Philip K. Dick: Ubik

(269 strani)

Ubik je fantastična začimba za solato. Ubik je boljši od najboljše turške kave. Ubik je odličen deodorant. Ubik je neskončno nežen nedrček. Ubik olajša napetost v trebuhu. Ubik odvzema skrbi, ki jih nalagajo dolgovi. Ubik prepreči staranje in razpadanje.
Jaz sem Ubik. Jaz sem. In vedno bom...

Moje razmišljanje v enem od prejšnjih zapisov ne drži popolnoma. Napisala sem, da  kakovost romana ocenjujem tudi glede na to, kako zelo moram paziti, da si mi v oceni ne zapiše kak spojler. Bolj moram paziti, slabša je knjiga. Verjetno to velja za večino leposlovnih knjig, za znanstveno-fantastične romane pa prav gotovo ne. Vsaj tako se mi zdi zdaj, ko sem prebrala roman Ubik.
Pri znanstveno-fantastičnih romanih ima zgodba pomembno mesto. V zgodbi se ponavadi kaže briljantnost avtorja in genialnost njegovega razmišljanja.

O romanu Ubik je tako zaradi izvirne zgodbe, na kateri vse temelji, težko pisati brez spojlerjev. Poleg zgodbe oz. osnovne ideje v romanu skoraj ni drugega. O prepričljivih in sijajno orisanih osebah ne moremo govoriti. Daleč od tega so, da bi mi katera od njih prirasla k srcu. A vendar je knjiga dobra in vredna branja - za ljubitelje znanstvene fantastike pa "must-read".

Philp K. Dick je roman napisal leta 1966. Dogajanje je postavljeno v leto 1992. To nas bralce, ki roman beremo še 20 let pozneje, postavlja v precej nenavaden položaj. Zaradi pisateljivih (napačnih) predvidevanj, kaj vse se bo zgodilo v prihodnosti in kakšen tehnološki napredek bomo doživeli, lahko marsikaj izpade smešno in neberljivo. Vendar pa je v knjigi povdarek na drugih stvareh. Ne gre za to, da bi v knjigi iskali opise družbe prihodnosti, gre za globlja človeška, eksistencialna vprašanja, ki so aktualna danes in so bila aktualna v preteklosti. Konec koncev beseda ubik izhaja iz latinske besede ubique, ki pomeni vsenavzoče in povsod, to pa že nakazuje tudi religiozni vidik dela.

Kljub vsemu pa, ko že pišem o pisateljevih predvidevanjih glede  prihodnosti - v Ubiku že poznajo internetu podobno svetovno omrežje (ne pa spletnega plačevanja), znajo leteti na Luno, a še vedno pišejo na pisalni stroj, pogovarjajo se po videofonu, reklame pa imajo v manipulaciji z ljudmi pomembno vlogo.
V letu 1992 lahko lastnik stanovanja, ki je varčeval pri notranji opremi, pričakuje kar nekaj nenavadnih (in smešnih) težav. Cenena vhodna vrata bodo namreč vsakič, ko jih bo želel odpreti, zahtevale kovanec. Tudi hladilnika se brez kovanca, ki ga stanovalec spusti v režo na njegovih vratih, ne bo dalo odpreti. Pri dražjih hladilnikih je odpiranje vrat zastonj:-) Izvirno.

Glavne osebe romana so mutanti s posebnimi talenti, ki so sposobni vdirati v misli drugih ljudi, tudi napovedovati prihodnost in spreminjati preteklost. Njihove misli in njihova doživetja so tisto, na čemer sloni celotni roman. Pogosto se ne ve, kaj je res in kaj ne, veliko je zavajanja. Potuje se v preteklost - ali bolj pravilno, predmeti prevzemajo svoje oblike iz preteklosti in tako imamo samo občutek potovanja v preteklost. Bralec dolgo časa ne ve, kaj se dogaja in ugiba kam vse skupaj vodi. Proti koncu se zdi, da je vse postalo kristalno jasno, a genialno zadnje poglavje poseje dvom v bralca in popolno razumevanje zgodbe se spet izmakne. Kar nekaj stvari ostane nepojasnjenih. Možnih je več razlag zgodbe.

V romanu je človeka, ki umre, še nekaj časa mogoče ohranjati v tako imenovanem polživljenju. Telo je mrtvo, ohlajeno in shranjeno v posebnem zabojniku, človekov miselni tok je pa še vedno navzoč. Zaradi ohranjene možganske aktivnosti je s pokojnikom mogoče navezati stik. V romanu tako lastnik podjetja hodi po nasvete k svoji, že pred več kot 50-imi leti umrli ženi, ki jo (sicer z velikimi stroški) ohranjajo v polživljenju. Polživljenje postane povsem nov vidik človeške eksistence.
Ob tem sem se spomnila na film Matrica. Tudi polživi - podobno kot junaki v Matrici, živijo navidezno, virtualno življenje, ki ga dojemajo kot realnega. Mešanje resničnega življenja s polživljenjem postane vir najraznovrstnejših zapletov in dilem.

Philip K. Dick velja za enega največjih - če ne največjega pisca znanstveno-fantastičnih del. Zdaj, ko sem prebrala Ubika, to rade volje verjamem. Do njega čutim globoko spoštovanje. Možgani, ki ustvarijo tako izvirno idejo in jo uspejo preliti na papir na tako zapleten, a vendar tudi  preprost in razumljiv način, morajo biti sijajni.

Philip K. Dick je do svoje prezgodnje smrti napisal 44 znanstveno-fantastičnih romanov in 121 kratkih zgodb. Za mnoga svoja dela je dobil priznane nagrade. Po nekaterih od njegovih romanov so posneli filme - npr. Blade Runner s Harrisonom Fordom v glavni vlogi. V slovenščino imamo prevedenih kar nekaj njegovih romanov - poleg Ubika še: Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? Človek v visokem dvorcu, Marsovski časovni zdrs in druge.
Novinarji revije Time so roman Ubik uvrstili na seznam stotih največjih romanov napisanih po letu 1923 - po letu, ko so ustanovili revijo Time.

Roman toplo priporočam - če seveda prenesete znanstveno fantastiko in do nje nimate predsodkov:)

Philip Kindred Dick (1928-1982)