Kate Atkinson: A God in Ruins

Glavnega junaka romana A God in Ruins - Teddyja Todda že poznamo. Je mlajši brat Ursule Todd, ki je osrednja protagonistka enega od prejšnjih romanov Kate Atkinson. Gre za roman z naslovom Life after Life, ki je nekaj posebnega, saj glavna junakinja v njem živi več življenj. Dobesedno. Večkrat umre - že ob porodu ali pa pozneje med drugo svetovno vojno, a pisateljica ji vsakič znova dovoli, da ponovno zaživi in nadaljuje svojo življenjsko pot na točki, kjer jo je pred tem končala. Okoliščine se namreč nekoliko spremenijo, Ursula se odloči malo drugače kot v "prejšnjem življenju" in tako preživi usodni trenutek ter se izogne smrti. Čisti realizem brez delovanja nadnaravnih sil je to, le zelo originalen stil pisanja. Priporočam.

Že v romanu Life after Life smo izvedeli, da je Teddy Todd otrok, ki ga ima mama najraje, fant, ki je povsod priljubljen, mladenič, ki obeta, da bo pesnik; ko pride vojna pa postane pilot RAF bombnika. Noč za nočjo bombardira nemška mesta. Po vojni se poroči z Nancy, ki jo pozna že iz otroštva (žensko ostrega uma, matematičarko), postane oče hčerki Violi in pozneje dedek Sunnyju in Berty.

Roman A God in Ruins je pisan drugače kot Life after Life - bolj tradicionalno. Teddy ne umira vedno znova in potem začenja novo življenjsko pot, kot je bilo to pri Ursuli. V tej knjigi spremljamo samo eno življenjsko zgodbo, ki pa je dolga skoraj sto let. Teddyja prvič srečamo leta 1925, ko je star okrog sedem let, od njega pa se poslovimo leta 2012. A pripoved vendarle ne teče strogo kronološko. Pisateljica se izredno lahkotno giba skozi čas. Knjiga se začne 30. marca 1944 (datum Taddyjevega zadnjega poleta z bombnikom, ki je pravzaprav polet proti Nürnbergu in je bil velik polom angleških zračnih sil), nato se premaknemo v leto 1925, potem v 1980, pa naprej v 1947, 1939, 1993, 1951 in tako dalje. Pisateljica nam občasno zaupa, kaj se bo v prihodnosti še zgodilo, tako mimogrede omeni kakšno malenkost, kar vse pripomore k temu, da je branje zelo napeto in buri bralčevo radovednost. Tako na primer že dokaj zgodaj izvemo, da bo eden od Taddyjevih vojnih tovarišev na enem od poletov umrl (saj Taddy s svojim vnukom nekoč obišče njegov grob), a ne vemo točno kdaj in kako. Tako pri vsakem poletu bombnika preko Severnega morja trepetamo zanj in se oddahnemo, ko se srečno vrne v Anglijo. Fant nam priraste k srcu. Trpimo, ker vemo več, kot ve on - ker poznamo njegovo tragično usodo.

Iz poglavja v poglavje se nam tako počasi razjasni vsako obdobje Taddyjevega življenja. Zvemo, da je povsem odpovedal pri vzgoji svoje hčerke (ki je, mimogrede, ena najbolj zoprnih žensk, ki sem jih v zadnjih letih srečala v fikcijskih delih), a vse več kot nadoknadil pri svojih vnukih. Spoznamo njegove starše, bežno tudi brate in sestre ter na ta način dobimo izredno zanimiv vpogled v zgodovino 20.stoletja. Teddy, ki tako zaživi pred nami, je izredno topla in prijazna oseba - bralcu je povsem na dlani, zakaj ga imajo vsi tako zelo radi - vsi razen hčerke Viole...

Pisateljica ob opisovanju Teddyjeve življenjske zgodbe načne različne teme. Nekatere so predstavljene ganljivo in pretresljivo (primerjava ubijanja z bombardiranjem ali ubijanja z evtanazijo, na primer) ali pa ironično in duhovito, z obilo humorja (tako so opisane horde žensk v srednjih letih, ki jejo-molijo-ljubijo ali pa življenje v hipijski komuni).

Roman A God in Ruins pa vendar ni roman o nekem Taddyju Toddu, ampak v prvi vrsti roman o vojni. Dogajanju v letih od 1939 do 1944 je namenjeno največ strani knjige. Kate Atkinson je v dodatku ob koncu romana napisala, da se je namenila napisati nekaj takšnega, kot je Vojna in mir ter na podoben način, kot je Tolstoj opisal Napoleonove vojne, opisati (sicer na nekaj straneh manj kot on) drugo svetovno vojno. Posebno sta jo zanimali dve stvari: London Blitz in sistematično bombardiranje nemških mest. S prvo temo se ukvarja roman Life after Life, z drugo pa A God in Ruins.

No, sodobne angleške različice Vojne in miru ji, seveda, ni uspelo ustvariti (kdo bi si upal kaj takega sploh pričakovati?), a roman jasno pokaže kakšna nespamet je vojna in kako velik vpliv ima na ljudi - ne samo na tiste, ki so jo doživeli, ki so zaradi nje umrli, ki so med vojno izgubili sorodnika ali prijatelja, ampak lahko usodno vpliva tudi na naslednje generacije. To pretresljivo doživetje tragičnih posledic vojne je v knjigi, tik pred njenim koncem, poudarjeno s plot twistom ali preobratom, ob katerem zastane dih. Skrbno zgrajeni svet se zruši. Na srečo v tem primeru le fikcijski.

Čudovita knjiga.

Ob kateri se ponovno sprašujem, kako je mogoče, da v slovenščino nimamo prevedene še nobene od knjig Kate Atkinson.

★★★★☆

Pogled z druge strani:

Kot po naključju mi je pred kratkim prišla v roke knjiga, ki tako kot A God in Ruins opisuje skoraj sto let dolgo življenje, ki se je razprostiralo od časa izpred druge svetovne vojne pa vse do 21. stoletja. Ta oseba je bila na drugi strani bojne črte kot Taddy Todd - v Nemčiji, a z njim in njemu podobnimi usodno povezana. In kar je še bolj pomembno, ta zgodba ni fikcijska, ampak resnična.

Gre za avtobiografijo ali spomine očeta ene od mojih sodelavk. Knjigo je napisal, ker so mu vnuki vedno znova zastavljali vprašanja kot so: Ali si bil v vojni? Ali si koga ustrelil do smrti? Ali si videl Hitlerja? Odločil se je napisati svoje spomine, ki so bili obenem tudi kritični pogled nazaj, na njegovo celotno življenje.

Ko je Hitler prišel na oblast je bil star 6 let, ob koncu vojne mu je do 18. leta starosti manjkalo nekaj mesecev. Njegovo otroštvo in mladost sta bila tako tesno prepletena z nacizmom in drugo svetovno vojno. Zaradi grozot, ki jih je videl med vojno, se je pozneje odločil za študij teologije in postal protestantski pastor.

Na tem mestu bom na kratko pisala samo o tistih dogodkih iz njegovega življenja, ki ga povezujejo s Taddyjem Toddom. V prvih letih vojne je z družino živel v Düsseldorfu, ki je bil kot vsa mesta ob Renu pogosta tarča napadov zavezniških bombnikov. Kakor Taddy v knjigi A God in Ruins večkrat omeni, so bili poleti nad Porenjem sorazmerno varne in nenevarne misije. Mesta v Porenju je bilo lahko napasti, ker niso ležala preveč globoko na kontinentu in zavezniški bombniki so s takšnih misij ponavadi vračali brez večjih izgub.

Ko je Taddy letel preko Düsseldorfa in odmetaval bombe, je Ulrich Finckh sedel v kleti njihove večstanovanjske knjige, prestrašen in jezen obenem. Ko so bombniki odleteli, je pomagal pri gašenju požarov in odstranjevanju ruševin. Nekoč je bila njihova hiša v enem od takšnih napadov tako poškodovana, da ni bila več primerna za življenje. Družina se je bila prisiljena izseliti in ločiti. Ulrich se je preselil k družini enega od sošolcev in nadaljeval šolanje. Oče se je skupaj s podjetjem, kjer je bil zaposlen in je bilo tudi zbombardirano, preselil v eno izmed drugih nemških mest, mati pa se je z ostalimi otroki preselila k sorodnikom, tudi na drug konec Nemčije. Tu je bil še stari oče, ki se je preselil v Gdansk. Ob koncu vojne, ko so mesto prevzeli Poljaki, je obveljal za pogrešenega.

Povezave med Taddyjem in Ulrichom pa s tem še ni konec.  Ko je bil Ulrich gimnazijec, star 15 let, so ga rekrutirali kot Luftwaffenhelfer-ja. Skupaj s svojimi sošolci je pomagal pri protizračni obrambi mesta. Njihova naloga je bila opazovati nebo in prihajajoče bombnike. Med njimi bi bil, če si dovolimo zlitje resničnosti s fikcijo, tudi Taddy. Merili so razdaljo, hitrost letal in določali smer poleta zavezniških bombnikov. Po tem, kakšno sled so naredili Pathfinderji (o njih pripoveduje tudi Taddy), so sklepali, kje bo bombardiranje najhujše. Če so bombniki leteli zelo nizko, so na njih tudi streljali. V začetku vojne so samo pomagali, proti koncu - ko so njihovi starejši mentorji morali na fronto, so sami, le 15 in 16 let stari fantje prevzeli vse naloge protizračne obrambe. Na to so bili izredno ponosni. Kritični pogled nazaj in razmišljanje o dogodkih, ki so se zgodili med vojno, razmišljanje o krivdi - vse to je prišlo, kakor pravi Ulrich Finckh, šele pozneje

Še ne 18-letnega Ulricha so v letu 1945 ujeli ameriški vojaki in konec vojne je dočakal v ujetništvu, v "Baby camp-u", kot so svoje taborišče za mladoletne nemške vojake imenovali Američani.

Ti dve zgodbi razkrivata enega izmed delčkov tragedije, ki jo prinaša vojna. Tako Taddy kot Ulrich sta bila med vojno prepričana, da postopata pravilno. Nista pričakovala, da bodo njuna dejanja imela tako hude in tragične posledice, - ki bodo njuni življenji težile vse do smrti.

Ulrich Finckh: Pimpf, Pfarrer, Pazifist; Ein kritischer Rückblick (1927-2017)

John Singer Sargent (1856-1925)

Eno izmed covid-19 nedelj sem preživela s Feliksom Krullom, eno pa z Johnom Singerjem Sargentom. Ne vem, katera je bila bolj prijetna:)

Covid-19 je vplival na dve stvari, ki me povezujeta s tem ameriškim slikarjem konca 19. in začetka 20. stoletja. Prva so muzeji, druga pa potovanja.

(vir:MET)

Med korona pandemijo so bili muzeji in galerije po vsem svetu zaprti. Žalostno za potencialne obiskovalce, še huje za muzeje in galerije. Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku je bil ob tem še posebno hudo prizadet. Ravno v času, ko je bil tam višek epidemije, bi MET moral praznovati pomembno obletnico - 150 letnico odprtja. Vse prireditve povezane s tem in še mnoge druge so odpadle. A kakor je že od nekdaj jasno - to namreč, da je vsaka stvar za kaj dobra, je bilo zaprtje muzejev velika priložnost, da kulturne institucije poudarijo digitalno stran svojih zbirk. 

Metropolitanski muzej se je ob tem zelo dobro odrezal. Ne samo to, da je marsikatera od njihovih umetnin zaradi covida-19 dobila digitalno predstavitev dostopno vsem, ki imajo internet, tudi različne publikacije, ki so jih izdali v preteklih letih, so v času korona epidemije postale prosto dostopne - med njimi tudi bilten, ki so ga leta 2000 izdali v čast Johnu Singerju Sargentu. Z veseljem sem ga prebrala, tisto nedeljo. Nekaj čez 60 strani čudovitih reprodukcij slik, ki jih imajo v MET-u, ob tem pa še nekaj besedila o slikarjevem delu in življenju. Vse je predstavljeno izredno pregledno in zanimivo. Publikacija je idealna za prvo resnejše srečanje s tem slikarjem - ravno pravšnja zame, tisto nedeljo:) Če pa želite prebrati še kaj več in poleg oljnih slik spoznati še njegove akvarele in risbe, si lahko ogledate še precej obsežnejši katalog njegovih del. Linka za obe publikaciji najdete ob koncu zapisa.

Sestre Wyndham
Lady Elcho, Mrs Adeano, Mrs Tenant
(vir:MET)

John Singer Sargent je znan predvsem po svojih čudoviti portretih, večinoma žensk iz ameriške visoke družbe preloma 19. v 20. stoletja. Oglejte si samo sestre Wyndham. Kot šopek belega cvetja na razkošni zofi so, v ozadju nad njimi, komaj vidna iz teme, pa je še njihova mama, ki jih opazuje s portreta. Zaradi takšnih slik je bil Sargent v času svojega življenja zelo iskan in cenjen portretist; umetnostna zgodovina pa ga kot enega od "social painters" - ni preveč cenila. Po krivem je bil dolga desetletja po svoji smrti močno podcenjen.

To je zelo krivično, še posebno zaradi tega, ker nikakor ni bil samo portretist visoke družbe, ampak mnogo več. Posebno spreten je bil v slikanju akvarelov. Slikal je naravo, a v povsem neobičajni perspektivi. Na njegovih pokrajinskih slikah skoraj nikoli ni upodobljeno nebo. Sargent je ponavadi slikal od zgoraj navzdol in samo delček tistega, kar je želel upodobiti - samo košček travnika, gozda ali gorski potok le na mestu, ko se prebija preko ene od skal. Tukaj se kažejo impresionistične značilnosti njegovih del - mogoče lahko napišem še bolj natančno - tukaj se kaže vpliv Clauda Moneta, ki ga je Sargent dobro poznal in ga celo obiskoval na njegovem posestvu Giverny. Vrt v Givernyju je sicer poznan po tem, da so tam nastale ene najlepših in najprepoznavnejših Monetovih slik. 

Čudoviti pa so tudi Sargentovi akvareli stavb, mostov, vodnjakov in fontan. Pogosto izgledajo že kot abstraktna umetnost, saj so naslikani s samo nekaj hitrimi potezami s čopičem, a vendar vedno povsem dovolj natančno, da opazovalec začuti tisto, kar je potrebno začutiti in dojame bistvo slike.

Neobičajni in za tisti čas provokativni so njegovi moški akti. Ob njih so se mnogi spraševali o Sargentovem zasebnem življenju, prijateljstvih in poznanstvih, a o tem ni veliko znanega. John Singer Sargent je bil zadržan človek, ki je užival v samoti, obdan z majhno, a izbrano družbo; a prijateljev mu kljub temu nikdar ni primanjkovalo - ne moških in ne ženskih.

Ko govorimo o akvarelih - še bolj pa o njegovih številnih risbah, ki jih hrani Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku, pridemo do tiste druge stvari, ki je zdaj v času covid-19 dobila povsem drugačne razsežnosti, kot jih je imela še pred nekaj meseci. Mislim na potovanja, ki trenutno sploh niso mogoča, John Singer Sargent pa jih je imel v svojih genih. Dobesedno. Potoval je še preden se je rodil. Čeprav je ameriški slikar, je na ameriška tla stopil šele, ko je bil star 20 let; tam pa tudi nikoli ni ostal prav dolgo. Pogosto je bil na poti.

(vir:MET)

Njegov oče je izhajal iz ene najstarejših ameriških družin in je bil po poklicu očesni kirurg, mati pa je izhajala iz filadelfijske trgovske družine. Leta 1855 sta predvsem zato, da bi si opomogla po smrti svoje prvorojenke, odpravila na potovanje po Evropi. Potovanje naj bi trajalo le kratek čas, a se je razvilo v nekaj stalnega. Sargentova mati Mary Newbold Singer je bila tista, ki si je želela takšno vrsto življenja - "nomadski način življenja", ga je imenovala. Pregovorila je svojega moža, da se je odrekel poklicnemu življenju, družina pa se je preživljala le s skromnimi prihodki, ki jih je dajala njena dediščina. 

John se je tako rodil na potovanju, leta 1856 v Firencah, njegova sestra Emily pa leto pozneje v Rimu. Do leta 1870 se je rodilo sedem otrok, a otroštvo je preživela samo še Johnova 14 let mlajša sestra Violete. Družina je zime preživljala v najetih vilah v južnih krajih Evrope - v Firencah, Rimu ali Nici; poletja pa v gorski pokrajini Švice, Avstrije in včasih tudi Nemčije. Kraj bivanja so izbirali glede na klimo, ki naj bi bila najbolj po godu bolnim otrokom, pozneje pa tudi glede na to, kje bo najbolje za mladega Johna. Ta je namreč že v otroštvu kazal izrazit talent za slikanje, starša pa sta ga pri razvijanju te sposobnosti podpirala. Že kot trinajstletnik je slikal odlične pokrajinske akvarele in portrete svojih staršev; v muzejih, ki so jih redno obiskovali, pa je preslikaval stare mojstre. 

Kratek medklic: 

Takšen nomadski način življenja družine Sargent mi je dal misliti. Zbujal mi je ambivalentne občutke. No, vseeno bolj pozitivne kot negativne;), saj imam rada potovanja. Zamislite si, da leto za letom potujete, živite nekaj tednov ali mesecev v enem kraju, se potem preselite nekam drugam in tako obhodite celo Evropo, leto za letom in mesto za mestom, počasi in brez stresa, si ogledate to ali ono in greste dalje. Vrnete se v mesto, kjer ste pred časom že bili, srečate ljudi, ki jih že poznate in tam živijo ali pa spoznate nove ali pa se po naključju srečate s tistimi, ki potujejo tako kot vi in se mogoče z njimi celo domenite, da se v določen kraj ali na določeno turo, razstavo ali ogled podate skupaj. Nekaj zelo prijetnega je to. No, tako nekako je potovala družina Sargent - podobno kot marsikatera ameriška družina v tistem času.

Nomadski način življenja pa ima seveda tudi precej negativnih strani. Potujoči nimajo pravega doma, nimajo mesta, kjer bi lahko pognali korenine. Tudi tega, kako bi bilo s takšnim načinom življenja v primeru epidemije, kakršna je ta s covid-19, si ne upam misliti.

Poleg tega otroci ob takšnem načinu življenja nimajo stabilnega okolja za svoj razvoj in rednega šolanja. Za izobrazbo Johna Singerja Sargenta je skrbel kar njegov oče. Učil ga je aritmetiko, geografijo in glasbo. Tako mimogrede pa se je John naučil še gladko govoriti italijansko, francosko in nemško. A stari starši iz Amerike svojih vnukov vendarle nikoli niso videli...

Ko je bil John Singer Sargent star okrog 18 let je začel z resnim študijem slikarstva v Parizu. Bil je nadarjen študent, ki je ustvarjal slike, ki so jih cenili do te mere, da so bile marsikatere od njih razstavljene v pariškem Salonu. Če hočete spoznati, kako pomembno je bilo razstavljati v Salonu, preberite Zolajev roman Umetnina.  

Potem pa je prišlo do škandala, ki bi Johna Singerja Sargenta skoraj stal uspešne slikarske kariere... Naslikal je spodnji portret.

Madame X
(vir:MET)

Nad sliko, poimenovano Madame X, so se zgražali kritiki in laična publika, Sargent pa je vedel, da je ta slika tisto najboljše, kar je ustvaril v življenju. Kritiki so menili, da je koža lepotice na platnu prebleda, izraz obraza aroganten, drža telesa pa preveč drzna. Mati modela je zahtevala, da se slika odstrani z razstave in Sargent je bil prisiljen sliko popraviti - desno naramnico obleke, ki je na originalni sliki zdrsela po rami navzdol, je - da bi slika zgledala bolj spodobno, naslikal nazaj na ramo, tako kot to lahko opazujemo na sliki danes. Zaradi razočaranja, ki ga je doživel s to svojo umetnino, se je preselil v London in potem tam živel bolj ali manj do konca življenja.

Če ni potoval! Ko se je bližal petdesetemu letu starosti, mu je bilo slikanja portretov dovolj - še več, portrete je začel sovražiti in znancem, ki so si vseeno še vedno želeli, da jih portretira, je namesto razkošnih oljnih slik ponudil le risbe - in ko je opravil svojo patriotsko dolžnost do domovine, s tem da je poslikal nekaj sten v knjižnicah in muzejih po Ameriki, se je ponovno podal na pot. Vrnil se je na mesta, ki jih je obiskal kot otrok - ponovno prepotoval Evropo, dodatno pa se je odpravil še na bližnji vzhod. Slikal je notranjost Hagije Sophije, muslimanske ženske in prerisoval hieroglife s sten staroegipčanskih templjev in grobnic. Slikal je stavbe in gondoljerje v Benetkah, a spet nekoliko drugače kot vsi umetniki pred njim - ozko in omejeno, skoncentrirano le na določen detajl, nikoli panoramsko. 

Potoval je vse do začetka prve svetovne vojne, potem pa se je umaknil preko Atlantika in se zadrževal v Kanadi ali pa na Floridi. Še naprej je slikal akvarele in risal risbe. 

V svojem življenju je naslikal okrog 900 oljnih slik in več kot 2000 akvarelov, neprešteto množico risb. To so težko predstavljive številke izredno kreativnega umetnika. Veliko njegovih del hrani Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku. 

John Singer Sargent je umrl leta 1925 v Londonu za posledicami srčnega infarkta.

Umetnost lepša življenje. Biografije umetnikov navdihujejo.

Umetnost je tista, ki nam je v času karantene, samoosamitve in omejenega gibanja, krajšala ure in bogatila življenje. 

Na to nikakor ne bi smeli pozabiti, ko se odločamo o tem, kakšno pomoč in spodbudo si v teh časih zaslužijo umetniki.

VIRA:

• "John Singer Sargent in The Metropolitan Museum of Art": The Metropolitan Museum of Art Bulletin, v. 57, no.4 (Spring, 2000)
• American Drawings and Watercolors in The Metropolitan Museum of Art, John Singer Sargent; by Herdrich, Stephanie L., and H. Barbara Weinberg, with Marjorie Shelley (2000)

Thomas Mann: Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla

Knjiga Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla je izšla leta 1954, manj kot leto dni pred pisateljevo smrtjo. Thomas Mann je bil takrat star skoraj 80 let in Feliks Krull je njegov zadnji roman. Precej se razlikuje od njegovih ostalih knjig, a vendar je tudi tipično "njegov". Vsi njegovi romani in kratke zgodbe (razen Smrt v Benetkah) vsebujejo humor in ironijo - nekateri več, drugi manj, Izpovedi Feliksa Krulla so pa ena sama parodija, se pravi smeh in šaljivost na kvadrat. 

Thomas Mann se posmehuje hohštaplerstvu in narcisoidnosti, konzervativnim oblastnikom in naprednim kulturnikom, zapeljanim ženskam in zaljubljenim gejem, pisateljem in znanstvenikom. A to še ni vse. Thomas Mann gre dalje. Njegov zadnji roman je tudi parodija na temo razvojnih romanov (ki jih je pisal tudi sam, spomnite se na Čarobno goro:) in memoarov - v tem primeru povsem konkretno: spominov, ki jih je v svojem pompoznem slogu pisal Johann Wolfgang von Goethe, Dichtung und Wahrheit. Ko je nekdo star 80 let in je tako slaven ter cenjen, kot je bil sredi prejšnjega stoletja Thomas Mann, si to lahko privošči. 

Občudovala sem njegov slog pisanja in jasnost izražanja, ki sta bili leto pred smrtjo, v visoki starosti, še vedno precizni in ostri kot nož. In smejala sem se ob njegovi inteligentni hudomušnosti, ki še nikoli ni bila tako čista in brezkompromisna.

Feliksa Krulla bi, če bi živel v današnjem času, označili za tistega, "ki se znajde". Saj veste, kaj to pomeni. V osnovi nekaj slabega, ne pa povsem neprimernega. Opisovali bi ga z vsaj nekaj občudovanja, kančkom nevoščljivosti, a tudi z nepogrešljivo merico zgražanja. 

Feliks Krull ponavadi ne postopa tako, kot bi bilo po črki zakona, morale ali pa splošno priznanih pravil obnašanja potrebno ali pa pričakovano, ampak vedno znova izrablja to ali ono slabost tega in onega ter jo izkoristi v svojo korist. Ne moremo reči, da njegova dejanja izhajajo iz hudobije ali pokvarjenosti, a vendar so vedno znova tako naravnane, da se obrnejo njemu v prid. Ljudje, ki jih srečuje, mu, ne da bi jih v to posebno silil, sami padajo v naročje, ponujajo dragocenosti in se na splošno ravnajo po njegovih željah. Ob tem se celo smehljajo od zadovoljstva. S pomočjo takšnega ravnanja Felks Krull žanje uspehe, kjerkoli se pojavi in se hitro ter odločno vzpenja po družbeni lestvici.

Kar pa je ob vsem tem najbolj čudno, a tudi čudovito obenem, je to, da s svojo prikupnostjo in ljubeznivostjo začara tudi bralca knjige in ga zlahka pridobi na svojo stran. Vzljubila sem ga, pa čeprav sem vedela za vse njegove prevare in blefiranja. Nastopajoči v knjigi, moški in ženske, bogati in revni, učeni in neuki, ki vsi po vrsti naivno drug za drugim podlegajo njegovim čarom, tako nikakor ne zaslužijo pomilovanja in obsojanja.

Na začetku knjige je Feliks Krull star okrog 40 let in se malce utrujen od vseh doživetij spominja svojega dotedanjega življenja. Rojen je bil v 70-ih letih 19. stoletja v majhnem mestu ob Renu, v družini, ki se je preživljala z izdelavo šampanjca. Že kot otrok je kazal posebne sposobnosti, ki jih je do potankosti razvil in uporabil v svojem nadaljnjem življenju. Že zgodaj je znal ponarejati pisavo drugih, simulirati bolezen, zapeljevati in se pretvarjati. Ostali otroci so se ga izogibali, a to ga ni prav nič prizadelo, saj je bil vedno prepričan, da je nekaj več od njih - da je izrezljan iz boljšega lesa. 

Ko je očetovo podjetje v času, ko je postal polnoleten, zaradi slabe kakovosti šampanjca, ki ga je pridobivalo, bankrotiralo, je moral sam zaslužiti za svoje življenje. Boter mu je priskrbel službo v luksuznem hotelu v Parizu. A še preden je Feliks odpotoval v Francijo, se je moral nekako izogniti služenju vojaškega roka v Nemčiji. To je naredil izredno prepričljivo s svojo sposobnostjo pretvarjati se in simulirati. Eden najboljših odlomkov v romanu je to.

V pariškem hotelu ga najprej zaposlijo kot liftboya, a s svojo prikupnostjo (s svetlimi lasmi, modrimi očmi in temno poltjo, telesom, ki ga primerjajo s telesom grškega boga Hermesa), predvsem pa s svojim prijetnim govorjenjem, hitro napreduje do glavnega natakarja. V tej službi se sreča z ljudmi iz visoke družbe, ki jih občuduje in na vsak način tudi sam želi postati eden izmed njih. To mu prav hitro tudi uspe. Njegovo spretno občevanje z ljudmi pa tudi to in ono srečno naključje ga pripeljejo do tega, da se kot mlad bogataš odpravi na enoletno luksuzno potovanje okoli sveta. Lizbona je njegova prva postaja in zdi se, da ga bo tukaj vsaj ena od žensk, ki si jo je namenil zapeljati, spregledala in razkrinkala...

Ko je Feliks Krull začel s svojim študijskim potovanjem, sem začela brati s še dodatnim zanimanjem in veseljem. Kajti mladi blefer se je čisto iskreno začel zanimati tudi za paleontologijo, razvoj živalskih vrst in človeka. Poleg tega so bila vsa  njegova doživetja tako lepo zastavljena in so obetala toliko novih zanimivih pripetljajev ter razmišljanj, da sem eno od karantenskih nedelj brala skoraj neprekinjeno od jutra do večera. Takrat se je zgodilo tudi to, da me je od nelagodja začelo stiskati v trebuhu, kajti zadnji strani knjige sem se približevala vse preveč hitro. 

Nelagoden občutek pa ni bil kar tako. Na zadnji strani knjige me je čisto zares čakalo grenko spoznanje in ja, tudi presenečenje. Roman se namreč v trenutku, ko se je Feliks Krull pripravljal, da se vkrca na luksuzno ladjo, ki ga bo odpeljala proti Buenos Airesu, konča. Tako enostavno je to. Nekaj trenutkov sem se še hrabrila z mislijo, da so mi mogoče v antikvariatu, kjer sem knjigo našla, prodali le prvi del romana, a je lažno upanje hitro splahnelo. Thomas Mann romana Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla ni nikoli dokončal. Med bralce je poslal le prvi del Feliksovih memoarov. Škoda. Še danes ni popolnoma jasno ali mu je pri pisanju enostavno zmanjkalo časa ali pa je bilo pomanjkanje volje - v pozni starosti je tudi to mogoče - vzrok, da romana ni dokončal. 

Feliks Krull je bil rojen pod srečno zvezdo - na to namiguje že njegovo ime. Prav gotovo je bil tudi hohštapler - kakor je poimenovan v originalnem naslovu romana (Die Bekenntnisse des Hochstaplers Felix Krull) in nekaj malega pustolovec. V veliki meri pa je bil prav gotovo predvsem blefer, kakor so ga posrečeno označili v naslovu nove izdaje slovenskega prevoda romana, ki bo zdaj zdaj izšel pri založbi Beletrina. Ja, Feliks Krull je aktualen tudi danes in njegove Izpovedi je vredno predstaviti tudi novi generaciji bralcev. Ne zamudite tega klasičnega umetniškega zalogajčka mojega najljubšega, v vseh pogledih genialnega pisatelja, Thomasa Manna.

★★★★★

Thomas Bernhard: Mraz

Kirurg, dr. Strauch ima brata slikarja. Že dvajset let se nista srečala in pred dvanajstimi leti sta si zadnjič izmenjala pismi. Ker se hoče pobotati z njim, pošlje svojega praktikanta, študenta medicine, ki na kliniki opravlja famulaturo (tako se temu reče v Avstriji), da odpotuje k bratu in poizve, kako je z njim.

"Brat," je rekel [dr. Strauch], "je neporočen kot jaz. Je, kakor pravijo, človek premišljevanja. Vendar brezupno zmeden. V primežu greha, sramu, strahospoštovanja, očitkov, instanc - brat je tip sprehajalca, torej človek, ki ga je strah. Surovina. In ljudomrznik."

Študentova naloga je, da - ne da bi prebudil sumničenje, da je kakorkoli povezan z bratom zdravnikom - opazuje slikarja, opiše njegovo vedenje, potek njegovega dne; pridobi informacije o njegovih pogledih, načrtih, izjavah, sodbah. 

Študent torej odpotuje v odročen gorski kraj z imenom Weng, kjer živi slikar. O svojih opažanjih in doživetjih, pa tudi lastnih premišljevanjih piše dnevnik. Knjiga je tako sestavljena iz 27-ih dnevniških zapiskov za 27 dni, kolikor jih študent preživi v Wengu; temu pa je dodanih še šest pisem, ki jih je študent napisal svojemu mentorju.

Med slikarjem in študentom se dokaj hitro razvije zaupno razmerje. Skupaj se sprehajata po gozdu in posedata v gostilni. Pogovarjata se in opazujeta ljudi. Izkaže se, da je slikar hudo bolan, tako fizično kot psihično. Ima hude glavobole in bolečine v nogah. Depresiven je. Človek nad prepadom. Razmišlja o smrti in samomoru. V življenju ne najde stvari, ki bi bila vredna njegovega napora. S svojim vedenjem in premišljevanjem ima velik vpliv na študenta, ki začne dvomiti o marsičem - tudi o tem, ali je izbral pravi poklic.

Dogajanje v knjigi je izredno temačno in pesimistično. Mrzlo. K temu pripomore tudi mesto Weng s svojimi nenavadnimi prebivalci. Vsi so spočeti v pijanosti. Kot z dobro pretolčenim mesom rokujejo moški s svojimi ženskami in narobe, drugi z drugimi kot s podrejeno slaboumnostjo. Primitivizem je tu dobrina. 

Poosebljenje vsega grdega, vulgarnega, gnusnega in brezsramnega je birtinja v gostilni, kjer študent prebiva. Pred časom je svojega moža naznanila policiji, da so ga zaprli, tako da lahko zdaj neovirano prešuštvuje z vsemi vprek. Tudi zgodbe drugih prebivalcev Wenga, s katerimi se študent pogovarja, ali pa mu o njih pripoveduje slikar, niso dosti lepše.

Knjiga Thomasa Bernharda, Mraz, je neprijetno branje. Lahko bi jo primerjala s sliko, ki ima razkošen okvir (okvirna zgodba romana je odlična in ogromno obeta!), a platno je namenoma poslikano v temnih odtenkih najgrših barv, ki jih zmore slikarska paleta. Motiv, ki je upodobljen, je oduren. Bi lahko rekli, da je slika umetnina? Mogoče. Verjetno. Tehnika slikanja je dobra in nekateri detajli so čudoviti. A to ni slika, ki bi mi bila všeč.

★★☆☆☆

Thomas Bernhard
(1931-1989)
(vir: Twitter)