Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld

(187 str.)

Presežek med letošnjimi kandidati za kresnika!
Tako dobre slovenske knjige že nekaj časa nisem brala - vsaj od Maje Haderlap dalje ne.

Dogajanje romana je postavljeno v drugo polovico 20.stoletja. Opisano je življenje Ingrid Rosenfeld, hčerke židovskega očeta in slovenske matere iz Skaručne. Njena zgodba pravzaprav ni nič posebnega, a bralec prav hitro spozna, da je Ingrid Rosenfeld izjemna ženska. Je profesorica slovenščine, ki svoje delo opravlja s srcem in veseljem. Zadovoljna je sama s sabo in s svetom, v katerem živi. Njena inteligenca žari z vsake strani knjige. Racionalno gleda na svet, a se zlahka prepusti tudi čustvom. Rada ima seks, a lahko živi tudi brez njega. Dobrohotna je do vseh okrog sebe. Nikomur ne želi nič slabega in nikomur ne zavida. Je lepega in elegantnega videza. Njena največja ljubezen so knjige.
Toliko prijetnih lastnosti nakopičenih v enem samem ženskem bitju mogoče deluje preveč idealno - celo pravljično. Že mogoče. A pisatelju je uspelo glavno junakinjo predstaviti na tako simpatičen in verodostojen način, da se je nemogoče izogniti temu, da je ne bi vzljubili in jo vzeli za svojo. Pravljica gor ali dol:)

V Ingridinem življenju imata pomembno vloga dva moška. Razmerje z njima je daleč od pravljice. Moška, s katerima se zaplete, sta skrajno pokvarjena - manipulatorja in izkoriščevalca; na zunaj sladka, a v notranjosti leglo zla, hudobije in egoizma. Kar težko je verjeti, da je v človeku lahko zgoščeno toliko slabega.
Kako to, da ju - razumna kot je bila, ni pravi čas spregledala? To se je skupaj z mano spraševala tudi Ingrid, a jasnega odgovora seveda ni. V življenju je potrebno tudi nekaj sreče.

Ingrid tako dela tudi napake in je malček naivna. Iz napak se poskuša nekaj naučiti. Daleč od tega je, da bi zaradi neuspehov in ponižanj postala zagrenjena ali da bi se pritoževala. Tudi moških zaradi slabih izkušenj ne začne kar vsevprek sovražiti. Po obdobjih depresije, se vedno znova postavi na noge in živi dalje. Ostaja optimistična in ima še vedno rada življenje. Ali se lahko človek bolj zrelo spopade z neprijetnostmi, ki jih prinese življenje?

Knjige ji predstavljajo največjo uteho v življenju. Bere poezijo, romane in dramatiko. Če le more, bere v izvirniku, a ceni tudi prevode. Žal ji je, da toliko dobrih zgodb in oseb nikoli ne bo zaživelo v slovenskem jeziku, ker pač nikoli ne bodo prevedene - uf, kako neverjetno je s tem zadela tudi moje misli.
Pri opremljanju stanovanja misli samo na to, kako si bo uredila knjižnico. Dobre volje je že samo, če knjigo vzame v roke, jo malo polista in da nazaj na polico. Vedno znova se veseli ur, ki jih bo preživela ob branju. Prav nič je ne skrbi, da bi zaradi branja v življenju kaj zamudila. Na tako lepo opisano ljubezen do knjig nisem naletela še v nobenem literarnem delu.

A branje knjig ne more biti pravljica, v kateri bi se dalo večno živeti. Nekaj let že, ves čas pa ne. Ljudje v življenju potrebujemo še kaj več. Pa kakšnega človeka ob sebi. Vse to je jasno prikazano tudi v romanu.

Ker je to prva knjiga Jurija Hudolina, ki sem jo prebrala, me je presenetil njegov svojevrsten stil pisanja. Enka s Knjižnih moljev je sicer pisala o besednih lego kockah, ki jih Hudolin zlaga mojstrsko, a kaj to točno pomeni, sem ugotovila šele, ko sem knjigo prebrala. Pisatelj si nenehno izmišlja nove besede in jih povezuje v prav posebne besedne zveze. Te se potem v primernih trenutkih vedno znova ponavljajo. V začetku me je to malo motilo, stavki so le težko tekli in se mi vedno znova zatikali, a potem sem se privadila. Na koncu se mi je način pisanja zdel že prav v redu in zelo primeren; nekatere od besednih zvez pa precej duhovite.

Ingrid Rosenfeld Jurija Hudolina je odličen sodoben slovenski roman - eden tistih, ki jih srečamo le na vsakih nekaj let. Mogoče sem nad romanom čisto preveč navdušena in je tale moj zapis nekoliko pristranski, a me je glavna junakinja povsem očarala in sem tako pisatelju pripravljena tudi kaj odpustiti - recimo, kanček preveč črno-belo orisane osebe. Ženske so preveč "bele", moški pa preveč "črni".
Poleg Ingrid je izredno pozitivno predstavljena tudi njena mama Tinkara - ženska čiste, globoke in jasne ljubezni; njeni številni bratje, predvsem najmlajši, pa dokaj neprizanesljivo.

Ingrid Rosenfeld ima vse predispozicije, da postane ena od prepoznavnih slovenskih literarnih junakinj - a ne tiste sorte kot sta Presečnikova ali Hudobivška Meta. Ingrid ni prav nič tragična, pač pa modra ženska, ki pogumno gleda v prihodnost in ima rada življenje kljub njegovi občasni krivičnosti.

Moja favoritinja za letošnjega kresnika!

Jurij Hudolin (1973)