torek, 31. december 2013

Moje knjige leta 2013

Ob koncu leta se spodobi pogledati malo nazaj, narediti kakšno analizo in malo razmisliti, kaj je bilo v minulem leto dobrega in kaj bi bilo fino izboljšati.

Vsako leto nekaj takega razmišljanja doleti tudi knjige - še enkrat namreč preletim knjige, ki sem jih prebrala v iztekajočem se letu in izberem tiste najboljše.

V minulem letu sem prebrala 33 knjig, kar ni posebno veliko, a bera je bila dobra. Izmed vseh prebranih knjig sem namreč težko izbrala peterico najboljših - peterico tistih, ki so me v letu 2013 najbolj zaznamovale in so pustile močno sled še dolgo po koncu branja.
Moje najboljše knjige leta 2013 so:

Vse knjige, ki sem jih prebrala v letu 2013 - kakor so si sledile od zadnje do prve prebrane v letu, pa so:

vir: NASA

 V novem letu 2014 vam želim obilo bralnih užitkov!

sobota, 28. december 2013

Charles Dickens: Božična pesem v prozi

(100 str. v zbirki)
Nekdo bi mogoče rekel, da med Dickensonovo Božično pesmijo in sentimentalnimi filmi, ki jih v božičnem času vrtijo na naših TV ekranih, ni velike razlike. Povsod namreč najdemo dokaj predvidljivo zgodbo, predvsem pa je vse tako "pocukrano", da bi zraven zelo prav prišla še ena velika brizga z inzulinom. V 21. stoletju pač gledamo filme, v 19. stoletju pa so brali knjige - ker je bila to edina, temu podobna zabava - namen in umetniška vrednost del pa naj bi bili enaki.

Pa vendar ni čisto tako. V Dickensonovi kratki zgodbi je precej več pristnega božičnega duha kot v omenjenih filmih, poleg tega pa še iskrena pisateljeva želja in prizadevanje, da bi se ta duh razširil tudi na ostale dni leta.

Charles Dickens je Božično pesem napisal za božični čas leta 1843. Za pisanje je potreboval le nekaj tednov. Zgodba je dosegla ogromen uspeh. Prvi dan je bilo prodanih 6000 izvodov, vsak naslednji dan še 1000. Izumljena je bila nova literarna zvrst. Od takrat dalje je vsak božič izdal novo božično pripoved, a vendar kljub kakovosti nobena od teh zgodb ni več dosegla uspeha Božične pesmi.

Podnaslov knjige je Božična zgodba o duhovih. Duhovi so me presenetili. Nekako mi ne gredo skupaj s krščanskim božičem. To že vem, da so bili Angleži v viktorijanskem času nori na duhove. Takrat je nastalo kar nekaj romanov na to temo. Kljub razvoju znanosti, je bil spiritualizem zelo razširjen. Mogoče je pri "izostritvi čutov" in zaznavanju duhov pomagal ogljikov monoksid, ki je nastajal v številnih plinskih svetilkah tistega časa:-) Ali pa je komaj nastala fotografija - nenatančna kot je bila, uspela prikazati kakšno senco, ki bi bila lahko duh. A da bi duhovi nastopali ravno na božični večer, se mi je vseeno zdelo precej nenavadno. Pa sem se pustila podučiti in potem izvedela, da je bilo v Angliji na božični večer pripovedovanje zgodb o duhovih nekaj zelo običajnega. Božični čas je namreč tako svet, da si hudobni duhovi ne upajo na plan in je zato takrat povsem varno govoriti in pripovedovati o njih.

V Božični zgodbi nastopajo štirje duhovi, ki eden za drugim na božični večer obiščejo skopuškega, zoprnega, pohlepnega, trdosrčnega in neusmiljenega Ebenezerja Scrooga. Z grožnjo, potovanjem v preteklost, drugačnim pogledom na sedanjost in s tem, da omogočajo tudi pogled v prihodnost, povzročijo, da se Scrooge spremeni. Zgodba je optimistična in polna upanja. Pokaže, katere stvari v življenju so najpomembnejše. Potrdi, da za srečo ni potrebno veliko in da denar ni zagotovilo zanjo. Z drobnimi dejanji pozornosti in dobrote pa se lahko delajo čudeži.

V zgodbi je seveda, kot se literarnemu obdobju spodobi, tudi veliko idealiziranja - predvsem pri opisovanju družinskega življenja najrevnejših, kar bi koga lahko motilo. (Tukaj pride prav tista brizga z inzulinom;) Poleg tega je v knjigi nekaj pripomb, ki so bile v Dickensonovem času aktualne in so zvenele še kako hudomušno in pikro, zdaj pač nič več - a vse to preveč ne moti in ne jemlje veselja do branja.
Vsekakor pa ta zgodba naznanja začetek sekularnega praznovanja božiča, ko v ospredje namesto praznovanja Kristusovega rojstva, stopita družinsko praznovanje, pogled na minulo leto in skrb za revne.

Božična pesem v prozi je prijetno in primerno branje za ta čas v letu. V ljudeh krepi dobre lastnosti in nas spominja na to, da smo le sopotniki na isti poti in da je za vse nas ugodno, da si na tej poti med seboj pomagamo.
Pri tem pa je dobro vedeti tudi to, da Charlesa Dickensa ne gre podcenjevati - kakor tudi on ne podcenjuje svojih bralcev (za razliko od Dana Browna, ko že ravno pišem o tem). Njegov stil pisanja, zapleteni stavki in neobičajne besedne zveze namreč zahtevajo pozornega in zbranega bralca.
Tako smo se pri nas enega teh večerov lotili glasnega branja zgodbe, a skupaj prišli le do konca prve kitice in pojave prvega od duhov. Čeprav je zgodba postajala vse zanimivejša, je način pisanja takšen, da današnjim otrokom ni več blizu (pa čeprav naj bi Božična pesem po eni izmed kategorizacij spadala med knjige za otroke od 9 do 13 let). Tako je bila mami določena, da knjigo prebere do konca in nato pove kratko obnovo:)
No, pa smo si - v skladu z današnjim časom;) poleg tega ogledali še animirani film Roberta Zemeckisa iz leta 2009, ki je bil narejen po Dickensonovi Božični pesmi. Pa je bilo tudi v redu.

Charles Dickens 1812-1870

torek, 17. december 2013

Feri Lainšček: Orkester za poljube

(232 strani)
Roman je iz cikla knjig Zapisani v Ptuj. Slovenske pisatelje so naprosili, naj napišejo romane, ki bodo, kot so zapisali, mesto Ptuj trajnostno umestili na evropski literarni zemljevid. Miha Remec je napisal znanstvenofantasični roman Mitrejin koder. Zdenko Kodrič je prispeval roman postavljen v sedanji čas - naslov je Nebotičnik Mitra, roman Janija Virka, Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim, pa se dogaja v srednjem veku. Knjigo Janija Virka sem se v lanskem letu namenila prebrati, saj me tematika in čas, ki ju je izbral za roman, zanimata, a žal ni šlo. Že tam okrog 20. strani mi je bilo jasno, da knjiga ni zame.

S knjigo Ferija Lainščka Orkester za poljube je drugače. To je precej boljša knjiga; upam si celo trditi, da je najboljša iz cikla.

Postavljena je v prve mesece leta 1929, ko se je poslavljala ena najhujših zim, kar so jih ljudje s Ptujskega pomnili. Kralj Karadžordžević je spremenil ustavo in Slovenci naenkrat niso več živeli v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, pač pa v Kraljevini Jugoslaviji. Družba je bila v globoki recesiji, ki je bila posledica gospodarske krize. Vzporednice z današnjim časom tako ni težko potegniti. Tudi takrat je kriza najbolj prizadela najrevnejše; bogati so živeli nepremenjeno dalje oz. so kakšno malenkost celo pridobili - na primer pridobili so še večjo moč nad drugimi, šibkimi člani družbe, kar je v knjigi lepo prikazano.
Bil pa je to tudi čas, kot piše avtor, v katerem se je vračalo veliko mrtvecev. Dobesedno. Vsaj kot duhovi; glede na opise v knjigi pa je čisto mogoče, da so bili tudi iz mesa in krvi. Več ljudi jih je videlo ali slišalo istočasno:)

V ta čas je ujeta mlada vdova Tereza, ki je poleg vse nesreče, ki jo prinaša vdovstvo, izgubila še delo. Razlog za izgubo dela v ptujski hiralnici, je bil sicer precej nenavaden, skoraj sveteniški in malo verjeten, a recimo, da bi se to res lahko zgodilo. Zanjo se je potem zavzel bogat dobrotnik - mogočen mož, ki v hranilnici odloča o tem, kdo bo dobil posojilo in kdo ne (to so vedno pomembni možje:o). Izgleda zelo iskren, nesebičen in nevsiljiv. Razvijanje odnosa med njim in Terezo je skoraj do konca tankovestno in tankočutno grajeno ter predstavlja eno izmed boljših plati knjige. Je pa svet takšen, da se za vsako stvar prej ali slej izstavi račun. Tudi v tem primeru.

Mrtvec, ki se vrača k Terezi, je njen pokojni mož. Pavlek je umrl med splavarjenjem po Dravi. Zdi se, da je bila to le še ena nesreča na reki, a ko se zgodba razvija, prihajajo na plan stvari, ki na njegovo smrt mečejo dodatno temno senco - Pavlek pa kot da je zaradi tega ujet v našem svetu in ne more ne v pekel, ne v nebesa. Tako postopa po Terezini spalnici, igra harmoniko pod njenim oknom, se prevaža preko Drave in se vsiljuje v njene sanje.

Njegove račune poravna Tereza. Kako to stori, mi ni všeč. Sama bi knjigo drugače zaključila. Mislim, da Terezino dejanje ni v skladu z njeno osebnostjo ter njenim dotedanjim vedenjem in življenjem. Ali pač? Kaj pa vem. Na trenutke Tereza namreč deluje zelo nasprotujoče, skoraj shizofreno. Tako pravi, da ne veruje v Boga, ki dopušča toliko zla na svetu, kmalu za tem pa hlepi po spovedi in redovniškem življenju. Kot kakšna naivna najstnica ne vidi, v kaj se razvija njen odnos z dobrotnikom, a potem zna na vse skupaj gledati popolnoma racionalno in neprizadeto. Enkrat ji je mnenje drugih ljudi zelo pomembno, drugič spet je do tega povsem (preveč) ravnodušna. Spet enkrat je popolnoma prepričana v živo resničnost pokojnega moža, drugič se ji zdi samoumevno, da gre le za norčevanje in da se nekdo preprosto izdaja za njenega moža. Ne bi rekla, da je to njeno nasprotujoče se vedenje znak razvoja ali zorenja osebnosti. Čisto mogoče je, da je res shizofrena oz. vsaj malo nora, v kar so nekateri v romanu tudi prepričani. Sicer pa je meja med duševnim zdravjem in boleznijo tanka - berite Stanko Hrastelj in njen roman Igranje.
Če gradimo na predpostavki bolezni, je tudi poteza zdravnika in redovnic iz hiralnice ob koncu knjige, ko so računi poravnani in Tereza pomirjena, razumljiva, sicer pa, kar se mene tiče, ne.

Če oris glavne junakinje, ki deluje preveč razpršeno in premalo verodostojno, ni najboljši, je pa v knjigi idealno ujet duh časa. To pisatelj doseže s posebnim stilom pisanja, pri katerem uporablja številne starinske besede in načine izražanja. Takšen način pisanja je zelo na mestu in omogoča, da se z izredno lahkoto prestavimo skoraj 80 let v preteklost. S tem je uspešno opravljeno ogromno in težko delo, ki je pri zgodovinskih romanih verjetno eno najpomembnejših. V skladu s tem arhaično zvenijo tudi dialogi in so zaradi tega sijajni. Z veseljem sem jih brala.

Med kandidati za kresnika 2014 je Orkester za poljube prva knjga, ki sem jo prebrala. Glede na prebrano ne sodi le med deseterico, pač pa tudi med finaliste za nagrado - v to sem prepričana. Čeprav so osebe malce slabše orisane, je to dobra knjiga. Mrtvečevo prikazovanje me začuda ni motilo. Glavna odlika knjige je pa vsekakor oris časa dogajanja, ki je presenetljivo podoben današnjemu času. Ob tej knjigi si tudi zlahka predstavljam, kaj je menil Dan Brown v Infernu (oprostite primerjavi!), ko je napisal, da ljudem, ki se borijo za golo preživetje - pa naj bo to zaradi prenaseljenosti ali zaradi revščine, ni težko delati smrtnih grehov.

Feri Lainšček (1959)

torek, 10. december 2013

Dan Brown: Inferno

(727 str. Large print)
Potrudila sem se, da v tem zapisu ni nobenega SPOILERJA, oz. pokvarka ali kakorkoli že se temu reče v slovenskem jeziku. Torej, če preberete ta zapis, ne boste izvedeli nič takšnega, kar bi vam lahko zmanjšalo užitek pri branju - v zapisu ni nobenih pomembnih podatkov o poteku zgodbe, nepričakovanih preobratih, izjemnih odkritjih, pač pa le zelo splošni občutki in opažanja, ki so me spremljali pri branju. Opisana je osrednja tema romana, za katero pa tudi v knjigi zvemo že kmalu po začetku in nima pomembnega vpliva na potek zgodbe oz. je lahko celo zavajajoča.


Jasno je, da Dan Brown ve, kako napisati svetovno uspešnico. Zna izbrati zanimivo temo, zna primerno zapletati zgodbo in jo prekinjati na tistih mestih, ki pustijo bralčevo radovednost ravno prav nepotešeno, da se knjigo težko odloži. Dogajanje je postavljeno v turistično zanimive kraje. Navzoča je ljubezenska zgodba. Vse skupaj pa ni preveč zapleteno. No, dogajanje se že zapleta in to na precej nenavadne načine, a bralcu je vse zelo lepo in večkrat razloženo, tako da pretirana uporaba možgan pri branju knjige ni potrebna.

Osrednja tema romana je vredna razmisleka. Eksponencialna rast prebivalstva na Zemlji je zaskrbljujoča stvar, pred katero si vsi zatiskamo oči. Vodi v nekaj, kar je podobno Dantejevemu Peklu. Promoviranje kontracepcije in drugih oblik zmanjševanja rodnosti so, ko malo premisliš, res samo lastno slepenje, da pač nekaj delamo za rešitev problema, a v resnici nam je še kako jasno, da proti rasti prebivalstva kaj prida ne pomagajo. Z našimi ukrepi tudi ne uspemo občutneje zmanjšati količine CO2 v ozračju ali zagotoviti racionalnejše uporabe pitne vode. Zdravimo simptome, na bolezen samo pa ne uspemo pomembno vplivati. Edina prava rešitev v tem primeru bi bilo tako le drastično znižanje števila prebivalcev - najbolje s pomočjo kakšne hude, smrtonosne bolezni. Na takšen način bi ne samo rešili vse probleme, ki so posledica prekomernega naraščanja števila prebivalcev, ampak bi rodu ljudi, ki bi po tako korenitem ukrepu ostal, omogočili nov razcvet - t.i. transhumanizem - nekaj podobnega, a še boljšega, kot je bila renesansa, ki je sledila obdobju kuge v srednjem veku.
To je tema, okrog katere se poigravajo v knjigi Inferno. Nekateri zaključki so sicer precej za lase povlečeni in načrt, kako to izvesti, na robu znanstvene fantastike, pa vendar je vse skupaj dovolj realno, da lahko Dan Brown o tem napiše knjigo;)

Robert Langdon, glavni nastopajoči, na katerem vse zdrži ali pa propade, mi je bil pravzaprav všeč. Ne vem sicer, kakšen je bil v prejšnjih romanih serije (Inferno je namreč prva knjiga Dana Browna, ki sem jo prebrala), a rada sem poslušala njegova razmišljanja o umetnosti, slikah, kipih, trgih in cerkvah, pa čeprav se mi je istočasno zdelo tudi precej smešno, da ima med begom, ko mu gre dobesedno za življenje, čas razmišljati o teh stvareh. A brez takšnih ovinkov seveda knjiga ne bi bila to, kar je.

Knjiga tudi ne bi bila tipična knjiga Dana Browna, če slavni harvardski profesor ne bi ves čas raziskoval in razkrival različnih simbolov ali izrekov ter bežal od ene do druge znamenitosti, po možnosti preko skrivnih prehodov. A pozoren bralec hitro ugotovi, da je vse raziskovanje in hitenje z enega na drug kraj brez pravega pomena in bolj ali manj le samo sebi namen. Super inteligentni znanstvenik, predan svojemu poslanstvu, se v resnici nikolil ne bi ubadal s tako nepomembno stvarjo kot je ta, da bi Langdonu zastavljal uganke in ga pošiljal na pot od enega do drugega umetniškega predmeta. A kaj bi Dan Brown potem sploh pisal?

Nujni sestavni del knjige je tudi mlada, lepa in izjemno inteligentna profesorjeva spremljevalka Sienna Brooks. Ker ne morem, da je ne bi primerjala z zelo podobnim ženskim likom iz knjige Oliverja Pötzscha, Die Ludwig-Verschwörung, sem z njo kar zadovoljna. Zadovoljivo dobro je prikazana - če nismo preveč zahtevni, začuti se njena inteligenca, pa tudi ljubezenski zgodbi povezani z njo sta čisto ok. Knjigi D.Browna in O.Pötzscha sta istega žanra in imata podobne ambicije, a zlahka se opazi, koliko večji mojster pisanja je Brown v primerjavi z nemškim pisateljem.

Dogajanje Inferna je postavljeno v čudovite Firence, nekaj malega pa tudi v Benetke in Istanbul. Obiščemo glavne znamenitosti mest, kar je zanimivo, a brez prave globine. Podatki, s katerimi nam postreže avtor, so namreč povprečno razgledanemu bralcu že bolj ali manj znani in tako skoraj dolgočasni. Lahko se celo ugane, katera turistična znamenitost bo naslednja postaja na Langdonovi poti. Predvsem v Istanbulu je bilo vse skupaj zelo predvidljivo. Vseeno pa sem prepričana, da turistične agencije v Firencah, Benetkah in Istanbulu že pripravljajo vodene oglede po poteh Brownovega Inferna. In zanimanja zanje ne bo primanjkovalo.

Vsekakor pa bo zanimivo, ko bodo po knjigi posneli tudi film! To bo predvidoma konec leta 2015, spet s Tomom Hanksom v glavni vlogi. Fajn bo na enem samem mestu videti vse opisane znamenitosti. Končno bom lahko videla, pa čeprav samo posredno, kar si že dolgo želim, "corridoio vasariano" na Ponte Vecchio, ki je najstarejša umetnostna galerija na svetu. Pa čeprav bosta Langdon in Sienna le hitela po njem in za natančnejši ogled ne bo veliko časa.

Inferno je soliden (še zdaleč pa ne odličen) izdelek svojega žanra. Že od nekdaj ne cenim knjig, ki za svojo berljivost potrebujejo nove in nove preobrate v zgodbi. Teh je v tej knjigi občutno preveč. Poleg tega ne maram knjig, ki večino časa načrtno zavajajo bralca in manipulirajo z njim. To se mi zdi ponižujoče - kakor se mi zdi ponižujoče tudi to, da se podcenjuje bralčev intelekt in se določeni dogodki v knjigi vse prepogosto ponavljajo. Sicer pomemben video posnetek si tako v knjigi ogledamo najmanj štiri- ali petkrat, tako da je še najbolj ležernemu in nezbranemu bralcu jasno, zakaj gre.
Zanimiva se mi je zdela izbira osrednje teme romana - prekomerna rast prebivalstva na Zemlji; precej manj pa predlagana rešitev perečega problema, ki je povsem necivilizacijska in med drugim zanika tudi kakršno koli potrebo po zdravnikih in medicinskem znanju.

Dan Brown (1964)

ponedeljek, 2. december 2013

Albert Camus: Tujec

(77 strani)
7. novembra je minilo sto let od rojstva Alberta Camusa. To in izbor njegove knjige Tujec za knjigo meseca novembra v bralnem klubu časopisa Guardian, sta bila dovolj velika razloga, da sem knjigo po več kot dvajsetih letih ponovno prebrala.
Ponovno brati knjigo, ki je bila obvezno branje v srednji šoli, je zanimiva izkušnja. Večina knjig, ki sem jih morala takrat prebrati, me ni ganila. Le redke so bile tiste, ki so na meni pustile trajen pečat (npr. Vojna in mir), druge pa so nekako šle mimo mene, ne da bi se pomembno menila zanje. Ena od teh knjig je bila Veliki Gatsby, druga Tujec. Velikega Gatsbyja sem letos ob novi filmski priredbi romana (v naslovni vlogi Leonardo di Caprio) ponovno prebrala. Knjiga me je tokrat navdušila in brala sem z velikim užitkom. Nekako sem pričakovala, da bo tako tudi pri Tujcu. A o kakšnem užitku, ki bi spremljal branje Tujca, tokrat ni bilo sledu.

Vendar pa to ne izključuje dejstva, da je knjiga dobra! Cenim pisatelja, ki je uspel nekaj takega kot je roman Tujec - z vso svojo filozofijo in dvoumnostjo - spraviti na papir. Ni čudno, da je  roman ena najpogosteje citiranih in proučevanih knjig 20. stoletja.
A zame je bilo branje romana Tujec velika muka. Prvi del knjige je bilo težko brati zaradi življenjske filozofije glavnega junaka, drugi del je bilo težko brati zaradi krivičnosti družbe in previsoke kazni, ki so jo naprtili glavnemu junaku, mladeniču Meursaultu.

Meursault zbuja nelagodje. Brezbrižen je do vsega. Nič mu ni pomembnejše od drugega. V življenju nima nobenega cilja ali ambicij, nič ga ne zanima.Vseeno mu je za dekle, s katero je v zvezi. Ob materini smrti ne čuti nič posebnega. Brez težav sestavi pismo, ki bo prijatelju omogočilo, da pretepe svoje dekle. Kot opravičilo za umor navede žgoče sonce in vročino (halo?). V življenju ne vidi nobenega smisla in ga tudi ne išče. Popolna ignoranca do vsega.
Pa vendar - in tukaj se začne Camuseva genialnost - ni vse tako zelo preprosto. Meursault je tudi izredno iskren človek, ki ni prav nič hinavski. Vedno pove resnico, pa čeprav bi ljudem okrog njega prijalo slišati kaj drugega. Poleg tega ima kljub vsej brezbrižnosti do sveta izredno rad življenje. Ko opazuje ulico pred stanovanjem, kjer živi, neznansko uživa, pa čeprav se tam ne dogaja nič posebnega - enostavno uživa v trenutku sedanjosti. Ko je v ječi, pogreša podobe narave, pogreša kopanje v morju, nasmeh in obleke svojega dekleta Marije. Opisi njegovega veselja do osnovne biti življenja so najlepši odlomki knjige.

Zaradi tega nedolžnega veselja do najpreprostejših stvari, ki jih prinaša življenje, se smrtna obsodba za nenaklepni umor zdi še posebno krivična in pretirana. Lecimerstvo meščanske družbe se dokončno razgali, ko se izkaže, da je pravzaprav obsojen zato, ker je mamo poslal v hiralnico, ker na njenem pogrebu ni jokal in ker se je dan po materinem pogrebu ljubil z dekletom ter gledal film s Fernandelom. Umor "Arabca" kot da ni pomemben.
Vendar pa - spet - kljub vsemu je petkrat ustrelil v človeka in med prvim in drugim strelom je za trenutek okleval, kar nenaklepnost umora postavlja pod vprašaj. In tudi njegova brezbrižnost in ignoranca nista popolni. Ob koncu knjige tudi on vzkipi in se razjezi. To se dogodi ob obisku duhovnika, ki ga želi pregovoriti k zadnji spovedi. Ali je to upor ali le razdraženost ob "posliljevanju" z Bogom ni važno - tudi Meursoaultova življenjska filozofija ima razpoke.

Roman Tujec je brez dvoma klasika in eden najpomembnejših romanov 20. stoletja. Vzdušje v romanu, glavni junak in meščanska družba so briljantno prikazani in orisani. Preprost stil pisanja je v skladu z vsebino. Eksistencialna filozofija ima manj pomembno mesto kot leposlovne značilnosti romana. Zaradi vsega tega sem se neposredno po končanem branju odločila, da knjigo ocenim z najvišjo možno oceno. Potem pa je minilo nekaj dni in moja ocena je vztrajno drsela navzdol. Ne morem namreč dati petice knjigi,  ki mi vzbuja nelagodje in ima za glavnega junaka človeka, ki bi se mu v realnem življenju - če bi bilo le mogoče - izognila v velikem loku.

Albert Camus (1913-1960)

četrtek, 28. november 2013

Costa 2013(shortlist) in IMPAC 2014(longlist)

Literarna nagrada costa je med angleškimi bralci zelo priljubljena - bolj kot booker. Obe nagradi se podeljujeta za posebno dobre oz. izstopajoče angleške knjige preteklega leta, vendar pa pri costi žirija poleg literarne kakovosti knjige, ceni tudi to, da je knjigo še posebno prijetno brati. Prejemniki nagrade costa k branju tako ponavadi pritegnejo širši krog bralcev kot nagrada booker.

Nagrada se podeljuje v več kategorijah: za roman, za romaneskni prvenec, za biografijo, za poezijo in za otroško knjigo. Zanima me predvsem prva kategorija. Med finaliste za Costa Novel Award 2013 so se uvrstile naslednje knjige:

  • Kate Atkinson: Life After Life 
  • Bernardine Bishop: Unexpected Lessons in Love 
  • Maggie O'Farrell: Instructions for a Heatwave 
  • Evie Wyld: All the Birds, Singing 

Po bežnih predstavitvah posameznih knjig se mi izbor zdi zelo zanimiv in vse štiri knjige vredne branja.
O Kate Atkinson in njenem delu Life After Life ne bi izgubljala besed. Omenjala sem jo že ob nominacijah za druge literarne nagrade. Nikjer ji ni uspelo, da bi zmagala, tako da upam, da ji bo uspelo pri costi. Zaslužila bi.
Bernardine Bishop (1940-2013)
V knjigi Unexpected Lessons in Love avtorica piše o dveh ženskah, ki se srečata v čakalnici pred zdravniško ordinacijo, obe z diagnozo rakovega obolenja. Postaneta veliki prijateljici in gresta skupaj, ne samo skozi izkušnjo bolezni, pač pa tudi skozi njuna doživljanja materinstva in ljubezni. Bernandine Bishop je v juliju letos tudi sama umrla za posledicami raka, tako da je delo avtobiografsko. Čisto mimogrede, a zanimivo,  Bernardine Bishop je bila leta 1960 priča na sodnem procesu, kjer so ocenjevali pohujšljivost knjige Ljubimec lady Chaterley
Roman Instruction for a Heatwave pripoveduje o izginotju Roberta Riordana, ki svoji ženi pove, da gre kupit časopis, a se potem več ne vrne domov. Družina ga išče in ugiba, kje je. Izkaže se, da žena o izginotju ve več kot ostali in več kot je pripravljena priznati.
All the Birds, Singing je delo mlade pisateljice Evie Wyld (ki je uvrščena na seznam najperspektivnejših pisateljev mlajših od 40 let - Granta 2013) in govori o ženski, ki živi na neimenovanem angleškem otoku, sama s svojim nekoliko divjim psom in ovcami. S takšnim življenjem je zadovoljna, dokler se ji ne začnejo dogajati čudne stvari.

Katero knjigo bom prebrala? Ne vem še. Odločitev je težka. Mogoče bom počakala do januarja, ko bodo razglasili zmagovalce posameznih kategorij in se potem odločila za zmagovalko - če to ne bo odlična Kate Atkinson, ki sem jo že prebrala;)
Ko bodo izbrali zmagovalke posameznih kategorij, bodo izmed njih določili še absolutno zmagovalko, 2013 Costa Book of the Year.


Zdaj pa še na kratko o nagradi IMPAC - s posebnim zadovoljstvom, ker je med kandidati za nagrado tudi slovenski pisatelj. IMPAC Dublin Literary Award je najpomembnejša in denarno najbogatejša (zmagovalec dobi 100 000 evrov) mednarodna nagrada za roman v katerem koli jeziku, ki pa mora biti dosegljiv tudi v angleškem jeziku. Romane nominirajo javne knjižnice. Na longlisti 152-ih knjig, ki so jo pred kratkim objavili, je tudi roman Miha Mazzinija Nemška loterija. V angleščino ga je prevedla Urška Zupanec.
Na slovenskem je ta prestižna nominacija ostala bolj ali manj prezrta. Mogoče je vzrok za to v tem, da  na seznam kandidatov za nagrado ni tako zelo težko priti. Potrebna je le nominacija ene izmed javnih knjižnic - v primeru Nemške loterije je bila to Knjižnica Otona Župančiča. Večji problem je verjetno loviti časovne roke, ki jih postavlja pravilnik o podelitvi nagrade - se pravi poskrbeti, da je knjiga pravočasno prevedena v angleščino in potem tudi izdana - uvrstitev na seznam kandidatov za nagrado je tako kljub vsemu precejšen dosežek.
Finalisti za nagrado bodo znani 9. aprila, zmagovalec pa 12. junija 2014.


sreda, 20. november 2013

Boštjan Videmšek: Upor: Arabska pomlad in evropska jesen


(379 strani)
Knjige sem se lotila s skepso in nezaupanjem. Nekaj časa je samo ležala na naši mizi ali pa sem je prenašala v nahrbtniku, ne da bi jo odprla in začela brati. Boštjan Videmšek mi je bil znan. Prebrala sem kar nekaj njegovih poročil z vojnih območij in si tako uspela ustvariti mnenje o njegovem delu, njem samem, njegovem prepričanju in svetovnem nazoru. V marsičem sva si različna. Poznala sem njegov stil pisanja, ki je čisto v skladu s fotografijami njega samega;)

Ko pa sem končno le začela z branjem, me je čakalo (prijetno) presenečenje. Tako tekočega in gladkega branja - vsaj na začetku posameznih odlomkov - nisem pričakovala.Všeč mi je bila že izbira začetnega citata Mihaila Bakunina o uporu, ki je naravna značilnost življenja. Tudi črv se obrne pod nogo, ki ga drobi...
Sledi predgovor, ki ga je napisal Slavoj Žižek. Tega sem preskočila. Želela sem si ustvariti povsem neodvisno mnenje o knjigi, ne da bi me obremenjevalo stališče katere koli takšne ali drugačne mnenjske avtoritete.

Avtorjev uvod, ki sledi, je po mojem mnenju svojevrsten višek knjige. Na nekaj straneh je povzeto dogajanje na severu Afrike in Bližnjem vzhodu v letih od 2011 do 2013, v času t.i. arabske pomladi in evropske jeseni. Pridana je avtorjeva analiza dogodkov in njegovo mnenje, pričakovanja. Brala sem z zanimanjem. Še posebej začetni deli posameznih odsekov uvoda so mi bili všeč s svojo jasnostjo in avtorjevo ostrino dojemanja. Na žalost pa po teh začetnih analizah dogajanja avtorja malo zanese, čustva se razplamtijo in vse skupaj postane malo preveč ogorčeno in jezno. Vseeno pa ostane briljantnost stavkov kot je npr.: Digitalna generacija je za ceno svojih življenj odšla na analogne ulice. Ali pa: Nedemokratične sile so v Egiptu zavladale z demokratičnimi sredstvi.

Uvodu sledijo poglavja, posvečena posameznim državam: Egiptu, Libiji, Siriji, Grčiji, Španiji, Cipru in na koncu tudi Sloveniji. Zgradba vseh poglavij je enaka in zelo smiselna. Zaradi takšne zgradbe je sicer nekaj ponavljanja, a nič hudega. Najprej lahko preberemo uvod - pregled dogajanja, nato pa sledijo kratki prispevki, ki so nastali na osnovi predhodnih avtorjevih člankov v časopisu Delo. Večinoma gre za osebne zgodbe neposrednih udeležencev upora. Zgodbe so zanimive in omogočajo svojevrsten in enkraten vpogled v življenje ključnih prič dogajanja. Precej zanimivo. Motilo me je edino to, da so bili sogovorniki izbrani pretirano enostransko. Kakor da bi avtor iskal in upošteval samo tiste ljudi, katerih besede se skladajo z njegovimi lastnimi prepričanji.

Osebno me je najbolj zanimal prispevek o Egiptu. Egipt je dežela, ki me fascinira že od otroštva. Starodavna civilizacija ob Nilu, ki je vso svojo kulturo vklesala v kamen, gradila spomenike, za katere mnogi še vedno dvomijo, da so jih zmogli postaviti sami, le s svojim lastnim znanjem in močjo, je občudovanja vredna. In potomci ustvarjalcev tako enkratne kulture že samo zaradi tega vedno znova pritegnejo mojo pozornost. Ko sem s prebiranjem intimnih zgodb Egipčanov spremljala potek egiptovske revolucije in žalostno usodo mladih ljudi, ki jim je bila revolucija ukradena, me je spremljala ena sama misel - ta, da se zgodovina ponavlja. Dogajanje me je namreč zelo spominjalo na dogodke opisane v knjigi Naguiba Mahfouza, Kairska trilogija - posebno na dogajanje v tretji knjigi z naslovom Cukrarska ulica. V Egiptu se je že večkrat množično protestiralo in demonstracije so bile pogosto krvavo zadušene; v Egiptu se je že poskušalo uvesti demokracijo - pa ni šlo takrat - pred skoraj sto leti, in ne gre sedaj.

Sicer pa je potek dogodkov v arabskih državah vedno sledil zelo podobnemu vzorcu: najprej veliko navdušenje nad uspehi upora (nad odstavitvijo diktatorja s prestola), ki mu sledi postopna umiritev čustev in nezmožnost zapolnitve praznega prostora, ki je nastal. Takšen položaj potem vedno znova izkoristijo oportunisti, ki z uporom nimajo nič. Sledi razočaranje in nezadovoljstvo ljudi, ki je pogosto še večje kot je bilo pred uporom. Ta vzorec dogajanja je v knjigi večkrat odlično prikazan. Avtor se tega dobro zaveda in zato mi je še toliko manj jasno, od kod izvira njegova navdušenost nad revolucijo, ko se vendar vedno znova izkaže, da se z njeno pomočjo prav nič ne reši ali izboljša.

Na koncu knjige je omenjena tudi Slovenija in njene štiri "vseslovenske vstaje". Uvod v poglavje je odličen. Odličen prerez dogodkov, tudi avtorjeva analiza - do tam, ko predsednik borčevske organizacije omeni, da bi bilo fino, da bi bila predsednica vlade ženske, in se avtor čudi, kako je mogoče, da se ob tako pomenljivo izjavo nihče ni obregnil, še posebej zato, ker smo premierko potem tudi res dobili. No, kmalu za tem pa žal stavki spet postajajo vse krajši, brez glagolov, z veliko klicaji, z jezo. Zaključki postajajo vse manj logični in pričakovanja ter želje za prihodnost Slovenije (in Evropske unije) nerealni.

V knjigi so zbrane tudi fotografije Jureta Eržena, ki primerno popestrijo besedilo in pripomorejo k dodatnemu vidiku predstavitve dogajanja. Dobre so, postavljene na primerna mesta (ko je govor o 16-letniku, ki bi se rad boril, je poleg še fotografija oboroženega najstnika). Smolo imajo samo nekatere od tistih fotografij, ki so postavljene na dve sosednji strani. Osrednji motiv se namreč zlahka izgubi v stiku med stranema (primer str. 100 in 101, ali pa 340 in 341), kar je škoda.

Naj zaključim. Odličen pregled dogajanja. Poznavanje vzrokov, ki so pripeljali do upora. Ganljive osebne zgodbe vpletenih. Vendar pa tudi malo čudni zaključki in izpeljave dogajanja, predvsem pa povsem nerealna pričakovanja in želje povezane z arabsko pomladjo in evropsko prihodnostjo. Socializem namreč ne pomeni rešitve. In jeza povezana z revolucijo tudi ne. Jaz sem bolj za evolucijo, če je seveda dopuščena.
Izjemno cenim avtorjevo empatijo do žrtev vojne in žrtev izkoriščevalnih političnih elit - to je v današnjem času redkost, ki jo je vredno izpostaviti - njegovo iskreno prizadevanje za socialno državo in pravičnost. Konec koncev pa spoštujem tudi to, da njegove besede niso mlačne, kakršne so pri večini nas ostalih. A to gorkost besed bi veljalo usmeriti drugače in drugam.

Boštjan Videmšek

četrtek, 14. november 2013

Sprehod po frankfurtski knjigarni

Brez asociacij na Frankfurtski knjižni sejem. Bila je to povsem običajna knjigarna na železniški postaji, ki sem jo obiskala, ker je imel ICE proti Würzburgu pol ure zamude (tudi v Nemčiji je to mogoče;-)

Prva stvar, ki mi je padla v oči, so bile ogromne količine najraznovrstnejših revij, ki so zapolnjevale več kot dve tretjini knjigarne. Pa kdo vse to bere, mi je nehote in tako klišejsko šlo skozi možgane. A s to mislijo se nisem predolgo ukvarjala. Napotila sem se proti delu s knjigami:)

Knjige. Nekatere so bile razstavljene na povzdignjenih mestih. Bilo je kar nekaj lestvic največjih uspešnic. Nekatere od knjig so trenutno hit tudi pri nas, nekaterih pa v naših knjigarnah ni najti.

Terézia Mora s svojim delom Das Ungeheuer, je bila na izpostavljenem mestu. Za prejemnico Deutscher Buchpreis je to pričakovati. Poleg nje - malo manj vidno, je bilo razstavljenih še ostalih pet finalistk za nagrado, zraven pa še Daniel Kehlmann. Le-ta se s svojim najnovejšim romanom F sicer ni uspel uvrstiti med finaliste za nemško knjižno nagrado, vendar pa je D. Kehlmann, ki ima kar nekaj svojih del prevedenih tudi v slovenščino, literarna zvezda in si zasluži posebno mesto. Poleg njegovega najnovejšega romana je bilo tako brez težav opaziti tudi ostala njegova dela.

Nemški knjigotržci so aktualni in med dobro vidnimi knjigami so bile tudi vsaj tri zbirke kratkih zgodb Alice Munro, letošnje Nobelove nagrajenke za literaturo, med njimi tudi Zu viel Glück, ki sem jo ravnokar prebrala v slovenskem prevodu - naslov je Preveč sreče.
Posebno mesto med knjigami je imela - tako kot trenutno tudi pri nas, najnovejša knjiga Khaleda Hosseinija, v nemščini z naslovom Traumsamler , v slovenščini z naslovom In v gorah odzvanja.
Zlahka sem opazila tudi Inferno, Dana Browna. Pa Jojo Moyes z Ein ganzes halbes Jahr (v slovenščini Ob tebi), ki je nasploh največja nemška uspešnica letošnjega leta. Kar nekam domače sem se počutila ob tem in bila vesela, da so naši prevajalci in založniki tako hitri pri prevodu in izdaji novih knjig.

Razstavljena je bila tudi najnovejša knjiga Stephana Kinga, Doctor Sleep (naslov nemškega prevoda je enak angleškemu originalu); te knjige pa v slovenskem prevodu še nimamo.

Prijetno presenečena sem zagledala izdajo knjige The Unlikely Pilgrimage of Harold Fry oz. v nemščini Die Unwahrscheinliche Pilgerreise des Harold Fry, ki je prvenec angleške pisateljice Rachel Joyce, s katerim se je lansko leto uvrstila na "long list"-o za bookerja. Knjigo sem v originalu prebrala in mi je bila precej všeč. Zanimivo, da je knjiga med Nemci požela toliko navdušenja, da je na knjižnih policah že peta! izdaja v dobrem letu dni.

Sicer pa je bilo med uspešnicami razstavljeno še nekaj nemških prevodov angleških knjig. Kaže, da tudi Nemci, tako kot Slovenci, radi prevajajo dela Iana McEwna. Na dokaj vidnem mestu je bila namreč njegova najnovejša knjiga, v angleščini Sweet Tooth, v nemščini Honig. V slovenščini je (še) nimamo.

Moji hčerki pa je med razstavljenimi uspešnicami, prevodi, padla v oči knjiga, ki je do sedaj nisem poznala. Na naslovnici je bila slika smpatičnega mačka rumenkaste barve, naslov knjige pa je Bob, der Streuner: Die Katze, die mein Leben veränderte. Knjiga je bila Spieglov Bestseller in je avtobiografska zgodba Jamesa Bowna o nenavadnem prijateljstvu med moškim, ki se je znašel na cesti in mačkom, ki mu je rešil življenje.

Mene je pa nasmejala drobna dvojezična nemško-angleška knjiga Wie man Deutscher wird / How to be German. Napisal jo je tridesetletni angleški pisatelj Adam Fletcher, ki se je pred nekaj leti iz Cambridga preselil v Leipzig, ne da bi dobro vedel, kam se odpravlja.
V 50-ih korakih so na zabaven način predstavljene značilne lastnosti Nemcev. Pri tem je zanimivo ugotavljati kaj vse se Angležu pri Nemcih zdi nenavadno, nam Slovencem pa je to bolj ali manj nekaj običajnega. Avtorja zabava npr. to, da Nemci v stanovanju uporabljajo copate in da imajo zakonske postelje po dve vzmetnici in je vsak v takšni postelji ležeč pokrit s svojo odejo. Čudo vseh čud, ki ga je treba omeniti, se mu zdijo okna "na klip", ki so tudi pri nas nekaj običajnega, Angleži jih pa ne poznajo. Bo že tako, da je slovenski način življenja veliko bolj podoben nemškemu kot pa angleški nemškemu.
Opisani so tudi sicer splošno znani stereotipi o Nemcih kot so ti, da so točni, da vse natančno načrtujejo, da si ne drzneje preko prehoda za pešce, če gori rdeča luč in da - seveda! - imajo zelo radi svoje avtomobile. Omenjene pa so tudi nekoliko manj znane stvari kot sta pozdrav "Mahlzeit", pa ljubezen do Apfelsaftschorl-a in tako naprej.
Knjiga A. Fletcherja še zdaleč ni še ena v vrsti knjig o nemških stereotipih, ki jih opisuje Ausländer. Adam Fletcher se je resnično vživel v življenje v Nemčiji, kjer so ga zelo toplo in prijazno sprejeli - bolj kot si je to zaslužil, sam napiše. Tudi knjiga je napisana v takšnem stilu - izredno zabavno, a vendar prav nič žaljivo; je topla, prizanesljiva, z obilo angleškega humorja in z ljubeznijo do Nemčije, ki je postala pisateljev dom.

četrtek, 7. november 2013

Alice Munro: Preveč sreče

(399 strani)
Kanadska pisateljica Alice Munro je dobila letošnjo Nobelovo nagrado za literaturo. Zaslužila si jo je s svojimi sijajnimi kratkimi zgodbami, ki jih piše že vse življenje. Imenujejo jo tudi "Čehov našega časa". Čehova je sicer po mojem mnenju nemogoče doseči, a vendar je oznaka nekako na mestu in Nobelova nagrada je prišla v prave roke.

Zbirka Preveč sreče vsebuje njene pozne zgodbe.V trenutku so mi bile všeč. Že po nekaj stavkih prve zgodbe sem bila presenečena nad jasnostjo in natančnostjo izražene misli. Drznost, s katero Alice Munro zareže v samo jedro dogodka, ki ga vzame  v središče svoje zgodbe, me je osupnilo. Brez leporečenja in nepotrebnega okraševanja je bralec pahnjen v samo srčiko različnih človeških dram. Te drame so na prvi pogled nepomembne in obrobne, a Alice Munro zna iz njih izbrskati tisto, kar dela življenje posebno in iz njih izluščiti človeške modrosti, ki jih nekako slutimo, a jih sami ne uspemo izraziti.

Kratke zgodbe te zbirke imajo marsikaj skupnega. Dogajajo se na kanadskem podeželju, preprostim ljudem - predvsem ženskam, ki živijo svoja mala, nepomembna življenja. Vsaj kdo od nastopajočih ima opraviti z lesom - ga seka, obdeluje, barva ali iz njega nekaj izdeluje. V skoraj vsaki zgodbi je navzoč preobrat. Ponavadi se zgodi proti koncu zgodbe in pomeni katarzo ali celo razsvetljenje, ki ljudem pomaga živeti dalje.

Ob prebiranju zgodb me je nekaj še posebno vznemirilo. To je popolna odsotnost opisovanja čustev in občutij glavnih junakov, kar pa še zdaleč ne pomeni, da se ne ve, kaj in kako nastopajoči občutijo! V zgodbah Alice Munro težko najdemo stavke kot so: vesela je bila, strah ga je bilo, a vendar prav dobro vemo, kdaj kdo prekipeva od sreče in kdaj drugi prebledeva od strahu. Da se lahko kaj takega napiše, je potrebno mojstrstvo, ki ga premorejo le veliki umetniki. Alice Munro to uspe in zaradi tega je vredna občudovanja. Vendar pa kljub temu nisem prepričana, da mi je takšen način opisovanja človeških čustev všeč. Včasih zaradi takšnega načina pisanja dogajanje izpade brezčutno ali celo kruto - kar mogoče v nekaterih zgodbah resnično tudi je (npr. zgodba Otroške igre), vedno pa ne.

Zgodba, ki odstopa od ostalih, je naslovna zgodba, Preveč sreče. Opisuje zadnje dni življenja ruske matematičarke Sofije Kovalevske. Rada bi napisala slavne in znane matematičarke - naziv, ki bi ga um, kakršen je bil um Kovalevske, vsekakor zaslužil, a čas, v katerem je živela, ji tega naziva ni zmogel pripeti. Ženske v drugi polovici 19. stoletja enostavno še niso smele biti pomembne znanstvenice. Spremljamo jo na potovanju z Azurne obale, kjer je bila na oddihu z moškim, s katerim nima povsem običajne zveze, proti Stockholmu, kjer je zaposlena kot predavateljica na univerzi. Med potjo se spominja dogodkov iz preteklosti in razmišlja o svojem življenju. Iz zgodbe je jasno razvidno, kako Alice Munro Kovalevsko občuduje in kako se je poglobila v njeno življenje, preštudirala pisma, ki jih je pisala. Vendar pa je to po mojem mnenju vseeno najšibkejša zgodba zbirke.

Zgodba, ki mi je bila najbolj všeč, je tista z naslovom Leposlovje. Pretresla me je. Zgrozila sem se ob spoznanju, kako zelo smo lahko ravnodušni do drugih in povsem nezavedno brezčutni in grobi do ljudi, ki so v naši bližini. Mimogrede jih lahko s svojo ignoranco globoko ranimo. Če se svojega dejanja mogoče nekoč celo zavemo, se iz tega kljub vsemu težko česa naučimo. Slabi vzorci medčloveških odnosov se nadaljujejo.

Alice Munro in njene kratke zgodbe iz srca priporočam. So skoraj idealne v pretanjenem raziskovanju bogastva človeškega življenja. Znajo izpostaviti tisto, kar v življenju in ljudeh slutimo, a si ne znamo jasno predstavljati. Edina malenkost, ki me je mogoče motila, so nenavadni orisi čustvovanja in občutenja, ki junake zgodb v določenih trenutkih prikazujejo kot grobe in krute, kar pa pravzaprav sploh niso.

Alice Munro

četrtek, 17. oktober 2013

Prestižne literarne nagrade v zadnjem tednu

Bilo jih je kar nekaj. Dobile so jih ženske, kar je (še vedno) po svoje presenetljivo. A pojdimo lepo po vrsti. V pisanju tega pregleda neznansko uživam:)

Terezia Mora
Tik pred začetkom Frankfurtskega knjižnega sejma so podelili Deutscher Buchpreis, ki je nemška različica nagrade booker. Izmed šesterice so izbrali zmagovalko, knjigo Terezie Moro, Das Ungeheuer - po slovensko Pošast. Prebrala sem odlomek iz dokaj obsežne knjige in bila s prebranim zelo zadovoljna. Dogajanje poteka na dveh nivojih - en nivo je pripoved moža, ki s pepelom svoje žene potuje po Vzhodni Evropi in obuja spomine, drugi nivo je ženin dnevnik. Slog pisanja mi je bil zelo všeč, umirjen in eleganten. Knjiga vsekakor obeta.


Alice Munro
Ob koncu prejšnjega tedna so podelili Nobelovo nagrado za literaturo.  Dobila jo je Alice Munro, kanadska pisateljica kratkih zgodb. Do sedaj je nisem poznala in takoj po razglasitvi zmagovalke, sem si izposodila eno od dveh v slovenščino prevedenih zbirk njenih kratkih zgodb in začela z branjem. Zgodbe so me v trenutku posrkale vase s svojo preciznostjo in domačnostjo. Sijajne so! Zelo spominjajo na zgodbe Williama Trevorja, ki je tudi odličen pisatelj kratkih zgodb in kratkih romanov. Tako Trevorja kot Munrojevo upravičeno nazivajo "sodobni Čehov". Alice Munro je menda ob letošnjem kandidiranju za Nobelovo nagrado premagala glavnega favorita Harukija Murakamija. Če je to res, sem komisiji za odločitev glede nagrajenca neznansko hvaležna - odločitev je po mojem okusu. Edina stvar, ki me ob podelitvi letošnje nagrade žalosti, je ta, da je zdaj skoraj popolnoma jasno, da William Trevor Nobelove nagrade za literaturo ne bo dobil. Gospod je namreč že precej v letih in v bližnji prihodnosti še ene nagrade piscu kratkih zgodb pač ni pričakovati.


Eleanor Catton
Predvčerajšnjim so podelili najbolj cenjeno nagrado za angleško literaturo v zadnjem letu - The Man Booker Prize. Konec julija je bila najprej izbrana trinajsterica kandidatov za nagrado, ki se je v začetku septembra skrčila na šesterico finalistov. Zdaj smo dobili zmagovalko. Pri izbiri letošnjega bookerja je veljalo reklo: "Kjer se za nagrado prerivata dva, tretji dobiček ima". Za nesporna favorita sta na vseh forumih in v vseh člankih pomembnih angleških literarnih revij veljala Jim Crace z romanom Harvest in Colm Toibin z romanom The Testament of Mary. Zmagala pa je do sedaj najmlajša dobitnica bookerja, ki je obenem napisala do sedaj najobsežnejše z bookerjem nagrajeno delo - to je Eleanor Catton z romanom The Luminaries. Kot sem že omenila, gre za nekakšno viktorijansko kriminalko s pridihom mistike in astrologije, ki glede na prebrani izvleček veliko obeta. Knjiga Ruth Ozeki: The Tale of the Time Being  ki je bila tudi med finalisti in je edina knjiga med nominiranci, ki sem jo v celoti prebrala, je med poznavalci obveljala za "outsajderja". Pa se s tem ne morem strinjati. Ruth Ozeki je po mojem mnenju v svoji knjigi ustvarila eno najvznemirljivejših fikcijskih najstnic in to ni kar tako.


Dan pred podelitvijo bookerja pa je bila podeljena še ena sicer povsem neformalna, a zelo zanimiva nagrada. To je Not the Booker Prize. Podeljuje jo časopis Guardian s pomočjo svojih bralcev. Nagrada je lonček za čaj ali belo kavo z logotipom Guardiana:) in seveda slava, ki jo nagrada prinese. Nagrada je namenjena temu, da se izpostavi angleške romane lanskega leta, ki so bili ob izbiri kandidatov za bookerja spregledani. Dela smo nominirali bralci Guardiana. Pravico do glasovanja je imel vsak, ki je napisal kratek "review" svojega nominiranega dela. Tako je nastala longlista. Iz te liste so potem izbrali šest romanov, ki so dobili največ nominacij. Ta šesterica je bila naslednja:

  • Neil Gaiman: The Ocean at the End Of The Lane
  • Kate Atkinson: Life After Life
  • Lucy Cruickshanks: The Trader Saigon
  • Suzie Tullett: Little White Lies and Butterflies
  • Zoe Venditozzi : Anywhere's Better Than Here
  • Meike Ziervogel: Magda

Dan pred podelitvijo pravega bookerja pa so komisija treh najbolj natančnih literarnih kritikov izmed bralcev, urednik bralnega krožka in bralci, ki so predstavljali glas ljudstva, izbrali zmagovalko. To je postala Kate Atkinson s svojim romanom Life After Life, ki sem ga tudi sama prebrala in mi je bil izredno všeč. Tako je odlična Kate Atkinson dobila vsaj majhno uteho za to, da je bila - po mojem mnenju - krivično izključena iz konkurence za letošnjo nagrado The Man Booker Prize.

nedelja, 13. oktober 2013

Oliver Pötzsch: Die Ludwig-Verschwörung

(420 strani)
Zarota, imenovana Ludvik, bi bil mogoče slovenski naslov tega zgodovinsko-kriminalnega romana. Zarota se spleta okrog razvpitega in tudi pri nas precej znanega Ludvika II Bavarskega - graditelja pravljičnih gradov na Bavarskem, do katerih tudi naše turistične agencije rade zapeljejo svoje goste. Neuschwanstein, Linderhof, Herrenchiemsee in Falkenstein so imena gradov, ki jih je Ludvik gradil in nikoli povsem dogradil, saj je zmanjkalo denarja, pa tudi potrpežljivosti bavarske politične elite, ki je le težko prenašala zapravljivost in potratnost svojega veličanstva.

Neprijeten položaj so rešili tako, da so kralja razglasili za norega, ga odstavili s položaja in nastavili novega kralja. Vendar pa se zgodba o pravljičnem kralju s tem še ne konča. Dogodki, ki so sledili, burijo duhove že več kot 100 let. Ludvik je namreč tri dni po tem, ko je bil razglašen za norega, skupaj s svojim zdravnikom odšel na sprehod v okolico gradu, kjer je bil zaprt. Nekaj ur pozneje so trupli obeh mož našli v bližnjem jezeru. Rezultat dokaj hitre (in površne) kriminalistične preiskave je bil, da je Ludvik najprej zadavil svojega zdravnika in se nato še sam utopil v jezeru.
To je uradna razlaga dogodkov - ki je dokaj neverjetna.... Voda v jezeru je namreč segala samo do pasu in Ludvik je bil dober plavalec, ki bi se v takšnem jezeru težko utopil. Obleke, v katere je bil Ludvik tragičnega dne oblečen, so skrivnostno izginile - mogoče zato, ker so bili na njih sledovi krogel in krvi. Lahko bi naštevali še naprej - mnogo je stvari, ki so ostale nepojasnjene in tako postale idealna podlaga za nastanek najrazličnejših teorij zarote. Da je bil Ludvik umorjen, ne pa da je naredil samomor, so ljudje začeli govoriti že kmalu po njegovi smrti.

Tudi Oliver Pötzsch, prav tako kot Ludvik aristokratskega rodu, čeprav iz druge bavarske plemiške družine, ni bil zadovoljen z uradno razlago dogodkov. Tudi njega fascinira Ludvik II Bavarski in tudi on dopušča možnost zarote. Zaradi tega je nastal pričujoči roman, ki pa na žalost ni prav nič izviren ali kako drugače izstopajoč. Pisatelj bavarskega kralja jemlje v bran (kaj pa drugega) in ga želi prikazati kot sicer malo ekscentričnega, a nikakor ne norega človeka. Poudarja njegovo romantično in umetnosti predano naravo, a pri tem na žalost ni preveč uspešen. Vsaj mene ni prepričal. Ludvik se mi še vedno, tudi po tem ko sem prebrala knjigo, zdi duševno neuravnovešen in nesposoben vladanja - ravnanje njegovih ministrov pa zelo na mestu.
Ludvik II Bavarski (1845-1886)

Zgodba je bila celo meni, ki sicer le redko uganem razplet kriminalnih zgodb, dokaj predvidljiva. Poleg tega je v njej polno naključij, ki so s svojo neverjetnostjo skoraj žaljiva do bralca.
Dogajanje se seli iz 19.stoletja, kamor nas popelje skrivni zapis ene izmed prič dogodkov povezanih s kraljevo smrtjo, v današnji čas, ko malce sociofoben lastnik antikvariata v Münchnu, Steven Lucas, nenadoma postane tarča zlikovcev, ki mu - ne da bi vedel zakaj, strežejo po življenju.
Steven Lucas bi mi pravzaprav moral biti všeč, saj je velik biblofil, ki bi za knjigo, ki bi jo odnesel na samotni otok, izbral Čarobno goro Thomasa Manna, vendar pa sem s pomočjo Oliverja Pötzscha ob njem ostala mrtvo hladna.
Pri razjasnjevanju dogajanja Lucasu pomaga privlačna mlada ženska, ki sama zase pravi, da je zelo pametna - moški ji menda v hitrosti mišljenja in sklepanja ne morejo slediti:) in je zato brez resnega partnerja(!), a njene inteligence v knjigi ni zaznati, pa če si še tako pozoren. Pač pa je kombinacija mlajše ženske in starokopitnega moškega srednjih let sumljivo podobna raziskovalnemu paru v Da Vincijevi šifri.
Na žalost je tudi sicer podobnost obeh knjig pogosto prav smešna! Tudi v Pötzschjevi knjigi je polno simbolov, ki jih je potrebno razvozlati in celo sorodstvene povezave glavnih vpletenih se razpletejo podobno kot pri Danu Brownu, le da v nemški knjigi to pač ne more biti presenečenje.

V romanu najdemo tri ljubezenske zgodbe - dve v 19. in eno v 21. stoletju, a nobena si pravzaprav ne zasluži naziva ljubezenska. Med zaljubljenci ni zaznati nobene kemije in bralca mora pisatelj dobesedno prepričevati v to, da kdo do koga nekaj čuti.

Edina dobra stran romana tako ostaja le kraj dogajanja. To so Ludvikovi pravljični gradovi in bavarska pokrajina v vznožju Alp. Tekom knjige se selimo iz Linderhofa na Herrenchiemse in nato v Neuschwanstein, vse skupaj pa se zaključi ob ruševinah Falkensteina. Skupaj z glavnimi protagonisti romana obiščemo vse slavne in znane grajske sobane, umetne jame in vrtove, obedovalnice na drevesu ter občudujemo pokrajino v ravno pravem trenutku dneva, da zasije v polni lepoti. In vse to brez nadležne družbe številnih turistov. To ni ne vem kaj, a vendar dovolj, da se je knjigo splačalo prebrati.

P.S. Glede na Cobiss je ena izmed knjig dokaj slavnega nemškega pisatelja Oliverja Pötzscha prevedena tudi v slovenščino. To je Rabljeva hči in je prav tako zgodovinska knjiga. Dogajanje je postavljeno v čas tridesetletne vojne - malce pred čas Visoške kronike. Menda je precej boljša od knjige Die Ludwig-Verschwörung.

Oliver Pötzsch (1970)

torek, 24. september 2013

Thomas Mann: Doktor Faustus

(594 strani)
Knjigo sem izbrala, da bi se znebila neprijetnega okusa, ki mi ga je pustila knjiga Arnolda Stadlerja Smrt in jaz, midva in da ne bi izgubila zaupanja v nemško književnost. Thomas Mann je namreč eden mojih najljubših pisateljev in njegova Čarobna gora je moja (verjetno) najljubša knjiga vseh časov.

Roman Doktor Faustus ima vse značilnosti Mannovega pisanja in je zato izjemna knjiga. Vendar pa sem tokrat naletela na nekaj težav, zaradi katerih pri branju nisem tako zelo uživala kot vedno znova uživam v Čarobni gori. A to je moja pomanjkljivost in ne pomanjkljivost knjige.

Kot že naslov pove, se zgodba suče okrog stare nemške legende o Faustu, ki sklene pogodbo s hudičem - v zameno za svojo dušo uspešni genij, ki pa je nezadovoljen s svojim življenjem, od hudiča pridobi vse znanje sveta in vse možne življenjske užitke. Te teme so se v svojih delih lotili že mnogi različni umetniki pred Thomasom Mannom, a tako "nemško nemška" kot je knjiga Doktor Faustus ni nobeno drugo delo na to temo.

Umetnik, ki v tej knjigi sklene pakt s hudičem, je nadarjen mlad nemški skladatelj Adrian Leverkühn. Hudičeva ponudba je tukaj malo drugačna kot v drugih delih o Faustu. Hudič Adriana zapelje z obljubo, da njegovo življenje naslednjih 24 let (do 48. leta starosti) ne bo mlačno, brezizrazno in povprečno - nekaj česar si noben umetnik ne želi, pač pa bo v naslednjih letih življenja doživljal mogočne občutke zadovoljstva, ki mu jih bo nudila briljantna ustvarjalnost (kar sicer ne bo nujno povezano z zunanjo slavo), ki pa bodo prekinjeni tudi z obdobji globokih padcev, hudih izgub in telesnih bolezni. A v čem je sploh razlika - bolečina ali užitek - občutja so enaka, meni hudič.

Opis prvih 24 let Adrianovega življenja mi je delal preglavice. Zorenje mladega človeka v glasbenika, njegova vzgoja in izobraževanje, vsi dogodki, ki so vplivali  na njegovo odločitev, da je postal skladatelj, se me niso preveč dotaknili oz. so me skoraj dolgočasili. Na glasbo, skladanje, vrste glasbenih del se namreč popolnoma nič ne spoznam. Tako sem imela velike težave, ko se je bilo potrebno vživeti v muke komponiranja in se prebiti preko obsežnih poglavij, kjer se razpravlja npr. o tem, zakaj ni Beethoven h klavirski sonati opus 111 napisal še tretjega stavka. Prepričana pa sem, da bi glasbeno izobražen bralec v teh poglavjih zelo užival. Precej bližje bi mi bilo, če bi Mann za osrednjega junaka svojega dela izbral kakšnega drugega umetnika, npr. pisatelja ali pa vsaj slikarja. A kot je omenjeno nekje v romanu je biti glasbenik "redkejše in zanimivejše. Slikarjev je toliko kot marjetic"  in literarnih junakov predanih tej umetnosti prav toliko ;)

Pogovor s hudičem je svojevrsten višek romana. Grozljivost dogodka je mojstrsko prikazana. Adrian ni takoj za to, da bi sklenil dogovor, a hudič ga zvito pregovori. Ves pogovor je mogoče razumeti tudi kot privid, ki je posledica Adrianove sveže okužbe s sifilisom in s tem povezane prizadetosti centralnega živčevja. To se mi je dopadlo. Knjiga tako obdrži svoje realistične značilnosti.

Thomas Mann 1875-1955
Po pogodbi s hudičem knjiga steče  in uživanje v Mannovi genialnosti razkrivanja človeškega sveta se lahko začne:) V zgodbo se vključijo še druge osebe, vsaka s svojo pripovedjo in usodo. Subtilno se razpravlja o homoseksualnosti. Izredno občuteno je pisano o prijateljstvu. Mann uspe prijateljevo izdajo, ki se nam zdi vsega prezira vredna, omiliti in razložiti, kar je zelo težka naloga.
Eden najlepših odlomkov knjige je del, ki govori o Adrianovem nečaku. Adrian je dečka zelo vzljubil, a tragičnost zgodbe zaslutimo dokaj hitro, saj je bila ena od Adrianovih zaobljub hudiču tudi ta, da v življenju nikoli ne bo nikogar resnično ljubil.

A vendar vse te odlične stvari niso tisto, kar me je v knjigi najbolj navdušilo. Tisto, kar mi je bilo najbolj všeč, je bila predstavitev nemštva ali nemške duše, kot to označi pisatelj. To omogoča sijajna okvirna zgodba. Adrianovo življenje namreč opisuje njegov vdani mladostni prijatelj okrog 15 let po skladateljevi smrti, v času proti koncu druge svetovne vojne, ko se je že vedelo, da bodo Nemci vojno izgubili. Pisanje prijateljevega življenepisa pripovedovalcu predstavlja uteho in beg iz krutega časa, v katerem živi.

Z okvirno zgodbo je zelo lepo predstavljena razlika med Nemčijo pred prvo svetovno vojno, ko so "pravica in zakoni, svoboda in človeško dostojanstvo v deželi uživali še dovolj ugleda" in Nemčijo v času nacizma, ko so tudi Nemci kot narod na nek način s tem, da so omogočili ustoličenje Hitlerja prodali svojo dušo hudiču. Možna pa je, kot omeni pripovedovalec, še primerjava s tretjo Nemčijo - Nemčijo, ki jo doživlja bralec, se pravi v mojem primeru sodobno Nemčijo. In res, tudi današnja Nemčija kaže vse lastnosti t.i. nemštva in velike tendence Nemčije, da prodre izven svojih meja - tokrat ne z orožjem, ampak s svojo veliko gospodarsko močjo in napredkom.

Pripovedovalec okvirne zgodbe je precej bolj prijetna osebnost kot Adrian - človekoljuben, prijazen, sočuten, ljubezniv, predvsem pa velik nasprotnik nacizma. Je odličen opazovalec sveta okrog sebe in pogosto zaupnik drugim ljudem - Adrianu še najmanj.
Adrian pa je v nasprotju s tem - in kar pri genijih pogosto najdemo - dokaj nadut in nečimeren, sebičen, ravnodušen do ostalih in brezčuten. Šele na koncu, ob prijateljevanju z nečakom, se izkaže, da je zmožen tudi ljubiti in zaradi tega mogoče njegova duša na koncu kljub pogodbi s hudičem ne bo pogubljena.

Knjigo sem prebrala v nemškem mestu Würzburg, ki je odlična prispodoba tiste "tretje nemške zgodbe" - zgodbe bralca, ki bere Doktor Fausta v času Nemčije prihodnosti. Mesto je v knjigi omenjeno v enem samem stavku in sicer blizu zaključka, ko se pripovedovalcu zdi, da je vsega konec - konec je z Würzburgom in konec je z Nemčijo. Ob tem zapisu je imel Mann v mislih dogodke, ki so se zgodili 16.marca 1945, ko je bilo srednjeveško mesto Würzburg, ki sicer ni imelo prav nobenega vojaško-strateškega pomena, v borih 20-ih minutah popolnoma uničeno. Po bombardiranju je bilo porušenih 90% stavb v mestu in ubitih 5000 ljudi. Američani, ki so čez nekaj tednov prišli v mesto, so menili, da je mesto nemogoče obnoviti in predlagali, da vse ostane tako kot je -  v ruševinah, ki naj postanejo simbol nesmiselnosti vojne in svarilo prihodnjim rodovom.
Pa se Würzburžani s tem niso strinjali in v naslednjih letih potrdili, da Nemčija in nemštvo kljub uničujoči izkušnji z nacizmom in pogodbi s hudičem še nista mrtva. Obračunali so s svojo preteklostjo ter natančno in z velikimi napori, predvsem pa z občudovanja vredno voljo mesto obnovili, da so danes glavni zgodovinski spomeniki v mestu takšni kot so bili pred bombardiranjem. Mesto je ohranilo svojo dušo. Nemčija je tudi zaradi tega postala zgodba o uspehu in na to bil bil ponosen tudi Thomas Mann.
    
foto: hermiona
Katedrala Sv. Kilijana v Würzburgu aprila 1945 in septembra 2013

četrtek, 12. september 2013

Deutscher Buchpreis 2013 - šest romanov v finalu


Tudi nemško pišoči pisatelji se potegujejo za nagrado podobno bookerju. Nabor in izbor knjig potekata le malenkostno drugače. Nagrada je cenjena, a še zdaleč ne tako prepoznavna kot booker.

Založbe iz nemško govorečih držav - Nemčije, Avstrije in Švice, nominirajo po dva svoja romana v nemškem jeziku, ki sta (ali bosta) izšla od oktobra preteklega do septembra tekočega leta. Iz tega nabora knjig sedemčlanska komisija sredi avgusta sestavi "longlist" (tudi Nemci uporabljajo ta angleški izraz) dvajsetih naslovov. Skoraj istočasno kot pri bookerju pa je tudi pri Deutscher Buchpreis razglašena "shortlist". Od včeraj je tako znana šesterica najboljših romanov v nemškem jeziku izdanih zadnje leto. To so:
  • Mirko Bonné: Nie mehr Nacht (Schöffling & Co.) 
  • Reinhard Jirgl: Nichts von euch auf Erden (Hanser) 
  • Clemens Meyer: Im Stein (S. Fischer)  
  • Terézia Mora: Das Ungeheuer (Luchterhand)
  • Marion Poschmann: Die Sonnenposition (Suhrkamp)   
  • Monika Zeiner: Die Ordnung der Sterne über Como (Blumenbar) 
Uravnoteženost in zahtevnost - naj bi bili značilnosti letošnjih finalistov. Pisateljice in pisatelji so enakomerno zastopani, enako je tudi mlajših in starejših avtorjev. Vse knjige naj bi bile za knjižne sladokusce. Avtorji bestselerjev - npr. med njimi tudi pri nas znani Daniel Kehlmann, se niso uspeli uvrstiti med finaliste.

Eden glavnih favoritov za končno nagrado naj bi bil najmlajši finalist, Clemens Meyer s svojim romanom Im Stein, ki pripoveduje o življenju prostitutk in njihovih oskrbnikov v sodobnem nemškem (prej vzhodnonemškem) mestu.
Zelo hvaljen je tudi Mirko Bonné z romanom o umetniku in njegovem nečaku, ki obiščeta kraj izkrcanja zaveznikov leta 1944; kraj pa je povezan tudi s samomorom sestre oz. matere obeh protagonistov.
Knjiga Reinharda Jirgla je znanstvenofantastični roman, ki se dogaja v 23. stoletju na Marsu.
Monika Zeiner se je med finaliste uvrstila s svojim prvencem.
Deli Terézie Mora in Marion Poschmann sta cenjeni predvsem zaradi njunega jezika in načina pisanja. Terézia Mora je tudi edina finalistka, ki ima kašno od svojih del prevedeno v slovenščino (roman Vsak dan).

Zmagovalec bo razglašen na predvečer odprtja Frankfurtskega knjižnega sejma, 7. oktobra.

sreda, 11. september 2013

Man Booker Prize 2013 - Shortlist


Quality comes in different forms and in 2013 there is plenty of it about. - See more at: http://www.themanbookerprize.com/news/man-booker-shortlist-2013#sthash.4bRiYGxe.dpuf
Quality comes in different forms and in 2013 there is plenty of it about.
- See more at: http://www.themanbookerprize.com/news/man-booker-shortlist-2013#sthash.4bRiYGxe.dpuf
Quality comes in different forms and in 2013 there is plenty of it about.
- See more at: http://www.themanbookerprize.com/news/man-booker-shortlist-2013#sthash.4bRiYGxe.dpuf
"Quality comes in different forms and in 2013 there is planty of it about."

Pa jih imamo - finaliste za letošnjo nagrado booker! Trinajsterica se je skrčila na naslednjih šest finalistov:
  • NoViolet Bulawayo: We Need New Names (Chatto & Windus)
  • Eleanor Catton: The Luminaries (Granta)
  • Jim Crace: Harvest (Picador)
  • Jhumpa Lahiri: The Lowland (Bloomsbury)
  • Ruth Ozeki: A Tale for the Time Being (Canongate)
  • Colm Tóibín: The Testament of Mary (Viking)
Zadovoljna sem.
Najprej zato, ker je Ruth Ozeki prišla med finaliste. Njena knjiga  A Tale for the Time Being (sicer edina knjiga z longliste, ki sem jo prebrala) je sijajna knjiga. Prijeten glas japonske najstnice, ki veje iz knjige, me je očaral. Na Ruth Ozeki, ki jo do sedaj nisem poznala, bom v prihodnosti še posebej pozorna.

Ostalih knjig s seznama nisem prebrala; sem pa prebrala njihove odlomke in nekaj kritik, tako da mi tudi ostale knjige niso več  povsem tuje. Na splošno lahko rečem, da so skoraj vse zanimive in vabijo k branju. So zelo raznolike.Vsaka je presežek na svoj posebni način.

Jim Crace je prispeval najbolj angleško delo. Dogajanje v knjigi Harvest je postavljeno v osamljeno, od ostalega sveta ločeno kmetijo v Angliji 18. stoletja, kjer se s prihodom treh tujcev začnejo dogajati nenavadne stvari. Jim Crace je za mnoge glavni favorit za končno nagrado.
Prvenec We Need New Names  pisateljice NoViolet Bulawayo (kakšno ime!) prinaša nekaj zimbabvejskega, Jhumpa Lahiri  z The Lowland pa diha indijsko.

Knjigi, ki ostaneta, sta tisti, ki mi trenutno najbolj burita duha in me skoraj silita k branju (prijeten občutek).
The Testament of Mary je evangelij oz. bolj pravilno zaveza Device Marije, ki Jezusovo mati (pričakovano) prikazuje povsem drugače, kot je to zapisano v Svetem Pismu. Po kratkem romanu je bila že odigrana tudi gledališka igra, ki je med nekaterimi kristjani izzvala burne odzive in bila zato kar hitro umaknjena z odrov. Glede na to dogajanje mi je nekako jasno kaj piše v knjigi, predvsem pa kako to piše, pa sem malo zadržana in se branja knjige (še) nisem lotila.
Eleanor Catton je do sedaj najmlajša finalistka za nagrado booker - stara je šele 27 let. Roman The Luminaries se dogaja v sredini 19. stoletja na Novi Zelandiji, ko je tam divjala zlata mrzlica. Nastopa 12 različnih moških, ki so vsak na svoj način udeleženi pri nenavadnih dogodkih v domačem mestu. Gre za nekakšno viktorijansko kriminalko s pridihom mistike - tematika, ki me je všeč in me spominja na Wilkie Collinsa. Če knjiga ne bi bila tako dolga - preko 800 strani, bi jo sigurno že prebrala.

Dobitnik bookerja bo razglašen 15. oktobra.