četrtek, 19. junij 2014

Donna Tartt: The Goldfinch

(771 str.)
Letošnje literarno leto bo (vsaj kar se leposlovja v angleškem jeziku tiče) v znamenju Liščka. Donna Tartt je za svoj roman s tem naslovom že dobila najpomembnejšo ameriško literarno nagrado Pulitzer, bila je finalistka za Baileys Women' Prize in bo po vsej verjetnosti tudi med nominiranci za bookerja. Bralci imajo knjigo radi.

Knjiga je izjemna. Izstopa že s svojo obsežnostjo. Na srečo obstaja Kindle Paperwhite in branje 771 strani dolgega romana je z njegovo pomočjo podobno branju tanke žepnice - ob tem pa je očem prijetno, kot bi brale papirnato knjigo. Ugodna je tudi cena knjige - na Amazonu sem jo dobila za borih $7,5. Za ceno malo boljšega kosila v menzi, mi je bilo tako omogočeno odlično branje, ki me je spremljalo mesec dni - prijetni občutki, ki so se sproščali ob tem, pa me še nekaj časa ne bodo zapustili (če sploh kdaj).
Najboljše stvari v življenju so še vedno (skoraj) zastonj:-)

New York današnje dni. Mama samohranilka in trinajstletni sin Theo sta namenjena v šolo, kamor so ju povabili na razgovor zaradi Theovega neprimernega vedenja pri pouku. Na poti ju preseneti nevihta in zatečeta se v Metropolitanski muzej, kjer je ravno slikarska razstava holandskih mojstrov.
In potem teroristični napad... V muzeju raznese bombo. Theo preživi, mama pa umre. Ko Theo pretresen po terorističnem napadu zapušča muzej, mu eden od ranjenih obiskovalcev razstave tik pred smrtjo v roke potisne dva predmeta - eden je prstan, drugi je slika Lišček, slikarja Carla Fabritiusa.
V nadaljevanju potem s (skoraj) proustovsko natančnostjo spremljamo Theovo življenje, ki se zaradi materine smrti korenito spremeni. Usoden vpliv nanj pa ima tudi slika Lišček.

Carel Fabritius: Lišček (1654)

Knjiga me je navdušila že kmalu po začetku. Ko je mati pripovedovala o razstavljenih slikah v muzeju, sem že vedela, da mi bo všeč.

Opis dogajanja po eksploziji, ko se Theo zbudi iz nezavesti, je eden izmed vrhuncev romana. Prizorišče razdejanja deluje nadrealistično - vse je negibno in pokrito s prahom, nikjer ni nikogar, luči utripajo, čuti se smrad; Theo ima kovinski okus v ustih, glavobol, v ušesih mu zvoni. Občutki so še toliko bolj intenzivni, ker se pozneje izkaže, da je zunaj muzeja vse povsem drugače. Tam so gneča, hrup in dež. Gasilci, reševalci in policisti poskušajo obvladati nastalo situacijo - pravo nasprotje negibnosti in grozljivi umirjenosti v notranjosti stavbe. Enkratno.

Napetost dogajanja pa s Theovim odhodom iz muzeja ne popusti. Pretresljivo in ganljivo so opisane ure po tragičnem dogodku, ko Theo še ne ve, da je mama umrla in se napoti proti domu - mestu, za katerega sta z mamo dogovorjena, da bo vedno, ko bo šlo kaj narobe, kraj njunega ponovnega srečanja. V stanovanju čaka na njeno vrnitev, prisluškuje zvokom, ne upa zapustiti stavbe, razmišlja in do zadnjega upa, da se bo prikazala. Branje teh odlomkov je bilo še posebno ganljivo in žalostno, ker smo bralci knjige že od vsega začetka vedeli, da mama teorističnega napada ni preživela in se ne bo več vrnila domov.

Roman The Goldfinch je tako roman o bridkosti, ki jo prinese izguba ljubljene osebe, o občutku krivde, ki spremlja tiste, ki so katastrofo preživeli, o njihovem spraševanju, kaj bi bilo, če bi stvari potekale kanček drugače kot so.
Je pa to tudi knjiga o velikem prijateljstvu, ki ne pozna meja in zdrži v dobrem in slabem, na tej ali oni strani zakona.
To je tudi knjiga o veliki ljubezni dveh podobnih in z isto bolečino zaznamovanih človeških bitij, ki pa vseeno ne moreta in ne moreta zaživeti skupaj.
In konec koncev je to tudi knjiga o človekovi navezanosti na živali in ljubezni do njih. Za psičke so v romanu ljudje pripravljeni marsikaj storiti in zaradi njih marsikaj potrpeti. Na poseben odnos (pisateljice) do hišnih ljubljenčkov pa kaže tudi izbor slike Lišček. Tudi ptica na sliki je domači ljubljenček, ki sicer ni v kletki, a vseeno ni svobodna (verižica pritrjena na nogi!) in to sproža razmišljanja o takšni ali drugačni ujetosti.

Fabritiusova slika ima v romanu zelo pomembno vlogo. Vse, kar sem napisala do sedaj o Theovem prilagajanju na življenje brez mame, je namreč samo ena plat zgodbe tega romana. V knjigi imamo poleg tega tudi povsem konkretno kriminalistično zgodbo s smrtnimi žrtvami in zanimivimi preobrati. Plete se okrog starin, njihove preprodaje in ilegalnega posedovanja. Ena izmed takšnih starin je tudi slika Lišček.
Slika pa je pomenljiva tudi zato, ker je v resnici "doživela" in "preživela" eksplozijo - ne čisto takšno kot v romanu, pa vendar zelo podobno. To je bilo leta 1654 v Delftu, ko je razneslo skladišče smodnika. V eksploziji je umrl slikar Fabritius in slika Lišček je bilo eno redkih njegovih del, ki med nesrečo ni bilo uničeno.

Še veliko bi lahko pisala o tej sijajni knjigi. Lahko bi pisala o Theu, za katerega je jasno, da je zelo v redu fant, a ima tudi temne plati osebnosti. "Lastnemu srcu ni vedno za zaupati. Včasih si želimo tisto, za kar že v naprej vemo, da nam bo škodovalo, a si to vseeno privoščimo," pravi Theo. In: "Ne moremo sami izbrati, kakšne vrste ljudje bomo."

Lahko bi pisala o njujorški high-society, ki je korektna in ljubezniva do Thea ter razumevajoča do položaja, v katerem se je znašel, a tudi čustveno hladna in odmaknjena. Ogromno je stvari, ki v bralcu sprožajo najraznovrstnejša občutja in razmišljanja.

Na koncu, ko se kriminalistična zgodba razplete, se zdi, da se bo roman zaključil nihilistično - v slogu trditev: Življenje je ena sama katastrofaNa koncu tako ali tako vedno izgubimo tisto, kar nam je najljubše.
In neodgovorjenih vprašanj: Zakaj se dobrim ljudem dogajajo hude stvari? Kje je kdo, ki bo popravil krivico in naredil red?, a na srečo pisateljica in z njo tudi Theo zmoreta narediti korak naprej.
Povesta nam: 
Med notami je melodija. Zvezde so lepe zaradi temne praznine med njimi.
Splača se vztrajati v vmesnem prostoru med obupom in upanjem, med pravico in krivico, med resnico in lažjo, kajti v tem vmesnem prostoru, ki je naše življenje, so tudi vse lepe stvari, ki nas nagovarjajo iz preteklosti, vsa umetnost in tudi ljubezen.

Donna Tartt

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)