četrtek, 30. julij 2015

Man Booker Prize 2015 - longlist

"Fiction at its finest" je reklo te najprestižnejše britanske literarne nagrade.

Nabor za najboljši roman preteklega leta v angleškem jeziku je zelo širok. Za nagrado so lahko kandidirali pisatelji katerekoli narodnosti. Le dvema pogojema je bilo potrebno zadostiti: roman je moral biti originalno napisan v angleškem jeziku in izdan v Veliki Britaniji. No, če smo natančni - da je roman prišel v roke članom žirije in so ga ti sploh začeli brati, je bilo vendarle potrebno še nekaj. Založba, pri kateri je knjiga izšla, je morala roman kandidirati.
Ker vsaka založba predlaga le dva kandidata za nagrado, se lahko zgodi, da kakšen od odličnih romanov, ki sicer zadostujejo pogojem, sploh ne pride v konkurenco. V tej malenkosti se naša nagrada kresnik razlikuje od nagrade booker. Za nagrado kresnik kandidirajo vsi slovenski romani, napisani v preteklem letu.

Včeraj opoldne je komisija razglasila "bookerjevih ducat"  (v resnici trinajsterico) romanov, ki se bodo potegovali za cenjeno, £50 000 vredno nagrado, ki nagrajencu prinese tudi večno literarno prepoznavnost in slavo.
Komisija je letos izbirala med 156 knjigami. Na longlisti za nagrado booker so naslednji romani:
  • Bill Clegg (ZDA)Did You Ever Have a Family        
  • Anne Enright (Irska)The Green Road 
  • Marlon James (Jamajka)A Brief History of Seven Killings 
  • Laila Lalami (ZDA)The Moor's Account 
  • Tom McCarthy (Velika Britanija) - Satin Island 
  • Chigozie Obioma (Nigerija)The Fishermen 
  • Andrew O’Hagan (Velika Britanija)The Illuminations 
  • Marilynne Robinson (ZDA) - Lila      
  • Anuradha Roy (Indija) - Sleeping on Jupiter 
  • Sunjeev Sahota (Velika Britanija)The Year of the Runaways 
  • Anna Smaill (Nova Zelandija)The Chimes 
  • Anne Tyler (ZDA)A Spool of Blue Thread 
  • Hanya Yanagihara (ZDA)A Little Life

Na prvi pregled mogoče bolj kot to, kdo vse je na tem seznamu, preseneti ugotovitev, koga ni. Tudi letos se namreč na seznam širših kandidatov za nagrado ni uvrstilo kar nekaj slavnih pisateljskih imen: Kazuo Ishigura (avtor tudi pri nas dobro poznanega romana Ostanki dneva, po katerem je bil posnet odličen film), Salman Rushdie (avtor romana Satanski stihi, s katerim si je prislužil fatvo iranskega verskega voditelja Anatola Homeinija), Jonathan Franzen (avtor obsežnega in cenjenega romana Popravki) in Margaret Atwood (Deklina zgodba, Zadnji človek). Vsi ti znani pisatelji so v preteklem letu napisali nove romane, a noben od njih ni prišel na seznam.
Na spisku tudi ni meni zelo ljubega pisatelja Andrewa Millerja, ki bo konec avgusta izdal roman The Crossing. Ni Kate Atkinson, ki je v preteklem letu izdala roman A God in Ruins, ki se naslanja na njen prejšnji, meni zelo ljub roman Life After Life. In konec koncev, med kandidati za bookerja ni Harper Lee in njenega pravkar izdanega ter zelo pričakovanega romana Go Set a Watchman.

Od slavnih imen, ki pa so na seznamu, bi izpostavila Marilyne Robinson in njen roman Lila. Tisti, ki redno spremljate moj blog, že veste, da sem knjigo prebrala in da mi je bila zelo všeč. Gre za tretji del pisateljičine trilogije o življenju družin dveh evangeličanskih duhovnikov v fikcijskem mestu Gilead v Združenih državah. Odličen roman, ki pa ni za vsakogar.

Pozornost zbuja tudi znana ameriška pisateljica Anne Tyler, ki za nagrado kandidira z romanom A Spool of Blue Thread. Pred leti sem brala njen roman Naključni popotnik, a se spomnim samo tega, da mi ni bil preveč všeč. Ne preveč fina spodbuda, da preberem še kakšno njeno knjigo.

Ko sem na seznamu zagledala ime Anuradha Roy, sem se v trenutku spomnila odličnega romana Bog malih stvari. Roman se me je pred leti globoko dotaknil in pustil večne sledi. Ampak, ne... Ne gre za isto indijsko pisateljico. Roman Bog malih stvari je napisala Arundhati Roy, ki je pred leti tudi zatrdila, da je vse kar je želela v življenju povedati, že napisala v romanu Bog malih stvari in da kakšne nove knjige od nje ni več pričakovati.  
Sleeping on Jupiter govori o ženski, ki se spominja nasilja in spolne zlorabe v otroštvu. Verjetno prav nič prijetno branje.

Ostali kandidati za nagrado so zame popolna uganka, pa čeprav je med njimi pisateljica, ki je že dobila bookerja. To je Anne Enright. Njen z bookerjem nagrajeni roman imamo tudi v slovenščini - naslov je Shajanje.

Majhno presenečenje seznama je Bill Clegg. Gospod je literarni agent in je že napisal knjigo o svojem spopadanju s težavami, ki jih je imel zaradi odvisnosti od kokaina in alkohola. Did you ever have a familiy je njegov romaneskni prvenec, ki pripoveduje o ženski srednjih let, ki je v eksploziji izgubila družino.

Zanimivo se mi zdi omeniti tudi kratek - komaj 176 strani dolg roman Toma McCarthyja, Satin Island. Recenzent časopisa Observer je o romanu napisal: “I’m not giving anything away when I say there’s not much plot or, for that matter, human interest.” Ha.

Vsako leto poskušam prebrati vsaj enega od romanov iz bookerjevega ducata. Letos mi je to že uspelo:) A poleg Lile bom po vsej verjetnosti prebrala še kaj. Trenutno me najbolj mika Laila Lalami  s svojim zgodovinskim romanom The Moor's Account.
Ko sem se prejšnjo jesen pripravljala na naš izlet na Florido, sem si to knjigo že skoraj naložila na Kindla. Pa si je nisem, ker se mi je zdela predraga. A verjetno bi bilo bolje, da bi prebrala ta roman, kot pa da sem se mučila s Pomladjo življenja in pa A Land Remembered
Roman Laile Lalami govori o poskusu španskega osvajanja Floride v 16. stoletju. Zgodbo pripoveduje maroški suženj - resnična oseba, ki je bil udeleženec te čez atlantske odprave in domnevno prvi temnopolti človek v Ameriki.

Finalisti za nagrado booker bodo znani 15. septembra, zmagovalec pa 13. oktobra.

ponedeljek, 27. julij 2015

Aleksandra Kocmut: Prehajalec

(158 str.) 
Te kratke zgodbe sem se trudila počasi brati. Tako zelo večplastne so, da bi mi bilo žal karkoli zgrešiti ali spregledati; na primer kakšen nenavaden glas, čudno besedo, namig... Pa mi ni najbolje uspevalo. Napete zgodbe - zgodbe, ki vlečejo in so zanimive - je težko počasi brati. Potrebno je bilo nekaj samodiscipline: samo dve zgodbi na dan. Tako je ostalo nekaj več časa za miselno premljevanje vsebine ter globjega pomena posameznih nenavadnih dogajanj.

Besede Prehajalec v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni. Nič hudega. Takšni zaljubljenki v slovenski jezik kot je Aleksandra Kocmut, zlahka dovolimo tudi to, da ustvarja nove besede.
Prehajalec prehaja od nekod nekam - v tej knjigi iz realnega sveta v transcendenco, se pravi v tisto nekaj, kar je skrito našim očem in našemu razumu - stanje, za katerega ni dokazov, da ne obstaja. In iz transcendence potem spet nazaj v tostranskost.

Po naravi sem realist. V napovedovanje prihodnosti ne verjamem. Duhov umrlih oseb in ljudi, ki razumejo govorico živali ter predmetov, še nisem srečala ali občutila. Okultna dogajanja me ne ganejo preveč. Vsega tega je v zgodbah Aleksandre Kocmut precej, a vendar sem knjigo z zanimanjem brala. To pa zato, ker so zgodbe  - to je razložila tudi pisateljica sama - napisane tako, da se za razumevanje poteka dogajanja najde tudi logična razlaga. Nič ne de, če večinoma s pomočjo psihiatrične bolezni.

Verjetno mi je bila zaradi tega najbolj všeč prva zgodba - Rdeči čas. Nenavadno dogajanje v tej zgodbi je dokaj lahko razložiti s povsem verjetnimi, iz realnega sveta izvirajočimi vzroki in razlogi.
Zgodba pripoveduje o dekletu, ki zaradi snežnega meteža ostane sama v koči svoje prijateljice nekje v divjini. Da si krajša čas, piše dnevnik, v katerem se spominja tudi dogodkov iz preteklosti. Malo jo skrbi, a ne toliko zase kot za svojega fanta, ki je v tem neprimernem vremenu skupaj s prijateljem odšel v gore. Biti sam v koči, stran od civilizacije, predstavlja primerno (in pričakovano) izhodišče za slutnjo nečesa grozljivo-strašljivega. In dekletu se res začnejo dogajati nenavadne stvari. Nekdo se ji prikaže in z njim gre v sneg, a ne ve, če se ji to res dogaja ali pa mogoče le sanja. No, če drugega ne - njene nogavice so mokre.

Nobena od zgodb iz knjige Prehajalec nima jasnega in dorečenega konca. Dogajanje vedno obvisi v zraku. To sem dojemala kot velik plus knjige. Všeč mi je bilo, da mi je bila kot bralki dopuščena svoboda, da si sama sestavim svoje nadaljevanje zgodbe. Opornih točk za nadaljevanje lastne zgodbe je bilo več kot dovolj.

Ob nadaljevanju branja pa me je čakalo še eno prijetno presenečenje. Povsem potiho in nevsiljivo sem se ob prebiranju naslednjih zgodb začela zavedati, da so zgodbe med seboj povezane - lahko preko dogodkov, najpogosteje pa preko oseb.
Tako sem se zelo razveselila, ko sem ugotovila, da konec prve - meni najljubše zgodbe, ne bo ostal tako nedorečen, kot se je zdelo. V eni od naslednjih zgodb sem tako - čisto mimogrede, izvedela, kaj se je zgodilo z dekletom, ki je bilo samo v koči, in tudi usoda njenega, s hribolazenjem obsedenega fanta, se je dokončno potrdila. Do takrat se je sicer v moji glavi že oblikovala lastna verzija dogodkov in prav zanimivo jo je bilo primerjati s pisateljičino. 
POZOR (mogoče) SPOJLER! Psiček Poldi, zaradi katerega je dekle sploh zašlo v osamljeno kočo in potem nanj popolnoma pozabilo, je bil zame ključni pokazatelj pravih vzrokov za nenavadne dogodke. In ravno ta psiček je bil tisti, ki je prvi pokazal, da zgodbe ne bodo stale vsaka zase, ampak da jih bo poleg okultnosti povezovalo še marsikaj drugega. Super.

To, da lahko zgodbe bereš sproščeno in dokaj lahkotno kot mistične, fantazijske, ali pa jih bereš natančno in ves čas oprezaš za podatki, ki ti bodo omogočili realistično razlago nenavadnega dogajanja, se mi je zdel najboljši vidik teh kratkih zgodb. Poleg oseb, ki so dobro orisane in lepega sloga pisanja, kar pa sem pri Aleksandri Kocmut tako ali tako pričakovala.
Okultnost - ali pa metafizika, sta bili tisto, ob čemer sem se kremžila in premagovala, da ne podležem svojim predsodkom, in knjigo postavim ob stran. Neprijeten občutek ob tolikšni mističnosti je hočeš nočeš vplival tudi na moje sprejemanje in dojemanje ostalih zgodb.

Zadnja zgodba z naslovom Morda pes, ali sploh ne pes, mi je bila tako najmanj všeč, saj skoraj nima značilnosti realnega sveta, pa čeprav gre za zgodbo, ki povzema vse ostale in razlaga njihovo nadstvarnost. A ideja o zrcalni stekleni piramidi je vseeno odlična.
Zgodba Dan, ko je izginila mačka, me je spominjala na roman Carrie, Stephena Kinga - enaka mama in zelo podobna hčerka. A konec me je presenetil in mi bil všeč.
V zgodbi Profesor je odlično opisan tip človeka, obsedenega z močjo in pomembnostjo, v zgodbi Sprehajalec pa cirkuško življenje v predvojnem Parizu. V pariški zgodbi sta mi bili zelo simpatični tudi obe glavni nastopajoči Ami in Simona. Ter slutnja antisemitizma. 
V zgodbi 2012 imamo nimfomanko z jasno predstavljenimi razlogi, zakaj je to postala.
Obsedenost s spolnostjo in močjo, pedofilija, antisemitizem, brezposelnost so pomembne teme, ki zgodbam občutno dvigujejo vrednost.

Knjiga Aleksandre Kocmut Prehajalec je nenavadna zbirka kratkih zgodb. Nenavadna je zaradi okultne tematike, nekaj tudi zaradi svojevrstne povezanosti posameznih zgodb, predvsem pa zato, ker se pripovedi lahko bere na različne načine - realistično ali metafizično, lahkotno ali poglobljeno. Precejšna pisateljska spretnost je potrebna za kaj takega. Prepričana sem, da sem med branjem marsikatero (pomembno) dejstvo, ki bi mi pomagalo pri natančnejšem razumevanju, spregledala. Nikoli si ne bi mislila, da me bo knjiga z nadstvarno tematiko tako zelo vabila naj jo - po prvem branju opremljena z boljšim pregledom nad dogajanjem, še enkrat vzamem v roke in tako zapolnim prazne prostore v svojevrstno pisanem, a tudi grozljivem mozaiku z naslovom Prehajalec.

★★★★☆
Aleksandra Kocmut
P.S. Aleksandra Kocmut je napisala več knjig - med drugim tudi pesniško zbirko Zaskorjena in kratki roman o alzheimerjevi bolezni, Čisto sam na svetu. Odlični so tudi njeni Jedci rži.

ponedeljek, 20. julij 2015

Alma M. Karlin: Magične zgodbe starega Egipta

(125 str.) 
Almo Karlin ni potrebno posebej predstavljati. Bila je samosvoja in pogumna ženska, ki je v letih od 1919 do 1927 sama prepotovala svet. Brez sponzorjev, ki bi jo zalagali z denarjem. Na potovanju si je služila denar s svojim lastnim delom. Celjanka, ki je pisala in izdajala svoja dela - potopise, novele, razmišljanja, v nemškem jeziku.

Na svojem potovanju okoli sveta je obiskala tudi Egipt. Na žalost je bilo to povsem na koncu potovanja, ko ni imela več denarja, in je bila živčno povsem uničena. Mesto Aleksandrija tako nanjo ni naredilo prav velikega vtisa. K reki Nil se po vsej verjetnosti sploh ni odpravila, tako da se z velikimi spomeniki starega Egipta, razporejenimi ob tej reki, ni srečala.
A staroegipčanska kultura jo je zelo zanimala - kakor je v tistem času, po velikem odkritju Tutankamonove grobnice leta 1922, egiptologija zanimala večino evropskih intelektualcev.
Alma Karlin se je s staroegipčansko kulturo srečala že v letih pred prvo svetovno vojno, ko je študirala v Londonu. Takrat je redno obiskovala British Museum in preučevala bogato staroegipčansko zbirko tega muzeja.

Knjiga Magične zgodbe starega Egipta vsebuje pet zgodb. Ena je bistveno daljša od ostalih. To je novela Tutmozisov zdravnik, s podnaslovom Zgodba iz egipčanske dobe razcveta v 7. in 6. tisočletju pred Kristusom.
Ups. Ne bo šlo, sem začela sama pri sebi ugovarjati napisanemu. Kakšna huda napaka že na samem začetku. Tako daleč nazaj v zgodovini namreč ob Nilu ni bilo še prav nobenega faraona (Tutmozisa pa še toliko manj - prvi s tem imenom je zavladal šele 5000 let pozneje) z ali brez zdravnika. Mogoče so bila le manjša naselja, kjer so komaj začeli z nečem, kar se je pozneje razvilo v poljedelstvo. O kakršnemkoli razcvetu egipčanske kulture pa še ni bilo sledu. To so leta 1948, ko je novela nastala, že vedeli in to bi morala vedeti tudi tako razgledana ženska kot je bila Alma Karlin.
Obrnila sem naslednji list knjige in potem mi je pač le postalo jasno, da bo napisano nekaj povsem drugega od tistega, kar sem pričakovala.
Vsekakor sem podcenjevala besedo "magične" v naslovu knjige.

Alma Karlin je namreč v zgodbah, zbranih v tej knjigi, kulturo starega Egipta uporabila le za ozadje svojih teozofskih razmišljanj*.
Zgodovinska dejstva so ji bila povsem nepomembna. Na njihovo mesto je stopila bogata domišljija, ki jo Almi Karlin vsekakor ni primanjkovalo. 
Za razumevanje njenih zgodb je dobro vedeti, da je pisateljica verjela v obstoj skrivnostne celine Atlantide, imenovane tudi Pozejdonija. Njeni prebivalci naj bi bili po svojem značaju plemeniti, krepostni, bistri in dobrotljivi, piše v spremni besede poznavalka življenja in dela Alme Karlin, Jerneja Jezernik. Bili naj bi tudi polni znanja in modrosti. Ko se je Atlantida potopila, naj bi redki preživeli svoje dragoceno znanje prenesli v nove kolonije na različne konce sveta, kar naj bi sprožilo nastanek velikih starodavnih civilizacij, med njimi tudi staroegipčanske.
Na tem prepričanju je potem zasnovano dogajanje magičnih zgodb starega Egipta. Zgodbe postanejo pravljice, ki so postavljene v stari Egipt -  tako nekako kot so pravljice iz Tisoč in ene noči postavljene v skrivnostni arabski svet in pravljice bratov Grimm v temačne nemške gozdove.

A Almi Karlin pisateljskih spretnosti ne morem oporekati! Življenje v staroegipčanski kraljevski palači je opisala tako prepričljivo, da sem vohala dišave, ki so se dvigale s poškropljenih tal in čutila utripanje raznobarvnih oljenk na stebriščnih hodnikih. Tudi opis operacije slepiča me je fasciniral. Seveda je bilo v posegu preveč "magičnosti", a ta je bila prijetno in nevsiljivo vgrajena v samo dejanje, predvsem pa v razmišljanje Staroegipčanov. 
Alma Karlin zasluži tudi vse spoštovanje za širjenje idej humanizma, bratske ljubezni, dobrote in nesebičnosti. Te pozitivne lastnosti jasno žarijo iz njenih zgodb.

Knjiga Alme M. Karlin, Magične zgodbe starega Egipta je razkošno opremljena. Pri založbi Sanje so se pri izdaji zelo potrudili. Knjiga vsebuje številne zelo kakovostne fotografije in risbe, ki jih je ustvarila Almina življenjska sopotnica Thea Schreiber Gammelin. Zgodbe so med seboj ločene z lično narisanimi staroegipčanskimi simboli. Spremna beseda Jerneje Jezernik je izčrpna in natančna. Tudi cena je ugodna. Knjiga bi bila lahko lepo darilo.
Škoda, da nisem poduhovljena ljubiteljica ezoterike, teozofije in okultnih ved;)

★★★☆☆
(dve za vsebino, dodatna pa za opremo knjige)

Kip Alme Karlin pred kolodvorom v Celju,
delo Vasilija Ćetkovića, 2010
(vir:wikipedia.de)


*Beseda teozofija je sestavljanka iz grških besed teos (bog) in sophia (modrost), izvemo iz spremne besede, ki jo je napisala Jerneja Jezernik, označevala pa naj bi božansko modrost - modrost, lastno bogovom.
Almina osebna interpretacija teozofije pa je bila naslednja: Vse gre, če hočeš, in v svojem bistvu dosežejo vse veroizpovedi svoj vrhunec v dobrem, v samoodrekanju, v bratski ljubezni in želji, da se osvobodiš nadvlade čutov.... Nebo je mnogobarvno - odvisno od osvetlitve -, a vedno je nad nami.... Amen.

nedelja, 12. julij 2015

Pojdi, postavi stražarja - napisala Harper Lee

Mnenje o romanu Harper Lee, Ne ubijaj slavca (v izvirniku To Kill a Mockingbird) je na mojem blogu daleč najbolj bran prispevek o katerikoli knjigi. Predvidevam sicer, da je tako zato, ker je med tistimi, ki kliknejo nanj, veliko srednješolcev, ki jih profesorji silijo, da napišejo obnovo te knjige. Ti kliki tako predstavljajo njihov prvi in edini obisk hermioninega bloga. Nekaj je tudi naključnih tujejezičnih obiskovalcev bloga, ki iščejo nove in nove podatke o Harper Lee in njenem romanu, saj je knjiga svetovno znana in povsod zelo cenjena. S člankom v slovenskem jeziku si kljub Google Translate, na žalost ne morejo veliko pomagati. 
Večino obiskovalcev bloga, ki so prebrali prispevek o romanu, pa kljub vsemu sestavljajo tisti slovenski bralci, ki jih knjiga resnično zanima in jo radi berejo. Ti bodo veseli, ko bodo izvedeli (če še niso), da bo pojutrišnjem izšel nov roman Harper Lee. Tudi v tem romanu bosta nastopala Scout in njen oče Atticus.

Toda najprej na kratko o romanu Ne ubijaj slavca. Dogaja se v tridesetih letih prejšnjega stoletja v mestu na jugu ZDA. Opisuje sojenje temnopoltemu moškemu, ki naj bi posilil belopolto žensko. Zgodba je prikazana skozi oči deklice nekoliko fantovskega izgleda in vedenja z imenom Scout. Njen oče Atticus je odvetnik in vodi obrambo osumljenega moškega. Lahko si predstavljate, kako je v mestu, prepojenim z močnimi rasnimi predsodki, to sojenje potekalo in kakšen vpliv je imelo na vse vpletene.
Roman je postal klasika. Dobil je najprestižnejšo ameriško literarno  nagrado Pulitzer. Pisateljica se je umaknila iz javnosti ("Well, it's better to be silent than to be a fool.") in izjavila, da ne bo izdala nobenega romana več.

Tako je bilo do pred kratkim. Po petdesetih letih, tekom zadnjega leta, pa je prišlo do pomenljivih sprememb.
Harper Lee je zdaj stara 89 let in živi v domu za ostarele. Po preboleli kapi je skoraj slepa in gluha. Njena petnajst let starejša sestra Alice, ki je do sedaj bedela nad njo in njeno zapuščino, je v novembru umrla. Na njeno mesto je stopila pravna zastopnica, ki je že do sedaj vodila vse njene pravne postopke.
In glej no, kaj se se je zdaj zgodilo! Kar naenkrat se je "našel" še en roman Harper Lee! Njegov naslov je Go Set a Watchman. Če bo knjiga prevedena v slovenščino - in prepričana sem, da bo, se bo njen naslov po vsej verjetnosti glasil Pojdi, postavi stražarja. Tako se namreč v slovenskem prevodu Svetega pisma glasi 6. vrstica, 21. poglavja preroka Izaija, ki ga je Harper Lee uporabila za naslov svojega romana.

Go Set a Watchman je bil napisan pred romanom To Kill a Mockingbird in je z njim vsebinsko povezan. Dogaja se v istem mestu, dvajset let pozneje, z nekaterimi osebami, ki jih poznamo že iz romana Ne ubijaj slavca. Scout je zdaj odrasla ženska, ki se vrača domov k svojemu očetu in se ob tem spominja svojega otroštva.
Ko je pisateljica pred davnimi leti roman ponudila založnikom, ji je eden od njih predlagal,  naj raje zgodbo, ki jo odrasla Scout pripoveduje v svojih spominskih utrinkih, opiše skozi otroške oči. Harper Lee je bila pametna in je nasvet poslušala - dobili smo enega najboljših in tudi najbolje prodajanih romanov, Ne ubijaj slavca.

Roman Go Set a Watchman je bil pozabljen. Njegova "nenadna najdba" pred nekaj meseci pa zdaj upravičeno buri duha. Postavljajo se vprašanja: Kaj je s knjigo narobe, da do sedaj še ni bila objavljena? Ali izdaje ni dopustila pisateljičina sestra, ki je na Harper Lee vsekakor imela velik vpliv? Mogoče do izida ni prišlo zato, ker je knjiga preslaba in ne dosega nivoja Mockingbirda? Ali pa je pisateljičina pravna zastopnica izkoristila moč, ki ji je bila pred kratkim dodeljena in je zaradi dobička, ki ga bo tudi sama deležna, knjigo poslala v objavo? Je bila ostarela pisateljica, ki ji prav gotovo že pešajo umske sposobnosti, izigrana in zmanipulirana, saj je vendar do sedaj vedno trdila, da poleg Mockingbirda ne bo izdala nobenega romana več? Vseh odgovorov na ta vprašanja verjetno ne bomo nikoli izvedeli.

Kakorkoli že, knjiga bo 14. julija izšla in številni bralci po vsem svetu jo željno pričakujejo - tudi jaz. Za pokušino so v petek pri časopisu Guardian izdali prilogo k redni izdaji in v njej ekskluzivno objavili prvo poglavje romana.

Vabilo, da preberemo prvo poglavje romana Go Set a Watchman
(za Guardian, narisal Tom Clohosy)
Branja odlomka sem se zaradi vseh zapletov, ki spremljajo izdajo romana, lotila nezaupljivo. 
A mi je bil začetek prav všeč:) Zelo me zanima, kako se knjiga nadaljuje in čisto možno je, da si jo bom prav kmalu naložila na svojega Kindla. Iz načina pisanja se čuti, da je besedilo napisala Harper Lee. Scout izžareva lastnosti, ki smo jih že spoznali v prejšnjem romanu. Prvo poglavje pa prinese tudi nekaj osupljivih podatkov, ki bodo za bralce pisateljičinega prejšnjega romana mogoče presenetljivi. Ker se pojavijo že v prvem poglavju, vsekakor ne predstavljajo pokvarkov ali spojlerjev in jih tukaj kar lepo navajam:)
  • Scout ni več Scout. Svojega vzdevka ne uporablja več in je zdaj Jean Luise. 
  • Stara je 26 let in živi v New Yorku.
  • Ne zna tipkati. (Kaj torej počne v New Yorku? :) in voziti kolesa.
  • Je antitalent za tehnične stvari. Celo avtomobila prav nič rada ne vozi. (Najmanj čudno glede na to, kakšna je bila kot otrok)
  • Ima fanta Hanka, oz. Henryja Clintona, ki je bil bratov prijatelj in ga je Atticus ob smrti njegove mame, nekako posinovil. (Ne spomnim se, da bi ta fant nastopal tudi v romanu Ne ubijaj slavca). Vendar pa vse kaže, da se Jean z njim ne misli poročiti.
  • Atticus je star 72 let in ima hud revmatoidni artritis, zaradi katerega sploh ne more skleniti prstov rok.
  • Scoutin brat Jem - ena ključnih oseb v romanu Ne ubijaj slavca, je mrtev. He dropped death. (Je to res mogoče? Kar mimogrede nam je to navrženo.)

Po mojem mnenju je najboljši odlomek v prvem poglavju tisti, v katerem Jean Luise razloži, zakaj se ne bi poročila s Hankom:
She (Jean Luise) was a person who, when confronted with an easy way out, always took the hard way. The easy way out of this would be to marry Hank and let him labor for her. After a few years, when the children were waist-high, the man would come along whom she should have married in the first place. There would be searchings of hearts, fevers and frets, long looks at each other on the post office steps, and misery for everybody. The hollering and the high-mindedness over, all that would be left would be another shabby little affair à la the Birmingham country club set, and a self-constructed private Gehenna with the latest Westinghouse appliances. Hank didn’t deserve that.

Bomo čakali, da knjigo prevedejo v slovenski jezik? Ali pa mogoče vsaj toliko časa, da njena cena za slovenske bralce nekoliko pade? Kaj pa vem. Vse okoli Go Set a Watchman mi je tako zelo zanimivo, da nisem prepričana, da mi bo uspelo čakati na ugodnejše pogoje za branje:)

Sestri Lee - Alice levo,  in Harper desno, leta 2006
(vir. Connie Baggett/AP)

P.S. Vsak čas bomo dobili tudi novo izdajo v slovenščino prevedenega romana To Kill a Mockingbird. S tem novim prevodom bomo končno vedeli, za katero ptico, omenjeno v naslovu, sploh gre;) - za slavca ali oponašalko. Naslov nove izdaje romana naj bi bil Če ubiješ oponašalca.

nedelja, 5. julij 2015

Agatha Christie: Vija vaja ven

(270 str.) 
Brati Agatho Christie v nemščini? Če bi jo želela brati v tujem jeziku, bi jo brala v angleščini - se pravi v jeziku, v katerem je bila napisana. A roman Hickory Dickory Dock je preveden tudi v slovenščino in v takšnih primerih skoraj vedno izkoristim prednost in udobnost, ki mi ju nudi besedilo v materinem jeziku in knjigo berem v slovenskem prevodu.
Ne tokrat:) Knjiga Die Kleptomanin - nemški prevod romana Hickory Dickory Dock, je bila darilo ob nedavno uspešno pridobljenem Goethe Zertifikatu iz znanja nemščine in to od prijateljice, ki je prebrala vseh 73 kriminalnih romanov Agathe Christie. Prijeten razlog za branje in sladko spraševanje. Bo po izpitu kaj lažje brati v nemščini? Kakšen roman je zame izbrala poznavalka Agathe Christie?

Naslov z vsebino romana nima nobene prave povezave. Pisateljica je menda z otroško izštevanko v naslovu želela delovati igrivo in zabavno. Na ameriškem trgu je knjiga izšla z nekoliko bolj izzivalnim naslovom, Hickory Dickory Death. Glede na dogajanje v romanu pa bi bil morda vseeno primernejši naslov Kleptomanka, saj nazorneje nakazuje, za kaj bo šlo, a ne izda nobenega pomembnega podatka, ki bi pokvaril užitek ob prebiranju romana.

Dogajanje je postavljeno v londonski študentski dom v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Detektiv je Hercules Poirot.
V domu izginevajo najrazličnejše stvari: od zelo dragocenih kot je diamantni prstan do tako cenenih kot so žarnice, pa tudi nenavadnih kot sta prašek boraksa in stetoskop. Dva predmeta - nahrbtnik in svilen šal, sta razrezana na koščke. Raznolikost pogrešanih predmetov je tisto, kar detektiva Poirota preseneti in zmami, da se loti reševanja problema. No, pa tudi to, da je oskrbnica študentskega doma, kjer izginjajo stvari, sestra njegove tajnice. Vija vaja ven je menda eden redkih romanov s Herculom Poirotom v glavni vlogi, kjer nastopa tudi njegova tajnica - nezmotljiva in zanesljiva Miss Lemon.
Ko se izginulim predmetom pridružijo še človeška trupla, roman postane klasična detektivka Agathe Christie.

Roman je simpatičen, ker v njem nastopajo mladi ljudje, skoraj vsi študentje. Med seboj so si zelo različni - tako po smeri študija kot po tem, od kod prihajajo. Imamo temnopoltega študenta iz zahodne Afrike, Indijca, Jamajčanko, pa tudi Američanko, Francozinjo in domačine Angleže. Študirajo medicino, psihologijo, arheologijo, srednjeveško zgodovino, pa tudi angleščino in poezijo. Nekateri so bistri, drugi nekoliko manj. Nekateri še ne znajo dobro angleško. Takšna skupina ljudi predstavlja idealno mešanico, v kateri se lahko marsikaj zakuha. Ha, četudi imajo to srečo, da jejo italijansko hrano, saj v domu kuha italijanska kuharica s pomočjo svojega moža, ki opravlja tudi delo hišnika:)

V knjigi se najdejo kanček rasizma in komunizma, predvsem pa - kot se za takšno knjigo spodobi - številni zapleti, sumničenja in zavajanja. Do sedaj sem bila prepričana, da je pri Agathi Christie vedno dokaj enostavno ugotoviti, kdo je morilec - pač tisti, ki je najmanj verjeten in se vedno drži nekje v ozadju. No, zdaj vem, da ni vedno (čisto) tako. Fajn.

Damian Lewis in David Suchet
v filmu Vija vaja ven
Po romanu je bil leta 1995 posnet film s Davidom Suchetom v vlogi detektiva Poirota. Nastopal je tudi Damian Lewis, ki ga trenutno gledamo v vlogi Henrika VIII. v BBC-jevi seriji Volčji dvorec. V filmu Vija vaja ven igra rdečelasega študenta medicine.

Film se načeloma drži vsebine knjige, a je v marsičem tudi precej drugačen - predvsem je precej poenostavljen. Tudi čas dogajanja je postavljen za dvajset let bolj v preteklost - v trideseta leta prejšnjega stoletja. Mnogih študentov, ki so upodobljeni v knjigi - predvsem tistih "ne-angleških", v filmu ni. To je škoda, saj smo s tem prikrajšani za marsikateri na rasni raznolikosti zasnovan zaplet. Si pa film dovoli nekaj več predsodkov do drugih narodnosti kot knjiga - recimo do Grkov. Ja, ravno do Grkov:) Gospa Nikoletis - lastnica študentskega doma, je precej zoprna ženska. Po enem od njenih neprijetnih histeričnih izpadov, se o njej takole pogovarjajo:
"To je bila gospa Nikoletis."
"Nikoletis? Je to grški priimek?"
"Točno tako."
"No, potem je pa vse jasno."

V filmu nisem preveč uživala. Detektiv Poirot mi je bil zoprn tako s svojim izgledom kot z obnašanjem. Na srečo v knjigi njegovi grozni brki ne silijo tako zoprno v ospredje kot v filmu. Tudi o njegovih čudnih pogledih na prehranjevanje, ki so bili v filmu zelo poudarjeni, v romanu ni sledu. Sem pa ob gledanju filma lažje razumela Agatho Christie, ki svojega fikcijskega junaka tudi ni marala. O njem je nekoč rekla, da je "insufferable, detestable, bombastic, tiresome, ego-centric little creep". A vendar je o njem še vedno pisala detektivske romane, saj so ga bralci njenih knjig imeli zelo radi.

Roman Vija vaja ven je klasičen detektivski roman Agathe Chriesti s Herculom Poirotom v vlogi preiskovalca. Nemščina je gladko tekla, vendar pa naj bi bili romani Agathe Christie tako ali tako v vseh jezikih dokaj lahko berljivi. Všeč mi je bil študentski dom, v katerem je potekalo dogajanje; všeč so mi bili vsi njegovi prebivalci. Mojstrsko izpeljani zapleti, preobrati in zavajanja me pa tako ali tako že od nekdaj ne ganejo preveč.
★★★☆☆
Agatha Christie
1890 -1976