Zora Neale Hurston: Their Eyes Were Watching God

(227 str.)

To je lepa ljubezenska zgodba, ki je bila dolga leta krivično spregledana.

Zora Neale Hurston je afro-ameriška pisateljica, ki je pisala v obdobju t.i. Harlemske renesanse, v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja. V tem obdobju so v Združenih državah Amerike nastajala najboljša literarna dela temnopoltih avtorjev, ki so bila cenjena tako pri bralcih kot pri kritikih. Na Zoro Neale Hurston so po prvih uspehih njenih knjig, kmalu povsem pozabili. Zadnja leta svojega življenja se je preživljala kot sobarica, pokopali pa so jo v neoznačenem grobu. Vzrok za to, da je izginila z ameriškega literararnega neba, je bilo prav gotovo to, da je pisala netipično "črnsko" literaturo.

Roman Their Eyes Were Watching God je njeno najboljše delo. Pripoveduje o življenju mlade in lepe, prav tako pa tudi odločne in samosvoje temnopolte ženske Jany Crawford ter njenih treh moških. Že kot najstnica se je na babičino željo poročila s starejšim moškim - dobro stoječim farmarjem. Babici, ki je večino svojega življenja preživela še v suženjstvu, se je takšna poroka zdela idealna. A Jany - sicer zdaj gmotno dobro preskrbljena, v zakonu brez ljubezni ni mogla živeti. Kmalu je od svojega moža pobegnila in to s čednim, izobraženim ter ambicioznim Joyem Starksom. Ta je s svojimi sposobnostmi in Janyjino pomočjo kmalu postal župan enega prvih, popolnoma temnopoltih mest v Združenih državah Amerike - Eatonvilla na Floridi. A tudi v tem zakonu Jany ni bila srečna. Motila jo je popolna podrejenost možu. Jany je bila sposobna in pametna ženska, ki bi bila lahko v drugem času podobno uspešna kot njen mož, a v prvi polovici 20. stoletja se je od nje pričakovalo predvsem to, da bo tiho in da se bo držala doma. Mož tudi ni odobraval njenega druženja z ostalimi ljudmi v mestu, saj se za županovo ženo to ni spodobilo.

Srečo je Jany našla šele s tretjim moškim, ki je vstopil v njeno življenje. To je bil Tea Cake. Ja, tako mu je bilo ime:-) A ime ni bilo tisto, kar ga je delalo posebnega in neprimernega za Jany. Nenavadna imena so imeli tudi mnogi drugi temnopolti moški - imenovali so se npr. Motor Boat, Stew Beef ali pa Sop-de-Bottom. Nenavadno je bilo to, da je bil precej mlajši od nje, bistveno temnopoltnejši in povsem brez denarja. A vendar je bil to moški - čeprav ne brez napak, ob katerem je Jany končno polno zaživela. Vsi njeni talenti in vse njene želje "so se razcveteli kot popki na hruški v zgodnji pomladi". Z njim je odšla na pot - tako fizično (iz osrednje Floride v južni, močvirni del Evergladesa) kot duhovno, na kateri se je iz zavrtega bitja spremenila v pogumno in odločno žensko, ki je vedela, kaj hoče in se je vsega tega tudi polotila. Moč za svoja dejanja je črpala iz ljubezni do Tea Cakea, njegova ljubezen pa jo je podpirala in ji pomagala preko preprek.

Slog pisanja je izredno poetičen. Navzoč je preko cele knjige in ne samo ob opisovanju velike ljubezni med Jany in Tea Cakom. Kot primer naj navedem odlomek, ki govori o tem, kako na življenje gledajo moški in kako to delajo ženske. Stoji na samem začetku romana. Rada bi ga podala v slovenščini, a ga ne znam primerno prevesti. Torej v angleščini:

"Ships at a distance have every man's wish on board. For some they come in with the tide. For others they sail forever on the horizon, never out of sight, never landing until the Watcher turns his eyes away in resignation, his dreams mocked to death by Time. Thats is the life of men. Now, women forget all those things they don't want to remember, and remember everything they don't want to forget. The dream is the truth. Then they act and do things accordingly."

Takšnemu pisanju stojijo nasproti dobesedni navedki iz dialogov med posameznimi nastopajočimi. Ti so povsem drugačni od lirične tretjeosebne pripovedi. Napisani so v pogovornem jeziku, ki so ga uporabljali temnopolti prebivalci južnih predelov Združenih držav Amerike. Težko jih je bilo brati in razumeti. Potem ko sem dobila nekaj izkušenj, je bilo sicer bolje, a še vedno sem težko dovolj natančno razumela za kaj gre. Prepričana sem, da sem zaradi svojega nerazumevanja spregledala marsikatero pomenljivo malenkost, ki knjigi dviga vrednost. Samo za okus, kakšen jezik je to:

"What dat ole forty year ole 'oman doin' wid her hair swingin' down her back lak some young gal? Where she left dat young lad of a boy she went off here wid? Betcha he off wid some gak so young she ain't even got no hairs - why she don't stay in her class?"

Ta privoščljivo obrekljiva vprašanja si zastavljajo Janyjini someščani iz Eatonvilla, ko se Jany po pobegu v Everglades vrne v svoje staro mesto. Do Afro-Američanov - predvsem moških, je pisateljica zelo kritična. Belcev in njihovega (krivičnega) vedenja do temnopoltih skoraj ne omenja; temnopolti moški so tisti, ki Jany preprečujejo, da bi polno zaživela.

Halle Berry kot Jany v filmu Their Eyes Were Watching God (2005)

Zaradi neprizanesljivega pisanja do svojih sonarodnjakov je jasno, zakaj Zore Neale Hurston niso cenili niti njeni temnopolti pisateljski kolegi. Richard Wright, priviligiran pisatelj Harlemske renesanse, je njena dela ocenil za slaba. Pozval jo je, naj preneha s pisanjem knjig, ki sprožajo smeh med belci. Namesto tega naj se raje posveti resni, socialno realistični rasni tematiki in opisuje, kako težko je življenje temnopoltih in kako nepravično se do njih vedejo belci. Takšne knjige je pisal on sam.
A Zora Neale Hurston je vedela, da za vse težave, na katere so naleteli temnopolti Američani, niso krivi belci. Prepričana je bila, da morajo Afro-Američani (in to predvsem ženske) sami nekaj storiti za spremembe na boljše in ne samo stokati in za svoje težave kriviti drugih. S tem šele bodo dokazali, da so polnokrvna človeška bitja, enakovredna belcem, ki so sposobna samostojnega življenja. Življenje temnopoltih namreč še zdaleč ni samo boj proti belcem in njihovi rasni politiki.

V knjigi je poleg osrednje teme o odnosu med žensko in moškim še marsikaj drugega, kar je vredno branja. Opisan je potek bolezni pri okužbi s steklino; zelo prepričljivo pa tudi doživetje orkana, ki je sicer dokaj pogosta naravna katastrofa na Floridi. Ko se je v romanu ozemlju okrog jezera Okeechobee približeval orkan, ki bi lahko povzročil velike poplave, so bili Indijanci tisti, ki so prvi zapustili področje in se umaknili na višje ležeče predele. A indijanskih svaril pred orkanom si ostali prebivalci niso preveč gnali k srcu. "Če bi Indijanci kaj vedeli, ne bi dopustili, da so jim zavladali belci," so se posmehovali. Za Indijanci so območje zapustile živali. Kače so množično lezle iz svojih lukenj in se začele premikati proti vzhodu. Če je bilo glede kač leta 1928, ko je področje okrog jezera Okeechobee res prizadel orkan, tako, kot je opisano v knjigi, so ljudje množično umirali od ugrizov kač, ki so jih ponevedoma pohodili.
Ko je v eni naslednjih noči orkan le prišel, so ljudje, ki so ostali, sedeli po svojih bivališčih in prisluškovali vetrovom. Spraševali so se, kaj jim bodo prinesle naslednje ure. Njihove oči niso gledale v temo, ki je bila povsod okrog njih, njihove oči so gledale Boga.

Roman Zore Neale Hurston, Their Eyes Were Watching God je odličen primer afro-ameriške literature, ki je bil ob svojem izidu nekaj posebnega - malce feminističen, a ne preveč in ne skrajno. V njem ima prvič osrednjo vlogo temnopolta ženska, ki se odloči sama krojiti svoje življenje.
Takšen način pisanja je postal vzor za marsikatero drugo afro-ameriško pisateljico. Ena od njih je bila Alice Walker - avtorica romana Nekaj vijoličastega, ki je tudi tista, ki ji gre največja zahvala za to, da so po tridesetih letih pozabe ponovno začeli tiskati dela Zore Neale Hurston. Raziskovala je življenje Hurstonove in o tem napisala odmeven esej. Poskrbela je tudi za to, da je njen grob končno dobil spominsko ploščo, pisateljica pa pozornost, ki ji pripada.

Knjiga mi je bila všeč. Ljubezenski romani me težko navdušijo, saj so pogosto preveč "posladkani" in brez globine, a tale tu je bil prav v redu:-)
Prav tako sem dobila nekaj vtisa o tem, kako težavno je bilo še do pred kratkim življenje Afro-Američank  in to brez nepotrebnega moraliziranje, na katerega sicer (pre)pogosto naletimo v afro-ameriški literaturi.

Zora Neale Hurston (1891-1960)