Umberto Eco: Ime rože

(459 str.)

"Hočem videti drugo knjigo Aristotelove Poetike, o kateri so vsi mislili, da je izgubljena ali da ni bila napisana, tisto, katere najbrž edini primerek hraniš ti,"  reče Viljam iz Baskervilla v romanu Umberta Eca, Ime rože, enemu od menihov v benediktinski opatiji nekje v goratih predelih Italije. Aristotelova knjiga je namreč osrednja - sicer malo prikrita, tema tega znanega zgodovinskega romana.

Aristotel je v 4. stoletju pr.n.št. res napisal filozofsko delo Poetika, s katerim je razložil umetnost dramatike. V prvem delu je pisal o tragediji, v drugi menda o komediji. Ne vemo zagotovo, kajti ohranjeno imamo samo prvo knjigo, Tragedijo. Druga knjiga je izgubljena - če je bila kdaj res napisana. Tako literarna zgodovina.
Umberto Eco pa se v svojem romanu poigrava z mislijo, da je bila druga knjiga Poetike ne samo napisana, pač pa tudi dolga stoletja strogo varovana skrivnost največje krščanske knjižnice.

Roman Ime rože spada v deseterico, ali pa celo v peterico meni najljubših (ali pa najboljših) knjig vseh časov. Tako visoko mesto med knjigami, ki sem jih kdaj koli prebrala, si je zaslužila tudi zato, ker govori o knjigah. Je knjiga o knjigah. In knjiga o ljubezni do knjig. Tudi knjiga o ljubezni do znanja. Vsekakor pa ena od knjig, ki jih je vredno večkrat prebrati.

Ko sem jo prvič prijela v roke, sem jo brala kot zelo zanimivo detektivsko kriminalno zgodbo. Frančiškanski frater Vilijem iz Baskervilla konec novembra 1327 skupaj z novicem Adsonom pride v slovečo benediktinsko opatijo na severu Italije. Sodeloval naj bi pri pomembnem sestanku med delegacijo frančiškanov in papeško delegacijo. A še pred sestankom ga opat naprosi, da razišče nasilno smrt enega od menihov v opatiji. Kot bivši inkvizitor se zdi za nalogo ravno pravšnji. Začne zasliševati menihe, ki so si med seboj zelo različni, polni skrivnosti; raziskuje opatijo - različne stavbe, od katerih je daleč najbolj zanimiva t.i. Zgradba, v kateri je skrivnostna knjižnica, ki naj bi bila največja v celotnem tedanjem krščanskem svetu. A njegovo detektivsko delo se zdi neuspešno. Pojavljajo se nove skrivnostne smrti menihov in vse kaže, da so povezane z eno od knjig knjižnice, do katere pa imajo dostop le redki menihi.

Gre za pravo detektivsko zgodbo v stilu Sherlocka Holmesa in že zaradi te zgodbe knjiga zasluži odlično oceno. A v romanu se skriva še toliko drugih izvrstnih stvari. Te pridejo do izraza ob naslednjih branjih knjige, ko ni več hlastanja po dejstvih, ki so potrebni za  razjasnitev umorov in tako tudi ne površnega branja drugih, po mojem mnenju, še sijajnejših delov romana.

V romanu zažari raznolikost visokega srednjega veka, ki ga vse prelahkotno označujemo kot temačnega in zaostalega. Lepo je prikazano, kako pomembna središča znanja so bili samostani in kako zelo izobraženi so bili menihi. Opisane so diskusije med posameznimi učenjaki, ki so poznali in znali navajati citate iz krščanskih, grških in arabskih knjig. V tistem času so v samostanih nastajale najlepše iluminirane knjige na pergamentu. Iz zelišč so znali izdelovati zdravila in strupe. Očala in kompas še nista imela imena, a nekateri so jih že poznali. Šilasti arhitekturni loki, ki se še niso imenovali gotski, pa so veljali za najnovejšo modo. O vsem tem sem z veseljem brala.

Kot opisuje Umberto Eco so bili to za Cerkev hudi in na določen način prelomni časi. Pravi čudež je bil, da se je Cerkev nekako izvlekla iz vsega, kar se je takrat pletlo okrog nje, še bolj pa znotraj nje. Papež Janez XXII je vodil krščanski svet iz Avignona in ne iz Rima. Cesarju Svetega rimskega cesarstva Ludviku Bavarskemu to ni bilo všeč, saj je bil papež tako pod prevelikim vplivom francoskih kraljev. Mnogi so se upravičeno zgražali nad potratnostjo in bogastvom papeškega dvora v Avignonu. Kot odgovor tudi na to so nastali beraški redovi menihov, med katerimi so bili najpomembnejši frančiškani. S svojim revolucionarnim zagovarjanjem uboštva so bili trn v peti mnogim klerikom - tudi papežu in tako vedno na meji krivoverstva.
Meja med pravovernostjo in herezijo je bila takrat tanka in nejasna. Prihajalo je do protislovij - srednjeveški učenjak Joahim iz Fiore, ki je zagovarjal bolj svobodno vero v Boga (v duhu Svetega Duha) brez pretiranega vpliva cerkvene inštitucije in hierarhije, je bil npr. priznan za svetnika; predstavniki nekaterih beraških redov, ki so le sledili njegovim naukom, pa so bil razglašeni za krivoverce in sežgani na grmadi.

To je bil tudi čas, ko je novo menjalo staro. Benediktinski meniški red, ki je bil stoletja najslavnejši, najpomembnejši in najbogatejši med vsemi, je začel izgubljati veljavo in je moral počasi prepuščati svoje mesto mlajšim in naprednejšim meniškim redovom. V knjigi je vse to lepo prikazano. Prava učna ura srednjeveške zgodovine.

Frater Viljem iz Baskervilla, fikcijski glavni junak romana, frančiškan, je bil izredno napreden in daljnoviden. V preteklosti je deloval kot inkvizitor, a se je temu poklicu odrekel, ker ni več znal ločiti dobrega od zla oz. je bil mnenja, da hudič deluje tako med osumljenci krivoverstva, ki so bili zaslišani pred inkvizicijo, kot med sodniki samimi.
Upal si je napovedati parlamentarno demokracijo; povsem jasno pa se je zavzel tudi za ločitev cerkve od države. Problemov se je loteval na znanstveni način in ni mu bilo pod častjo kakšno stvar preveriti z znanstvenim poskusom. Avtoritetam ni brezpogojno verjel, pogosto je dvomil in mislil je z lastno glavo.

Zaradi vsega tega deluje izredno moderno - mogoče bi kdo rekel, premoderno in zato neverodostojno. Sama pa sem prepričana, da je bilo v srednjem veku kar nekaj podobnih ljudi (recimo Roger Bacon ali pa Viljem iz Ockama - tudi omenjena v knjigi), ki so delovali iz "ljubezni do resnice", kot piše v knjigi.

Sean Connery in Christian Slater

A vendar ta ljubezen do resnice, ki jo zagovarja Viljem, ne sme biti skrajna ali fanatična. Viljem svojemu učencu tako pravi: "Adson, boj se prerokov in tistih, ki so pripravljeni umreti za resnico (beri, verskih in političnih fanatikov), zakaj ponavadi potegnejo s sabo v smrt brezštevilne druge, dostikrat pred sabo, včasih namesto sebe."
Frater Viljem se mi je med branjem izredno prikupil. Zelo dobro sem razumela mladega Adsona, ki se je na svojega učitelja močno navezal; njegovi nauki in modrosti pa so ga spremljali vse življenje.
Malce neprijetno mi je bilo samo to, da mi je ob njegovem imenu pred oči vedno znova prihajala podoba Seana Conneryja, ki je zaigral v vlogi Viljema v filmski adaptaciji romana. Sean Connery je namreč po zunanjosti precej drugačen od Viljema iz knjige. No, pa me to ni preveč motilo:-) Sean Connery je bil v filmu odličen.

V romanu nastopa samo ena ženska - nekaj jih je pa še bežno omenjenih, a že to je dovolj, da bralec dobi nekaj malega vpogleda v položaj ženske v tistem času. Ni mogoče preprosto reči, da so bile zapostavljene in nič vredne. Njihova pomembnost je bila bolj kot od spola samega, odvisna od njihovega družbenega položaja in bogastva. Plemkinje so bile pogosto izredno vplivne in so sodelovale pri odločitvah svojih mož ali celo same sprejemale pomembne državne odločitve. Redovnice so bile izobražene in so imele pogosto pomemben vpliv v cerkveni hierarhiji. Čisto nekaj drugega pa je bilo z revnimi, kmečkimi ženskami. Te niso štele nič in so bile popolnoma nepomembne. Kot takšne so bile lahko mimogrede - kot je prikazano v romanu - obtožene čarovništva, pa se sodniki niso trudili niti s tem, da bi jih zaslišali. Samo zgorele so. V poduk drugim. Zelo podobna teza, a še nekoliko bolj kruto in brezčutno prikazana, kot v romanu Oliverja Pötzcha, Rabljeva hči.

Preden končam - spet bom predolga, a o velikih knjigah, kar ne znam nehati pisati - moram nujno omeniti še mladega Adsona in njegovo ljubezensko razmerje, ki je bilo bežno, a silovito. Gre za enega najlepših opisov ljubezenskega doživetja v leposlovju, ki mladega novica (in z njim tudi bralca) pretrese do kosti. Adson vse svoje občutke zmore strniti v edino, kar je poznal podobnega in bi lahko vsaj približno odsevalo njegovo doživetje - v deklamiranje verzov iz Visoke pesmi. Nobenih telesnih podrobnosti, samo Visoka pesem, pa natančno vemo, kaj se dogaja z mladeničem. Sijajno.

Roman Ime rože, italijanskega pisatelja Umberta Eca je verjetno najboljši, vsekakor pa najslavnejši prvenec katerega koli še živečega pisatelja. Knjiga je v trenutku postala svetovna uspešnica in se bo - v to sem prepričana, za vedno usidrala v literarno zgodovino. Mojstrovina.
Roman lahko beremo bolj površno in spremljamo samo detektivsko zgodbo, lahko pa ga beremo globlje in smo pripuščeni k neizmernemu bogastvu srednjega veka - tako obsežnemu in verodostojnemu, da ga težko najdemo v katerem koli drugem sodobnem zgodovinskem romanu.

Umberto Eco (1932)