Marguerite Yourcenar: Labirint sveta

V pisanju Marguerite Yourcenar je čutiti Prousta. Prav veliko ga je. Kako naj si sicer drugače razložim svoje navdušenje ob branju knjige s tako dolgočasno vsebino kot so življenjske zgodbe prednikov neke osebe, ki je sploh ne poznam?

Marguerite Yourcenar je v trilogiji z naslovom Labirint sveta pisala ravno o tem - o življenju svojih prednikov. Res je, da pisateljica izhaja iz plemiške družine in takšne družine imajo ponavadi zanimivejše rodovnike od običajnih družin, a vendar med njenimi predniki ni nobene zgodovinsko pomembne osebe, okrog katere bi se dalo splesti kakšno posebno zanimivo zgodbo. Bolj ali manj gre kljub aristokratskemu poreklu za ljudi, pri katerih njihovi nasledniki petdeset ali največ sto let po smrti pri najboljši volji vedo samo še za datume njihovega rojstva, poroke in smrti, ki so jih poiskali v matičnih knjigah.
A Marguerite Yourcenar je bila izjemna pisateljica in je s pomočjo drobnih podatkov iz knjig, obledelih fotografij in ustnega izročila, uspela spisati tri zanimive knjige, ki se berejo - kaj pa vem - kot stranski poganjek Iskanja izgubljenega časa. V njenem pisanju je zaslediti Proustovi podobno sposobnost opazovanja in razumevanja ljudi. S pomočjo svojega uma in bornih zgodovinskih podatkov ji je uspelo oživeti majhno množico čisto konkretnih ljudi, svojih prednikov.

Pred tremi leti sem prebrala drugo knjigo trilogije z naslovom Severni arhivi, pred nekaj dnevi še prvi del, ki ima naslov V pobožen spomin. Tretji del trilogije (In zdaj? Večnost) še čaka na prevod v slovenski jezik.

(359 str.)

Severni arhivi so osrednja knjiga in svojevrsten višek trilogije. V njem pisateljica opisuje svoje prednike po očetovi strani.
Pripoved se začne v času, ko je bilo območje med severno Francijo in Belgijo - področje, od koder izhaja očetov rod Cleenwerck de Crayencour, občasno še pod gladino morja in se je lahko iz Evrope po kopnem prišlo na - kakor to zdaj imenujemo - Britansko otočje. Zgodba se torej začne kar v prazgodovini. Pisateljica svojih prednikov z zgodovinskimi viri seveda ni mogla slediti tako daleč v preteklost, a s svojim znanjem in sposobnostjo vživeti se v drugega človeka, je uspela spisati povsem verjetno življenjsko zgodbo enega od svojih daljnih prednikov.

Rubens, Kožušček
(model: žena Helena)

Po tem začetnem delu se dogajanje hitro seli iz stoletja v stoletje. Uživala sem v opisih različnih kratkih zgodovinskih utrinkov iz družinske zgodovine. V enem je opisano sodelovanje pisateljičinega prednika v čarovniškem procesu. Zanimiva je epizoda povezana s slikarjem Rubensom - ena od pisateljičinih prednic je bila namreč nečakinja njegove druge žene Helene (glej sliko desno).
Ko pripoved pride do konca Francoske revolucije in njenih starih staršev, se dogajanje in zgodbe zgostijo. Od tu naprej zelo natančno spremljamo vsako leto življenja njenih starih staršev, očeta, njegovih žen in ljubic, tet, polbrata.
V vsakem stavku se odseva pisateljičina inteligenca, obilo znanja, natančnost pri opazovanju stvari in ljudi, pa tudi rahločutnost in občutek za sočloveka. Pravi literarni posladek.

(329 str.)

Takšen način pisanja je navzoč tudi v prvem delu trilogije. V knjigi V pobožen spomin pisateljica opisuje svoje prednike po materini strani. Če se v Severnih arhivih pripoved odvija linearno od davne preteklosti proti sedanjosti, V pobožnem spominu dogajanje teče v krogu. Začne se s pisateljičinim rojstvom leta 1903, se nato pomudi pri materi, se premakne k starim staršem in njunim bratom in sestram, pa spet nazaj k pisateljičinim stricem in tetam, do srečanje matere z očetom in nosečnosti.
Pisanje teče umirjeno, skoraj spokojno. Mogoče je v tej knjigi več ironije kot v Severnih arhivih, a vendar to ni  tiste vrste ironija, ki me moti, ker je nespoštljiva in posmehljiva. Marguerite Yourcenar je do svojih prednikov neizprosna, a tudi prijazna in do njihovih napak prizanesljiva - kot smo prizanesljivi do ljudi, ki jih imamo radi, ki so naši.
Ganljivo je prvo poglavje, ki govori o pisateljičinem rojstvu in zadnjih dneh materinega življenja. Na prvi pogled se zdi, da pisateljica o tem pripoveduje povsem neprizadeto, z razdalje, kot da se je vse skupaj sploh ne tiče. Ej, ženska, saj gre vendar za tvojo mamo, kako moreš takole pisati! - mi je švigalo skozi možgane. A gre le za (lažni) prvi vtis, da je Marguerite Yourcenar neprizadeta ob maminem umiranju zaradi poporodne sepse. Tako se nam zdi, ker ne piše sentimentalno. Iz natančnih opisov vseh podrobnosti pravzaprav izžarevata velika ljubezen in naklonjenost do matere. Pri Marguerite Yourcenar še listek, na katerega je oče zadnje dni ženinega življenja zapisoval njeno telesno temperaturo in frekvenco srca, dobi skoraj magični pomen.

Knjigi sem brala z velikim veseljem. Bilo mi je zanimivo. Vsaka stran posebej. Mogoče bo kakšnemu od bralcev branje dolgočasno. Konec koncev v knjigi le ni nobene izrazite in jasne zgodbe. Ali povedano drugače - v knjigi so namesto ene glavne, samo številne majhne zgodbe.
Knjigi sta hvalnici zgodovine in tega, kakšna učiteljica nam je lahko tudi v današnjem času.
O tem, kako se napiše odličen zgodovinski roman in koliko truda je potrebnega za to, pa pisateljica pove:

"Preteklo življenje je razpokan suh list brez soka in klorofila, luknjičast in natrgan, ki ponuja očem, kadar ga podržimo proti svetlobi, kvečjemu skeletno mrežo svojih tankih, krhkih žilic. Precej truda je potrebnega, da mu vrnemo mesnato in zeleno zunanjost svežega lista, da vnesemo v dogodke ali pripetljaje polnost, ki osrečuje tiste, ki jih doživljajo, ter jih odvrača od tega, da bi si predstavljali kaj drugačnega."

Margueriti Yourcenar je uspelo, da je vrzeli praznine med zgodovinskimi dejstvi o svojih prednikih zapolnila s svežo in sočno snovjo svojega znanja in domišljije ter tako oživela ne samo nekatere že dolgo umrle ljudi, ampak tudi posamezna zgodovinska obdobja v Evropi na splošno.

Marguerite Yourcenar
(1903-1984)

P.S. Marguerite Yourcenar je sicer najbolj znana po odličnem zgodovinskem romanu Hadrijanovi spomini, ki ga imamo prevedenega tudi v slovenščino. Pripoveduje o življenju rimskega cesarja Hadrijana in sicer tako, kot bi ga pisal cesar sam, v obliki spominov namenjenih svojemu učencu, poznejšemu cesarju in filozofu, Marku Avreliju.