Moje knjige leta 2023

Dragi bralci in bralke bloga!

Leto je naokoli in tole, ki ravno mineva, 2023, je bilo zame eno najlepših v vsem življenju - leto, ki bo za vedno jasno izstopalo iz množice ostalih. 

Mogoče sem zaradi tega, kar so se mi v privatnem in poklicnem življenju dogajale tako prelomne stvari, prebrala nekaj manj knjig. 

Kakorkoli že. Tukaj so tiste, ki sem jih prebrala v letu 2023 - kakor so si sledile od začetka januarja pa do konca decembra.

1. Tišji glasovi, Izbrane pesmi nemških romantikov Tišji glasovi so zato, ker so v knjigi zbrane pesmi ne tako znanih, se pravi bolj tihih nemških pesnikov 19.stoletja - vsaj iz slovenskega zornega kota, kjer so ti pesniki precej neznani. A njihove pesmi so čudovite - nekatere od njih je uglasbil celo Robert Schumann. Pesmi so v originalu in v odličnem slovenskem prevodu Braneta Senegačnika in Mateja Venierja. Enkratna knjiga za vstop v novo leto.
2. Stephen King: The Stand 5/5 Idealno branje v luči covid-19 epidemije.
3. David Zupančič: Življenje v sivi coni Spet covid-19 epidemija. Tokrat intimno zdravnikovo pričevanje.
4. Drago Jančar: To noč sem jo videl 5/5 Slovenska klasika.
5. Lauren Groff: Matrix 3/5 Feminizem na ne najbolj posrečen način.
6. Stephen King: 22.11.1963 O umoru JFK na nekoliko mističen način.
7. Oliver Buslau: Schatten über Sanssouci 4/5 Za ljubitelje glasbe, mogočne Prusije in Postdama.
8. Han Kang: Vegetarijanka 3/5 Feminizem - spet ne preveč posrečen, tokrat na korejski način.
9. Henry James: Kaj je vedela Maisie 4/5 Zapleteno o zapletenem otroku, ki živi v zapletenih družinskih razmerah.
10. Graham Greene: Tretji človek Klasika iz povojnega Dunaja.
11. Mitch Albom: Pet oseb, ki jih srečaš v nebesih O tem, kako dragoceno je vsako življenje in kaj v življenju šteje.
12. Uwe Timm: Die Entdeckung der Currywurst 4/5 Res o tem, kako so izumili currywurst, pa čeprav je to le stranska zgodba.
13. E. M. Forster: The Machine Stops Zelo preroško. Človeka kar strese.
14. Nicholas J. Conard, Jürgen Wertheimer: Die Venus aus dem Eis O neandertalcih in modernih ljudeh.
15. Gustav Riek: Die Mammutjäger vom Lonetal (nekaj malega o knjigi lahko preberete tukaj) Še enkrat ledena doba.
16. David Friedrich Weinland: Rulaman (tudi o tej knjigi lahko nekaj preberete tukaj) In še enkrat ledena doba.
17. John Williams: Klavčev Prehod 5/5 Najboljši vestern, kar sem jih prebrala.
18. Heinrich Mann: Podložnik 4/5 Tudi brat Thomasa Manna je pisal odmevne romane.
19. Carsten Henn: Sprehajalec knjig 3/5 Patetično.
20. Richard Flanegan: First Person 3/5 Sem brala že boljše knjige Richarda Flanegana.
21. Friedrich Dürrenmatt: Fiziki 5/5 Zelo, zelo v redu dramsko delo. Nastopata Einstein in Newton, pa še kakšen fizik.
22. Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju 4/5 Kresnik 2023
23. John Banville: Newtonovo pismo Newton je nekoč napisal pomenljivo pismo. A v tem kratkem delu to ni tako zelo pomembno.
24. Tan Twan Eng: The Garden of Evening Mists 5/5 Moja knjiga leta 2023! Enostavno vrhunsko. Romantično in čutno. Presunljivo.
25. Claire Keegan: Rejenka 4/5 Biološki starši ali rejniki, to je zdaj vprašanje.
26. Klaus-Peter Wolf: Ostfriesenkiller 4/5 Regionalni krimi s Severnega morja.
27. Egil Bjarnason: How Iceland changed the world 5/5 (glej spodaj)
28. Halldor Laxness: Islandski zvon 4/5 Islandska klasika.
29. Saga o Njalu Najpomembnejša in najbolj znana islandska saga.
30. Dan Simmons: The Fall of Hyperion 5/5 Sci-fi klasika, ki se meša z literarno zgodovino. Drugi del.
31. Dan Simmons: Endymion 5/5 Pa še tretji del. Obstaja pa tudi četrti :-) Veselite se ljudje.

Od vseh naštetih knjig bi rada izpostavila le eno - tisto, za katero mi je resnično žal, da na hermioninem blogu ni našla več prostora. 

Hallgrimskirkja, Reykjavik, Islandija
s kipom
Leifa Erikssona,
ki je bil tisti, ki je odkril Ameriko

Knjiga How Iceland changed the world, Egila Bjarnasona, je obvezno branje za vse, ki gredo ali pa bi radi šli na Islandijo, ob tem pa imajo radi tudi zgodovino. Islandija - čeprav majhna kakor je - je v svoji zgodovini pogosto usodno vplivala na celotni svet. 

Poglejte, pred kratkim se je spet dogajalo! Izbruhi vulkanov na tem otoku so že večkrat vplivali na klimatske spremembe blizu in daleč. Pa je to samo ena od stvari, ki so omenjene v knjigi in so spreminjale svet. Mnoge druge so še - recimo ta, da je bil Islandec tisti, ki je odkril Ameriko, in Islandec je bil tisti, ki je popisal nordijsko mitologijo, kot jo poznamo. Ameriški astronavti so na Islandiji vadili pristanek na Luni in v času hladne vojne so se ravno na Islandiji topili zmrznjeni odnosi med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo. Tudi odločitev o nastanku države Izrael je dozorela prav na Islandiji. 

O vsem tem in še mnogočem drugem v knjigi Egila Bjarnasona (kar pomeni Egila Bjarnovega sina - tako še vedno podeljujejo priimke na Islandiji, čisto tako kot v sagah), How Iceland changed the world.

Vsem vam pa srečno novo leto 2024.

Dan Simmons: Endymion

Znanstveno-fantastični roman Endymion je tretja knjiga v seriji Hyperion Cantos, ameriškega pisatelja Dana Simmonsa. Ravno tako dobra je kot prvi dve: Hyperion in The Fall of Hyperion.

Roman Endymion sem brala kot izredno zanimivo vesoljsko pustolovsko zgodbo, ki se dogaja v daljni prihodnosti - a tudi kot preludij v čudovito in ganljivo ljubezensko zgodbo, ki se bo, predvidevam, razvila v četrti knjigi serije, The Rise of Endymion.

Zgodba romana Endymion se dogaja več kot 250 let po dogodkih, ki so se pripetili ob koncu druge knjige serije. Ljudje so se takrat odrekli umetni inteligenci in s tem mnogim prednostim, ki so jim bile do tedaj na voljo kot nekaj samoumevnega. Ena izmed teh je bila možnost potovanja preko farcasterjev - nekakšnih portalov, preko katerih so lahko potovali iz enega sončnega sistema v drugega, ne da bi bili podvrženi zakonom fizike, ki ne dovoljujejo hitrosti, ki bi bila večja od hitrosti svetlobe. Po velikem Fall-u, ki se pripeti ob koncu romana Tha Fall of Hyperion, so bili tako številni planeti, ki so bili naseljeni z ljudmi, prepuščeni sami sebi, saj so bile povezave z drugimi svetovi v Galaksiji zelo otežene. Planeti so preživeli le, če so bili samooskrbni in če so se uspeli primerno organizirati. Mnoge visoko razvite človeške naselbine so tako propadle, nekatere obrobne in nepomembne pa so se v svojem razvoju razcvetele. Tako to gre s človeškimi civilizacijami že vso zgodovino.

V času kaosa, pomanjkanja in trpljenja pa je vedno tako, da na svoji moči pridobijo najrazličnejše ideologije in religije. Tako je bilo tudi v tem primeru - v človeški civilizaciji 31. stoletja, ki jo opisuje roman Endymion.

Najmočnejši v Galaksiji sta tako katoliška Cerkev in njena oborožena sila Pax z visoko izurjenimi vojščaki Švicarske garde. Cerkev nadzira skoraj vse kotičke Galaksije, ki so naseljeni z ljudmi. Njena velika moč pa izhaja iz tega, da število njenih privržencev izjemno hitro narašča. Zakaj je tako? Zdaj vas bo to, kar bom napisala, presenetilo in pretreslo:)

Katoliška Cerkev zna oživljati mrtve. Dobesedno - v treh dneh; tako kot je v treh dneh tudi Jezus vstal od mrtvih. To je mogoče zaradi nekakšnih parazitov, ki so bili opisani že v prvi knjigi serije, in zaradi pomoči umetne inteligence, ki po velikem Fall-u vendarle ni povsem izginila. Vsi ljudje, ki "prevzamejo križ", se pravi, da prestopijo ali prevzamejo katoliško vero (in s tem tudi tistega parazita), po smrti ponovno oživijo. Te smrti in vstajenja si lahko sledijo poljubno dolgo, kar, seveda, vodi k temu, da število katolikov strmo narašča. 

Kako sprevrženo lahko to postane, je v romanu Endymion zelo lepo razloženo in bralec je ponovno zelo vesel (tako kot tudi že ob branju prejšnjih dveh delov serije), da živi v svetu, kjer entropija narašča, kjer se vsi staramo in vsi vemo, da imamo eno samo življenje, ki se bo nekoč - in to brez kakršnega koli dvoma, za vedno končalo.

Možnost vstajenja od mrtvih ima določene prednosti, na katere pravzaprav ne bi nikoli pomislili, če ne bi brali romana Endymion. Na primer, pomaga pri potovanju po vesolju. Človeštvo 31. stoletja iz romana za medzvezdna potovanja uporablja Hawking drive (poimenovan po znanem fiziku Stephenu Hawkingu), ki omogoča potovanje s hitrostjo blizu svetlobe. To je zelo hiter način potovanja, a vendar ne dovolj hiter za takšne razdalje, kot so v Naši galaksiji. Poleg tega imamo pri takšnem potovanju velike izgube časa zaradi pospeševanja in pojemanja hitrosti na začetku in na koncu potovanja. No, in tukaj lahko katoliški popotniki po Galaksiji pridobijo na času in potujejo hitreje, kot to omogoča Hawking drive. Lahko si privoščijo takšne pospeške in pojemke, da se jim telo spremeni v organsko goščo, pa to ni prav nič hudega, saj jih bodo po treh dneh kljub vsemu in brez velikih težav ponovno obudili od mrtvih.

Toliko, da boste imeli občutek v kakšnem svetu živita glavna junaka romana Endymion.

To sta 12-letna deklica Aenea in 26-letni Raul Endymion. Aenea je hči ene od glavnih junakinj prejšnjih dveh knjig serije, Browne Lamie, in cybrida s persono pesnika Johna Keatsa. Znana je kot mesija, oz. "tista, ki uči" - ampak zdaj še ne; zdaj je še otrok. Na željo pesnika Martina Silenusa - avtorja Hyprion Cantos - še enega od glavnih nastopajočih v prejšnjih dveh knjigah serije, za njeno varnost skrbi bivši vojak Raul Endymion. Aenea namreč pomeni grožnjo katoliški Cerkvi in njeni nadvladi v Galaksiji ter je zato ves čas v nevarnosti.

Aenea in Raul tako skupaj z androidom A. Bettikom potujeta po vesolju in bežita pred očetom kapitanom Fredericom de Soyo - izurjenim vojaškim poveljnikom katoliške vojske Pax, ki želi na vsak način ujeti otroka - nepoškodovanega, se ve, saj Cerkev spoštuje življenje - in ga pripeljati pred papeža Juliusa XIV. Ta je papež že 250 let; pred tem pa je bil tudi eden izmed romarjev, ki so bili glavni junaki prve in druge knjige serije.

Aenea, Raul in A.Bettik potujejo po reki Tethys. Ta reka je bila omenjena že v prejšnji knjigi, a si je do sedaj nekako nisem uspela predstavljati. V času človeške Hegemonije, se pravi pred velikim Fall-om, je povezovala najpomembnejše - tudi turistično najzanimivejše predele Galaksije, ki so bili poseljeni z ljudmi. Kako lahko reka povezuje različne planete? Kako lahko z ladjo (ne vesoljsko, ampak s tisto običajno, ki plove po reki ali morju) potuješ po vesolju? To sem se spraševala, ko sem brala roman The Fall of Hyperion in iskala hakeljc, ki sem ga spregledala in bi mi mogoče lahko razložil to nepredstavljivost.

No, zdaj vem, kako je s tem, in ideja je briljantna! Reka Tethys je namreč sestavljena iz različnih odsekov rek, ki tečejo po najraznovrstnejših planetih. Ti odseki rek so bili nekoč med seboj povezani s farcasterji. Ladja, ki je plula po reki na planetu X, je tako enostavno zaplula skozi portal farcasterja, ki je bil nekje na poti, in se v trenutku znašla v strugi neke druge reke na nekem drugem planetu. Lahko si predstavljate, kako raznoliki so bili ti odseki reke Tethys, kako različna je bila pokrajina, ki se je raztezala ob njej, in kako slikovito je bilo nebo nad reko - v različnih modrih odtenkih, z enim ali več sonci različnih velikosti in barv. Čudovito - še posebej zato, ker Dan Simmons takšne stvari zna še posebno lepo in nazorno opisati.

Ko glavni protagonisti romana s splavom potujejo po reki Tethys doživijo marsikaj. Namen potovanja pa ob vsem tem ni povsem jasen. Da bi potovanje služilo le temu, da se lahko razcveti izredno zanimiva pustolovska zgodba, bi bilo za tako čudovitega pisatelja, kot je Dan Simmons, preveč plehko.

To potovanje poteka zato, da Aenea vidi stvari, ki bodo vplivale na njeno poznejšo vloge mesije in se ob tem kaj nauči. 

Tako sta še posebej pomenljiva predvsem dva odseka potovanja: tisti po Hebronu in tisti po Qom-Riyadhu. Oba planeta sta zapuščena in brez ljudi. "Something terrible happened here," pravi Aenea, "I can feel it." Lahko uganete, kaj je bilo tisto grozno, kar se je zgodilo, saj imeni planetov nakazujeta, kakšne veroizpovedi so bili tamkajšnji prebivalci in da verjetno niso želeli "sprejeti križa". Zgodil se je genocid.

Aeneajina druščina svoje potovanje konča na Zemlji. Tukaj se bo Aenea naučila, kar se mora še naučiti in tukaj bo odrasla v žensko. Ker sem kot bralka knjige imela drobne vpoglede v prihodnost dogajanja, vem, da se bosta Aenea in Raul v naslednjih letih zaljubila - zametke te velike ljubezni pa je čutiti že v romanu Endymion. In ker vem, kako pretanjeno in ganljivo zna Dan Simmons popisovati tudi te plati svojih romanov, se že veselim naslednjega romana serije.

Zato, dragi bralci mojega bloga - posebno tisti, ki vam znanstvena fantastika ne pomeni kaj dosti, potrebno bo nekaj potrpežljivosti. Čaka me nov obsežen roman serije, The Rise of Endymion, ki ima preko 750 strani. In dokler ga ne preberem, ne vem če se bom lotila kakšne druge knjige in jo predstavila v tem blogu.

★★★★★

Vrstni red romanov iz serije Hyperion Cantos:

• Hyperion
• The Fall of Hyperion
• Endymion
• The Rise of Endymion

Dan Simmons: The Fall of Hyperion

Dan Simmons je eden mojih najljubših pisateljev in to zato, ker zna čudovito povezati dve moji veliki ljubezni, znanstveno fantastiko in literarno zgodovino. Z romanom The Fall of Hyperion, ki je druga knjiga v seriji romanov Hyperion Cantos, in se dogaja v 28. stoletju, je postavil enkraten spomenik angleškemu romantičnemu pesniku Johnu Keatsu.

John Keats je umrl zaradi posledic tuberkuloze, ko je bil star komaj 26 let. Na njegovem nagrobniku piše tisto, kar si je želel. Nobenega imena, nobenih datumov, samo naslednje: Here lies One Whose Name was writ in Water. John Keats seveda ni bil nekdo, ki bi bil pozabljen tako hitro, kot je pozabljeno vse, kar se poskuša zapisati v deročo ali pa tudi mirno vodo, saj so njegove pesmi cenjne in popularne še danes, več kot dvesto let po njihovem nastanku. Keatsovo ime je zapisano v kamen, bi lahko rekli, in to z laserskim peresom, kot se to zgodi v romanu The Fall of Hyperion. 

Dan Simmons je epitaf s pesnikovega groba spremenil v posvetilo svojega romana, ki se glasi: To John Keats. Whose Name Was Writ in Eternity.

John Keats
(1795-1821)

In res. V romanu The Fall of Hyperion je Keatsovo ime prav zares zapisano v večnost - ne samo kot prispodoba, češ njegove pesmi so nesmrtne, ampak dobesedno. Keatsove misli, spomini in razmišljanja krožijo v oblaku ogromne baze podatkov, imenovane Core, in se lahko, če je potrebno ali če se da, tudi utelesijo. Če ste brali roman Hyperion - prvo knjigo serije, potem veste, da lahko spočnejo tudi otroka. S Keatsovo DNK, se ve. 

V romanu The Fall of Hyperion lahko John Keats podoživlja tisto, kar v resničnem življenju zaradi prezgodnje smrti ni mogel. In še mnogo več. Tako je zelo zelo ganljivo, ko John Keats ponovno doživi ljubezen svojega življenja; in zelo žalostno, ker mora še enkrat umreti. To, kako je umiral v majhnem stanovanju ob Španskih stopnicah v Rimu, ko je dobesedno izkašljeval pljuča in kako nemočen je bil prijatelj, ki je bil ob njem, je po mojem mnenju najboljši odlomek knjige. Način, kako je pisatelj ta izredno tragični dogodek tako zelo prepričljivo uvrstil v znanstveno fantastiko, je nekaj najčudovitejšega, kar sem kadarkoli brala.

To je torej literarno zgodovinski vidik romana. Obstajata pa še najmanj dve drugi plati knjige.

Prva je znanstveno fantastična. Tudi ta je prava literarna poslastica. Enkratno so predstavljene gromozanske razsežnosti naše galaksije, ki pa postanejo banalno relativne, če ljudje poznajo dober način potovanja - ne samo po prostoru, včasih tudi po času. Potovanje med različnimi svetovi človeške Hegemonije je opisano izredno prepričljivo, tako, da sem se med branjem z neverjetno lahkoto in z velikim užitkom vživela v svet, tako zelo drugačen od našega. Ja, v svet tako zelo drugačen od našega... po tehnoloških dosežkih že, po miselnosti ljudi pa prav nič. 

Roman The Fall of Hyperion je namreč v prvi vrsti roman o vojni. Ta v 28. stoletju poteka drugače kot danes, vzroki in povodi zanjo pa so zelo podobni. Pogosto temeljijo na napačnih predpostavkah in na zgrešenih predvidevanjih.

V romanu imajo vojaki oblečeno skinsuit - nekakšno bojno oblačilo, ki prestreže projektile vse drugačne od naših, hladi ali segreva telo, zaustavlja krvavitve in celi opekline, injicira protibolečinska sredstva in nadomešča tekočino. Orožje, s katerimi razpolaga vojska, pa ima včasih domet, ki je večji od nekaj svetlobnih let. Toliko o bojevanju tako daleč v prihodnosti. Med seboj se bojujejo različne vrste ljudi in - kar je zelo zanimivo, med seboj se bojujejo tudi različne oblike umetne inteligence - tista, ki še naprej želi živeti v sožitju z ljudmi in tista bolj revolucionarne vrste. 

Dan Simmons v svojem romanu piše o temi, ki jo v znanstveno fantastičnih romanih opisujejo vedno znova. Piše o tem, kako nevarna lahko postane tehnologija - in skupaj z njo tudi umetna inteligenca, in kako ranljivi smo ljudje, če smo preveč odvisni od njiju. Čeprav je tema splošno znana in že neštetokrat predstavljena, jo je pisatelj vendarle prikazal enkratno in zelo zanimivo - tudi osupljivo prepričljivo in aktualno glede na to, da je roman izšel davnega leta 1990. Ko ljudem v romanu v nekem trenutku preprečijo dostop do nečesa takega, kar danes imenujemo internet in virtualna resničnost, se zmedejo do te mere, da ne znajo več uporabljati svojih čutil. V današnjem času si že lahko predstavljamo, kako je to.

Roman pa ima tudi filozofske razsežnosti. Te je v veliki meri zaslediti že v predhodnem romanu, Hyperion, in sicer v zgodbah, ki jih pripovedujejo romarji na poti k Shriku; v romanu The Fall of Hyperion pa postanejo še izrazitejše. Veliko je razpravljanja o etiki, morali in empatiji; veliko je religioznega razglabljanja. 

Osrednja in verjetno najpomembnejša tema s tega sklopa razmišljanj je naslikana kar na naslovnici romana. Tu je upodobljen oče, ki svojo novorojenko daruje Shriku - strašnemu božanstvu, ki ga imenujejo tudi Lord of  Pain. Podoba in razmišljanja v romanu namigujejo na starozavezno zgodbo o Abrahamu, ki Bogu daruje svojega sina Izaka. Žrtvovanje tistega, kar je imel najraje, naj bi bil preizkus Abrahamove vere v Boga. V romanu The Fall of Hyperion se pa oče, ki je upodobljen na naslovnici, filozof in učenjak po poklicu, na koncu prikoplje do povsem drugačnega zaključka. Prostovoljno žrtvovanje otroka božanstvu je test za to božanstvo in ne za tistega, ki daruje. Glede na to, kako se bo bog odzval na daritev, se bo namreč darujoči odločil, če je bog vreden tega, da varuje vanj.

Novorojenka na sliki boleha za Merlinovo boleznijo. Pri tej bolezni ljudje namesto, da bi se starali, postajajo vedno mlajši. Kako hudo je to in kako hudo fizično ter psihično trpljenje predstavlja staršem, je v romanu opisano, da bolje ne bi moglo biti. Bralec postane hvaležen zato, da se lahko stara, prav zares. V kakšni dilemi je bil oče deklice in kako hudo je trpel, pa nakazuje tudi dejstvo, da je svojo hčerko žrtvoval šele, ko je bila stara samo še nekaj sekund; ko ni bilo več nobene druge možnosti, da bi bolezen pozdravili.

Roman The Fall of Hyperion, Dana Simmonsa, lahko torej beremo na različnih nivojih, tako bogat in raznolik je, kar za znanstveno fantastične romane ni nekaj samoumevnega. Poleg tega so te raznovrstne plasti pripovedi še zelo slikovito zlepljene skupaj. Pri tem imajo pomembno vlogo opisi neba in pokrajine, pa tudi arhitekture na različnih planetih, ki so poseljeni z ljudmi. Najslikovitejši - lepi in elegantni, pa so Ousterji in njihova bivališča. Bili naj bi barbari, zaradi katerih se je vojna sploh začela, pa se izkaže, da so nekaj čisto drugega. A zdaj sem vam zaupala že skoraj preveč. Nočem pokvariti zadovoljstva vsem ljubiteljem znanstvene fantastike, ki prebirajo moj blog. Za njih je ta roman must-read - seveda potem, ko preberejo Hyperion. 

Jaz pa razmišljam o tem, ali naj se takoj lotim tretjega romana serije, ali pa naj še malo počakam.

★★★★★

Vrstni red romanov iz serije Hyperion Cantos:

• Hyperion
• The Fall of Hyperion
• Endymion
• The Rise of Endymion

Saga o Njalu

Saga o Njalu ali Brennu Njals saga (Saga o zažganem Njalu) je najveličastnejša, najbolj priljubljena in najbolj znana islandska saga. Tudi najdaljša. Dandanašnji Islandci svojih sag ne poznajo več tako dobro, kot so jih poznali njihovi predniki, a Saga o Njalu je znana prav vsem.

Pripoveduje o tem, kako nepredvidljive in tragične posledice povzročijo čustva, če prevladajo nad razumom. In tudi to, da je za normalno delovanje neke družbe nujno potrebna sprava.

Sago o Njalu je napisal neznan avtor v 13. stoletju. Dogajanje je časovno točno določeno. Dogodki se vrstijo od leta 940 do leta 1015, torej v času zgodnje naselitve Islandije.

Saga pripoveduje o dveh prijateljih in njunih družinah. Prvi od njiju je Gunnar - postaven in pogumen bojevnik, drugi je Njal - moder in učen mož. Vsebina je krvoločna; števila nasilno umrlih skoraj ni mogoče določiti. Kljub vsemu nasilju pa prijatelja nikoli ne prekrižata svojih orožij. Ostaneta si zvesta in spoštujeta drug drugega vse do njunega tragičnega konca. 

Tega pa ni mogoče trditi za člane njunih družin.

Prvi in največji "trouble-maker" je Gunnerjeva lepa žena Hallgerd. Zaradi njenega vedenja, ki je opisano v tej sagi, na Islandiji dolga stoletja nobene novorojene deklice niso poimenovali z njenim imenom. Danes verjetno že, saj ima Hallgerd kar nekaj sodobnih feminističnih lastnosti, ki pa je vendar ne opravičujejo za dejanja, ki so opisana v sagi. Zlobna, zamerljiva in maščevalna je, a tudi odločna in samosvoja. Njena drobna zlobna dejanja v začetku zgledajo nepomembna, a so v resnici kot kepa snega, ki se vali po klančini in sproži plaz - v tem primeru nepredvidljive in izredno tragične dogodke.

V Njalovi družini so šibki člen njegovi sinovi. Ti so nepremišljeni in hitre jeze, kar spet vodi k tragičnemu koncu.

Saga je napisana izredno napeto in zanimivo tudi za današnjega bralca - recimo, za tiste, ki igrajo akcijske računalniške igrice. Posamezni boji so opisani živo in natančno. Bojevniki v sagi vihtijo meče hitro, natančno in močno - tako, da lobanjo presekajo v enem zamahu, in tako, da kočniki popadejo iz čeljusti ter očesna zrkla iz svojih jamic. Bojevniki so tudi izredno hitri, saj reko prečkajo tako, da skačejo z ene na drugo ledeno ploščo, ki plavajo po deroči reki. Res, zelo slikovito.

Med branjem sem izvedela veliko o načinu življenja prvih stalnih naseljencev na Islandiji. Natančno je prikazano, kako pomembna je bilo letna skupščina v Þingvellirju. Njal in Gunnar sta bila na tem zboru vsako leto. Na enem od njih - tistem leta 975, pa sta se spoznala tudi Hallgerd in Gunnar. 

Na letnih srečanjih v Þingvelirju so med drugim reševali tudi spore, ki so jih zakuhali Njalssons (Njalovi sinovi) ali Hallgerd. Zmenili so se za odškodnino, ponavadi denarno, ali za začasno izgnanstvo. Zaradi Njalove modrosti in njegovega dobrega poznavanje zakonodaje so pogosto dosegli spravo. Če pa sprave ni bilo, je tekla kri. Nasprotja so se ob tem še poglobila, kar je vodilo k vse bolj tragičnim posledicam.

Gunnar in Hallgerd
v Þingvellirju

(v ozadju law-speaker s poslušalci)
(Snorri, avtor Edde,
je bil eden najbolj znanih law-speakerjev v islandski zgodovini)

Pripoved je napisana jasno in jedrnato, brez nepotrebnega okolišenja in okraševanja. O nazorih in razmišljanju glavnih protagonistov moramo sklepati iz opisov njihovih dejanj ne pa iz avtorjevih razlag. Veliko je pikrih pripomb in črnega humorja, ki je najbolj izrazit - kako zanimivo - v najbolj tragičnih trenutkih pripovedi. Vse te značilnosti sem zasledila tudi pri novejših islandskih literarnih besedilih in zdi se, da je to izrazito islandska posebnost, ki je zasidrana v delih večine islandskih avtorjev.

V Sagi o Njalu najdemo tudi številna namigovanja na spolnost, kakor tudi pripombe o moškosti tega ali drugega protagonista. Takšne vrste žalitve so najhujše in zahtevajo največja povračila - pa naj bo to pripomba, "da se pri Njalu ne ve, ali je moški ali ženska, saj mu brada sploh ne raste" ali pa "da je nekdo močan samo toliko, da se lahko pozibava na ženinem trebuhu, kaj več pa ne".

Drobno knjižico sem brala v angleškem prevodu - menda najboljšem - od profesorja Hannes H. Gissurarsona. Pripoved pa imamo prevedeno tudi v slovenski jezik.

Saga o Njalu mi je bila všeč predvsem zato, ker na preprost in jasen, pa vendar zelo napet in zanimiv način, z zgodbo, ki bralcu ne pusti dihati, prikazuje trenja, ki spremljajo človeško družbo že celotno zgodovino. Ob tem pa jasno nakazuje tudi načine, kako takšne konfliktne situacije razrešiti.

Če seveda obstaja volja za to. 

Frankfurtski knjižni sejem 2023

Dva sta izven konkurence.

Dva bi bila deležna enake pozornosti ne glede na to, ali je Slovenija častna gostja sejma ali pa ni. Eden bi to pozornost dosegel bolj bučno in glasno; drugi tiho in umirjeno - a oba bi sedela na literarni omizjih ter govorniških odrih in besede obeh bi odmevale med poslušalci.

Vsi ostali slovenski avtorji in avtorice pa so za kaj takega potrebovali nekaj pomoči. Z letošnjim Frankfurtskim sejmom so dobili priložnost, ki se v življenju pojavi le enkrat ali dvakrat. Biti častna gostja na Frankfurtskem knjižnem sejmu je namreč resnično velika stvar. Tega se dobro zavedajo tudi slovenski pisatelji in pisateljice sami, saj vedo, kako težko je v poplavi knjig, založb in držav, ki razstavljajo na Frankfurtskem knjižnem sejmu, postati viden in prepoznaven. Kako težko je pritegniti pozornost in zanimanje, ki sta nujno potrebna za to, da knjigo tuja založba sprejme v svoj program, poskrbi za prevod in jo natiska - ter konec koncev tudi poskrbi, da najde svoje mesto na izpostavljenih razstavnih prostorih. Da se prodaja. S tem, ko je bila Slovenija častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma, je kar nekaj teh težav pri prepoznavnosti odpadlo. Slovenske knjige so bile izpostavljene in vidne - povzdignjene iznad množice ostalih in tako deležne potrebne pozornosti. To pa je tudi tisto edino, kar dobra knjiga potrebuje.

Pri tem je izredno pomembno vedeti tudi to - kar so sicer pogosto razlagali tudi kustosi slovenske predstavitve na Frankfurtskem knjižnem sejmu - da država pri promociji svojih avtorjev in avtoric lahko samo pomaga in jih podpira, nikakor pa ne more ona sama odločati in vplivati na to, katere knjige bodo predstavljene na sejmu in o katerih izmed njih se bodo pogovarjali na različnih prireditvah. O tem namreč v veliki meri odločajo založbe, ki so izdale nemške prevode slovenskih del. Osnovni pogoj za uspeh na sejmu je namreč ta, da je knjiga prevedena v nemški jezik. Knjige v slovenskem ali angleškem jeziku ne sodijo na Frankfurtski knjižni sejem ali pa so lahko tam bolj ali manj le za okras. Nemške založbe sprejmejo v svoj program tiste knjige, ki se njim zdijo primerne in zanimive za objavo, in ne tistih, za katere Slovenci sami menimo, da so nekaj posebnega in tako vredne svojega mesta na častnem razstavnem prostoru Frankfurtskega knjižnega sejma.

Slovenski literarni svet je tako v Frankfurtu izgledal nekoliko drugače, kot izgleda v Sloveniji. Romani, ki v Sloveniji ne pridejo niti med kandidate za kresnika, so bili tukaj zvezde. 

Pa še nekaj primerov:

Dve od mlajših pisateljic, za katere v Sloveniji ne slišimo pogosto, sta bili v Frankfurtu dokaj v ospredju. To sta Ana Marwan in Nataša Kramberger. Prva si je svojo prepoznavnost zaslužila s tem, da je za svoje delo Wechselkröte leta 2022 dobila nagrado Ingeborg Bachmann, ki je na nemško govorečem področju visoko cenjena literarna nagrada. Pred kratkim pa je v nemščini izšel njen nov roman, Verpuppt (v slovenskem originalu Zabubljena). Preberite, kaj o romanu meni Štiglic.

Druga je pred kratkim izdala  zbirko esejev Mauerpfeffer - delo, ki odraža dvojno plat njenega življenja: življenje novinarke in literarne umetnice iz Berlina in življenje kmetice na Štajerskem. Sicer pa je Nataša Kramberger napisala tudi roman Nebesa v robidah.

Drugi primer drugačnosti je Maja Haderlap - zamejska pisateljica, ki ustvarja na robu slovenskega literarnega sveta, a zaradi tega ni prav nič manj slovenska in pomembna od ostalih slovenskih ustvarjalcev. To se je pokazalo tudi na Frankfurtskem knjižnem sejmu, kjer je imela več kot vidno vlogo. Predstavljala je svoj nov roman Die Nachtfrauen, ki govori o dveh močnih ženskah z avstrijske Koroške. Kraj dogajanja je torej enak, kot pri njenem najbolj znanem delu, romanu Angel pozabe.

Vsekakor pa je potrebno omeniti še Aleša Štegarja, ki je imel s svojo tekočo nemščino in dobrim poznavanjem nemško govorečega občinstva in založništva pomembno povezovalno vlogo na predstavitvi Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Bil je nekakšno lepilo, ki je vse skupaj držalo skupaj - tudi z glasbenimi vložki in deklamacijo. Za to priložnost pa je izšla še njegova knjiga Gebrauchsanweisung für Slowenien (Slovenija - navodila za uporabo). Kupila:) Ko jo preberem, poročam.

Gledala sem slovensko novinarsko konferenco ob otvoritvi sejma, različne televizijske prispevke o sejmu in gledala sem otvoritveno slovesnost s slavnostnimi govori. Bilo je zanimivo in premišljevanja vredno, a najbolj razburljiv je bil vendarle obisk knjižnega sejma samega. Tam smo bili v soboto - od zgodnjih jutranjih ur pa vse do trenutka, ko so obiskovalce začeli obveščati, da se bo sejem zaprl. 25 evrov na osebo (za študente 15 evrov) plus 17 evrov za parkiranje. Podražili so. Z online vstopnico čakalne vrste niso bile dolge.

Letos sem bila večino časa na prizorišču častne gostje sejma, se pravi v slovenskem paviljonu.

Slovenski paviljon

Frankfurtski knjižni sejem obiskujem že kar nekaj let, pa se ne spomnim, da bi že kdaj doživela tako okusno, simpatično in udobno opremljen razstavni paviljon države častne gostje sejma, kot sem ga letos. Ne samo, da je prostor lepo izgledal (ah, tisti strop s čipkami!), tudi razstavljene knjige so lahko bralci vzeli v roke - kar ni vedno mogoče - in se z njimi celo usedli na posebne sedeže. Ti so zgledali, kot da bi bili iz marmorja, pa to seveda niso bili - bili so precej bolj udobni. To, da lahko posedaš in v miru prelistavaš razstavljene knjige v paviljonu častne gostje, ni nekaj samoumevnega.

Nekateri slovenski avtorji so bili na razstavišču posebej izpostavljani - najbolj Drago Jančar, saj je bilo njegovo ime prvo, ki ga je obiskovalec opazil, potem ko je vstopil v paviljon. Ime Gorana Vojnovića se je skrivalo za figovim drevesom, ki je simpatično namigovalo na enega izmed njegovih romanov. Svoje kotičke s kratko predstavitvijo življenja in dela pa so imeli še nekateri drugi. Prav vsi pa so bili predstavljeni s svojo fotografijo na veliki steni v kavarni, ki je bila tudi del slovenskega paviljona. Lahko sem jih opazovala, medtem ko sem jedla prekmursko gibanico in pila Radensko. Slika Slavoja Žižka je bila na takšni višini, da so se obiskovalci lahko ob njej tudi fotografirali, in mnogi - predvsem mladi ljudje, so to tudi zares počeli.

Goran Vojnović skrit za Figo

V slovenskem paviljonu sta bila dva prireditvena prostora, kjer so se nepretrgoma vrstili pogovori in predstavitve slovenskih knjig. Poskrbljeno je bilo za simultano prevajanje iz slovenščine, nemščine in angleščine ter obratno - kakor komu ljubo, tako da težav s sporazumevanjem ni bilo. Vse prireditve so bile zelo dobro obiskane.

Naslednje tri so tiste, ki so mi bile v soboto še posebno všeč:

New Graphic Novels from Slovenia

Kaže, da je postalo že tradicionalno, da Zoran Smiljanić na sejmih vedno nastopa v zgodnjih urah. Sproščeno in zabavno je pripovedoval o svojih stripih o Meksikajnarjih, Ivanu Cankarju in Jožetu Plečniku. Tokrat sta mu na odru delala družbo Jakob Klemenčič - avtor stripa o Almi Karlin, pri katerem se je jasno videlo, da raje riše kot govori, in mladi Jurij Devetak, ki je poskrbel za to, da se je kaj reklo tudi o Borisu Pahorju, saj je narisal strip po njegovem romanu Nekropola.

3sat/ORF Kulturzeit Talk | Gastland Slowenien

Pogovor je potekal na prestižnem odru treh nemških RTV kanalov. Gneča je bila tako velika, da si se moral strateško - še preden se je prireditev začela, postaviti na pravo mesto, da si dobil sedež.

Pogovor z Dragom Jančarjem, Alešom Štegarjem in Mojco Kumerdej je vodila avstrijska novinarka Katja Gasser. Govorili so o svojih novih knjigah, ki so ravno izšle v nemškem jeziku.

Drago Jančar: Als die Welt entstand

Aleš Štegar : Das Lachen der Götter / Gebrauchanweisung für Slowenien

Mojca Kumerdej: Unter der Oberfläche

Beseda pa je nanesla tudi na Slovenijo in zanimivo dejstvo, da gredo mnogi slovenski avtorji tukaj na Frankfurtskem knjižnem sejmu brez težav skupaj na kavo, v Sloveniji pa kaj takega nikoli ne bi počeli.

Kulturzeit Talk

ARTE-Talk: Slovenia Between the Lines

Na tej zelo zanimivi prireditvi so predstavili dokumentarni film o Sloveniji - Slovenia Between the Lines mojega priljubljenega televizijskega kanala Arte. Režirala ga je Lilly Schlagnitweit, ki je za potrebe filma prepotovala Slovenijo vzdolž in počez, se pogovarjala z različnimi umetniki in tako dodobra spoznala slovensko literarno in kulturno sceno. Na pogovoru sta sodelovala tudi Goran Vojnović in Lina Akif, ki sta soočila poglede mlade in nič več tako mlade generacije. Seveda je bilo nujno omeniti tudi bivšo Jugoslavijo. Lina Akif je povedala, da kakšnega posebnega mnenja nima, saj se je rodila šele po razpadu Jugoslavije, je pa ne bi bilo, če ne bi bilo Tita in Jugoslavije. Njen oče je namreč kot študent s Titovo štipendijo prišel v Slovenijo, se zaljubil in za vedno ostal v Sloveniji.

Film je zelo v redu! Takoj, ko sem prišla domov, sem si ga ogledala in toplo priporočam, da si ga pogledata tudi vi. Besedo so dobili eni in drugi. Film je zelo verodostojen.

Lina Akif v Slovenskem pasijonu,
ko se s kurentovo masko na hrbtu vzpenja na Triglav
(iz Arte filma: Slovenia between the lines)

Po mojem skromnem mnenju je slovensko častno gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu več kot uspelo. Pokazali smo, kar smo imeli pokazati, je rekel Florijan Lipuš in tega ni bilo malo. Upamo lahko, da bo častno gostovanje Slovenije še dolgo odmevalo v nemškem založniškem svetu in pri promociji pomagalo še kakšnemu slovenskemu avtorju ali avtorici, ki mogoče ni bil deležen tolikšne pozornosti, kot si jo je želel ali pričakoval.

____________________________________________________

Tista dva izven konkurence, ki sem ju omenila na začetku zapisa, pa sta seveda Slavoj Žižek in Drago Jančar.

Halldor Laxness: Islandski zvon

Ob začetku druge svetovne vojne je bila Islandija najrevnejša evropska država; ko se je vojna končala, je bila najbogatejša. Kako je prišlo do tega, mogoče v enem naslednjih prispevkov. Zdaj gremo globje v zgodovino - v čas, ko Islandija ni stopala po poti napredka, v čas, ko je bilo življenje na Islandiji najtežje.

Roman Islandski zvon se dogaja v najtemačnejšem obdobju islandske zgodovine - v 18. stoletju.

Slavno obdobje, ko so Islandci kolonizirali Grenlandijo, odkrili Ameriko in je Evropejka - Islandka, seveda - na ameriških tleh rodila prvega imigrantskega otroka, je že davno minilo. Minil je tudi srednji vek, v katerem so se Islandci izkazali za velike pesnike, zapisovalce sag in razlagalce nordijske mitologije (pisala sem že o Snorrijevi Eddi).

V 18. stoletju je večina prebivalcev Islandije potrebovala vse svoje moči samo za to, da je preživela. Pa še to pogosto ni zadostovalo. Umirali so zaradi lakote in bolezni; pa še zatirani so bili s strani Dancev, ki so jim vladali, a se za deželo daleč stran na severo-zahodu niso preveč brigali, oziroma so njene prebivalce celo zaničevali.

Roman se začne simbolično. Po ukazu danskega kralja namreč pridejo na kraj, ki je za Islandce skoraj svet, snamejo zvon, ki ima za narod prav poseben pomen, ga razbijejo in odpeljejo na Dansko, ker tam po vojni s Švedsko potrebujejo baker in bron. Pisatelj bi dansko nadvlado težko prikazal bolj jasno in presunljivo.

Pripoved, ki sledi temu dogodku, je razdeljena v tri dele in vsak od njih je posvečen enemu od glavnih nastopajočih. Če smem tako napisati. Roman ima namreč številne nastopajoče, in za te tri, kakor glavne, lahko samo pogojno rečemo, da so nekoliko pomembnejši od ostalih. Tudi zato, ker se njihove zgodbe prepletajo, uberejo nepričakovane poti in dosežejo čudne konce. 

Veliko stvari ostane tudi zakritih. Zdi se, da imajo nastopajoči skrivnosti, ki jih bralcem knjige ne zaupajo, kar ustvarja prav posebno vzdušje. Ne vemo čisto točno, kaj jih žene v določena dejanja, zakaj nekaj naredijo in drugo ne, kaj si ob tem mislijo. Roman tako pogosto izpade nekoliko čudno ali celo čudaško.

Na primer:

Ko Jona Hreggvidssona bičajo zaradi tega, ker je ukradel ribiško vrvico in nemarno govoril o danskem kralju, ta prosi svojega mučitelja naj na biču naredi vozle, da bo kazen še hujša. Zakaj je to naredil in kaj si je ob tem mislil, ne zvemo.

Ker se Snaefridur Eydalin ne more poročiti z najboljšim moškim Islandije, za svojega moža izbere najslabšega možnega - pijanca, ki ne samo zapije posestvo, ampak svojo ženo celo proda za pijačo. Kajti: Rajši najslabšega, kakor prvega, ki je pri roki, je rekla. Kaj je hotela s tem dokazati in zakaj je to storila? Ni povedala. Vse skupaj pa je še dodatno čudno, ker se na koncu vseeno odloči, da poroči prvega, ki je pri roki.

Tako Jon kot Snaefridur sta odločna, trmasta in nepopustljiva. Podobna sta si, čeprav sta povsem drugačna drug od drugega. Jon je reven, neizobražen, surov kmet s samega dna socialne lestvice, ki pretepa svojo družino; ona je privilegirana sodnikova hči, izobražena in lepa. A oba se nekako podobno odzivata na stvari, ki ju doletijo, in zaradi tega je njuno življenje težje, kot bi lahko bilo. Takšna pač sta - verjetno nekako tipična za neizprosno Islandijo.

Še najbolj predvidljivo in logično - da ne rečem normalno, postopa tretji od glavnih nastopajočih. To je Arnas Arnaeus, ki ga je pisatelj Halldor Laxness ustvaril po resnični zgodovinski osebi - po Arniju Magnussonu, ki se je v 18. stoletju trudil, da bi svojim rojakom izboljšal pogoje za življenje in pripeljal pravico na otok. Svoje življenje je posvetil knjigam in iskanju izgubljenih srednjeveških rokopisov sag - vse z namenom, da bi svoji deželi vrnil čast in slavo, ki jo je ta v preteklosti že imela. Za svoj cilj je bil pripravljen žrtvovati tudi ljubezen. A s svojim plemenitim ciljem je naredil več škode kot koristi. Tisti, ki jim je prinesel več pravic, tega niso razumeli in niso znali ceniti; tisti, ki so zaradi njega izgubili nekaj svojih privilegijev, so mu zamerili. Vsi njegovi napori in odrekanja se na koncu izkažejo za nepomembne in povsem odveč. Pa še rokopisi, ki jih je celo življenje zbiral, pogorijo v velikem požaru v Kopenhagnu.

Vsebina romana Islandski zvon je tragična. A ta tragika je prav posebna, ker je zavita v posmeh in čudaštvo, ki sem ju razumela kot edini možni obliki upora, ki so jo Islandci lahko izrazili proti tuji nadvladi in tudi krutim življenjskim pogojem, ki so jim bili izpostavljeni. Kot da jim kaj drugega kot sarkazem in ironija na pustem in surovem otoku sredi severnega Atlantika ne preostane. 

Trije glavni protagonisti romana izgubijo veliko, na koncu tudi odnehajo v svojih prizadevanjih in se vdajo v usodo, a to storijo na ponosen in dostojanstven način. 

Kot v kakšni stari islandski sagi.

★★★★☆

===================================================

Če želite nekoliko natančnejši vpogled v dogajanje romana Islandski zvon in v zgodovinsko ter naravno ozadje pripovedi, pa lahko sledite mojim literarnim potem po Islandiji.

Dogajanje v romanu večinoma poteka na dveh krajih na Islandiji: v Þingvelirju in v Skalholtu. Reykjavika, kjer danes živi večina Islandcev - natančneje dva od treh, v 18. stoletju še ni bilo.

Þingvellir
Razpoke med
evrazijsko in severno-ameriško tektonsko ploščo.
Najširša razpoka predstavlja
sotesko Almannagja.

Þingvellir ima za Islandce prav poseben pomen. Leži na prelomnici med evropsko in ameriško tektonsko ploščo, ki se oddeljujeta druga od druge, zaradi česar je pokrajina zelo slikovita. Razpoke med ploščama se kažejo z globokimi brezni, ostrimi prelomi, strmimi previsi, slapovi in vijugastimi rečnimi rokavi. Najveličastnejša je soteska Almannagja.

V Þingvellirju je od leta 930 dalje vsako poletje dva tedna dolgo zasedal Alþingi - islandski parlament, ki velja za najstarejši dalj časa delujoči parlament na svetu. Na njem so se zbrali predstavniki z vseh koncev Islandije. Odločali so predvsem o pravnih zadevah - uvajali in razlagali so nove zakone, in izvajali sodno oblast - reševali pritožbe z nižjih sodišč ter izvajali smrtne kazni. 

Čarovnike so sežigali na grmadah, moške so obešali ali obglavljali, ženske so utapljali.

Þingvellir

V romanu Islandski zvon je tako zelo pomenljivo, da ravno tukaj, v Þingvellirju, središču islandske samostojnosti in demokracije, iz hiše postave in pravice vzamejo zvon, ga razbijejo in odpeljejo na Dansko. 

Stavbe, na kateri je visel ta zvon, danes ni več; je pa na tem, skoraj svetem mestu, cerkvica in nekaj dodatnih hišic. 

Celotno področje pa je razglašeno za nacionalni park, ki je tudi na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine.

Þingvellir
mesto, kjer je bila
hiša postave in pravice z islandskim zvonom

V Þingvellirju ob reki Öxar je Jon Hreggvdisson čakal na svojo usmrtitev in najstnica Snaefridur se je neki večer ravno tukaj - po soteski Almanngja, sprehajala s svojim očetom sodnikom ter mu zastavljala neprijetna vprašanja; češ "oče ali bi me dal usmrtiti, če bi nekoga umorila" , "ali če bi se vlačila", on pa ji je nemočno odgovarjal "sodnikove hčere tega ne počnejo." 

O pač, vedno znova. Snaefridur ve to iz zgodovine in iz lastnih izkušenj.

Reka Öxar
mesto, kjer so utapljali hudodelke

Drugi kraj, kjer poteka precejšen del pripovedi, je Skalholt. Tudi ta kraj je tako kot Þingvellir na področju Golden Circle - poti, ki jo oberejo prav vsi turisti, ki pridejo na Islandijo. Pa vendar je Skalholt precej slabše obiskan od ostalih znamenitosti na Zletem krogu. Na prvi pogled to ni prav nič čudno, saj je na tem mestu dandanes le cerkev z nekaj okoliškimi stavbami in nekaj arheološkimi izkopaninami. 

Bogastvo Skalholta ni v njegovem izgledu, njegov pomen je zgodovinski. Skalholt je bil namareč od leta 1050 pa do 1800 sedež islandskih škofov, ki so bili edini, ki so tudi v času danske nadvlade ohranili nekaj samostojnosti in moči, da vplivajo na razvoj in življenje Islandcev. 

V okviru škofovskega sedeža je delovala tudi šola, kjer so se mladi talentirani Islandci pripravljali na svoj nadaljnji študij na Danskem, Norveškem ali v Nemčiji. Primerno znanje so lahko pridobili samo na tej šoli.

Skalholt
že deseta cerkev na tem mestu

Šolo v Skalholtu je obiskovala tudi sodnikova hči Snaefridur iz romana Islandski zvon. Učila se je latinščine, historije, zvezdoznanstva in druge učenosti, ki daleč presega vse, kar je v navadi in običajno pri bitjih ženskega spola.

V Skalholtu je bil nastanjen Arnas Arnaeus, ko je bil na Islandiji in je raziskoval stare srednjeveške rokopise. Tukaj so potekala njegova skrivna nočna srečanja s Snaefridur.

V Skalholt je priromala ostarela mati Jona Hreggvidssona, da bi prosila milosti za svojega na smrt obsojenega sina. Čudila se je nad stotinami koč iz šotnih ruš in nad leseno stolno cerkvijo z zvoniki in visokimi okni v zlomljenih lokih. Želela je govoriti s škofovo ženo ali škofovko, kot jo naslavljajo v romanu, Snaefridurjevo starejšo sestro Jorunn, ki pa je ni bilo doma. Odpotovala je proti zahodu, da bi se opomogla po tej strašni pomladi. Pomlad je bila namreč na Islandiji najtežji čas, saj je bilo pomanjkanje hrane ob koncu zime največje. Ljudje so umirali bolj kot običajno in na kamnitih tleh škofofske hiše v Skalhaltu so pogosto ležali mrliči - trupla ljudi v stiski, ki so pri škofu iskali pomoč. Tako kot je to počela mati Jona Hreggvidssona.

V romanu Islandski zvon pisatelj imena takratnega skalholtskega škofa, moža Snaefridurjeve sestre, ne omeni, a tudi njega je Halldor Laxness ustvaril po resnični zgodovinski osebi - po škofu Jonu Vidalinu. To je bil visoko izobražen mož in pesnik, ki je veliko pomagal tudi Arniju Magnussonu pri zbiranju starih islandskih rokopisov, zavzemal pa naj bi se tudi za revne.

No, v romanu nista bila škof ali njegova žena tista, ki bi preprečila usmrtitev Jona Hreggvidsona, kakor se je nadejala njegova mati. Pomagala sta Snaefridur - četudi njeni motivi za to ostajajo skrivnostni, in plemeniti Arnas Arnaeus.

Vatnajökull
največji evropski ledenik

Ko je Jon Hreggvidsson bežal iz Þingvellirja se je povzpel tudi na ledenik - v romanu imenovan le Jökull (ali ledenik), da bi se ohladil in da bi ugotovil, v katero smer naj gre, zakaj z ledenikovega vrha je bilo mogoče pregledati vso pot proti severu.

Sicer pa je večinoma potoval le po pušči - bolj ali manj stari lavi, predvidevam.

Začela sem z drugo svetovno vojno, pa naj z njo tudi zaključim.

Halldor Laxness je roman Islandski zvon pisal med drugo svetovno vojno, ko je bila Islandija okupirana s strani Američanov, Dansko - državo, ki je stoletja vladala Islandiji, pa so zasedli Nemci. Boj proti Nemcem je tako na nek način postal tudi boj proti Dancem in boj za neodvisnost Islandije, ki so jo prebivalci otoka ob koncu vojne tudi dosegli. Takšno vrsto razmišljanja zlahka zaslutimo tudi v romanu.

Na sliki je hiša, v kateri je od konca druge svetovne vojne pa do svoje smrti živel Halldor Laxness z družino. Danes je to njegovo prebivališče muzej. Stoji nedaleč stran od glavne ceste, ki vodi v nacionalni park Þingvellir in je za turiste, ki potujejo po Golden Circle in si ogledujejo najbolj znane islandske naravne znamenitosti, tako rekoč na poti.

Gledam in poslušam - poleti 2023

Filmi:

• After the Sunset (ZDA, 2004): kriminalno-romantična komedija z zvezdniško igralsko zasedbo (Pierce Brosnan, Salma Hayek in Woody Harrelson), snemana na eksotičnem otoku (Bahami), bi morala biti zgodba o uspehu. Pa menda ni bila. No, meni je bil film čisto fajn.
• Taxi Driver (ZDA, 1976): kultni triler, ki ga je režiral Martin Scorsese. Robert De Niro, je osamljen in duševno nestabilen nočni taksist v New Yorku. Zaljubi se v lepo Betsy (Cybill Shepherd), vendar zaradi njegovega neobičajnega in nerodnega vedenja zveza propade še preden se je dobro začela. To dodatno poglobi njegovo osamljenost in občutek odtujenosti od družbe. Postaja vse bolj radikalen in nasilen - kot kakšen sodoben terorist, za katerega sosedje potem, ko pride do katastrofe, pravijo, da je bil miren in neopazen in da si nikoli ne bi mislili, da je zmožen ubijati. Film je prejel štiri nominacije za oskarja in enega oskarja. Ni ga dobil De Niro, pač pa za stransko vlogo mlada Jodie Foster, ki je igrala prostitutko. 
• The Core (ZDA, 2003): Eno tako moderno Jules-Vernovsko potovanje v središče Zemlje.
• Christine (Francija, Italija,1958): Rosno mlada Romy Schneider in Alain Delon kot Romeo in Julija na Dunaju leta 1906. Po koncu snemanja sta postala par. Film je posnet po dramski igri Arthurja Schnitzlerja, Libelei.
• 👍Oppenheimer (ZDA, 2023): Da se o tako kočljivi in kompleksni temi lahko naredi tako dober film.👏 Chritopher Nolan pač.
• Božja dežela (Danska, 2022): O danskem evangeličanskem duhovniku, ki gre v 19.stol. na Islandijo. Navdih za film naj bi bila skrinja z nekaj fotografijami, ki so jo našli na Islandiji.
• 101 Reykjavik (Islandija, 2000): Ni "normalnega" islandskega filma🙂 - tudi ta ni. Utrgana, črna romantična komedija o mladeniču, ki pri tridesetih letih še vedno živi pri mami. Zaplete se z mamino prijateljico, za katero se izkaže, da je biseksualna (tako kot tudi njegova mama). Po divji novoletni zabavi ta prijateljica z njim zanosi in lezbični par se odloči, da bo skrbel in vzgajal otroka. Da pa je vse skupaj še bolj zakomplicirano, zanosi tudi mladeničeva prijateljica.
• 65 (ZDA, 2023): Čas dogajanja: točno takrat, ko je ogromen meteorit zadel Zemljo in povzročil izumrtje dinozavrov. Mešanica Jurskega parka (le da se tukaj ljudje prestavijo v čas dinozavrov 65 milijonov let nazaj in ne dinozavri v naš čas) in The last of us (tudi tukaj se moški in deklica prebijata po poti polni nevarnosti) - le da sta oba filma boljša od tega najnovejšega. Še najboljši je Adam Driver.

101 Reykjavik

Serije:

• Black Mirror, (Netflix, 2023, 6.sezona):  No, čisto v redu, ampak tistega Vau!, ki je spremljal začetne sezone, pa vendar ni več. Čisto možno, da zato ni kriva nanizanka sama. Mogoče se je naša digitalna tehnologija v tem času toliko razvila, da se nam tisto, kar se dogaja v tej nanizanki, sploh ne zdi več tako neverjetno in presenetljivo.
• The Paradise (2012, BBC, 1. sezona): po 11. romanu iz cikla Rougon-Macquart Emile Zolaja "Au Bonheur des Dames". Zgodba se odvija v mestu Newcastle v Angliji v 19. stoletju in se osredotoča na življenje mlade Denise Lovett, ki pride s podeželja v mesto. Tam postane prodajalka v prestižni veleblagovnici "The Paradise", ki jo vodi ambiciozni in karizmatični lastnik John Moray (igra ga Emun Elliott). Serija prikazuje različne družbene sloje tistega časa ter odnose med zaposlenimi in lastniki veleblagovnice. Napetost se stopnjuje z vzponom industrijske revolucije, ki je prinesla številne spremembe v trgovini in družbi nasploh. Poleg tega pa imamo, seveda, tudi romantično ljubezensko zgodbo.
• The Last Kingdom (2015, BBC, 1.sezona): menda zgodovinsko najbolj točna vikinška serija. Po romanih Bernarda Cornwella.
• Vikingi (Netflix, 2013, 1.sezona): se splača pogledati zaradi verodostojno prikazanega napada na samostan na otoku Lindisfarne 8.junija 793 - dogodka, ki označuje začetek vikinške dobe.
• Succession (HBO, 2018, 1.sezona): Zelo kratkočasno o bogataški družini s takimi in drugačnimi posebneži. In tipičnim patriarhalnem očetu gospodarju.

Poslušam:

• Ernesto Cavallini: Koncert za klarinet št.2 v c-molu
• 👍J.S.Bach: Suita za orkester Št. 2 v D-duru, BWV 1068 tako nežno in umirjeno
• J.S. Bach: Suita za orkester št.3 v D-duru, 2. stavek, BWV 1063
• 👍Loch Lomond: tradicionalna škotska pesem
• Peter Čajkovski: Andante contabile ena najlepših skladb iz obdobja romantike. Če želite pobegniti hrupu in hektiki vsakdana ter se pomiriti in sprostiti.
• Antonin Dvořak: Lied an den Mond, iz Rusalke, op.114. Kaj bi jaz brez Dvořaka?🙂
• 👍Monet: Zeiten des Umbruchs (Museum Barberini, 2023) čudovit podkast o življenju in delu Clauda Moneta. Nekoliko drugače kot običajno. Izvedela, da impresionizem vendarle ni dobil svojega imena po slavni Monetovi sliki. In tudi to, da je ob koncu življenja dvomil v svojo umetniško nadarjenost. Svoje lokvanje sploh ni želel razstaviti, ker z njimi ni bil čisto zadovoljen😳 Zdaj so pa to slike, po katerih je najbolj znan.
• Koncert Davida Garretta v antičnem gledališču Taormina na Siciliji (2023, na arte): Moški in ženske, stari in mladi so kot začarani strmeli vanj, ko je ob sončnem zahodu igral na violino. Čudovit izbor skladb.

David Garrett
(vir: arte)

Claire Keegan: Rejenka

Rejenka iz istoimenske novele ali povesti Claire Keegan pripoveduje v prvi osebi in v sedanjem času. Pravzaprav je to edino, kar me je pri tej drobni knjižici motilo. In seveda tudi to, da 7 ali 8 letna deklica preveč prefinjeno opazuje svet in ljudi okrog sebe - preveč odraslo dojema in razume tisto, kar se ji je pripetilo neko poletje.

Deklica ima tisto poletje priložnost, da spozna dva načina življenja. Dva svetova, ki sta si v marsičem podobna, a tudi zelo različna. Prvi je življenje, ki ga živi pri svojih starših, drugi je tisti, ki ga živi pri rejnikih. V obeh primerih je to življenje na kmetiji, na irskem podeželju - torej enako kmečko življenje, kjer je potrebno poskrbeti za živino, pokositi travo, nanositi vodo iz vodnjaka in postoriti po hiši. Pa vendar je nekje precej prijetneje kot drugje. Odnosi so nekje prisrčnejši kot drugod; nekje je ljudem bolj mar za drug drugega kot drugje. Ko poletje mine, se je tako težko posloviti od enih in se vrniti k drugim.

No, verjetno ste že ugotovili, kdo je kdo.

Dekličino doživljanje in razpetost med obema družinama je čudovito predstavljeno - tiho in nevsiljivo. Bralcu je prepuščeno veliko praznega prostora, ki ga lahko zapolni s svojimi predstavami in predvidevanji. Dokaj svobodno in brez pisateljičinega siljenja k odločitvi se lahko postavi na stran enih ali drugih staršev; sprejema in razume ali pa kritizira in obsoja.

Kot že rečeno, zgodbo pripoveduje deklica sama in v tem tiči nekaj nelagodja. Pripovedovalka je namreč prezrela za svoja leta. Med branjem se zaradi tega kar dolgo nisem mogla sprostiti. Vedno znova sem pričakovala, da se bo razjasnilo nekaj, kar se ne vidi na prvi pogled - mogoče vsaj to, da gre vendarle za pripoved odrasle ženske ne pa otroka. Ob takšnem dvomu sem potem predpostavljala, da je v pripovedi prav gotovo še marsikaj drugega, kar me lahko preseneti ter pretrese - in to neprijetno. Ali družini, v katerih deklica živi, skrivata še kakšne skrivnosti? So dobri pravzaprav slabi - in obratno?

A prav mogoče je, da je takšen stil in prvoosebno perspektivo pisanja pisateljica izbrala globoko premišljeno in s prav posebnim razlogom. S takšnim načinom pisanja sta napetost in dramatičnost zgodbe večji in knjiga zanimivejša. Pripoved se dvigne na neko višjo ravan.

K večji dramatičnosti pa pripomore tudi zaključek pripovedi. Po večih branjih in natančnem razmisleku še vedno ne vem, ali je konec ostal odprt ali pa je pač takšen, kot v takšnih primerih mora biti. Zelo zanimivo.

Dogajanje je postavljeno v 80. leta prejšnjega stoletja, a zgodba bi se prav lahko dogajala tudi 50 let prej ali pa celo v današnjem času - tako brezčasna je. Na nekaterih podeželjskih delih Irske se pač v tem času ni veliko spremenilo; odnosi med ljudmi, ki so v noveli orisani, pa so vedno aktualni.

Po noveli Claire Keegan, Rejenka, je bil leta 2022 posnet film, ki je bil nominiran za mednarodnega oskarja.

Jaz pa zaključujem s svojim najljubšim stavkom iz knjige:

Marsikdo je veliko izgubil preprosto zato, ker je zapravil popolno priložnost za molk.

Lepše in bolj jedrnato pač ni mogoče napisati. 

★★★★☆

Tan Twan Eng: The Garden of Evening Mists

Le malo romanov, ki niso klasika, preberem več kot enkrat. Knjiga The garden of evening mists, malezijskega pisatelja Tan Twan Enga, je ena od njih. Prvič sem jo prebrala kmalu po njenem izidu leta 2011 in že takrat mi je bila zelo všeč. V zadnjih mesecih pa mi je vedno znova ponovna prihajala na misel. Sama ne vem zakaj. Mogoče zato, da bi me opomnila, da sem naredila veliko napako, ker sem jo prezrla, ko sem ob desetletnici bloga sestavljala svoj seznam najljubših knjig vseh časov. Roman The garden of evening mists vsekakor sodi med moje najljubše knjige vseh časov. Zdaj, ko sem jo prebrala še drugič, lahko celo rečem, da je v prvi deseterici. Malce nenavadno za roman, ki se dogaja tako daleč stran od nas in v tako drugačnih okoliščinah, kot so naše; z nastopajočimi, ki imajo povsem drugačne kulturne, zgodovinske in rasne korenine, kot jih imamo na našem koncu sveta.

Čeprav ima knjiga jasen romaneskni pripovedni lok, sem večkrat imela občutek, da berem kratke zgodbe, ki pa so med seboj povezane na prav poseben način. Prepletajo se, - a še bolj kot to, enostavno stojijo ena poleg druge ali ena v drugi, a ob tem kljub vsemu ne sestavljajo neke običajne zbirke kratkih zgodb, ampak gradijo čudovit roman. Mogoče je roman v mojih očeh tako zelo uspel, ker mi je snov, ki vse te zgodbe veže, ljuba. Umetnost je lepilo, ki zgodbe te knjige veže v čudovit kolaž - umetnost japonskih lesorezov u-kiye, umetnost tetoviranja in umetnost gradnje japonskih vrtov. 

Potem pa še čudovita narava. In ganljiva, nežna ljubezenska zgodba.

Roman se začne tako, kot se roman mora začeti. Vzbudi bralčevo zanimanje, a bralca ne šokira. Uvede večino nastopajočih in predstavi zasnovo dogajanja. Namiguje na najrazličnejše stvari, a ob tem obljublja tudi odgovore na vprašanja, ki se porajajo.

Na teh prvih straneh romana spoznamo sodnico, ki se je ravnokar upokojila, predčasno. Yun Ling je "English-educated Straits Chinese" - se pravi, Malezijka, potomka kitajskih priseljencev, ki so se v 13. stoletju naselili na malezijskem polotoku Penang, pomešali z lokalnim prebivalstvom in potem več ali manj izgubili vez z matično deželo. 

Čeprav izgleda kot Kitajka, ji je Velika Britanija bližje kot Kitajska; govori angleško in ne razume mandarinščine. 

Vedno nosi rokavice, ker ji na levi roki manjkata dva prsta. Izgubila ju je, ko je bila med drugo svetovno vojno zaprta v japonskem delavnem taborišču. Predčasno se je upokojila, ker je neozdravljivo bolna. Ne, nima raka, ampak degenerativno možgansko bolezen, zaradi katere bo v kratkem izgubila sposobnost sporazumevanja in spomin. The garden of evening mists je tako tudi roman o nezanesljivosti spomina in o pozabljanju.

Glavna protagonistka romana se po skoraj štiridesetih letih vrne v Cameron Highlands - hribovito, s pragozdom in čajnimi nasadi prekrito pokrajino v Maleziji, kjer je kmalu po drugi svetovni vojni kot mlado dekle preživelo dobro leto dni. Bilo je to leto, ki je imelo vpliv na njeno celotno nadaljnje življenje. Zdaj, v nenehnem strahu in pričakovanju, kdaj bo izgubila sposobnost sporazumevanja - branja in pisanja, se odloči, da bo svoje spomine - dokler ti povsem ne zbledijo, zapisala.

Dogajanje romana se potem seli iz sedanjosti v čas nekaj let po drugi svetovni vojni - v čas, ki v Maleziji še ni pomenil miru. Komunistični gverilci namreč še niso opustili svojega boja za neodvisnost izpod Britanskega imperija in za vzpostavitev socialističnega ekonomskega sistema. Iz svojih džungelskih postojank so napadali čajne plantaže in pobijali civiliste.

V tem nevarnem času na področju, kjer so boji med gverilskimi uporniki in predstavniki vlade največji, živi svoje samotno življenje japonski umetnik Aritomo. Precej skrivnosten je. Bil je eden izmed vrtnarjev na dvoru cesarja Hirohita, a se je še pred izbruhom druge svetovne vojne in japonske okupacije Malezije preselil v Cameron Higlands. Zakaj, se ne ve. Sredi tropskega pragozda gradi tipčni japonski vrt, ki se imenuje Yugiri, kar pomeni Vrt večernih meglic. Vrt slavi po svoji lepoti daleč naokoli.

K njemu pride mlada Yun Ling, da bi ga najela za to, da bi ji zgradil japonski vrt. Posvetila bi ga spominu na sestro, ki je občudovala te vrste vrtov in je umrla v japonskem taborišču.

Aritomo prošnjo odkloni; privoli pa v to, da Yun Ling postane njegova vajenka, ki mu bo pomagala pri izgradnji njegovega vrta, in se ob tem naučila umetnosti japonskih vrtov ter tako potem pridobila potrebne spretnosti, da bi sama zgradila vrt za svojo sestro.

V času, ko je vajenka pri Aritomu, se pripeti marsikaj. Tukaj je potem prostor za vse te zgodbe, ki sem jih omenila na začetku zapisa. Najzanimivejše so, seveda, tiste, ki se pletejo okrog Aritoma in Yun Ling - vsak ima svojo iz časa preden sta se srečala in tu je potem še njuna skupna zgodba. 

A svoje zanimive zgodbe imajo tudi ostali nastopajoči, na primer lastnik čajne plantaže v bližini. Preko njegove zgodbe se preselimo celo v Južno Afriko v čas Burskih vonj.

Ker pa se zgodba romana iz preteklosti spet vrača nazaj v sedanjost, imamo tudi zgodbo japonskega mladeniča, ki je na zadnji dan vojne, tik preden so Američani odvrgli atomsko bombo na Hirošimo, moral opraviti svojo nalogo kot kamikaze. To zgodbo pripoveduje bivši japonski pilot, ki potem v času po vojni raziskuje Aritomovo življenje in umetnost, ki jo je ustvaril. Izkaže se namreč, da Aritomo ni bil samo spreten graditelj vrtov, ampak tudi izdelovalec lesorezov in tetovaž. To zadnje je bilo z japonskega vidika posebno delikatna in v večini primerov sporna zvrst umetnosti, kar je spet navdih za različne zgodbe.

Njegova raziskovalna pot ga pripelje do zdaj že ostarele in bolne Yun Ling, kar omogoča novo izmenjavo zgodb, ki potem vsaka za droben korak dalje razjasni skrivnost za skrivnostjo - večinoma takšnih, ki se spletajo okrog Aritoma.

V vsaki od teh zgodb so potem skrite še druge, krajše zgodbe, ki so vse po vrsti zanimive. Segajo tudi v mitologijo. Pomagajo, da čas druge svetovne vojne na Pacifiku in prva leta po njej zaživijo pred bralčevimi očmi, kakor tudi zgodovina japonske ter kitajske umetnosti, filozofije in kulture.

Glavna junakinja, Yun Ling, je čudovito prikazana. Jasno je predstavljena njena odločnost, ki jo je spremljala vse življenje in zaradi katere je veljala za zelo dobro sodnico. Opisan je njen pogum, ki ji je omogočil, da je prebrodila najtežje trenutke svojega življenja in sploh preživela. In prikazana je njena jeza, ki je po vsem, kar se ji je pripetilo, povsem upravičena, a se zaradi njene teže ne more pomiriti in normalno živeti.

Aritomo ni tako natančno orisan. Tudi v najbolj intimnih trenutkih zgodbe ostane skrivnosten in odmaknjen. Osamljen v svoji življenjski usodi in dilemi, ki se razjasni šele proti koncu romana.

Po romanu The garden of evening mists so pri HBO leta 2019 posneli film, ki pa si ga Evropejci na platformi HBOmax žal ne moremo ogledati, saj je film na voljo le azijskemu občinstvu. Mogoče odločevalci na HBO menijo, da je tema, ki jo prikazuje film, za Zahodnjake le preveč eksotična ter nezanimiva in se filma tako ne splača uvrstiti v ponudbo izven meja Azije. 

No, jaz se s tem ne strinjam. Medsebojni odnosi med nastopajočimi, dileme, s katerimi se morajo soočiti, njihova občutja in strahovi - vse to je univerzalno in v romanu tako zelo občuteno zapisano, da je knjiga vredna branja na vseh koncih sveta. Nekatere stvari so nam namreč skupne in nanje kraj bivanje ter kulturno ozadje nimajo vpliva. Dotaknejo se nas na enak način, ker so globoko človeške in navzoče pri vseh ljudeh, neglede na to, kje živimo in kakšni smo.

Tako bi si film, ki je bil posnet po romanu, prav rada ogledala - tudi zato, ker so se ustvarjalci še posebej potrudili, da bi bil čimbolj avtentičen. Snemali so na področju Cameron Highlands, kjer se roman tudi dogaja. Za potrebe filma so zgradili hišo, ki je takšna, kot je bila hiša, v kateri je živel Aritomo, in ustvarili so japonski vrt, kakršnega si je zamislili Aritomo - kjer se tudi okoliške gore vključijo v scenografijo vrta in kjer je vsak razgled na vrt natančno premišljen in načrtovan, tako da je učinek na opazovalca kar največji. Neprecenljivo.

Pisatelj Tan Twan Eng (1972) je tako kot glavna junakinja romana Yun Ling "Strait Chinese" in tako dobro pozna razmere v Maleziji, zgodovino svoje domovine in prednikov, kar vedno uspešno uporabi za okvir svojih romanov. Vedno znova piše o tem. 

Njegove knjige so cenjene tudi preko mej Malezije. Z romanom The garden of evening mists je bil med ožjimi kandidati za nagrado man booker; njegov najnovejši roman, The House of Doors, pa najdete med letošnjimi nominiranci za to nagrado. 

★★★★★

Klaus-Peter Wolf: Ostfriesenkiller

Se spomnite enega od začetnih prizorov iz romana Tracy Chevalier, Dekle z bisernim uhanom, ko Griet (ali pa Scarlett Johansson, če ste gledali film, ki je bil posnet po romanu) seklja zelenjavo in jo glede na barvo lično ločuje drugo od druge?

Čeprav mi ne roman ali film, pa tudi holandski slikar Wermeer niso preveč pri srcu, se mi je ta prizor pred kratkim nepričakovano in zelo jasno prikradel iz spomina. In sicer ob pogledu na prostrano nebo nad Vzhodno Frizijo. 

Ostfriesland ali Vzhodna Frizija je pokrajina v severozahodnem delu Nemčije, čisto na meji z Nizozemsko.

V romanu Dekle z bisernim uhanom slikar Wermeer sprašuje družinsko služkinjo - medtem, ko le-ta seklja zelenjavo, kakšne barve so oblaki. Odgovori mu tako, kot bi odgovorila večina vprašanih: bele. Ker slikar z odgovorom ni preveč zadovoljen, Griet doda: in sive, saj bo snežilo. A kot se kmalu izkaže - in kot pravzaprav vesta oba nastopajoča, saj imata občutek za barvne nianse, se v belini oblakov skrivajo še razne druge barve - v nekaterih je nekaj zelene ali pa rumene in celo modre. Popolnoma belih oblakov je prav malo.

Wermeerjeva najbolj znana slika, kjer so upodobljeni oblaki, ima naslov Pogled na Delft. To je bila tudi najljubša slika Marcela Prousta (pisala sem o tem). Na njej nebo z oblaki prekriva več kot polovico platna.

Nebo nad Vermeerjevim domačim mestom Delft ni bistveno drugačno od tistega nad Vzhodno Frizijo, ki me je pred kratkim tako zelo prevzelo. Nemška dežela in nizozemsko mesto namreč nista daleč drug od drugega. Oba ležita ob Nordsee ali Severnem morju, zaradi česar imata veliko skupnih značilnosti. Ena glavnih je ta, da se nad njima pne nebo, na katerem se oblikujejo oblaki najrazličnejših oblik in barv. Pogosto lahko celo istočasno opazujemo tako sive nevihtne oblake, kot tudi oblake, ki so obsijani z zahajajočim soncem - tiste bele, s primesjo rumene barve, kot bi rekel Wermeer. Vse to je mogoče, ker zaradi ravne pokrajine in širnega Severnega morja vidimo zelo daleč.

Slikovito nebo, a tudi pokrajina Vzhodne Frizije sta odlično ozadje za serijo regionalnih kriminalnih romanov vzhodnofrizijskega pisatelja Klaus-Petra Wolfa. Kar osemnajst jih je in skoraj vsi so bili kmalu po izidu na seznamu najbolj prodanih knjig v Nemčiji; po mnogih pa so posneli tudi filme. Kriminalistične zaplete rešuje glavna policijska komisarka Ann Kathrin Klaasen, pomagata pa ji kolega Weller in Rupert.

Ostfriesenkiller ali Morilec iz Vzhodne Frizije je prvi roman v seriji. V tem prvem delu imamo, kakor se za take vrste romanov spodobi, poleg zanimivega kriminalističnega primera tudi možnost, da spoznamo privatno življenje glavne komisarke. 

Ann Kathrin na prvih straneh romana ravno spozna, da jo mož - po poklicu psiholog, vara z eno od svojih klientk. Ko ga sooči s tem, se mož preseli k svoji ljubici; s seboj pa vzame tudi njunega 13 letnega sina. Pravzaprav ga ne odpelje s seboj, ampak se sin sam odloči, da bo šel raje z očetom, kot pa da bi ostal pri vedno prezaposleni mami. To je za Ann Kathrin hud udarec, ki ima pomemben vpliv tudi na njeno policijsko delo in raziskovanje umorov; za potek romaneskne zgodbe pa je to zelo hvaležna tema, ki omogoča takšna in drugačna razmišljanja in ugibanja.

Plaža Norddeich
z značilnimi Strandkorb-ami
(prizorišče 2. umora)

Sicer pa se roman Ostfriesenkiller začne s še eno značilnostjo, ki jo nudi obala Severnega morja. Eden od nastopajočih, za katerega že v prvem stavku romana zvemo, da so mu ostale samo še štiri ure življenja, se namreč skupaj s priložnostno ljubimko sprehaja po morskem blatu. Wattwanderung - kot se imenuje ta izredno priljubljena oblika sprehajanja, je ob obali Severnega morja mogoča, ker sta plima in oseka precej bolj izraziti kot na primer ob Baltskem ali pa tudi Jadranskem in Sredozemskem morju. Razlika med najvišjim in najnižjim nivojem morske gladine doseže vrednosti do dveh metrov. Zaradi tega se morje ob oseki tudi za več kilometrov odmakne stran od obale in za sabo pusti obsežna območja blata, po katerem se turisti prav radi sprehajajo. V Vzhodni Friziji tako lahko ob oseki pridete peš do nekaj kilometrov oddaljenih otokov. Paziti morate samo na to, da ne padete v kakšno brezno in da vas ne ujame plima vračajočega se morja. Kajti Nordsee je lahko tudi Mordsee.

Wattwanderung

A Ulf Speicher, ki se sprehaja po morskem blatu na obali Severnega morja, ne umre zaradi moči morja in posledične utopitve; njega kar lepo ustrelijo na njegovem domu v mestu Norden. Po prvem umoru si v veliki naglici sledijo še drugi. Dokaj hitro se izkaže, da je vsem žrtvam skupno to, da so zaposleni v dobrodelni organizaciji Mavrica, ki se ukvarja s tem, da skrbi za umsko prizadete otroke in odrasle, jim zagotavlja varstvo, skrbništvo in delovna mesta ter njim in njihovim sorodnikom omogoča počitnikovanje ob Severnem morju.

Vpletenost invalidov - se pravi, pomoči in obzirnosti potrebne manjšine, daje zgodbi posebno širino. Pisatelj je imel zaradi tega veliko možnosti, da piše o tem, kdo vse in kako se lahko z umsko prizadetimi okorišča in do kakšnih nepredvidljivih zapletov lahko to vodi. Na drugi strani pa si upa napisati tudi to, da obzirnost do drugačnih ni nekaj samoumevnega in vedno upravičljivega. Predstavljena je pogosto nejasna meja med razumnostjo in umsko prizadetostjo, pa tudi med prostodušno zaupljivostjo in preračunljivostjo, dobronamernostjo in grabežljivostjo.

Romanu daje poseben čar tudi to, da bralci pogosto vemo več kot glavna komisarka Ann Kathrin Klaasen, ki umore raziskuje. Podatek, koliko ur življenja je nekomu še preostalo, oziroma kdo je naslednji na spisku tistih, ki bodo umorjeni, ustvarja posebno vzdušje. V začetku nisem bila povsem prepričana, če je dobro, da vem, kdo bo naslednja žrtev morilca in kdaj bo ta umrl, komisarka mora pa to šele ugotoviti, a od poglavja do poglavja so mi bili ti podatki vse bolj všeč in zaradi njih sem v branju dodatno uživala.

Kdo je morilec iz Vzhodne Frizije, sem uganila še preden se je to razjasnilo tudi v romanu. Preko zgodbe je nanizanih kar precej indicev, ki bralca vodijo k pravilnemu zaključku. Mogoče je namigov celo preveč - kajti glejte!- celo jaz sem uganila, kdo mori:) Vsekakor pa to ni kriminalni roman Deus ex machina, kjer bi bil pisatelj zaradi svoje nespretnosti prisiljen izmišljevati si neverjetne dogodke in vpeljevati nove osebe, da bi svojo pripoved lahko uspešno pripeljal do konca. In to je dobro.

Film, ki je posnet po romanu, dogajanje v knjigi precej poenostavlja. Izpuščen je cel odlomek, v katerem glavna komisarka zaradi dogodkov iz preteklosti, ki se tičejo njenega očeta, deluje povsem neracionalno. A to ni nič slabega. 

Tisto, kar se mi pa ne zdi v redu, je to, da so ustvarjalci filma zelo poenostavljeno predstavili odnos med umsko prizadetim, izredno lepim mladim dekletom, ki je - da je zaplet še bolj dramatičen - tudi bogata in njenimi skrbniki ter ljubimci. Ti odnosi so v kriminalnem romanu precej bolj globoko in večplastno predstavljeni kot v filmu.

No, pokrajina Vzhodne Frizije, Severno morje, sprehajanje po morskem blatu in seveda nebo z oblaki, so pa tudi v filmu čudovito prikazani. 

★★★★☆

Trajekt Frisia,
ki pluje v pristanišče Norddeich
(eden od osumljencev ga je popisal z grafitom
Nordsee ist Mordsee)

Ulf Speicher med Wattwanderung-om svoji spremljevalki - da bi jo očaral, pripoveduje različne zgodbe. Med drugim pove tudi to, da sprehajalci po morskem blatu lahko kakšno nedeljo zaslišijo pridušno zvonjenje. To naj bi se širilo iz cerkvenega zvonika ene izmed vasi, ki so pogreznjene v morsko blato.

Kakor imata vsaka legenda ali mit nekaj povezave z resničnostjo, jo ima tudi ta. 

Morje na zgornji sliki - posneti z nasipa pri Ostbense-ju, resnično prekriva ostanke kar nekaj vasi. Prebivalci so jih zapustili šele po velikih poplavah leta 1570 in se potem zatekli na območje za novozgrajenim nasipom. Ta pokrajino za njim varuje pred nevarnim Severnim morjem še danes.