozna vse njegove skrivnosti? 
Nekatere zgodbe se rešijo gladko in ugodno za oba, druge se zapletejo in se ne morejo dobro končati. Vedno pa je zanimivo, kako se posameznikom ob pogledu na njih same - to njihovi dvojniki namreč so - odprejo oči za stvari, ki jih do sedaj sploh niso opazili. Ob tem so drugačen glas in levo-desno preobrnjene poteze obraza, grimase, drugačna postava samo tisto najmanj pomembno. Nekdo se ob pogledu na sebe samega zave, zakaj njegova partnerska zveza ni uspela; drugi si po srečanju s samim sabo upa priznati, da je homoseksualno usmerjen; v tretjem primeru priplava na plan pedofilija.

Roman trenutno zaseda prvo mesto na nemških lestvicah knjižnih uspešnic. To seveda še zdaleč ni razlog, da bi ga proglasili za kakovostnega in vrednega branja; prej obratno. A vendar se včasih zgodi, da kvalitetno literarno delo uspe pritegniti širšo bralno množico in prilesti na sam vrh uspešnic. To se je zgodilo z romanom Die Anomalie.
Knjiga pa je v lanskem letu dobila tudi prestižno Gouncortovo nagrado. Uspešno je zadostila vsem pogojem, ki jih dandanes zahtevajo ob kandidaturi za katerokoli veliko literarno nagrado: omenja naš ignorantski odnos do okolja, opisuje podnebne spremembe, kritizira evropsko migrantsko politiko, izpostavlja toxic masculinity in posebno pozornost posveča uspešnim temnopoltim ženskam; za nameček pa se še norčuje iz bivšega ameriškega predsednika ter uvaja all-gender stranišča. Ko je knjiga zadostila vsem potrebnim pogojem in se tako prebila v ožji krog nominirancev, je potem, seveda, s svojo literarno sijajnostjo zlahka zmagala. A zlobo na stran;) Največja francoska literarna nagrada le ni kar tako in najnovejši roman Herveja Le Tellierja jo vsekakor zasluži.

Roman Herveja Le Tellerja, Die Anomalie je izredno inteligentno zastavljen roman. Že osnovna ideja zgodbe, ki predpostavlja obstoj povsem identičnih posameznikov, ki se medsebojno razlikujejo le po tem, da so eni živeli tri mesece dalj kot drugi in v tem času mogoče doživeli kaj, kar drugi niso, se mi zdi briljantna. 
Knjigo lahko beremo površno kot kriminalko ali triler, kot znanstveno-fantastični roman ali kot ljubezensko zgodbo, pa užitka ne bo primanjkovalo. Lahko pa jo začutimo tudi globje, v vseh njenih filozofskih in psiholoških razsežnostih, in bomo nagrajeni še z marsičem drugim.

V knjigi se na določen način odseva tudi čas pandemije s korona virusom. Tako naša resnična družba kot tudi družba iz romana sta bili namreč obe izpostavljeni neki izjemni izkušnji, na katero se je bilo potrebno primerno in hitro odzvati ter jo rešiti na najboljši možni način. V obeh primerih je bila ta izjemna situacija tudi povod za nastanek najrazličnejših nerazumskih in skrajnih reakcij posameznih skupin ljudi - izbruha teorij zarote in verskega fanatizma. V knjigi je tudi ta vidik zgodbe lepo orisan in tako predstavlja le še enega od mnogih razlogov, zaradi katerih je ta roman potrebno prebrati. 

★★★★★

Harve Le Tellier
(vir: Wikipedia)