torek, 20. marec 2018

Leipziški knjižni sejem 2018

Leto je naokoli in spet je napočil čas za najboljši knjižni sejem v Nemčiji. Leipziški knjižni sejem je vedno v marcu, ko je v deželi že pomlad. Ne, letos to ne drži. V Leipzigu je v času letošnjega sejma - od 15. do 18.3. - vladala zima s snežnimi meteži in temperaturami krepko pod ničlo. Pot do Leipziga se je zaradi prometnih nesreč in gneče na cestah - tudi tistih, ki so vodile do zasneženih parkirnih prostorov sejmišča, zavlekla kar za nekaj ur. 

A ko je navdušeni bralec končno v veličastni stekleni hali sejmišča, ki povezuje razstavne dvorane, pozabi na vse nevšečnosti, preko katerih se je moral prebiti, da je prišel do knjig. In začne uživati v tistih nekaj kratkih uricah, ki so mu na voljo...

Ker sem bila na sejmu v Leipzigu že lansko leto, sem se v petih dvoranah, v katerih so bile razstavljene knjige, dokaj dobro znašla - z listkom, na katerem sem imela označene pomembne točke ogleda, seveda. Takole je bilo:


Slovenska stojnica

Slovenska stojnica je vedno prva točka mojega ogleda. Zdaj mi je že prijetno domača, z znanim spremljevalnim osebjem in podobno arhitekturno zasnovo knjižnih polic kot na Frankfurtskem sejmu. Na policah so bile vse slovenske knjige, ki trenutno nekaj pomenijo - nekatere v slovenskem, druge v nemškem jeziku. Tudi poskusni prevodi ali " Leseprobe" določenih še neprevedenih knjig, so se našli. Lepo. 
Tisto, kar me je pa letos na slovenski stojnici še posebno prijetno presenetilo, je bilo to, da je bil tam tudi eden izmed slovenskih pisateljev, ki je bil pripravljen spregovoriti o svoji, pred kratkim v nemški jezik prevedeni knjigi. To je bil Sebastijan Pregelj, ki je predstavljal svoj roman Chronik des Vergessens. Knjiga je v slovenskem jeziku izšla leta 2014 z naslovom Kronika pozabljanja. Bila je med nominiranci za kresnika 2015. 
Škoda, da pisatelja nisem zaprosila za en skupni selfi. Bi ga lahko prilepila v tale blog;)

Sebastijan Pregelj
ob slovenski stojnici
Država gostja

Nedaleč od slovenske stojnice je bila stojnica države gostje na letošnjem Leipziškem sejmu - Romunije. Vedno znova so jo predstavljali kot drugo največjo državo Vzhodne Evrope (le katera je prva največja?;), gostovala pa je pod sloganom Zoom In. Pod drobnogledom razstave so bile številne knjige v romunskem jeziku, ki mi na žalost niso velike pomenile. Izstopale so le knjige Herte Müller, ki so bile v nemščini. Ta nemška pisateljica, ki je leta 2009 dobila Nobelovo nagrado za literaturo - nekaj njenih knjig pa imamo prevedenih tudi v slovenski jezik - je bila namreč rojena v romunskem Banatu in je  predstavnica nemške manjšine v Romuniji. Leta 1987 je prebegnila v Nemčijo. 
Nekaj let pozneje, po padcu komunističnega režima v Romuniji,  je tako postopalo še veliko drugih romunskih Nemcev. Dva moja sodelavca, na primer,  izhajata iz družin, ki so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja preselile v Nemčijo. V tujino pa tudi danes še vedno odhaja veliko, predvsem mladih ljudi, ki v vse bolj revni in koruptivni državi ne vidijo svoje prihodnosti.
Romunska stojnica je izgledala izredno zanimivo in praktično tako za razstavo knjig kot tudi za udobno posedanje obiskovalcev. Bila je v obliki amfiteatra, zasnoval pa jo je eden najbolj cenjenih romunskih arhitektov.



Desne založbe

Do začetka letošnjega Leipziškega sejma nisem vedela, da obstajajo tako imenovane "desne založbe". Predstavniki levice bi jih imenovali "skrajno desne založbe", a njihova uradna označba, ki so jo uporabljali tudi organizatorji sejma, je vendarle le "desne založbe". No, do zdaj nisem vedela, da obstajajo - čeprav bi si lahko mislila, da ima stranka AfD - in njej podobna združenja - svoj časopis in da izdaja tudi knjige. Pa me to pravzaprav tudi ni preveč zanimalo. 
A tokrat sem si šla njihove stojnice ogledat - in to kljub kratko odmerjenemu času, ki sem ga imela letos na razpolago za ogled sejma.
Reklamo za njihov ogled so naredila levo usmerjena politična gibanja, ki so že pred odprtjem sejma protestirala proti temu, da so tem založbam sploh dovolili, da razstavljajo na sejmu. Po njihovem mnenju bi tako skrajnim gibanjem morali prepovedati udeležbo na sejmu. A direktor Leipziškega knjižnega sejma je bil ob teh protestih že od vsega začetka skrajno jasen: Pravico do izražanja svojega mnenja imajo prav vsi - vse dokler ne zadenejo ob meje zakona. In tako so tudi sporne založbe dobile svoje razstavno mesto na sejmu.

Motiv založbe Antaios
Ko sem si ogledovala njihove stojnice - iz varnostnih razlogov postavljene v skrajni kot dvorane, tesno druga ob drugo kot v kakšnem getu, z varnostniki in policisti v neposredni bližini, se mi niso zdele nič posebnega in bi jih - če ne bi bila opozorjena nanje - zlahka spregledala. 
A reklame za desne založbe s tem še ni bilo dovolj. V soboto proti večeru so se protesti ponovili. Protestirali so eni in drugi, vsak s svojimi transparenti. In zanimivo. Pravzaprav nisem mogla točno ugotoviti, kateri so kateri. To je bil znak, da so vsi skupaj dobili več kot dovolj moje pozornosti in odšla v dvorano številka 1, kjer je je bila Manga konvencija.

Protesti

Manga-Comic-Con

Tukaj je prekipevalo od življenja. Mladi - oblečeni v svoje priljubljene stripovske junake ali pa tudi ne, so se zabavali, poslušali predavanja in kupovali ter brali mange. Letos so na Leipziškem sejmu proslavljali že peto obletnico spremljevalne prireditve knjižnega sejma, ki pokriva mange, anime in cosplaye. Ob tej priložnosti sta z Japonske prispela dva slavna ustvarjalca mang, vse skupaj pa je bilo še posebej slovesno.
V sejemski hali številka 1 je bila naša prihodnost in tudi prihodnost literature. Med mladimi, ki še vedno radi berejo - pa čeprav so to mange.

Alma M. Karlin: Ein Mensch wird

Na mojem romanju po Leipziškem knjižnem sejmu me je čakala še ena prijetna točka za postanek. To je bil obisk tistega dela sejma, kjer imajo svoj prostor neodvisne založbe. Tam je Jerneja Jezernik predstavljala knjigo Alme M. Karlin: Ein Mensch wird. Karlinova je biografijo prvih trideset let svojega življenja - od rojstva pa do predvečera njenega odhoda na svetovno potovanje - napisala leta 1931, tri leta po svoji vrnitvi v Slovenijo, ko je bila stara 42 let in je bila v Evropi zaradi svojih del slavna ter prepoznavna. V tej svoji biografiji je pisala predvsem o svojem težkem odnosu z materjo. 
Knjiga je v slovenskem prevodu izšla že leta 2010 z naslovom Sama. Zdaj je izšla tudi v originalnem, nemškem jeziku, pri neodvisni založbi Aviva Verlag.

Zame je bila predstavitev knjige še posebno zanimiva, saj je knjigo predstavljala Jerneja Jezernik - zavzeta raziskovalka življenja Alme Karlin. Zaradi njenih člankov, ki so prav vsi na strokovno izredno visokem nivoju, Almo Karlin v Sloveniji dobro poznamo. Meni pa so njene spremne besede k različnim Alminim knjigam pomagale tudi pri načrtovanju potovanja po sledeh Alme Karlin na Japonskem (prvi in drugi del), za kar sem ji izredno hvaležna. Na prireditev sem na žalost prispela malce prepozno, da bi se ji lahko za to tudi osebno zahvalila.

Jerneja Jezernik podpisuje knjigo

Das blaue Sofa

Letos tako nisem imela veliko časa in se nisem mogla udeležiti nobenega od pogovorov s pisatelji, ki nenehno potekajo na razstavnih prostorih sejma. Sem pa zato odkrila nepričakovano bogastvo, ki ga skriva medioteka ZDF programa, in s tem zlahka nadoknadila zamujeno.
Eni najzanimevejših pogovorov z avtorji, ki jih povabijo na sejem, so tisti, ki potekajo na modri sofi. Te pogovore sem si lahko, zahvaljujoč televizijski hiši ZDF, ki jih je posnela, ogledala kar doma; potem ko smo se po zasneženih poteh vrnili v domače mesto, vsi še vedno polni prijetnih vtisov s sejma.

Ogledala sem si pogovor z Bernhardom Schlinkom, avtorjem velike uspešnice in čudovite knjige Der Vorleser, po kateri je bil posnet tudi odmeven film s Kate Winslet v glavni vlogi. Roman imamo seveda preveden tudi v slovenski jezik (to je roman Bralec) in ga prav gotovo poznate.
Bernhard Schlink se je z moderatorko pogovarjal izredno simpatično in zanimivo. Hudomušno je odgovarjal na njena malce provokativna vprašanja in me tako povsem navdušil za svojo novo knjigo z naslovom Olga
Zanimivost: Bernhard Schlink je svoj prvenec Bralec napisal šele pri petdesetih letih. Prej je bil polno zaposlen kot profesor na različnih pravnih fakultetah.

Druga gostja na modri sofi je bila izredno uspešna britanska pisateljica, ki proda po 30 milijonov izvodov vsake od svojih knjig - od tega 10 milijonov samo v Nemčiji. Vse njene knjige so velike uspešnice. Jaz pa še nisem prebrala nobene od njih!
Govorim o Jojo Moyes, ki je na Leipziškem sejmu predstavljala svoj novi roman - v nemščini z naslovom Mein Herz in zwei Welten, v angleščini Still me. Gre za tretjo knjigo o njeni junakinji Lou. Prvi dve imamo prevedeni tudi v slovenski jezik. To sta knjigi Ob tebi in Brez tebe. Lou v tretji knjigi trilogije začne novo življenje v New Yorku - med bogataško elito, ki pa ni tako srečna, kot si to običajno predstavljamo.

Isti moderator, ki se je pogovarjal z Jojo Moyes, je na Modri sofi gostil tudi Pop Star moderne filozofije - tako ga je namreč imenoval, Slavoja Žižka, ki je predstavljal svojo novo knjigo Disparitäten. Še preden pa sta začela s pogovorom, je Žižek v nemščini razložil, da trenutno preboleva ohromitev obraznega živca, zaradi česar njegov obraz izgleda nekoliko iznakaženo. In to parezo n. facialisa je potem uporabil kot prispodobo za sodobno družbo. Ljudje (obrazne mišice) so ohromljeni, če nimajo pravega nadzora (pravega delovanja živcev), se pravi prave teorije, ki bi jih vodila. Ta prava teorija je leva teorija, je še poudaril. Ljudje so ploskali in se smejali. Primerjava je res originalna!

Slavoj Žižek
eden izmed avtorjev založbe wbg

Na modri sofi je sedela tudi Connie Palmen, a ni govorila o svojem romanu Ti si rekel, o katerem sem pred kratkim pisala, pač pa o svoji novi knjigi Die Sünde der Frau. V tem najnovejšem delu piše o štirih ženskah, ki so naredile greh (die Sünde) in sicer s tem, da se niso odločile za to, da bi prevzele svoje zgodovinske, tudi darwinistične vloge, ter rodile otrok, ampak so stopile po neobičajni življenjski poti. Na tej poti so bile na žalost večinoma nesrečne. Te štiri ženske so bile: Marylin Monroe, Marguerite Duras, Jane Bowles in Patricia Highsmith.

Tako zanimivo! Še bi lahko pisala, a naj bo dovolj. 
To so le nekateri od utrinkov z letošnjega Leipziškega knjižnega sejma, ki so me še posebej navdihnili in napolnili s pozitivno energijo, ki bo vztrajala še kar nekaj časa:)))


nedelja, 11. marec 2018

Connie Palmen: Ti si rekel

Sylvia Plath je prototip mučenice in svetnice; inteligentne mlade ženske in nadarjene umetnice, ki je svoje talente in sposobnosti žrtvovala v dobro svojega moža in družine. Njen mož - Ted Hughes, tudi pesnik, je tisti, ki je bil v največji meri kriv za njeno tragično usodo. Pošast in prešuštnik, celo morilec, ki je svojo ženo pustil na cedilu ravno takrat, ko ga je najbolj potrebovala. V noči, ko je Sylvia Plath delala samomor, je bil v postelji z drugo žensko; ona pa - preudarna in skrbna, je mašila špranje pod vrati, da strupeni plin iz kuhinje ne bi uhajal v spalnico, kjer sta spala otroka.

Malo sicer pretiravam, a takšna nekako je bolj ali manj uradna literarno-zgodovinska in feministična razlaga tragične usode Sylvie Plath. Da je vsaj nekoliko pretirana ali pa celo napačna, kaže že podatek, da so pesmi Sylvie Plath začeli resnično ceniti šele po njeni tragični smrti. Svetovno slavo je dosegla šele potem, ko je glavo "kolikor je mogla globoko potisnila v plinsko pečico". Roman Stekleni zvon je z veliko težavo uspela objaviti komaj en mesec pred smrtjo.

Arthur Miller je ob razmišljanju o samomoru svoje (bivše) žene Marilyn Monroe napisal: "Samomor ubije dvoje ljudi, Maggie, temu je namenjen."
To drži. Samomor Sylvie Plath Hughes je bilo namenjen tudi temu, da ubije Teda Hughsa.

Ljubezenska zveza med dvema pesnikoma je bila strastna, goreča in uničujoča. O njeni plati zgodbe je bilo že vse povedano. O njegovi skoraj nič. Ted Hughes je molčal. Kajti - takole pravi v knjigi Ti si rekel
Zadnjih petintrideset let sem bil molčeč talec njenega mita, razstavljen v mavzoleju kot relikvija tragičnega zakona.
Ali pa: 
Ko je bila še živa, sem molčal, da bi jo zaščitil pred predsodki in nerazumevanjem svojih znancev, po njeni smrti sem molčal, da bi pred predsodki in nerazumevanjem njenih obsedenih občudovalcev zaščitil sebe. 
Kajti: 
Dolga leta je mojo javno usmrtitev spremljala množica rjovečih žensk, ki so nad glavami mahale s transparenti, na katerih je pisalo "Morilec!". Vernice so romale na Golgoto v Heptonstall, zatikale svojo jezo kot meče v njen grob in vedno znova uničevale nagrobnik, ko so skušale moj del njenega priimka spraskati proč.

Nagrobnik, Heptonstall
(vir: pinterest; thenikonkid)

Nizozemska pisateljica in filozofinja Connie Palmen je poskušala popraviti (morebitno) krivico, ki se dela njenemu možu, in je Tedu Hughsu dala besedo, da pove tudi svojo plat zgodbe. Seveda je to drugo plat zgodbe napisala sama, v romanizirani biografiji Ti si rekel. Knjiga pa vseeno ni čista fikcija. Pisateljico so pri pisanju vodila številna besedila Teda Hughsa - pesmi, eseji in komentarji, tudi uvodniki za ženine pesmi; največ njegovih razmišljanj in občutkov v zvezi s Sylvio Plath pa je spoznala ob preučevanju 88 pesmi, ki so izšle deset mesecev pred njegovo smrtjo v knjigi z naslovom Birthday Letters.

Roman je en sam monolog. Ted Hughes začne pripoved z opisom njunega prvega srečanja, ki je bilo strastno in boleče. Nisva se objela, drug na drugega sva planila. Ob prvem srečanju ga je kot razdražena kobila do krvi ugriznila v lice. Nato opisuje vse vzpone in padce njunega sedem let dolgega razmerja. Zvemo za njene hude psihične težave - nagnjenost k depresiji in nevrozi, ugotovimo, kako patološko posesivna je bila in bolestno ljubosumna ter s kakšno lahkoto je z vsebino svojih pesmi in romana prizadela ljudi, ki so ji bili najbližje in so jo imeli najraje - ne samo svojega moža. 

Način pisanja je pogosto izredno poetičen in čustven, kar bi ob pripovedovanju pesnika tudi pričakovali. Ko se knjiga približuje koncu, je veliko prostora namenjeno zadnjim tednom Sylvijinega življenja, njenim stiskam - kot jih je videl njen mož in kakor je o njih izvedel iz pripovedovanja znancev.

Prav na koncu pa postane jasen tudi naslov romana. Ti si rekel, reče Jezus izdajalcu Judu Iškarijotu, ko ga ta ob zadnji večerji vpraša, če je on tisti, ki ga bo izdal.
Jaz sem to rekel, jaz, zaključi Ted Hughes ob koncu pripovedovanja, v očeh mnogih prav tako okruten izdajalec kot Juda. Svoje žene in vsega, kar ji je bilo sveto.

Knjiga Connie Palmen me je prepričala. Ted Hughes se mi je zasmilil in mnoga njegova dejanja zdaj precej bolje razumem, kot sem jih. Vsekakor se mu je leta dolgo - pravzaprav do smrti, delala krivica. Zaradi nje pa sta trpela tudi njuna otroka - ob samomoru matere še tako majhna, da nista imela nobenega spomina nanjo, a sta vse življenje živela v senci njenega samomora. Oba sta se mučni zgodbi staršev poskušala čimbolj izogniti - hčerka je živela v Avstraliji, sin na Aljaski. Sin je leta 2009 naredil samomor.

Roman Connie Palmen,
novost tudi na knjižnih policah
nemških knjigarn
Ob koncu romana sem se spraševala, kje tiči prava resnica medsebojnega odnosa med Sylvio in Tedom Hughsom. Je Tedova plat zgodbe verodostojnejša od Sylvijine, oz. splošno priznane različice njune ljubezenske zgodbe? Verjetno je tako, kot je ponavadi v takšnih primerih. Resnica je nekje vmes. Če bi jo resnično radi spoznali, moramo brati  njune pesmi. Tako Sylvijine kot tudi Tedove imamo prevedene tudi v slovenski jezik. To sta pesniški zbirki: Sylvia Plath: Ariel in Ted Hughes: Pisma za rojstni dan. Verjetno jih bom prebrala - a izključno in samo kot pesmi; kot poezijo, ki jo je vredno prebrati.
O pikantnostih njunega medsebojnega odnosa ne bom več razglabljala. To je stvar, ki se me pravzaprav prav nič ne tiče. Kot se ne tiče tudi tistih, ki se fanatično postavljajo na stran enega ali drugega.

Connie Palmen
(vir: Wikipedia)

Palmen, Connie
Ti si rekel
Ljubljana, 2018, Modrijan, Zbirka Bralec
iz nizozemščine prevedla: Mateja Seliškar Kenda
naslov originala: Jij zegt het
260 strani
ISBN 978-961-287-072-0

nedelja, 4. marec 2018

Mohammad Al Murr: The Wink of the Mona Lisa

Knjigo sem kupila pred desetimi leti v največji knjigarni v Dubaju - na priporočilo prodajalke, potem ko sem ji razložila, da bi rada brala nekaj, kar je prišlo izpod peresa domačega pisatelja in ni ravno Chik Lit s puščavskimi princesami in trebušnimi plesalkami v glavni vlogi. Zdaj, ko sem knjigo (končno) prebrala, vem, da je bil njen predlog pameten in premišljen.


Knjiga The Wink of the Mona Lisa je zbirka kratkih zgodb. Tradicija pripovedovanja zgodb je na Arabskem polotoku izredno močna. Saj poznate Šeherezado in njene zgodbe, s katerimi si je podaljševala življenje. A zgodbe si stoletja dolgo niso pripovedovali samo na dvorih. Tudi beduinski način življenja z večeri, ki so jih puščavski popotniki preživljali ob ognju pod zvezdnim nebom, so klicali k pripovedovanju in poslušanju kratkih zgodb.
Dobra odločitev, torej, da mi je bilo v branje ponujeno nekaj tako značilnega za Srednji Vzhod. 
Prodajalkina izbira pa je bila dobra še zaradi nečesa. Knjigo je namreč napisal preverjen in priznan, tudi izven meja Združenih arabskih emiratov znan pisatelj. Trenutno je predsednik organizacije Dubai Culture and Arts Authority.

Ko je Mohammed Al Murr leta 1994 izdal svojo drugo zbirko v angleščino prevedenih kratkih zgodb z naslovom The Wink of the Mona Lisa, so v Dubaju ravno začeli z gradnjo umetnega otoka, na katerem bo stal Burj al Arab - hotel v obliki jadra in zaščitni znak mesta, znan tudi kot "edini hotel na svetu, ki ima sedem zvezdic". O Burj Kalifa - najvišji zgradbi na svetu, takrat verjetno še niso razmišljali; možno pa je, da so že načrtovali Ski Dubai - v nakupovalno središče postavljeno pokrito smučišče. A tudi brez teh, za mesto tako zelo značilnih zgradb, je imel Dubaj že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vse značilnosti in posebnosti, ki jih ima tudi danes in so tako zelo znane po vsem svetu.

Že takrat je bilo to mesto svojevrstna zmes tradicionalnega muslimanskega načina življenja (z ženskami oblečenimi v aba' in bolj ali manj zakritimi obrazi) ter modernega, za Evropo in Ameriko značilnega življenja (in ženskami v mini krilih z razkritimi dekolteji). To razklanost, a tudi sožitje med različnimi kulturami, ki živijo na skupnem prostoru mesta, poskušajo opisati in včasih tudi globlje razložiti kratke zgodbe Mohammada Al Murra.

V zgodbah so me v prvi vrsti zanimale tiste značilnosti dubajskega življenja, ki se razlikujejo od načina življenja, kakršnega smo vajeni v naših krajih. Kar nekaj jih je. 
Ene izmed njih so na primer dogovorjene poroke - tudi danes še vedno bolj pravilo kot izjema na področju Srednjega Vzhoda.
Tudi poročne zabave tam potekajo precej drugače kot pri nas. Moški proslavljajo in se zabavajo ločeno od žensk. Vsi povabljenci na poroko se srečajo samo enkrat in sicer pri skupnem fotografiranju. Takrat nastopi trenutek, dolg le nekaj minut, ko je mogoč bežen flirt med svati. Takrat se lahko pogledi žensk, oblečenih v čudovite obleke in obute v elegantna obuvala z visokimi petami, brez rut na glavah in z odkritimi obrazi, srečajo s pogledi moških, ki še iščejo svoje neveste. 

Bolj ali manj dogovorjene poroke med mladimi ljudmi, ki pred poroko nimajo možnosti, da bi se dobro spoznali, seveda pomenijo večje tveganje za to, da zakon ne bo uspešen. A muslimanska družba je za dogovorjene poroke razvila protiutež. To je možnost, da se zakonca, če ne gre, dokaj lahko ločita - kar se mi zdi malo presenetljivo za tako tradicionalno družbo.
V zgodbah Mohammada Al Murra nastopa veliko ločenih in potem ponovno poročenih oseb. Moški pa imajo lahko tudi več žena - če so dovolj premožni, da si jih lahko privoščijo. A takšni zakoni ženam - tako prvim kot drugim, ponavadi niso preveč všeč.

Glavna junakinja zgodbe The imoprtant decision pa vseeno ne bi imela nič proti temu, da bi bila druga žena moškemu, s katerim ima razmerje. Ta zgodba sicer opisuje čisto drugačno življenje, kot je tisto iz zgornjega odstavka. Dogajanje bi bilo zlahka prestavljeno iz Dubaja v eno izmed evropskih mest. Aisha je namreč mlada, samostojna, nezakrita, samska ženska s svojim avtomobilom in s službo - ki pa je tudi ljubica poročenemu moškemu. Ker to razmerje nikamor ne vodi, ga poskuša prekiniti, a ji nikakor ne uspe. Kot ne uspe mnogim ženskam v zahodnem svetu.

Dogajanje v kratkih zgodbah zbirke je večinoma postavljeno v sedanji čas, a se občasno raztegne tudi v bližnjo preteklost. Recimo v šestdeseta leta 20. stoletja - v čas odkritja nahajališč nafte na področju emirata Dubaj. Nafta je bila tista, ki je omogočila izjemen razvoj mesta in ustvarila njegovo podobo, kot jo poznamo danes. Obenem pa je vplivala na usodo velikega števila družin, ki so takrat živele na tem področju. Nekatere so osiromašile - kot na primer družina iz zgodbe The Awsome Lady, ki se po začetku črpanja nafte ni mogla več preživljati z nabiranjem in preprodajo biserov - glavno zaposlitvijo večine prebivalcev s področja Dubaja pred odkritjem nafte. Druge družine so v prelomnem trenutku dubajske zgodovine obogatele - kot družina iz zgodbe A rainy night, ki je prodala do takrat nič vreden kos zemlje ob reki Creek, ki je ob gradbenem bumu v Dubaju kar naenkrat gromozansko pridobil na svoji vrednosti.

Zgodbe Mohammada Al Murra pa se dotaknejo tudi temnih plati bleščečega in bogastva polnega dubajskega življenja - stvari, ki v zadnejm času vse bolj jasno prihajajo na dan. Ena izmed njih je hudo - skoraj suženjsko izkoriščanje delavcev - migrantov iz Indije, Pakistana, Šri Lanke..., ki so pogosto vredni manj kot živali. Tudi o tem v zgodbi The Awsome Lady.
V knjigi najde prostor tudi pedofilija - v zgodbi The secret. Pedofilija je predstavljena indirektno, a zaradi tega nič manj jasno.

Toliko o vsebini kratkih zgodb. In pozitivni strani knjige.
Zdaj pride tisto, kar mi v knjigi ni bilo všeč. In to je vse ostalo.
Vse zgodbe so namreč napisane na enak način. Pisatelj z razvijanjem dogajanja poskuša graditi napetost in na koncu - v zadnjih vrsticah ali celo v zadnjem stavku - bralca osupniti z nekakšnim presenečenjem, ki naj bi ga vrglo iz ravnotežja in zgodbi dalo globji pomen. Pa mu vse skupaj ne uspeva najbolje. Zgodbe delujejo površno in so pogosto dokaj dolgočasne. Tehnika pisanja, ki jo ima pisatelj rad, so dialogi - lahko telefonski pogovori, še pogosteje pa naivna vprašanja otrok, ki terjajo odgovore in odrasle spravljajo v zadrego - predvsem zato,  ker naj bi razkrivala krivičnost družbe, njene ureditve in medsebojnih človeških odnosov. A ta vprašanja vedno znova kar nekako obvisijo v zraku, nodgovorjena in nejasna - spremljana z ugibanjem bralca, kaj je z njimi pisatelj pravzaprav želel povedati.

Zgodbe so zelo kratke - le nekaj strani, kar mi je zelo ugajalo, saj sem zaradi tega sploh vztrajala pri branju in vedno znova upala, da bo z naslednjo zgodbo mogoče vseeno bolje in ob njenem koncu ne bom ponovno razočarana.

Še najboljša od vseh zgodb je naslovna - verjetno sta se tega zavedala tudi pisatelj in prevajalec ter sta jo zaradi tega izbrala za naslov zbirke. Zgodba izstopa in ima nekaj, kar jo dela posebno in ob kateri se lahko zakliče nekaj takega kot "no, to pa je v redu". Opisuje praznovanje poroke, na kateri se dva mlada človeka prvič srečata. Srečanje je izredno intenzivno in se konča s poroko. No, potem pa obvezno presenečenje. Ki ga pravzaprav po toliko prebranih zgodbah bralec že pričakuje. Pa vendar. Tokrat je malo boljše zaokroženo. Tukaj je konec za vse nastopajoče osebe resnično grozljiv.

Če so zgodbe Mohammada Al Murra tisto najboljše, kar premore ustvariti pisateljska srenja v Združenih arabskih emiratih, je to bolj uboga literarna scena.
Seveda pa dopuščam zelo verjetno možnost, ki se sicer ponuja kar sama, da literarna dela mladih, četudi nadarjenih in veliko obetajočih avtorjev, težje najdejo pot do prevoda v angleški jezik, kot pa dela pisatelja, ki je visoki funkcionar v kulturnih ustanovah svoje države in mogoče celo odloča o tem, katera dela se bodo prevajala in katera bodo ostala dostopna samo bralcem, ki obvladajo arabščino.

In ko že pišem o prevajanju. Kratke zgodbe, zbrane v zbirki The Wink of the Mona Lisa, je v angleščino prevedel Jack Briggs. Njegova življenjska zgodba je prav gotovo zanimivejša od zgodb marsikatere od oseb iz knjige. 

Jack Briggs se je rodil leta 1920 v Londonu. S 14-imi leti je zapustil šolo in se kmalu za tem zaposlil v škotski gardi. Med drugo svetovno vojno je delal v enotah palestinske policije in se tam izredno hitro naučil arabskega jezika. Ko je bila Palestina po koncu vojne razpuščena, je ostal na Srednjem vzhodu.
Od leta 1965 pa do leta 1975 je bil vodja Dubajske policije. Na pomembnem službenem položaju je bil tako natanko v času, ko so se v Dubaju zaradi odkritja nafte dogajale velike spremembe. Osebno je lahko spremljal zgodbo o uspehu - izjemen napredek Dubaja od majhnega mesta ribičev in nabiralcev biserov do modernega kozmopolitskega velemesta. V tem času je tudi diplomiral iz klasične arabščine na Univerzi London. Njegova arabščina je bila tako dobra, da je lahko v angleščino prevajal dela sodobnih arabskih pisateljev, med njimi tudi kratke zgodbe Mohammada Al Murra.
Med ljudmi v Dubaju je bil zelo priljubljen, cenil pa ga je tudi šejk Rašid - vrh oblasti v Dubaju. Za nasvete so ga prosili tudi po upokajitvi.
Njegova velika ljubezen pa je bilo tudi kolesarstvo. Predvsem zaradi njega je danes kolesarstvo v Dubaju popularen šport. Vendar pa je bilo kolesarstvo tudi tisto, ki je bilo za Jacka Briggsa usodno. V starosti 86 let je namreč med kolesarjanjem v opoldanski vročini doživel srčni infarkt in umrl.

Jack Briggs bi lahko napisal knjigo o svojem razburljivem življenju. Menda so ga mnogi nagovarjali k temu, a je bil za kaj takega daleč preveč skromen človek.

★★★
Mohammad Al Murr
(roj.1955)
(vir: gulfnews.com)

Al Murr, Mohammad
The Wink of the Mona Lisa
Dubai 1994, Motivate Publishing
iz arabščine v angleščino prevedel: Jack Briggs
200 strani
ISBN 1 86063 076 6