ponedeljek, 26. april 2021

Leipzig - brez knjižnega sejma

Po uvodnem jamranju zaradi že drugo leto zapored odpovedanega knjižnega sejma se s tremi knjigami v nahrbtniku podajam na sprehod po starem delu mesta Leipzig.

"Wer nach Leipzig zur Messe gereist,
Ohne auf Auerbachs Hof zu gehen,
Der schweige still, denn das beweist:
Er hat Leipzig nicht gesehen."
"Kdor pride na sejem in ne obišče Auerbachove pivnice, naj ne govori, da je bil že v Leipzigu," je pred mnogimi leti napisal Johann Wolfgang von Goethe. Ne vem, ali je s sejmom mislil na tistega knjižnega, ki v tem mestu poteka že od 17. stoletja dalje, a vedel je, o čem piše. V letih od 1763 do 1765 je študiral na Leipziški univerzi in bil reden gost pivnice Auerbachs Hof, oz. Keller. Brez nje njegovo življenje ne bi bilo to, kar je bilo.

Auerbachs Keller je druga najstarejša pivnica v Leipzigu in leži v samem centru starega Leipziga, le nekaj metrov stran od trga, kjer že stoletja potekajo različni sejmi. Pivnico je ustanovil medicinec in univerzitetni profesor Heinrich Stromer iz Auerbacha; študentje pa se v njej zbirajo in popivajo že od leta 1525 dalje. V pivnici visi znamenita na les naslikana slika iz leta 1625, ki prikazuje pijančevanje profesorja Fausta s svojimi študenti. Ja, to je tisti Faust, ki je sklenil pakt s hudičem in za svetni uspeh ter ljubezen prodal svojo dušo - Faust številnih legend, mitov in literarnih del.
Slika je vzbudila zanimanje mladega Goetheja, ko je zahajal v pivnico, in mu predstavljala navdih za njegovo najpomembnejšo literarno delo -  summa summarum njegovega življenja, tragedijo Faust (1.knjiga).

Auerbachova klet je zaradi Goetheja in njegovega Fausta svetovno znana. Eden izmed začetnih prizorov tragedije se namreč dogaja ravno v tej pivnici. 
Mefisto pripelje Fausta v Auerbachovo klet, da bi mu pokazal, kako lahkotno je lahko življenje, če zadovoljujemo le svoje čute. Mefisto se prav hitro vključi v študentsko družbo v pivnici in razkrinka njihovo najbolj primitivno podobo - bolj živalski so od živali, pravi, Faustu pa je popivanja kmalu dovolj. Mefisto študente začara. Vino, ki jim ga je priskrbel, se spremeni v ogenj in užaljeni študentje Mefista napadejo z noži. Ta s pomočjo svoje čarobne moči uspe pobegniti iz pivnice, študentje pa potem presenečeno ugotovijo, da z noži niso grozili Mefistu, ampak so pravzaprav drug drugemu poskušali odrezati nosove.

Auerbachovo klet trenutno ni mogoče obiskati in v njej obedovati, lahko pa si ogledate prostor pred vhodom, kjer eden nasproti drugemu stojita dve skupini kipov, ki so ju tja postavili leta 1913, ko so pivnico temeljito preuredili. En kip predstavlja Mefista in Fausta, drugi pa začarane študente, ki se ravno trudijo okrog nosov svojih kolegov.

Faust in Mefisto
pred Auerbachs Keller

Goethe je Auerbachovo klet povzdignil v literarni spomenik, pohvalil pa je tudi samo mesto Leipzig: "Mein Leipzig lob ich mir! Es ist ein klein Paris und bildet seine Leute." V mestu, ki ga imenuje kar mali Pariz, in na Leipziški univerzi, kjer je študiral, se je dobro počutil.

Alma Mater Lipisiensis je za Univerzo v Heidelbergu druga najstarejša univerza v Nemčiji, ki neprekinjeno deluje že od leta 1409 dalje. Številne znane osebnosti so študirale na tej univerzi, med njimi poleg Goetheja tudi Novalis, pozneje pa Friedrich Nietzsche in Sandor Marai - avtor romana Sveče so dogorele, in seveda Angela Merkel. Če pa počasi zajadramo v glasbene vode, sta bila med študenti Leipziške univerze tudi Robert Schumann in v Leipzigu rojeni Richard Wagner.

Glavna stavba Leipziške univerze,
ki s svojo stekleno fasado nakazuje prvotni videz 
Augusteuma in Paulinerkirche,
ki so ju leta 1968 oblasti DDR razstrelile,
ker se s svojim videzom nista skladali s socialistično ideologijo prežeto
Univerzo Karla Marxa


Ko je leta 1723, 38-letni Johann Sebastian Bach, sveže poročen s svojo drugo ženo Anno Magdaleno in štirimi otroci iz prvega zakona, prispel v Leipzig, da bi prevzel delo kantorja v evangeličanski cerkvi Sv. Tomaža, so se njegove misli ustavile tudi pri cenjeni univerzi v mestu.  Mesto kantorja je namreč prineslo tudi to ugodnost, da bi njegovi sinovi lahko  brezplačno študirali na tej prestižni univerzi. Če se je to potem res zgodilo, ne vem, je pa mesto Leipzig Bacha tudi sicer močno očaralo. Tukaj je ostal vse do svoje smrti leta 1750.
Družina Bach je živela v stavbi Thomanerchor - pevske šole za dečke v neposredni bližini cerkve Sv. Tomaža. Zasedali so drugo nadstropje stavbe, kar je predstavljalo 900 m2 površine; zgradbo pa so morali v toku let zaradi vse večjega števila družinskih članov, pa tudi študentov, ki so pri Bachu imeli privatni pouk, dozidati za dodatno nadstropje, da je bilo za vse dovolj prostora. Stavba danes ne stoji več, saj je bila uničena ob bombardiranju Leipziga 4.12.1943.

Mesto kantorja v Leipzigu je bila izredno prestižna, a tudi zelo naporna služba. Bach je kot kantor moral organizirati glasbo za štiri cerkve v mestu, igrati orgle na porokah in pogrebih, učiti dečke Tomanerchor petje (in včasih tudi latinščino), pa vendar je bil to samo manjši del njegovih zadolžitev. Od Bacha se je pričakovalo, da za vsako nedeljo in za vse verske praznike zloži novo glasbo. To je pomenilo najmanj 60 novih glasbenih del v letu. Le kdo bi zmogel kaj takega? No, Johann Sebastian Bach je. Za nedeljske maše in praznike je skladal cerkvene kantate - večstavčne skladbe, ki so vsebovale arije in recitale, ki so jih izvajali različni vokalni solisti, spremljal pa jih je pevski zbor in manjši orkester. Te kantate so postale duša evangeličanske nedeljske maše. Peli so dečki Thomenchora in moški solisti, orkester so sestavljali glasbeniki z bližnje univerze; izvedbo pa je nadzoroval in vodil Bach sam, ki je sedel za orglami.

Bachova žena Anna Magdalena bi s svojim lepim sopranom prav lahko pomagala pri cerkvenem petju, saj je bila pred poroko cenjena (in zelo dobro plačana) pevka na knežjem dvoru v Köthenu, a žensko petje (kakor tudi igranje na instrumente) v protestantskem okolju Leipziga v tistem času ni bilo dovoljeno. Gospa Bach je tako prevzela vlogo glavnega managerja firme Bach in skrbela za organizacijo ter gladek potek moževe službe kantorja. Pomislite samo na notne zapise vsake nove skladbe, ki jih je bilo potrebno priskrbeti posameznim izvajalcem pri nedeljskih mašah. Kopirnih strojev ni bilo, da bi vsak dobil svojo kopijo sveže skomponirane skladbe, in tako je Bachova žena organizirala in nadzorovala prepisovanje not; veliko pa je prepisovala tudi sama. Ob moževem spodbujanju pa je tudi sama skladala.

Cerkev Sv. Tomaža
z Bachovim spomenikom

Vse te zanimive stvari, ki so mi na čudovit način približale življenje Johanna Sebastiana Bacha in njegove družine, sem izvedela s pomočjo tečaja na internetni platformi Coursera, Listening to Western Music (2.knjiga), profesorja Craiga Wrighta z Univerze Yale in njegove knjige z enakim naslovom. Tečaj in knjiga sta bila točno tisto, kar sem potrebovala. V začetnih poglavjih so razloženi osnovni pojmi in sestavni deli glasbenih del - preprosto in prilagojeno tistim, ki nimamo nobene glasbene izobrazbe, nato pa je sledil sistematični pregled celotne zgodovine zahodne glasbe od prvih začetkov v srednjem veku, preko razsvetljenstva, baroka, klasicizma, romantike do današnjih dni, s predstavitvijo vseh pomembnih skladateljev in njihovih največjih del. Mnoge skladbe, ki sem jih že slišala, pa jih nisem poznala, zdaj znam bolje poslušati. In če že ne uspem ugotoviti avtorja tistih najpomembnejših klasičnih glasbenih del, pa uganem vsaj to, v katero obdobje spadajo. Kar je precej več, kot sem si od tečaja in knjige obetala.

S knjigo prof. Wrighta
na Bachovem grobu
v cerkvi Sv. Tomaža

Leta 1750 je 65-letni Johann Sebastian Bach po neuspešni operaciji katarakte umrl. Zanimivo in žalostno - isti kirurg je enako neuspešno operiral Bachovega sodobnika, tudi velikega skladatelja, Georga Friedricha Händla. Bacha so pokopali  na  pokopališču Alter Johannisfriedhof, nekoliko izven starega jedra Leipziga, v neoznačen grob, kar pa za tisti čas ni bilo nič nenavadnega. 
Njegov grob in njegova glasba sta v naslednjih letih in desetletjih poniknila v pozabo - glasba zaradi tega, ker je začela veljati za zastarelo. Leto Bachove smrti označuje konec baročnega obdobja v glasbeni zgodovini.

Šele v 19. stoletju so prebivalci Leipziga ponovno spoznali, da je v njihovem mestu živel glasbeni genij. Leta 1830 je Felix Mendelssohn Bartholdy, ki je v tem času vodil Leipziški simfonični orkester, ponovno odkril Bachovo glasbo, in pred skoraj sto leti umrli in pozabljeni skladatelj je ponovno postal popularen.

Leta 1836 se je mladi Robert Schumann sprehajal po pokopališču Alter Johannisfriedhof in iskal Bachov grob. Mogoče je želel o Bachu napisati članek v svoj časopis Neue Zeitschrift für Musik, ki ga je ustanovil in urejal. To je bil čas, ko je že ugotovil, da nikoli ne bo uspešen pianist in se je že posvetil glasbeni kritiki in skladanju. 
To je bilo tudi že po slavnem prvem poljubu s svetovno znano najstniško klavirsko virtuozinjo, Claro Wieck, hčerjo profesorja za klavir, pri katerem se je Schumann v Leipzigu učil igranja na klavir. V tem času sta se s Clarinom očetom še dobro razumela, saj Schumann še ni zaprosil za roko njegove hčerke, pozneje pa sta se močno sprla, kajti oče je ostro nasprotoval poroki med Robertom in Claro. Kar pravzaprav razumemo :) Clarina glasbena kariera bi bila s poroko z dokaj neznanim skladateljem ogrožena. Poleg tega je bil Clarin oče prepričan, da Schumann ni zmožen finančno poskrbeti zase, kaj šele za družino, ki bi jo ustvarila s Claro. 
Ko sta se Clara in Robert kljub očetovemu nasprotovanju s pomočjo sodišča čez štiri leta vseeno poročila, so se očetovi strahovi prav kmalu več ali manj uresničili. A zdaj še nismo tako daleč. Možganska prizadetost kot kasna posledica prebolelega sifilisa se pri Robertu Schumannu še ni pokazala in najsrečnejša skupna leta - od 1840 do 1844, ki sta jih Robert in Clara Schumann preživela v Leipzigu, šele pridejo. 
Clara Schumann je odlično igrala na klavir, tudi skladala, hodila na svetovne turneje, bila slavnejša od svojega moža, a navkljub svoji genialnosti - to vemo iz njenih dnevniških zapisov - je dvomila v to, da so ženske sposobne opravljati kreativno delo.

Na pokopališču Alter Jaohannisfriedhof Robertu Schumannu niso znali povedati, kje je pokopan Johann Sebastian Bach. Menda mu je grobar odgovoril z vzklikom: "O, Bachov je tako veliko!" in samo zmajal z glavo. A vendar se je pozneje izkazalo, da obstaja ustno izročilo o tem, kje naj bi bil pokopan skladatelj: Šest korakov od južnih vrat cerkve Sv. Janeza naj bi bila v plitev grob položena hrastova krsta (hrastova krsta pa je bila nekaj nenavadnega za pokope v 18. stoletju) z Bachovim truplom. In ko so leta 1894 prenavljali cerkev, so na opisanem mestu resnično našli hrastovo krsto z ostanki trupla, ki bi bilo lahko Bachovo. 
Konec 19. stol. so se patologi veliko ukvarjali z raziskovanjem oblike lobanje. Predvidevali so, da je oblika lobanje pri genijih drugačna kot tista pri običajnih ljudeh. Pri domnevni Bachovi lobanji je patolog pričakoval spremembe v temporalnem predelu, saj se tam nahaja slušni organ. Zdaj vemo, da dober sluh, oz. drugače razvit slušni organ ne vplivata bistveno na glasbeni talent, takrat pa to še ni bilo tako jasno. Kakorkoli že, Wilhelm His, ki je pregledoval lobanjo okostja iz hrastove krste z Alter Johannisfriedhofa, je resnično našel spremembe, ki si jih je razlagal kot takšne, da bi lahko pripadale glasbenemu geniju. Poleg tega naj bi bila obrazna rekonstrukcija mehkega tkiva v skladu z Bachovim portretom, ki je bil naslikan za časa njegovega življenja. Truplo je obveljalo za Bachovo in pokopano v cerkev Sv. Tomaža, kjer je Johann Sebastian Bach dolga leta opravljal službo kantorja.

"Šest korakov od južnih vrat cerkve Sv. Janeza
 je bila v plitev grob položena hrastova krsta 
z Bachovim truplom"
Cerkve danes ni več, saj je bila uničena med bombardiranjem,
označeno pa je mesto pokopa - beli krog.

Leta 1949 so ob obnovi cerkve Bachovo okostje prestavili v drugo krsto in kirurg Wolfgang Rosenthal si je lahko ogledal okostje. Nenavadnih sprememb na temporalnem delu lobanje sicer ni našel, so pa za to, da je okostje res Bachovo, govorile številne degenerativne spremembe na področju medenice in zgornjih okončin, kar naj bi bile tipične spremembe tistih, ki so v svojem življenju veliko igrali na orgle. Tudi glede velikosti in starosti v času smrti, naj bi bilo okostje v skladu s tem, kar bi pri Bachu pričakovali. Okostje je bilo dokončno potrjeno kot Bachovo in pokopano v cerkev Sv. Tomaža, kjer je še danes.

Cerkev Sv. Tomaža je odprta tudi v času korone in grob sem si ob obisku Leipziga lahko ogledala - kakor tudi Bachove orgle (ki pa vendarle niso tiste orgle, na katere je igral) in Bachovo spominsko okno. V cerkvi ob petkih in sobotah tudi v času korone potekajo koncerti motetov, ki jih izvajajo dečki Thomanchora - naslednikov fantov, ki so že v Bachovem času peli v tej cerkvi. Kaj naj rečem... občutki so čudoviti. Sprehajati se po prostoru in stopati po tleh, kjer je hodil veliki glasbeni genij in si predstavljati glasbo, ki je takrat in potem še stoletja dalje zvenela v prostoru cerkve, je nekaj neprecenljivega.

O zanimivostih ob prepoznavanju Bachovega okostja sem prebrala v knjigi zdravnika in novinarja Thomasa Meißnerja, Der prominente Patient, Krankheiten berühmter Personlichkeiten (3.knjiga), v kateri so opisane bolezni in vzroki smrti številnih slavnih osebnosti človeške zgodovine. Poleg vseh glasbenikov, ki so omenjeni v mojem zapisu, so v knjigi razložene še bolezni mnogih drugih slavnih skladateljev, pa tudi pisateljev, znanstvenikov, igralcev ter politikov in to na znanstven, a obenem vsakomur razumljiv način. Knjiga se včasih bere kot kriminalka, kjer forenzični preiskovalci vedno znova prihajajo do presenetljivih odkritij. Enkratna knjiga.

V Meißnerjevi knjigi piše tudi o malo znanem dvomu, da je truplo, pokopano v cerkvi Sv. Tomaža, res Bachovo. Nizozemska raziskovalna skupina pod vodstvom Richarda H. Zegersa je pred leti v Medical Journal of Australia objavila strokovni članek, v katerem znanstveno argumentirano dvomijo o tem, da je okostje v Thomaskirche v Leipzigu Bachovo. Za razjasnitev dvoma so ponudili, da opravijo DNK analizo in primerjajo genski material domnevnih ostankov Johanna Sebastiana Bacha z genskim materialom enega od njegovih sinov, ki je pokopan v Hamburgu. Vodstvo cerkve Sv. Tomaža je raziskavo odklonilo. 
No, mogoče je tako še najbolje. Pomislite samo, do kakšne zadrege bi prišlo, če bi se izkazalo, da slavno okostje ni Bachovo, pač pa je pripadalo neznanemu možu - glede na degenerativne spremembe na sklepih nekomu, ki je celo življenje trdo fizično delal - težaku, ki pa vendar ni bil revež, saj si je lahko privoščil hrastovo krsto. Vsa mistika in romantika bi se razblinili. Pa vendar, resnica je pomembna. A zanjo je potreben pogum.

Eno najpomembnejših klasičnih del svetovne literature in dve poljubni, znanstveno-strokovni knjigi so me vodile po ulicah starega mestnega jedra Leipziga - zdaj, ko tam že drugo leto zapored ne morejo prirediti knjižnega sejma. Zaradi njih - pa tudi zaradi glasbe Bacha, Mendelssohna, obeh Schumannov in konec koncev tudi Wagnerja; skladateljev, ki so vsak na svoj način povezani s tem mestom, je bi sprehod bogatejši in zanimivejši. Ob tem pa je treba še posebej omeniti dve izjemni ženski, ki smo jih še pred petdesetimi leti doživljali povsem drugače (če sploh) kot danes, ko počasi le stopata iz moževih senc in živita svoje umetniško bogato življenje. To sta Clara Schumann, roj. Wieck in Anna Magdalena Bach, roj. Wilcke.

Pod vtisi, ki so mi jih prinesle knjige in ogled mesta, se odpravljam v svoj domišljijski Leipzig, kjer čas ne postavlja mej med posameznimi življenjskimi zgodbami. Tam ju vidim, kako skupaj vadita, Claro za klavirjem, ob njej pa Anno Magdaleno, ki poje. Pripravljata se na skupni nastop v znameniti leipziški koncertni dvorani Gawandehaus, kjer se bosta predstavili s svojimi lastnimi skladbami in pesmimi. Simfonični orkester bo vodil Felix Mendelssohn; kot spremljevalni zbor bodo pa nastopili dečki Thomanerchor-a. 
Nedaleč stran, v Auebachovi kleti, pa za masivno leseno mizo, na kateri stojita steklenici tokaja in renskega rizlinga, sedi študentska družba z Goethejem in Robertom Schumannom na čelu. Bach se pogovarja s Faustom, Mefisto pa pogleduje od enega do drugega in se preračunljivo smehlja. Ravnokar je opazil, da je v pivnico vstopila tudi nadobudna študentka fizike, Angela Merkel:)
Kaže da so vsi zadovoljni, ker lahko študirajo, ustvarjajo ali pa preprosto samo živijo v lepem mestu Leipzig.

Clara Schumann,
kot je bila upodobljena na bankovcu
za sto nemških mark

sobota, 17. april 2021

J.K. Rowling: Nadomestne volitve

Nadomestne volitve so tisto, kar razkrinka ničevost in lažnost prebivalcev malega mesta Pagford nekje na Britanskem otočju. Ko se Pagfordčani na volitvah odločajo o tem, kdo bo zasedel mesto v svetu krajevne skupnosti, potem ko je svetnik Barry Fairbrother nepričakovano umrl zaradi rupture možganske anevrizme, v idiličnem mestecu z ruševinami opatije na hribu, s cvetjem okrašenimi pročelji hiš in cerkvijo zgrajeno v gotskem stilu prodrejo na plan same zoprnije, umazanije in pokvarjenosti. Nihče ni nedolžen in brez greha - čeprav so nekateri hujši od drugih. Od 34-ih oseb, ki nastopajo v romanu, je samo Barry Fairbrother tisti, o katerem se vsi strinjajo - vključno z bralcem romana - da je v redu človek, takšen, da bi ga vsi radi imeli za prijatelja - pa še to je verjetno tako samo zato, ker ga varuje mističnost nenadne in prehitre smrti. Vsi ostali pa imajo kup neprijetnih lastnosti, ki so v grozljivem nasprotju z lično zunanjo podobo mesteca, v katerem živijo.

Na izpraznjeno mesto v svetu krajevne skupnosti se prijavijo trije kandidati, a vsakega od njih si privošči Duh-Barryja-Fairbrotherja, ki z uporabniškim imenom umrlega svetnika na spletni strani krajevne skupnosti objavlja komentarje, ki razkrivajo sila neprijetna dejstva o vsakem od kandidatov. Kdo je ta duh, zvemo še preden le-ta karkoli objavi, a to ne zmanjšuje napetosti zgodbe in je dela manj zanimivo, ravno obratno, to je sila, ki zgodbo poganja. 
V Pagfordu ima skoraj vsak nekaj povedati proti skoraj vsakemu od svojih someščanov in marsikdo bi bil lahko Duh-Barryja-Fairbrotherja. To sproža naraznovrstnejša ugibanja in predvidevanja, ki razkrivajo nove in nove podrobnosti o večjih ali manjših grehih tega ali onega prebivalca mesta.
Zgodbo pa poganja še nekaj, na čemer se lomijo mnenja Pagfordčanov in jih delijo v dve nasprotujoči si skupini, od katerih si vsaka želi doseči prevlado v svetu krajevne skupnosti. To je naselje Fields, ki bi si ga nekateri od prebivalcev Pagforda najraje znebili in ga prepustili sosednjemu mestu, saj v njem živijo "problematični ljudje" - omenjeni so narkomani, prostitutke in kriminalci, a v bistvu gre za revne in kakorkoli drugače prikrajšane in zlorabljene ljudi - drugi pa bi ta del mesta ohranili in njegovim prebivalcem dodatno pomagali, da bi jim bilo lažje.

V romanu nimamo glavne osebe. Nimamo niti dveh ali treh glavnih protagonistov. V romanu Nadomestne volitve je najmanj 20 oseb, ki so enako pomembne in jim pisateljica namenja enako veliko pozornosti. Med njimi je tudi veliko najstnikov. Usode nastopajočih in njihovi medsebojni odnosi so gosto prepleteni; prostor je za prijateljstva, a še več za maščevanja, za ljubezen in prevaro, lahkovernost in naivnost, pogum in strahopetstvo, razočaranje, brezbrižnost in sebičnost. Prebivalci Pagforda imajo več negativnih kot pozitivnih lastnosti in zaradi tega je pisateljica do njih neizprosna. Obsoja jih, kjer jih le more, in ogledalo, v katerem se še posebno rade odsevajo grde stvari, nastavlja tudi bralcu.

J.K. Rowling ne bi bila zvesta sama sebi, če se v romanu ne bi lotila tudi socialnih tem, ki se tičejo mesta Pagford, a posredno tudi celotne sodobne družbe. V knjigi je tako grozljivo jasno orisan problem družinskega nasilja, zasvojenosti z mamili, prostitucije in samopoškodovalnega vedenja mladostnikov. Ker imajo v Pagfordu tudi pakistansko družino, kjer je oče srčni kirurg, mama pa splošna zdravnica v mestu in svetnica, je dovolj razlogov tudi za razjasnjevanje takšnega ali drugačnega rasizma in ksenofobije.

Roman Nadomestne volitve je J.K. Rowling napisala potem, ko je končala s Harryjem Potterjem in preden je začela s Cormoranom Strikeom. To je njen prvi roman za odrasle. Bralci so ga nestrpno pričakovali, po izidu na veliko kupovali in bili ob njegovem prebiranju večinoma zelo zadovoljni. 
Pisateljica je spet enkrat, podobno kot so to storili že mnogi pred njo, v svoje opazovalno in raziskovalno obzorje postavila majhno, zaprto skupnost, kjer vsak pozna vsakega in kjer ob hitrem pogledu vse zgleda lepo, skoraj idilično, a vendar vsi vemo, da se v globinah skrivajo hudobije in grdobije, ki samo čakajo na primeren trenutek, da privrejo na dan. Ob tem je dovolj izvirna in skrbna, da je knjigo več kot vredno prebrati.
Nastopa cela množica ljudi, ki so občasno sicer nekoliko preveč enoznačni, a vendar nikoli črno-beli. Bolj črni kot beli. Kakor je roman zaradi vseh slabih lastnosti njenih protagonistov, ki jih pisateljica neusmiljeno razgalja, v svojem bistvu tragičen, se vendar preko cele zgodbe pojavljajo tudi številni izredno komični pripetljaji. Zaradi tega knjiga postane lahkotnejša in lažja za branje.
Knjigo sem rada brala. Kolaž najrazličnejših človeških značajev je bil zanimiv, pa četudi mi noben od nastopajočih ni zlezel pod kožo. Pisateljica je mojstrica v tem, da uspe o težkih temah pisati na lahkoten način in ob tem mimogrede poskrbi za to, da vsebina knjige še dolgo časa ostane v bralčevi zavesti.

★★★★☆

sobota, 10. april 2021

Leipzig - brez knjižnega sejma (uvod)

Covid-19 je kriv za marsikaj - tudi za to, da je bil moj najljubši knjižni sejem že drugo leto zapored odpovedan. Organizatorji so ga najprej sicer optimistično premaknili s konca marca na konec maja - češ v tem času bomo imeli pandemijo vendarle že pod kontrolo, a so ga morali pozneje vendarle dokončno odpovedati. Še več, zaradi virusa se že misel, da bomo nekoč mogoče spet imeli nekaj takega kot je Leipziški knjižni sejem, zdi skoraj kot znanstvena fantastika. V tem trenutku si pač ne predstavljam, da se bom še kdaj svobodno, brez maske in 1,5 metrske razdalje, v gneči, kjer pogosto ne veš ali bi stal na eni nogi ali pa bi nekoga odrinil stran, da bi si pridobil nekaj prostora, prerivala med knjižnimi policami in si brezskrbno, ne da bi se bala okužbe, ogledovala razstavljene knjige. V teh korona časih se zdi že to, da imamo odprte knjigarne, velik privilegij.

Organizatorji sejma se sicer po svojih najboljših močeh trudijo, da bi vsaj nekoliko zapolnili praznino, ki veje iz odpovedi sejma. Tako so v okviru sejma kljub vsemu organizirane določene predstavitve knjig, javna branja, blogerski zapisi in eseji.

Ena izmed tem Leipziških knjižnih sejmov 2020-2022 je "Common Ground - Literatur aus Südosteuropa" z letošnjim naslovom "Archipel Jugoslawien. Von 1991 bis heute" - Arhipel Jugoslavija. Od 1991 do danes. Ker so prireditve na to temo skupaj s sejmom samim odpadle, so predstavniki skupine Traduki, ki vodijo razpravo na to temo, povabili 15 avtoric in avtorjev, starih od 36 do 79 let, ki so bili rojeni na območju bivše Jugoslavije, da napišejo eseje, ki bi poskušali razjasniti odgovore na vprašanje Was hält uns noch zusammen? Kaj nas še povezuje? in jih objavili na svoji spletni strani, da ta zanimiva tema zaradi pandemije vendarle ne bi izzvenela v prazno. Šest esejev je bilo objavljenih tudi na internetni strani Frankfurter Allgemeinezeitung. 

Izbira avtorjev je bila pametna in uravnotežena ter tako ohranja zaupanje v strokovne skupine in medije. Slovenska pisatelja sta različnih političnih in ideoloških prepričanj - eden je levo, drugi desno od sredine. In kateri od njiju je večji jugonostalgik? 
Drago Jančar je tisti, ki najbolj pogreša prijatelje in mesta s področja bivše Jugoslavije - četudi v isti sapi zagotovi, da se ta nostalgija nanaša le na kulturo, kajti, kakorkoli že gledamo na našo bivšo skupno državo, je bila to vendarle diktatura.
Goran Vojnović pa je žalosten - žalosten nad izginevanjem - izginevanjem imen in besed,  jezika, ki se je raztreščil v štiri nove jezike, izginevanjem domovine.

Pandemiji navkljub pa vendarle velja ostati optimističen, kajti Covid-19 je prinesel tudi dobre stvari. Zaradi virusa zdaj vemo, da se veliko stvari lahko uredi on-line. Prepričana sem, da strokovna srečanja, kongresi in simpoziji tudi po pandemiji ne bodo več potekali tako, kot so do sedaj. Poleg neposredne osebne udeležbe bo vedno mogoča tudi digitalna internetna udeležba preko videokonferenc. Da je kaj takega ne samo mogoče, ampak med udeleženci celo zelo zaželeno, je med pandemijo postalo več kot jasno. Sama sem se v času, od kar se spopadamo z virusom, udeležila precej več strokovnih srečanj (in si pridobila kreditne točke, ki so potrebni za podaljševanje licence), kot bi se jih sicer in to za precej manjše stroške.

Ena majhna, zelo osebna ugodnost, ki mi jo je prinesel Covid-19 pa je tudi ta, da sem zaradi pandemije končno našla čas, da obiščem mesto Leipzig. Do sedaj sem bila v Leipzigu le v času knjižnega sejma, takrat pa je bil čas vedno zelo dragocen - nikoli ga ni bilo toliko, da bi ga lahko porabila tudi za ogled mesta; že za pohajkovanje med knjižnimi policami sejma ga je bilo premalo.
Letos sem tako - malo iz nostalgije, malo pa iz velike želje po vsaj nečem, kar bi bilo podobno potovanju - približno v času, v katerem ponavadi poteka knjižni sejem, obiskala mesto Leipzig.

Vreme je bilo zimsko hladno in aprilsko spreminjajoče se z blagim soncem iznad oblakov, sneženjem in vetrom v razmaku nekaj deset minut. Muzeji in galerije so bili zaprti - dovoljenje, da jih je z negativnim hitrim testom na Covid-19, opravljenim isti dan, mogoče obiskati, še ni veljalo. Starbucks kavo sem lahko popila šele v tistih predelih mesta, kjer na prostem ni bilo potrebno nositi maske. Če bi hotela kaj pojesti, bi morala hrano pred tem naročiti preko telefona ali interneta. In tako dalje. Zoprno, a sprejemljivo. Ni pa bilo gneče in vrst - razen, če si si zaželel royal donuts. Lahko sem obiskala cerkve in pokopališča, pa tudi od zunaj se je dalo videti marsikaj zanimivega.
Enodnevni izlet je uspel. Potekal je v spremstvu treh knjig. Kakšna je vsebina knjig, namigujejo spodnje slike. 
O tem pa naslednjič.

Stara mestna hiša
z Mefistom, ki beži iz
Auerbachove kleti

Posvetilo Anni Magdaleni Bach
bivši dvorni pevki in nato
CEO firme Bach,

Cerkev Sv. Nikolaja, 
kjer je bila 6.10.1819 krščena
Clara Schumann

četrtek, 1. april 2021

Don DeLillo: Kozmopolis

Zakaj so vsi romani, ki si za svojo osrednjo temo izberejo kritiko kapitalizma, tako zelo predvidljivi, dolgočasni in celo klišejski? Mora biti glavni junak - multimilijonar, res vedno neobziren, pokvarjen in izkoriščevalski? Kajti v resničnem življenju to ni ravno tako samo po sebi umevno. Poglejte si samo Billa Gatesa in njegovo fundacijo, kako se trudi pri izkoreninjanju bolezni, ki morijo predvsem po tretjem svetu in kakšne uspehe ima njegova žena Melinda pri uvajanju kontracepcije med afriškimi in azijskimi ženskami. Poglejte si Elona Muska, ki gradi rakete in uvaja novo tehnologijo, ki omogoča boljše življenje veliki množici ljudi po svetu.


Ti bogataši, ki služijo za navdih romanesknim junakom v antikapitalističnih ali distopičnih romanih, bi si enkrat - vsaj enkrat, zaslužili drugačno podobo, kot jo imajo v Ericu Packeru, glavnemu protagonistu futurističnega romana ameriškega pisatelja Dona DeLillo, Kozmopolis.

Erik je prefinjena pokvarjenost in razčlovečenost na najvišjem možnem nivoju. S svojim bogastvom skrbi za to, da se svet giblje po njegovih pravilih. Špekulira z valutami. Nekaj sreče mu prinaša le še zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, saj se baše s hrano in seksa z vsako žensko, ki mu križa pot. 
A za vse to bo ob koncu romana, seveda, kaznovan. To je bolj sigurno kot sonce na nebu. Predvidljivo in dolgooočasno. Če pa se bralec vseeno pretvarja, da bere nekaj izvirnega in posebnega, ga na klišejski potek zgodbe in njen konec opozarjajo antikapitalistični protesti, ki jih mora Eric hočeš nočeš opaziti, ko se neko jutro v svoji tehnološko visoko opremljeni limuzini, obdan s stražarji in sodelavci, pelje z enega konca Manhattna na drugega, da bi se ustrigel.

Sorry, not my cup of tea.
Nekoč bi rada prebrala roman s kritičnim pogledom na kapitalizem, ki bi upošteval tako pozitivne kot negativne vidike te družbene ureditve, in ne bi bil tako prozaičen in poenostavljen, kot je to roman Kozmopolis.