sobota, 26. marec 2022

Thomas Savage: The Power of the Dog

Roman Thomasa Savagea, The Power of the Dog, je roman nasprotij. Prijaznost in občutljivost stojita nasproti nesramnosti in krutosti. Lepe podobe narave se zoperstavljajo grobim zahtevam kavbojskega načina življenja. Dobro se bori z zlom. Homoseksualnost išče svoje mesto med samoumevno heteroseksualnostjo.
In tudi: krasna osnovna ideja romana z enim od najzanimivejših plot-twistov, kar jih poznam, ne uspe preglasiti mestoma zelo nerodne izvedbe in neverodostojnih oseb.
Pa vendar knjiga kljub vsem tem nasprotjem uspe - kakor uspeva velik ranč, ki ga vodita brata Phil in George Burbank, ki ne bi mogla biti bolj različna, kot sta. 
Smo v Montani leta 1924 in roman The Power of the Dog je vestern.


Štiridesetletni Phil in njegov dve leti mlajši brat George predstavljata eno od številnih nasprotij, ki jih najdemo v knjigi. Phil je visok, vitek, izredno inteligenten, univerzitetno izobražen in načitan, a tudi aroganten, neprijazen, prostaški in surov. George pa je ravno obratno majhen, čokat in počasne pameti. Kar se tiče branja, je njegov najvišji domet zabavni magazin, ki izide enkrat tedensko. Je pa zelo prijazen, dobrodušen in ljubezniv. Brata pa kljub razlikam živita v presenetljivo dobrem sožitju. Njuna farma je največja, najuspešnejša in najbogatejša daleč naokoli. Phil je zadolžen za delo na posestvu - nadzira skrb za živino, košnjo trave, gonjo živali in nadzor delavcev; George pa skrbi za posel in finance, sestankuje z bankirji in celo guvernerjem - kar je sicer malo nenavadno, saj George ni ravno tisti, ki bi bil od obeh bratov najprimernejši za takšno delo, a tako je to v romanu The Power of the Dog. 
Prijetno bratsko sobivanje se prekine, ko se George poroči ter na farmo pripelje svojo ženo Rose in njenega šestnajstletnega sina Petra.

Kaže, da bo postalo moja navada:) Tako kot pri Cloud Atlas-u, The Dig-u in News of the World - če naštejem samo nekatere, sem si spet najprej ogledala film in šele nato prebrala knjigo. To ima tako dobre kot slabe strani. V tem konkretnem primeru  je dobra stran ta, da brez filma nikoli ne bi izvedela za knjigo in je tako ne bi nikoli prebrala - kar bi bilo škoda. Slabo pa je to, da sem med branjem že poznala plot-twist in bila tako prikrajšana za marsikaj, kajti tako dobrega preobrata zgodbe, kot je v tem romanu, že dolgo nisem brala.
V filmu je kar nekaj namigov, ki kažejo na presenetljivi preobrat zgodbe, ki se pripeti čisto na koncu; v knjigi pa so namigi komaj zaznavni - mogoče dojemljivi celo samo tistim, ki so si že ogledali film. Prav zanima me, kakšen bi se mi zdel roman, če ne bi poznala njegovega konca. Presenečenje bi bilo gromozansko. In to presenečenje bi prav verjetno spremljalo tudi veliko občudovanje pisatelja, ki se je dogodka domislil in ga tako mojstrsko vtkal v zgodbo. Ja, pisatelj bralca namerno zavaja in mu določene stvari skriva - vse zato, da bi konec kar se da močno udaril v njegovo zavest in mu dal misliti. V filmu je potek zgodbe bolj jasen in premočrten, v knjigi pa nekoliko bolj skrivnosten - pri obeh pa se vse stvari, ki se gradijo do usodnega preobrata, lepo poklopijo.

Branja knjige sem se lotila zato, ker mi ni bilo jasno, zakaj se je Philovo vedenje do bratovega pastorka kar naenkrat spremenilo. Ko v ključnem prizoru - tako v filmu kot v knjigi - Peter v novih, prevelikih in togih leviskah koraka mimo Phila ter ostalih kavbojev in kakor vedno posluša nesramne opazke, ki gredo sissy-ju, se Phil kar naenkrat do mladega (na zunaj) poženščenega in strahopetnega fanta, ki iz papirja izdeluje rože, začne vesti prijazno in prijateljsko. No, razlog za to je v knjigi jasno razložen in je zelo banalen - nikakršen spojler ni, če se jih bojite, in v povezavi s to knjigo, se jih morate bati. S tem, da bi se spoprijateljil s fantom, z njim stkal tesno vez, ki jo simbolizira vrv, ki jo začne plesti za Petra, Phil želi še globje prizadeti njegovo mamo in tako pripomoči k temu, da bi čim prej zapustila ranč.

Phil je poosebitev toxic masculinity. Leta 1967, ko je Thomas Savage napisal roman, ta izraz verjetno še ni bil izumljen, a moški, ki so zaradi njega trpeli ali pa so pod njegovim okriljem trpinčili druge, pa so bili, seveda, že na svetu.
Phil na prefinjen način maltretira Georgeovo občutljivo ženo Rose, tako da le-ta postane alkoholičarka. Phil zasmehuje njenega sina, ki ni takšen in se ne vede tako, kot se za  fanta spodobi. Phil je močan in ne kaže čustev - razen jeze. Pri delu na ranču ne uporablja rokavic, ker so te samo za slabiče, umiva se le enkrat mesečno in to na prostem v jezeru. Težko prenaša indijance in žide. Ko pride do kakršnegakoli konflikta, reagira z nasiljem - ne sicer fizičnim, saj je vendar izredno inteligenten moški, pač pa psihičnim, kar je še hujše. 
Prav tako kot zastruplja ljudi okrog sebe, pa Phil škoduje tudi samemu sebi. Njegova strupena možatost, ki hodi z roko v roki s homofobijo, je namreč samo odgovor na njegovo prikrito in neizživeto homoseksualnost. 
In Peter je eden redkih, če ne edini, ki to sluti, če ne celo ve.

Benedickt Cumberbatch in Kodi Smit-McPhee
v ključnem prizoru 

Do tukaj - recimo tako - lepo in prav, potem pa nastopijo težave in knjiga začne kazati svoje šibkosti. Ostanimo pri Philu. Človek, ki je tako zelo inteligenten in dovzeten, kot je bil Phil, ki se je v kratkem času naučil vsega, česar se je lotil - tudi igranja banja, na primer, razumel vse, kar je bilo razumeti, a bil obenem takšna kratkovidna, neobčutljiva pošast, se mi je zdel docela neverjeten. Phil je poosebljeno zlo brez ene same dobre lastnosti. Je takšen po naravi? Ali je takšen zato, ker v surovem okolju kavbojskega življenja ne more izživeti svoje homoseksualnosti? Film bolje odgovori - ali pa vsaj raziskuje možen odgovor na zgornje vprašanje kot roman. Leta 1967 se o homoseksualnosti pač še ni smelo tako jasno pisati, kot se piše danes. 
No, meni je bil Phil sila čuden, čeprav - to moram tudi napisati, mi o njem ni bilo težko brati.

Druga stvar, ki me je motila, je bila Rose - nežna, lepa, mlada ženska, ki nikakor ne sodi na divji zahod, a se v tem okolju vendarle (glej, to neverjetnost!) presenetljivo dobro znajde. Ves čas se zahvaljuje za prijaznost, kakor da bi bila ta, ne vem kakšna redkost in dragocenost. Na pravem divjem zahodu že mogoče, ne pa na divjem zahodu Thomasa Savagea. Do Rose so namreč vsi prijazni: oba njena zakonska moža sta do nje skoraj nepredstavljivo ljubezniva, njen sin še bolj; prijazna je glavna kuharica na farmi, služkinja, prijazni so ljudje v mestu, prijazna sta tast in tašča in izredno razumevajoča sta tudi guverner in njegova žena, ko nekoč prideta na večerjo k Burbankovim, Rose pa se kot gostiteljica ne izkaže najbolje. Lepše skoraj ne bi moglo biti, saj so vsi ljubeznivi. Le Phil ne - ta jo sovraži in to samo zato, ker se je pač znašla na ranču. Preveč črno-belo je to, preveč preprosto in čudno, čudno...

In potem še George. Ta se kot prosojna in brezbarvna senca vleče preko romana, da ne veš ali je človek ali samo duh. Pasiven je in včasih ni zvest niti temu, kar je o njem napisal pisatelj in sem povzela na začetku pisanja. Nedoslednost za nedoslednostjo. Včasih se namreč zdi, da ni tako neumen, kot mu je to predpisal pisatelj, po drugi strani pa je vendarle tako zelo top, da kljub svoji ljubeznivosti in prijaznosti ne more prepoznati stiske, v kateri se je znašla njegova žena, kaj šele, da bi ji pomagal.

Jane Campion je za svoj film, ki ga je za Netflix posnela po romanu Thomasa Savgea, The Power of the Dog, iz knjige povlekla vse, kar je lahko - vse, kar je v romanu vrednega, in to še dodatno razvila in izboljšala. Benedickt Cumberbatch je s svojimi modrimi očmi, pogledom, mastnimi lasmi in umazanimi oblačili, predvsem pa z igralskimi sposobnostmi, neprekosljiv - boljši kot romaneskni Phil. Dober pa je tudi Kodi Smit-McPhee. Film je must-see za vsakogar, ki se vsaj minimalno zanima za sodobno filmsko umetnost. Oglejte si ga, če si ga še niste. Branje knjige, po katerem je bil film posnet, pa vam ne bo prineslo kakšne dodatne vrednosti. Pisatelj je namreč za potrebe svoje sicer briljantne romaneskne ideje in želje, da bi bil preobrat zgodbe čim bolj presenetljiv in nepričakovan, v svoji pripovedi marsikaj pustil vnemar ali pa pretirano poenostavil.

★★★

nedelja, 20. marec 2022

Gledam in poslušam - pozimi 2022

Malo popestritve na mojem literarnem blogu:)
Zdaj, ko se je zima tudi uradno poslovila, lahko potegnem črto pod seznamom filmov in serij, ki sem si jih ogledala to zimo. Mogoče boste med njimi našli kaj zanimivega tudi zase. Nekateri so boljši od drugih, vse pa je bilo vredno pogledati.

Filmi:
  • München, The Edge of War (Netflix, 2021): Film posnet po romanu Roberta Harrisa se dogaja leta 1938, ko je v Münchnu potekalo sporno srečanje med Hitlerjem, Mussolinijem in britanskim prime ministrom Chamberlainom (Jeremy Irons). Pomembno vlogo imata dva mladeniča - eden je Anglež, drugi Nemec, sošolca, ki sta šest let nazaj skupaj študirala na Oxfordu. Liv Lisa Fries (Babilon Berlin) presenetljivo dobro govori angleško.
  • All the Money in the World (ZDA, 2017): Ko najbogatejšemu človeku na svetu - v 70-ih letih je bil to naftni magnat Jean Paul Getty (Christopher Plummer), ugrabijo vnuka, pa ta kljub svojemu bogastvu zanj noče plačati odkupnine - raje kupuje umetnine. Te so zdaj v muzeju Getty v Los Angelesu. Mnoge od njih si lahko ogledamo tudi online.
  • The Lost Daughter (Netflix, 2021): Tudi sama to rada počnem: sedim na plaži in opazujem druge. No, tako dela Leda Caruso, uspešna ženska v srednjih letih (Olivia Colman, The Crown, Broadchurch) in ob tem podoživlja svoje materinstvo ter težave povezane z njim. Po romanu Elene Ferrante, La figlia oscura.
  • Amadeus (ZDA, 1984): Fikcijski biografski film o Wolfgangu Amadeusu Mozartu. Tisto norčavo smejanje me še vedno moti. Ampak drugo je pa večinoma v redu, čeprav pogosto netočno. Mozart ni umrl reven in pokop v skupnem grobu za tisti čas ni bilo nič nenavadnega. Besede cesarja Jožefa II o Mozartovi glasbi: "Zu schön für unsere Ohren und gewaltig viele Noten..." pa je bilo mišljeno kot pohvala in ne kot kritika. Ja, in mizo za biljard je res imel v svoji spalnici.
  • Umor na Orient Expressu (ZDA, 2017): Vsi ljubitelji Agathe Christie vemo, kje se je zgodil umor. Za potrebe najnovejšega filma se je to ravno, panonsko področje med Vinkovci in Slavonjskim Brodom dramatično spremenilo. Gore so se dvignile do neba in snežni plaz bi vlak, na katerem je sveže truplo, skoraj odnesel v prepad, ki se mu ne vidi dna. Johnny Depp je tisti, ki umre. Michelle Pfeiffer je glavna. In potem so tu še Tom Bateman (Vanity Fair), Penelope Cruz, Willem Dafoe, Olivia Colman (The Crown, The Lost Daughter). Ko se film na zapuščeni železniški postaji v podalpskem Slavonjskem Brodu konča, je tu že napoved novega primera, ki ga mora rešiti Hercule Poirot. In obenem napoved novega filma, ki je ravno prišel v kinematografe - Smrt na Nilu.
  • I am your man (nem. Ich bin dein Mensch) (Nemčija, 2021): Ko znanstvenica tri tedne preživi skupaj s humanoidom (odlični Dan Stevens, Downton Abbey), ki je narejen tako, da bi po vseh možnih kriterijih moral biti njen idealen partner. Pa saj tudi je.
  • Howl's Moving Castle (Studio Ghibli, Japonska, 2004): Anime z močno protivojno tematiko. Verjetno moja najljubša anime do sedaj.
  • Spirited Away ali Čudežno potovanje (Studio Ghibli, Japonska, 2001): Anime, ki jo vsi drugi označujejo kot najboljšo.
  • When Marnie was there (Studio Ghibli, Japonska, 2014): Anima, v kateri se introvertirana in zelo sramežljiva deklica zaradi astme preseli k sorodnikom v manjše mesto ob morju in tam sklene nova prijateljstva, ki jo pripeljejo do presenetljivih odkritij.
  • The Wind Rises (Studio Ghibli, Japonska 2013): "Le vent se lève, il faut tenter de vivre" Paul Valèry [Veter se je dvignil. Živeti moramo dalje.] Anima o življenju japonskega inženirja z imenom Jiro Horikoshi, ki je izdeloval najboljša japonska letala. Njegova zaročenka se je zaradi tuberkuloze zdravila na japonski "Čarobni gori". Ja, in ne boste verjeli, omenjen je tudi Thomas Mann.
  • Buddenbrooks (Nemčija, 2008): Film v dveh delih po istoimenskem romanu Thomasa Manna, Buddenbrookovi, je posnet tam, kjer se pripoved resnično dogaja - v Lübecku: na cesti med rojstno hišo Thomasa Manna in cerkvijo, pred Holstentor, v Travemündeju. Pripoved je za filmske potrebe omejena le na eno generacijo družine- tisto s Tony, Thomasom in Christianom. In Hannom. Čudovito prizorišče in dobra igralska zasedba. 
  • Demon Slayer The Movie: Mugen Train (Ufotable, Japonska 2020): Anima, ki je nadaljevanje serije Demon Slayer. Oba sta ustvarjena po mangi z istim naslovom. Močno sporočilo, da je prijateljstvo zelo pomembno in da je šibke potrebno zavarovati.
  • The Anthem of the Heart (Japonska 2015): Anima o deklici, ki izgubi sposobnost govorjenja, ker je prepričana, da njene besede vedno znova prizadenejo druge. Mogoče bo pomagalo petje v musiclu. Mogoče bo našla svojega princa. Ali pa tudi ne.
  • The Weekend Away (Netflix, 2022): Film sem si ogledala, ker se dogaja na Hrvaškem in je bil posnet v Splitu. Triler, ki je narejen tako, da zadovolji vsem pogojem novih filmov - močni ženski in skorumpirani moški liki, namreč. Razen sirijskega taksista, seveda:)
  • Die Manns: Ein Jahrhundertroman (Nemčija, 2001): Dokumentarno igrani film v treh delih o družini Mann - Thomas Mann, njegova žena Katia in šest otrok: Erika, Klaus, Golo, Monika, Elisabeth in Michael; pa še brat Heinrich. Zelo natančno so prikazani vsi njihovi medsebojni odnosi in odnosi z ostalimi, ki so jim kakorkoli križali pot. Zelo fajn. Samo značaj Thomas Manna je prikazan malo preveč polikano. 
  • Renoir - Porträt einer Zeitwende (Nemčija, 2022): Dokumentarni film o Renoiru - enemu najbolj znanih (a po mojem mnenju, najmanj značilnih) predstavnikov impresionizma in njegovem odnosu do rokokoja. Film je nastal v luči velike razstave Renoir. Rococo Revival, ki so jo ravno odprli v muzeju Städel v Frankfurtu.
  • Dune (ZDA, 2021): Najnovejši film po znanstvenofantastičnem romanu Peščeni planet, Franka Herberta. Zelo, zelo v redu! Precej bolje kot film Davida Lyncha iz leta 1984. Kyle MacLachlan je bil že v redu, a Timothée Chalamet je bolj pravšni za vlogo. Moj vrhunec filma je prizor, v katerem družina Atreides pride na Dune - tisto korakanje od vesoljske ladje do helikopterju podobnega plovila. In veter v tančicah lady Jessice. In potem sipine... Pa  baron Harkonnen je bolj veličasten kot v prejšnjem filmu.
  • Against the Ice (Netflix, 2022): Nastopata oče in sin Lannister (Game of Thrones) - Charles Dance je danski minister Neergaard, Nikolaj Coster-Waldau pa je danski polarni raziskovalec Ejnar Mikkelsen. A glavna oseba v filmu je mehanik Iver Iversen (Joe Cole), prvič na polarni odpravi. Smo v letu 1910 in gre se za to, da bi dokazali, da Peary Land ni otok, ampak del Grenlandije in tako dansko in ne ameriško ozemlje. Veliko čudovitih razgledov po zasneženi pokrajini. Posneto po resničnih dogodkih in knjigi spominov Ejnarja Mikkelsena. 

Serije:
  • Vigil (BBC, 2021): Na HMS Vigil, ki je sodobna podmornica na jedrski pogon, se zgodi umor, ki ga raziskuje kriminalistka Amy Silva. Fajn zaradi posnetkov in podmornice.  K temu, da sem si serijo ogledala, je pripomogla tudi igralka Rose Leslie (Game of Thrones, Downton Abbey)
  • Tjockare än vatten (nem. Blutsbande) (Švedska, 2014-2020): Mama svoja odrasla sinova in hčerko pokliče k sebi in vsakemu od njih da kratek, ne čisto jasen nasvet - hčeri: Ti nisi jaz; prvemu sinu: Čas je, da odpustiš; drugemu sinu: Poskrbi zanju. Nato naredi samomor. Potem preberejo materino oporoko. In nato se vse začne.
  • La Corde (The Rope, nem. Das Seil) (Francija, 2021): V divjini Norveške stoji astronomski observatorij, kjer skupina znanstvenikov raziskuje vesolje. Naenkrat se v okolici observatorija pojavi vrv, ki vodi neznano kam. Skupina znanstvenikov se odpravi na pot, da bi ugotovila, kam vodi. Kaže, da ima vrv čudno moč...
  • Vanity Fair ali Semenj ničevosti (Velika Britanija, 2018) : po istoimenskem romanu Willama Thackeraya. Rebecca Sharp (Olivia Cooke) ne ljubi nikogar - še svojega otroka in moža ne, manipulira s čustvi drugih in brezkompromisno stopa po Evropi 19.stoletja, vedno višje in višje. Ali jo bomo imeli radi ali jo bomo sovražili, to je sedaj vprašanje? Odlična serija, prirejena za okus sodobnega gledalca. Zanimivo bi jo bilo primerjati z romanom.
  • Leninov park in Dolina rož (RTV Slovenija, 2022): prvi precej boljši kot knjiga. Zabavno. V drugem pa dobra igralka Iva Krajnc Bagola
  • The Gilded Age (HBO, 2022): New York leta 1882, trenja med "new money" in "old money". Ameriški Downton Abbey. V prvi epizodi se zgodi nekaj, kar zelooo spominja na dogodek v zgodbi Irene Nemirovsky, Ples. Glavni in neprekosljivi pa je prvi prizor v seriji: ovce, ki se pasejo v Centralnem parku:)
  • Demon Slayer (Ufotable, Japonska, 2019): Shõnen anime - se pravi takšna, da je zanimiva mladim moškim, z veliko akcije. Najzlobnejši  demon, ki se ga glavni junak trudi premagati, je neverjetno podoben Michaelu Jacksonu😏. In ko demoni umirajo, se ti smilijo.
  • Lucifer (ZDA, 2016-2021): Ko Lucifer - čisto pravi hudič, čeden kot vrag - zapusti pekel, v Los Angelesu odpre svoj nočni lokal ter kot svetovalec pomaga policiji.
  • Your Lie in April (A-1 Pictores, Japonska, 2014-2015): Anima o dveh nadarjenih najstniških glasbenikih - ona je violinistka, on pa pianist. Oba z glasbo premagujeta težave, ki so se globoko zarezale v njuni mladi življenji. In pomagata drug drugemu.

Poslušala sem pa Mozartove klavirske koncerte - tisto, ko pianist vodi tudi orkester. Res, veliko je not in tonskih lestvic - kot sta ugotavljala cesar Jožef II in Salieri, a vendar toliko čudovitih melodij. Najbolj mi je bil všeč K.466 v demonskem d-molu; fajn so pa še K.467 (drugi stavek!), K.491, K.488 in K.453.

torek, 15. marec 2022

Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska?

Predstavljajte si žensko - čisto običajno, eno od mnogih. Lahko je sodobna - ena od tistih, s katerimi ste skupaj v službi, lahko pa je tudi vaša prijateljica, sestra ali mama, mogoče samo znanka. Lahko je tudi ženska iz preteklosti - kmetica ali delavka iz 19. stoletja, kraljica ali redovnica iz srednjega veka - lahko je katerakoli. Potem pa začnite z nje odstranjevati navlako klišejev in predsodkov, prepovedi in pričakovanj, ki so jih na njeno telo in dušo navlekli drugi - ponavadi moški, a ne vedno. Veliko je navlake, ki so si jo izmislile tudi ženske same, in jo naprtile na ramena svojih sotrpink in z njimi obtežile tudi sebe samo.
Če ste pri odstranjevanju teh številnih slojev, ki žensko otežujejo, a vendar do neke mere tudi označujejo, dovolj vztrajni in natančni, vam na koncu ostane nekaj zelo dragocenega - žensko bistvo ali ženskost v njeni najosnovnejši in najčistejši obliki. To ženskost raziskuje in odkriva Irena Štaudohar v svoji knjigi z naslovom Kaj hoče ženska?.


Kakšen je odgovor na naslovno vprašanje, vam seveda ne bom zaupala;) Celotna knjiga se trudi odgovoriti na to vprašanje. Odgovor mogoče najde, mogoče pa tudi ne, saj gre za kompleksno vprašanje. 
Lahko pa se nekoliko pomudimo pri podvprašanjih.

In kar takoj in medias res.
Kakšne moške imajo rade ženske?
Po knjigi in natančnem pisateljičinem raziskovanju: muhaste, divje, občutljive, narcisoidne, zapletene, mračne, polne nasprotujočih se lastnosti - torej takšne, ki so hkrati močni in krhki, občutljivi in kruti. Vedno so moderni tudi princi na belem konju, pa glasbeniki in pesniki. Dobro je, če so bogati in slavni, a tudi inteligentni in nežni, radi morajo imeti seks. Ženske imajo torej rade takšne moške, kot so junaki v romantičnih ljubezenskih romanih in filmih, ki jih ženske tako rade berejo in gledajo. 
Se strinjate?

Gremo dalje.
Kaj je tisto, zaradi česar se ženska dobro počuti v svoji koži?
Samozavest in samospoštovanje. Ni enega brez drugega. Treba je dvigniti glavo in verjeti vase. V sebi najti moč in se upreti. 
Se strinjamo, kajne?

In kaj je tisto, kar žensko (mogoče) najbolje označuje?
Ljubezen. Še natančneje: romantična ljubezen. Tako bi (mogoče) lahko zaključili ob prebiranju knjige.

Knjiga je razdeljena na dva dela. V prvem so uvod in pisateljičina razmišljanja o različnih vprašanjih, ki se tičejo ženske, njenega razmišljanja in vedenja. V tem delu knjige avtorica poskuša zaokrožiti svoja spoznanja, ki jih je pridobila ob raziskovanju biografij različnih žensk. Ob tem je včasih tudi precej osebna in nam zaupa svoje intimne izkušnje in spoznanja, dogodke iz privatnega življenja.
V drugem delu se posveti biografijam sedemnajstih močnih žensk, ki so premikale meje in pisale zgodovino. Odločitev, katere bo izbrala, je bila zelo osebna. Jasno je, da bi vsak izbral tiste, ki so mu najbližje in ki ga navdihujejo. Pri Ireni Štaudohar so to: Diana Athill, Diana Vreeland, Colette, Doris Lessing, Erica Jong, Nora Ephron, Dolly Alderton, Susan Sontag, Hannah Arendt, Emilie du Chatelet, Georgia O'Keeffe, Lee Miller, Jeanne Moreau, Zsa Zsa Gabor, Robyn Davidson, Karen Blixen in Nan Shepherd.

Zame so bile to večinoma dokaj neznane ženske in njihove biografije, začinjene s pisateljičinimi stranpotmi v obliki spoznanj, ki so si ji porodile ob raziskovanju njihovih življenjskih zgodb, sem rada brala. Do neke mere. Čeprav pisateljica zatrjuje, da je vsaka od žensk, ki jih opisuje, nekaj posebnega, so se meni vendarle zdele ena drugi zelo podobne in tako do neke mere dolgočasne.
Kot vsi ljudje na svetu so imele svoje dobre in slabe lastnosti. A glejte, je že res, da so bile prav vse, ki so opisane v knjigi, pogumne, drzne in takšne, da so upale živeti drugače, kot so od njih pričakovali, vse so svobodno živele svojo spolnost, so bile kreativne, hedonistke, polne samospoštovanja in samozavesti. A vendar so bile prav vse tudi egoistične, sebične, nesposobne vzdrževati daljše partnersko razmerje in nesposobne mame. 
Čeprav tako enobarvno izbrane pa so vendarle dovolj dobro razburile mojo domišljijo, da sem knjigo z zanimanjem prebrala in si izpisala celo nekaj citatov in razmišljanj.

Navdušila me je Susan Sontag, ki je pisatelje delila na može in ljubimce. Pri svojih možeh namreč cenimo to, da so zanesljivi, spodobni in velikodušni. Pisatelji, ki zadostujejo tem pogojem, so klasiki kot sta Tolstoj in Flaubert - k njim se radi vračamo ravno zaradi teh lastnosti. Drugi pisatelji so kot ljubimci - strastni, sebični, muhavi in nesramni, a jih vseeno beremo, ker pri njih dobimo vznemirjenost, goreča čustva in nevarne dogodivščine. To so žanrski pisatelji, ki jim iz istih razlogov odpustimo tudi slabo slovnico, nerazumljivosti in netočnost.

Doris Lessing, ki ji do sedaj nisem mogla odpustiti tega, da je zapustila svoja mala otroka, je pridobila moje priznanje (ha, kot da bi ji to kar koli pomenilo!) s tem, da je jasno zavrnila dve največji gibanji sodobnega časa, levico in feminizem. Feministkam je namreč zamerila, ker nikoli ne pomislijo, da ima ženska lahko tudi rada moške, da jih obožuje.

Hannah Arendt je razvila danes splošno znano teorijo o banalnosti zla, ki govori o tem, da je velika večina ljudi v izrednih razmerah, kakršna je recimo vojna, sposobna izjemne krutosti do sočloveka in s tem postavila enega izmed temeljev sodobne moralne psihologije.

Knjiga Irene Štaudohar, Kaj hoče ženska?, je zanimiva zbirka esejev o vprašanju ženskosti, ki jo je napisala razgledana ženska. V njej je več vprašanj kot odgovorov nanje, kar pa sploh ni slabo, saj s tem bralke spodbuja k razmišljanju in sklepom, ki imajo lahko vpliv tudi na njihovo lastno življenje. Pisanje je sicer nekoliko razdrobljeno in različna spoznanja nekoliko kaotično in bolj po intuiciji kot razumno razmetana po knjigi. To vodi k določeni nejasnosti in celo nedoumljivosti. A ženska duša je bila vendarle v svojem bistvu vedno zagonetna.

ponedeljek, 7. marec 2022

Goethe: Faust

Margarethe ali Gretchen ali Marjetka je ena od osrednjih oseb v prvem delu tragedije Faust, Johanna Wolfganga Goetheja. Včasih je zastavljala zoprna vprašanja. Po njej se takšno neprijetno vprašanje, ki terja jasen odgovor, vprašani pa se izogiba odgovoru nanj, imenuje Gretchino vprašanje ali Gretchen-Frage. Gretchino vprašanje bi bilo, če bi kakšnega od podpornikov ruskega diktatorja vprašali: "No, povej, ali je prav, da je Putin napadel Ukrajino?" ali pa "Kaj praviš, ali naj Ukrajincem pošljemo orožje?" Izgovarjal bi se tako, kot se je izgovarjal Faust, ko je odgovarjal na vprašanje, ki mu ga je zastavila Gretchen. Izognil bi se jasnemu odgovoru, a mi bi tudi iz njegovega ovinkarjenja lahko sklepali, kaj si v resnici misli. Kot je pravilno sklepala tudi Gretchen in mu to tudi naravnost povedala.
Drama Faust je aktualna še dandanes, a ne samo zaradi Gretchinega vprašanja.

Če ne zdaj, potem nikoli.
Če Fausta ne preberem zdaj, ga ne bom nikoli. Da se dandanes lotiš tega, sicer enega izmed najpomembnejših dramskih del v literarni zgodovini, mora res obstajati dober razlog. Pri meni so bile to sinove priprave na maturo. Pred kratkim je namreč zaključil dvomesečno obdobje, v katerem so se pri pouku nemščine ukvarjali edinole z Goethejem in prvim delom njegove tragedije Faust. Toliko časa samo za Fausta! V današnjem času, pri gimnazijcih, ki jih zanima vse kaj drugega kot dvesto let stara tragedija! Če zmorejo oni, bom tudi jaz.
Tako je moj sin enega izmed nedeljskih dopoldnevov žrtvoval za to, da je svoji mami v grobem razložil, za kaj se v drami gre, kaj so glavni poudarki in kako določene stvari pravilno razumeti. Če ne sedaj, potem nikoli. Opremljena s skripto, šolskim zvezkom in knjigo sem se lotila branja. Prvi vtis je bil ta, da se bere hitro, razume pa bolj malo... A poskusimo:)


Drama ima kar tri prologe.
Goethe se je s Faustom ukvarjal celo življenje. Splošno znano zgodbo o priznanem profesorju, ki je svojo dušo prodal Hudiču, a v zameno dobil nekaj, česar človek s svojo lastno močjo ne more doseči, je želel predstaviti na svoj način. Kot mlad študent v Leipzigu je v Auerbachovi kleti, kjer je popival s sovrstniki, opazoval sliko Fausta in razmišljal. Ko je neki zimski dan na gori Brocken opazoval meglice, ki so zakrivale pogled v dolino, je mislil na Fausta. Ko je kot mlad pravnik v Frankfurtu slišal za kazenski primer matere detomorilke, Susanne Margarthe Brand, se mu je prikazoval Faust. 

Kako zelo obseden je bil z njim, lahko začutimo že na samem začetku dela - v prvem prologu, imenovanem Zueignung. Ta posvetilo je zelo osebno, celo intimno in v njem Goethe opisuje svoje lastne občutke ob delu, ki ga je pisal. Pove, da so ga "schwankende Gestalten" ali "sence plahovite"  silile, da dramo piše in napiše do konca. Spominja se prijateljev, ki so ga spodbujali pri pisanju, a jih zdaj ni več - umrli so kot prijatelj Schiller, ali pa so razkropljeni po svetu. Mogoče se je France Prešeren v svojemu posvetilnemu sonetu prijatelju Matiju Čopu v pesnitvi Krst pri Savici, zgledoval po tem Goethejevem prologu.

Če je prvi prolog oseben pesniški pogled na dramo, se drugi prolog dogaja v gledališču in predstavlja pogovor med direktorjem gledališča, pesnikom in "lustige Person" ali igralcem burkežem. Vsak od njih ima svoj pogled na to, kakšna bi morala biti drama Faust. Direktor si želi delo, ki bo prineslo čim več dobička; burkež nekaj takega, kar bo ljudem všeč; pesnik - Goethe sam, pa si želi, da mu omogočijo umetniško svobodo in s tem možnost, da ustvari nekaj, kar ga bo kot umetnika notranje zadovoljilo in napolnilo.

Šele tretji prolog je potem tisti, ki je sestavni del drame. Dogaja se v nebesih in predstavlja dialog med Bogom in Mefistom, se pravi Hudičem. Razpravljata o tem, kakšen je človek. Bog se zaveda temnih strani človekove duše, a je optimistično prepričan, da je človek v svojem bistvu vendarle dober in ve kaj je prava pot v življenju.

Ein guter Mensch in seinem dunklen Drange
Ist sich des rechten Weges wohl bewusst.
--------------------------------------------------------------
da dober človek kljub temni naravi
natanko se zaveda, kod in kam.*

Hudič se pa s tem ne strinja. Prepričan je, da je človek žival. Še huje. Tisto nekaj pameti, ki jo ima in jo je dobil od Boga, ga dela še bolj živalskega od vsake živali.

Er nennt's Vernunft und braucht's allein,
Nur tierischer als jedes Tier zu sein.
-------------------------------------------------------------
To um je in ga rabi le,
da bolj živalski od živali je.

In potem se zmenita, da bosta svoji prepričanji preizkusila na Faustu. Mefisto trdi, da bo tudi tega priznanega in moralno neoporečnega profesorja speljal na slaba pota, Bog pa je prepričan, da mu to ne bo uspelo.
In drama Faust se lahko začne.

Vom Himmel durch die Welt zur Hölle! (...z neba v pekel ves svet prehodi!)

Iz nebes se preselimo na Zemljo - v Faustovo študijsko sobo.  V tej nočni sceni profesor Faust doživlja eksistencialno krizo. Zdi se, da je v življenju dosegel že vse možno, a ob tem vendarle ni zadovoljen. Preštudiral je filozofijo, pravo in medicino. Dodal je teologijo in se lotil celo magije. Ob vsem znanju, ki ga ima, pa ve, da v naravi obstaja še toliko skrivnosti, ki mu bodo ostale nedosegljive. Faust se zaveda, da samo s svojimi močmi, nikoli ne bo spoznal prave resnice sveta.

Den Göttern gleich ist nicht! Zu tief ist es gefühlt;
Dem Wurm gleich ich, der den Staub durchwühlt,
-----------------------------------------------------
Enak bogovem nisem! Čutim v dnu srca.
Sem kakor črv, ki v prahu gomizlja,

Bolj je podoben črvu, ki rije po prahu, kot Bogu.
Zaradi tega spoznanja je tako obupan, da se odloči narediti samomor. Vendar pa se v trenutku, ko nagne kozarec s strupom, zasliši nebeško petje angelov - noč, v katerem poteka dogajanje, je namreč večer pred Veliko nočjo, in Faust se premisli ter strupa ne popije.

V naslednji sceni se potem na dan Velike noči sprehaja skupaj s svojim učencem in uživa v pomladnem razpoloženju.

Hier bin ich Mensch, hier darf ich's sein. 
--------------------------------------------------------------
Tu sem človek, tu biti smem.

Učencu, ki ima ravno takšno veselje do učenja kot on, zaupa, da ima dve duši: ena si želi užitka in vseh ugodnosti, ki jih prinaša čutnost, druga je tista, ki se želi dvigniti iz prahu v nebeške višave. In te dve človekovi nagnjenji si nasprotujeta.

Zwei Seelen wohnen, ach! in meiner Brust,
Die eine will sich von der anderen trennen;
Die eine hält, in derber Liebeslust,
Sich an die Welt mit klammernden Organen;
Die andere hebt gewaltsam sich von Dust
Zu den Gefilden hoher Ahnen.
-------------------------------------------------------------------
Jaz pa, ah, nosim v prsih duši dve,
ki po vsej sili hočeta vsaksebi:
Oklepa ena z grobo se močjo
slasti ljubezni z divjimi čutili,
druga iz blata cilja pod nebo,
med slavnih dedov vrste sili.

Med sprehodom se Faustu pridruži črni pudelj, ki mu sledi v študijsko sobo. Tam se potem izkaže, da je to nihče drug kot Mefisto, ki si je nadel podobo psa.

Faust je ob srečanju z Mefistom v ravno pravšnjem razpoloženju, da z njim sklene pakt. Mefisto mu obljubi, da mu bo pokazal stvari na tem svetu, ki ga bodo zadovoljile in osrečile. Izpolnil bo vse njegove želje in bo njegov služabnik na tem svetu. V zameno za te usluge, bo Faust moral služiti Mefistu na onem svetu. Kaj bo moral početi po smrti in kašne Mefistove zahteve izpolnjevati, ni povsem jasno. A Faustu to pravzaprav sploh ni pomembno in ga ne zanima. On je z vsem svojim bitjem priklenjen na ta svet - zanima ga samo to, kar mu lahko nudi življenje; za to, kaj bo po smrti, se ne meni preveč.
Faust privoli v sporazum, čeprav od njega ne pričakuje veliko - mogoče le nekaj čutne omame, ki bo blažila težave njegove duše. Zato naredi prostovoljno še korak dalje. Prepričan je namreč, da mu Mefisto kljub obljubam ne more ponuditi nič posebnega in novega, in stavi s Hudičem, da mu med njunim skupnim potovanjem nikjer ne bo tako všeč, da bi želel ostati. Mefistu reče, da ga lahko takoj ubije, če bo kadarkoli vzkliknil: Verweile doch, du bist so schön! // Kako si lep! Postoj! Postoj! - lepi trenutek namreč.

Potovanje Fausta in Mefista po vseh lepotah in užitkih tega sveta se lahko začne.
Prva postaja je Auerbachs Keller v Leipzigu.

Ich muss dich nun vor allen Dingen
In lustige Gesellschaft bringen,
Damit du siehst, wie leicht sich's leben lässt.
------------------------------------------------------------------------
Zdaj bodi moje prvo delo,
da spravim v družbo te veselo,
da zveš, kako živi se na koncu tem.

Mefisto pripelje Fausta v gostilno, kjer študentje veselo popivajo, da bi mu pokazal, kako lahkotno je lahko življenje. Faust ostane mrtvo hladen in si prav hitro zaželi, da pijano in prostaško družbo zapustita.

Mefisto ugotovi, da Fausta ne bo tako lahko premamiti, in ga odpelje v čarovniško kuhinjo. Tam ena od Mefistovih podložnic, čarovnica ali vešča, zvari napitek, ki Fausta, potem ko ga popije, spremeni v lepega in mladega moškega, ki se mu vse ženske zdijo lepe, kot je bila lepa Lepa Helena. Faust je pripravljen, da se zaplete v ljubezensko dogodivščino.

Na prizorišče stopi Margarethe ali Gretchen ali Marjetka - mlado, nedolžno, 14-letno dekle, nad katerim je Faust očaran in jo želi na vsak način osvojiti. Bralci, ki ste se odločili, da zaradi jasne pedofilije, ki sledi, s knjigo ničesar več nočete imeti, prosim, prenehajte z branjem mojega pisanja. Zelo hudo bo. Nedolžno spogledovanje Aschenbacha z Tadziom v noveli Smrt v Benetkah ni nič v primerjavi s tem, kar se pripeti mali Gretchen.
Lahko pa tragedijo Faust beremo v luči 18. stoletja in si mislimo, da je Gretchen že odrasla mlada ženska, ki je sposobna sprejemati odločitve in prevzeti odgovornost za svoja dejanja - recimo da je, če smo jo prenesli v današnji čas, stara že 19 let. 14-letno dekle iz poznega srednjega veka, v katerem se drama dogaja, je bilo verjetno že toliko odraslo in odgovorno, kot je dandanes 19-letno dekle, če ne še bolj.

Kakorkoli že, Faust Gretchen zapelje - najprej z darilom, škatlico nakita, z drobnimi prevarami;  nato z lepimi besedami, objemom in poljubom. Faust v ljubezni do Gretchen začuti harmonijo z naravo in svetom. Zadovoljen je, a njegovo navdušenje se prav hitro sprevrže v depresijo, saj čuti, da njegovo hrepenenje po resnici tudi z ljubezenskim doživetjem ne bo zadovoljeno. Gretchinina ljubezen ni tisto, kar bi Fausta zadržalo in mu vzbudilo željo, da zadrži čas. Čeprav spozna, da lahko s svojim ravnanjem uniči njeno življenje, jo zapusti in se skupaj z Mefistom odpravi dalje. Na Gretchen popolnoma pozabi.

Njuna naslednja postaja je gora Brocken, kjer v Valpurgini noči poteka razvratna zabava s čarovnicami. Tam se pleše in pije in seksa - tudi Faust in Mefisto sta med tistimi, ki se predajajo razvratu. Nekje vmes, med plesom z mlado lepotico, pa Faust dobi privid deklice, ki je zelo podobna Gretchen.

Mephisto, siehst du dort
Ein blasses, schönes Kind allein und ferne stehen?
Sie schiebt sich langsam nur vom Ort,
Sie scheint mit geschlossnen Füßen zu gehen.
---------------------------------------------------------------------------------
Tja se ozri!
Stoji tam daleč samo blede dete,
stežka stori korakce tri,
ko da nožice drobne ima spete.

Privid v podobi Gretchen zgleda kot oklenjen v verige in z očmi mrtveca. Mefisto Fausta želi odvrniti od te podobe, ga zamotiti z zabavo, ki poteka s čarovnicami, a Faustu podoba ne da miru.

Naslednji dan - dan po Valpurgini noči, ko stvari izgledajo drugače, kot so zgledale do sedaj - kakor zgleda po zabavi vedno vse drugače - Goethe začne pisati v prozi in nič več v stihih, Faust pa spozna, kakšna usoda je doletela Gretchen. Najprej zanjo krivi Mefista, a ta ga hladno zavrne, češ s posledicami svojih dejanj bi moral računati že takrat, ko je sklenil pakt s Hudičem.

Nun sind wir schon wieder an der Grenze unseres Witzes, da, wo euch Menschen der Sinn überschnappt. Warum machst du Gemeinschaft mit uns, wenn du sie nicht durchführen kannst? Willst fliegen und bist vorm Schwindel nicht sicher? Drangen wir uns dir auf oder du dich uns?
-----------------------------------------------------------------------
No, sva že spet na robu razsodnosti, tam, kjer vam ljudem pamet odpove. Zakaj se pa pajdaš z našo družbo, če se ne moreš vzdržati v nji? Rad bi letal, pa nisi varen pred vrtoglavico? Se mi vsiljujemo tebi ali ti nam?

Faust in edino Faust je kriv za dekletovo nesrečno usodo. Zaradi Fausta je zanosila in so jo zato, ker je bila noseča in neporočena, izločili iz družine in družbe. Iz obupa in da bi preprečila sramoto je ob rojstvu svojega otroka umorila. Zaprli so jo in jo kot detomorilko obsodili na smrt.

Zdaj se v Faustu zbudi slaba vest in svoje dejanje poskuša popraviti. Z Mefistovo pomočjo pride v ječo, kjer je Gretchen zaprta. Reši jo verig in prosi, da skupaj z njim odide na svobodo. 
Toda za kaj takega je že prepozno. Na takšen način, kot si to predstavlja Faust, se stvar ne more razrešiti. Gretchen ne more enostavno stopiti iz ječe in vse pustiti za seboj, kot je to puščal za sabo Faust na potovanju z Mefistom. Gretchen se prepusti Božji sodbi in upa na odrešitev - pred svojim ljubimcem, Heinrichom Faustom, pa jo je groza.

MARGARETHE:
Dein bin ich, Vater! Rette mich!
Ihr Engel! Ihr heiligen Scharen,
Lagert euch umher, mich zu bewahren!
Heinrich! Mir graut's vor dir.
MEPHISTOPHELES:
Sie ist gerichtet!
STIMME von oben:
Ist gerettet!
MEPHISTOPHELES zu Faust:
Her zu mir!
Verschwindet mit Faust.
STIMME von innen, vehallend:
Heinrich! Heinrich!
-------------------------------------------------------------------------------
MARJETKA:
Tebi, Oče, se izročim!
Angelov nebeška krdela
so se za moje varstvo zavzela!
Henrik! Strah me je pred teboj! ===== (mogoče bi bilo bolje Groza me je!)
MEFISTO:
Obsojena je!
GLAS od zgoraj:
Rešena je!
MEFISTO Faustu:
Brž z menoj!
Izgine s Faustom.
GLAS od znotraj, izzveneva:
Henrik! Henrik!

Tako dramatično se konča prvi del tragedije Faust, Johanna Wolfganga Goetheja. Vse kaže, da je stavo dobil Mefisto in da se je Bog motil. Ljudje smo s svojo pametjo res bolj živalski od živali in sposobni izredno krutih dejanj. Faust je to dokazal.
Tole z Gretchen se v današnji družbi sicer ne bi moglo več zgoditi - toliko smo se že spremenili, a kaj ko obstaja veliko drugih podobnih in enako krutih dejanj, ki jih počnemo: vojn, ki jih začnemo; predsodkov, ki jih imamo; maltretiranj, ki jih počnemo; osamitev in izločenosti - cancel culture, ki jih povzročimo, in gredo mimo nas - pogosto, ne da bi trenili z očesom - nekaznovano in globoko krivično. S tega vidika je Faust aktualen tudi danes. 
In slast po vedno novih odkritjih in znanjih, kakor tudi hrepenenje po vedno večjih užitkih - kar je temeljna Faustova dilema - sta danes še posebno močna.

A zaključimo tako, kot smo začeli - z Gretchinim vprašanjem.
Faust ima tudi drugi del, ki pa ni tako zelo zanimiv. Gretchen ni več omenjena, Faust pa se zaplete v razmerje z lepo Heleno, s katero ima celo sina. Dogajanje se seli iz resničnosti v mitologijo in nazaj. Drama se konča, ko Faust dopolni sto let in v trenutku zadnjem, praznem in zanič (Den letzten, schlechten, leeren Augenblick) izgovori stavek Verweile doch, du bist so schön, // "Tako si lep, o daj, postoj!" , in umre. 
To, kam gre po smrti njegova duša - v pekel, da bi služila Mefistu ali v nebesa k Bogu, odraža - kot je zatrdil Goethe sam - našo religiozno predstavo, da se sami s svojo močjo in sposobnostmi ne moremo odrešiti.

Gerettet ist das edle Glied
Der Geisterwelt vom Bösen:
Wer immer strebend soch bemüht,
Den können wir erlösen.
Und hat an ihm die Liebe gar
Von oben teilgenimmen,
Begegnet ihm die selige Schar
Mit herzlichem Wilkommen.
----------------------------------------------------
Zlu žlahtni član duhov sveta
se mogel je izviti.
Le kdor se trudi sam za dva,
ga moremo rešiti.
Če pa ljubezni iz nebes
bil ljubljenec je pravi,
zbor blaženih ga sprejme vmes,
prisrčno ga pozdravi.

Pri tem je zelo zanimivo, da je Goethe pri zaključku drame sledil krščanskim pogledom na življenje na tem in onem svetu. To namreč ni samo po sebi razumljivo, saj Goethejev svetovni nazor ni bil povsem jasen - ali bolj natančno, bil je zelo zapleten. Goethe je bil ateist, mogoče politeist, nikakor pa ne kristjan, saj je bil križ poleg česna, stenic in kajenja tobaka ena izmed štirih stvari, ki jih pa res ni prenesel, in prenesel je veliko.

"Wie hast du's mit der Religion?" ali "Povej: kako kaj z vero je s teboj?", je Gretchinino vprašanje, ki sem ga omenila na začetku tega zapisa in to vprašanje je Gretchen zastavila Faustu v prvem delu drame. Naravnost ga je vprašala, če je veren, Faust pa je okleval, posploševal in se izogibal jasnemu odgovoru. V obrisih je začel razlagati Goethejev svetovni nazor in njegovo vero v naravno harmonijo med dobrim in zlom.


Toliko je razlogov, zaradi katerih se še danes splača brati Fausta - ali pa še bolje - si ogledati njegovo uprizoritev na odru, mogoče s sodobnim pogledom na delo. Iztočnic je ogromno. Mogoče tudi tale - nujno vam jo moram zaupati. Verze izgovori pisatelj, ki se tudi udeležuje razvrata v Valpurgini noči:

Wer mag wohl überhaupt jetzt eine Schrift
Von mäßig klugem Inhalt lesen!
Und was das liebe junge Volk betrifft,
Das ist noch nie so naseweis gewesen.
--------------------------------------------------------------
Kdo sploh bi danes lahko knjigo izdal,
ki je vsaj malo branja vredna!
Mladina naša zlata, bi dejal,
še nikdar ni bila tako vsevedna.

To je napisal Goethe pred več kot dvesto leti in to velja še danes. Mogoče je mislil na svoje delo Faust, lahko pa na dobre knjige na splošno.

Meni se zdi Faust kot ekstrakt, ki ostane na dnu čarovniške posode, potem ko je nekdo - Hudič ali Bog - zvaril vse duše, ki so kadarkoli živele v človeških telesih, tako, da je ostalo samo tisto najpomembnejše in najbolj značilno, kar označuje človeka in njegova večna vprašanja o njem samem in svetu, v katerem živi.


* vsi slovenski prevodi so iz knjige Faust, celotna izdaja, ki je izšla leta 2005 pri založbi Sanje, in so delo Janka Modra.