nedelja, 21. maj 2017

Mojca Kumerdej: Kronosova žetev

 Z zgodovinskim romanom Mojce Kumerdej, Kronosova žetev sem imela težave. Ob prebiranju knjige je namreč moje razpoloženje nihalo od velikega navdušenja in prepričanja, da berem enega najboljših slovenskih romanov vseh časov, do velike jeze in težko premagljive želje, da knjigo za vedno odložim - kaj odložim! zalučam v  kot ali pa celo skozi okno. A če se ob prebiranju knjige pojavljajo tako nasprotujoči se občutki, ni nikoli dobro odnehati. V takšnih primerih gre namreč skoraj vedno za izjemno knjigo, kajti samo izjemne knjige so sposobne v bralcu vzbuditi tako zelo različna čustva in dojemanja.

Do sedaj sem bila prepričana, da je roman Katarina, pav in jezuit, Draga Jančarja, tisti, ki je najbolje ujel duh časa na prelomu srednjega in novega veka na Slovenskem. Ne, Kronosova žetev je boljša.Vraževerje. Stranpoti krščanstva. Verski razkol. Dvomi o obstoju Boga. Zametki razsvetljenstva. Preganjanje krivovercev. Čarovništvo. Vse to in še marsikaj drugega, kar se je dogajalo v tistem času na Slovenskem, je pisateljica predstavila tako živo in sočno, da se mi je zdelo, da sem tudi sama zraven. Še več. Ob intenzivnem dojemanju občutkov nastopajočih me je -  dobesedno - stiskalo v prsih in mi jemalo sapo. Za nameček pa sem pogosto kar tako mimogrede dobila še kakšno zanimivo informacijo, ki mi je določeno zgodovinsko dogajanje osvetlila z drugačno lučjo. Na primer, nobena umetnostno zgodovinska knjiga ali pa dokumentarni film na to temo, mi niso uspele tako nazorno in jasno pokazati namena baročne umetnostne smeri - v slogu katere so opremljene številne cerkve, kot je to storila Mojca Kumerdej v enem samem odstavku:
Ne gre pozabiti, da ima ljudstvo rado dramatično dogajanje in ne pustih prilik v puščobnih, vsega okrasja oskubljenih cerkvah. Ljudstvo ima rado zavaljene angelce in njihove nadnaravne rogate sovražnike, ljudstvu paše, da jih s cerkvenih poslikav strašijo angeli z meči in sulicami, pa hudobci z iztegnjenimi jeziki,... Ljudstvo ne mara abstrakcije, ampak preproste, trdne reči.
Tukaj gre seveda za razlike med katolicizmom in protestantizmom - ter o tem, kako so z baročno umetnostjo zadovoljili želje ljudstva in ga tudi zaradi tega lažje ponovno privedli pod okrilje katoliške veje krščanstva.

Ljudstvo. Preprosto neuko ljudstvo ima v romanu pomembno vlogo. Predstavljeno je, kot da bi bilo ena sama oseba, več ali manj enotna v svojih občutkih in mišljenjih, dvomih in predsodkih. Tudi močna v svoji številčnosti - če ne bi bila tako dovzetna za manipulacije. In tukaj je še en razlog, da bralca začne stiskati v prsih. Slovensko ljudstvo s konca 16. stoletja je zastrašujoče podobno tistemu iz 21. stoletja. Že res, da smo bolje izobraženi in imamo več informacij, kot so jih imeli naši predniki izpred 400 let, a z nami manipulirajo na enak način; takrat sicer s prižnice, danes pa preko medijev, a tehnika striženja ovc ostaja bolj ali manj enaka. To je v knjigi jasno prikazano. Tudi podobno neverjetno neumne davke nam predpisujejo kot je bil v romanu na primer davek na svetlobo, pa se s tem kar nekako sprijaznimo.
O davku na vode, in to tako na potočke, ki se vijejo skozi fevd, kot na vodo, ki se nakaplja iz nebes, bi prav tako veljalo razmisliti.
Poleg tega slovensko ljudstvo že stoletja ostaja nezaupljivo do tujcev in se rado naslaja nad nesrečo drugih, še posebej šibkejših od sebe. Ljudstvo je vulgarno in škodoželjno. Tako je s tem.

Ljudstvo ima v romanu poglavja dolge monologe, pa tudi dialoge samo s seboj, in iz njih lahko zveste marsikaj. Veliko prostora je namenjeno tudi razmišljanju o tem ali Bog sploh obstaja in klasičnemu ter vedno znova ponavljajočemu se ter zato sila dolgočasnemu vprašanju, kako je mogoče, da Bog - neskončno dober kot je, dopušča toliko trpljenja.
Kakor je bilo vse to zanimivo brati, pa vendar v tem tiči tudi prva stvar, zaradi katere bi knjiga lahko pristala na cesti, ki pelje mimo hiše, v kateri živimo. Ljudstvo je namreč opisano tako posmehljivo in cinično, da se mi je koža ježila. Pisateljica ljudstvo ponižuje in obenem pomiluje. A to je moj problem in ne problem romana. Cinizem v kakršni koli obliki težko prenašam, a mnogim drugim je ravno to najbolj všeč.

Drugo, kar me je motilo je bila pristranskost - ali drugače povedano, črno-bela označba odnosa med katolicizmom in protestantizmom. Vse slabe lastnosti so v knjigi pripisane edinole katoliški Cerkvi. Tam so največji grešniki in pokvarjenci, tudi morilci in pedofili, zažigalci čarovnic; protestanti se pa vedno znova izkažejo za edini glas razuma. Mogoče so malo strahopetni, a koga ne bi bilo strah, če bi živel v takšnih časih in s takšnimi ljudmi, kot so katoliški oblastniki;). A tako črno-belo v resnici ni bilo. Če omenim samo čarovništvo - poleg preganjanja protestantov, druga pomembna tema romana -  tudi protestantje so verjeli v čarovnice (Trubar, na primer) in v Nemčiji so jih enako zagrizeno kurili na grmadah kot katoliki. Na to se tako rado pozablja.

Čarovniški proces, opisan v romanu - takšen, ki je ušel izpod nadzora, je višek romana. Opis je avtentičen - tako je vse skupaj pogosto res potekalo, lahko tudi kot oblika maščevanja. Na razstavi o preganjanju čarovništva v Frankoniji, ki sem si jo pred časom ogledala, so bile predstavljene resnične zgodbe obtoženk in proces opisan v slovenskem romanu Kronosova žetev bi bil prav lahko eden izmed njih.

Pisateljica je v romanu uspela ustvariti nekaj zanimivih oseb. Knezoškof Wolfgang je eden izmed njih. Čeprav je Mojca Kumerdej nanj (in tako simbolno tudi na vso katoliško Cerkev) nalepila najodvratnejše in najslabše človeške lastnosti, ki si jih je mogoče zamisliti, je to vseeno oseba, katere lucidno točne, preroške in celo modre misli, so vredne razmisleka. Pisar Miklavž Nikolaj Paulin je drugi mislec, ki uživa v filozofskem razmišljanju in svoje misli rad tudi zapiše. A misli o temeljnih bivanjskih vprašanjih so pri občutljivih ljudeh, kakršen je Miklavž, lahko tudi zelo nevarne. Čeprav sta si oba moška zelo različna, pa imata oba - zanimivo! - enako željo, da zapustita zakotno slovensko deželo in se preselita nekam daleč stran. Kajti: 
Saj ne, da bi bilo drugje kaj bistveno bolje kot doma. A dobro je na vsake toliko časa začeti z novim življenjem.

Ženske so v romanu označene tako, da se niti skrajne feministke ne bi mogle pritoževati. Pametne so, pogumne in drzne. Mimogrede pometejo s tistimi, ki jih želijo opehariti in izkoristiti. Nikakor niso takšne, kakršne bi po mnenju ljudstva morale biti:
Ne gre pozabiti, bila je ženska in ženski možgani, ki so manjši in lažji od moških in tudi bolj razredčene mase, niso narejeni za težka razmišljanja, ampak za razumevanje starševskih in kasneje moževih navodil, za vzgojo otrok in vodenje gospodinjstva, za družabne obveznosti in plese, prostor se v ženskih možganih najde za vezenje, nekaj malega za lahkotno muziciranje....

Knjiga Mojce Kumerdej, Kronosova žetev seveda še zdaleč ni slab roman. A jaz sem od njega kljub vsemu pričakovala bistveno več. Kaj novega in drugačnega mi je pravzaprav prinesel? Pravo štimungo obdobja, v katerem se dogaja. Sočen in bogat jezik. Modre filozofske misli. In to je to. Resnične zgodbe o čarovniških procesih predstavljene na razstavi v Iphofnu so se mi globlje zarezale v dušo kot njihova fikcijska varianta v pričajočem romanu. O protireformaciji na Slovenskem pa že več kot trideset let poslušam eno in isto in roman Kronosova žetev je to splošno znano in priznano resnico še enkrat debelo podčrtal. Samo to in prav nič več. A pisateljičina odločitev, da piše na tako enoznačen črno-bel način, konec koncev le ni bila slaba. Roman je ravno zaradi tega v slovenski družbi, kakršna trenutno je, dobil nagrado ali dve več.

Mojca Kumerdej
(foto: Jože Suhadolnik/Delo)
Kumerdej, Mojca
Kronosova žetev
Ljubljana, Beletrina, 2016
409 strani
ISBN 978-961-284-176-8

sreda, 03. maj 2017

Isabel Allende: Japonski ljubimec

Ali ste vedeli, da so bila tudi v Združenih državah Amerike med 2. svetovno vojno koncentracijska taborišča? Interniranci so tudi tam morali skoraj čez noč zapustiti svoje domove, spakirati vsak svoj kovček - en sam!, da so jih potem odpeljali daleč stran, v zanje namenjena bivališča - barake, nekje proč od naselij. Tam so potem vse do konca vojne živeli pod budnim nadzorom stražarjev in bolj ali manj izolirano od ostalega sveta.
Tudi o tem piše Isabel Allende v svojem zadnjem romanu.
Vendar pa to nikakor ni osrednja tema romana Japonski ljubimec. Šlo naj bi za nekaj drugega. Za ljubezensko zgodbo. Za lepo ljubezensko zgodbo.

Njo - Almo - so leta 1939 starši kot desetletno deklico s Poljske poslali k svojim bogatim sorodnikom v San Francisco, da bi jo zavarovali pred grozečo vojno in Hitlerjevim preganjanjem židov. On - Ichimei - je bil v ZDA rojen fant japonskih staršev - oče je bil vrtnar pri Alminih sorodnikih, vzgojen v japonski tradiciji in po napadu Japoncev na Pearl Harbor v decembru 1941 skupaj s svojo družino in mnogimi drugimi ameriškimi državljani japonskega porekla, z Zahodne obale evakuiran v koncentracijsko taborišče v notranjosti Združenih držav Amerike. Američani so namreč pričakovali morebiten napad Japoncev ravno na zahodni obali ZDA in so v preventivne namene s tega področja izselili vse prebivalce, ki bi lahko na kakršen koli možen način pomagali sovražniku pri zavzetju države. Alma in Ichimei, istih let, sta bila tako do določene mere v podobnem položaju - on je bil v milejši obliki koncentracijskega taborišča, ki se ga je ona uspela izogniti. Mogoče ju je ravno to nekoliko zbližalo.

Ja, ker na tem mestu že nastopi osrednja težava povezana z njuno ljubezensko zgodbo.
Ne vem, kako in zakaj sta se Alma in Ichimei zaljubila, kaj je bilo tisto, kar ju je povezovalo, in kako je mogoče, da je bila njuna ljubezen tako goreča, dolgotrajna in nepremagljiva. Pisateljica sicer vztrajno in goreče razlaga, kako zelo sta se ljubila - od otroštva pa do smrti - a jaz tega strastnega razmerja (pa naj mi oprosti, kdor more) nisem posebno globoko občutila. Niso me prepričali - ne Alma in Ichimei, in ne Isabel Allende. Meni je njuna ljubezenska zgodba delovala prisiljeno in umetno. Ne vem od kod neki so izvirali goreči ljubezenski doživljaji, misli in besede, ki jih je roman vse poln - iz oseb, kakršne je ustvarila pisateljica v tem romanu, že ne.
Ne vem, mogoče Isabeli Allende in njeni knjigi delam krivico, mogoče je problem v meni in ne v ljubezenski zgodbi. Kakorkoli že - s tem, ko me zgodba med Almo in Ichimeijem ni prevzela, je knjiga na žalost izgubila vso svojo moč in pomen. Zdaj lahko pišem samo še o obrobnih stvareh, ki jih je v knjigi zelo veliko (mogoče celo preveč) in so večinoma zelo dobro predstavljene in izbrane, ter z njimi poskušam zapolniti vrzel, ki jo je pustila neprepričljiva ljubezenska zgodba.

V romanu se namreč dogaja še veliko več kot samo strastna in goreča ljubezen med Almo in Ichimeijem. Poleg že opisanega postopanja ameriške države s svojimi državljani japonskega porekla, so v knjigi opisani dogodki in osebe, ki nas opozorijo na dogajanje v Evropi med drugo svetovno vojno. Tu ima pomembno vlogo Almin brat Samuel - ki je dvakrat umrl... Iz knjige lahko izveste tudi to, da padec Sovjetske zveze pol stoletja pozneje mnogim njenim republikam, na primer Moldaviji, ni prinesel velikih sprememb; vsaj kar se revščine tiče. Potem je tu tako pereča tema, kot je pedofilija; in nekoliko manj tista o homoseksualnosti in AIDS-u. Tisto, kar se mi je pa zdelo najboljše, pa je bilo razpredanje o staranju in smrti - kako grozno mora biti, ko pešajo telesne sposobnosti in ko veš, da ne bo več bolje in da je na koncu samo še smrt. Dogodki in pogovori na to temo, se mi zdijo ena boljših strani knjige.

Da je pisateljica lahko zaobjela tako široko paleto dogajanja, je v roman vključila številne osebe in dogajanje postavila na različna prizorišča. Tako se je lotila opisa kar štirih generacij ameriške družine Belasco - družine, kamor je s Poljske prišla Alma. Z opisom štirih generacij družine Fukuda - Ichimeijeve družine, pa zvemo kar nekaj o japonski kulturi, tradiciji, običajih in verovanju. Ob bok glavni zgodbi med Almo in Ichimeijem, je pisateljica postavila še eno ljubezensko zgodbo - tisto med Alminim vnukom Sethom in njeno negovalko Irino - iz Moldavije. Da se bralci lahko soočimo s tragiko staranja in približevanja smrti, je velik del dogajanja postavljen v dom starejših. Ja, in oskrbovanci na smrtni postelji se zaljubljajo v svoje mlade negovalke in jim zapuščajo milijonsko dediščino. Tudi za takšen kliše je prostor v tem romanu.
Iz San Franciska potujemo v Boston in preko Atlantika v Evropo ali preko Pacifika na Japonsko. Večkrat za krajši ali daljši čas.

Ker je roman normalne dolžine, si lahko predstavljate, kako malo prostora je s tem dano vsaki od teh tem, ki sem jih naštela. Ne more biti drugače, kot da je vse hitro povedano. Zapisalo se mi je tudi površno - hitro in površno povedano, a tega vseeno ne morem napisati. Isabel Allende je vendarle dobra pisateljica. Napisala je ogromno število knjig in v dolgih letih pisateljevanja je veščino pisanja romanov izbrusila do vrhunskosti. Dogajanje v romanu je dobro zastavljeno in ritem pripovedovanja ter gradnja dramatičnosti sta odlični - tukaj se vidi, da je roman pisala mojstrica. A dogodkov je vendar toliko, da bralec komaj lovi sapo, pri branju romanov pa nisem rada zadihana.

Vsekakor je roman Japonski ljubimec eden tistih, ki ga poganja zgodba, ne pa osebe. Pa vendar vsaj ena od oseb romana zasluži, da o njej nekaj napišem. To je seveda Alma - glavna junakinja. Tisto, kar bom napisala o njej, bralcem, ki se navdušujejo nad romanom Japonski ljubimec, ne bo všeč. Jaz Alme nisem doživela tako, kot bi jo morala in kot je to želela pisateljica. Meni se je Alma bolj kot predana in goreča ljubimka, zdela razvajena, vase zagledana, bogata ženska, ki je izredno sebična in prepričana, da lahko pod krinko velike (kaj velike, neskončne) ljubezni ljudi okrog sebe hladnokrvno prizadene in izkoristi. Kaj več ne morem napisati, sicer bo to spojler, ki vam bo uničil mnogo veselja ob branju. Mogoče napišemo kaj med komentarji. Tam so spojlerji dovoljeni.

Zaradi nevarnosti pokvarkov tudi ne morem natančno pisati o - po mojem mnenju - vrhuncu romana, ko se je pokazala možnost, da bi roman lahko postal odličen in bi se iz lahkotno potekajoče pripovedi, kjer se nastopajočim sicer ves čas dogajajo hude stvari, a se le-te tako gladko in preprosto razrešijo, da je prav neverjetno, preoblikoval v globlji in zahtevnejši literarni izdelek, takšen, kakršne imam rada. Do tega vrhunca pride v poglavju Tijuana (verjetno je takšen naslov tudi v slovenskem prevodu, ne samo v nemškem, katerega sem brala), na začetku zadnje četrtine romana. To je bil čas, ko se je odločalo med veliko ljubeznijo ter udobnim življenjem. In odločitve tistega trenutka ne bi bile plemenite, če ne bi bilo strahu pred bolečino. Dogajanje okrog tega je pisateljica čudovito in enkratno predstavila. Vsi delamo napake in se napačno odločamo. In s tem je potem potrebno živeti. Srce mi je začelo hitreje biti, ko sem brala o tem, in sama pri sebi sem si rekla: "Ja, zdaj pa bo!" ... Pa ni bilo. Ostalo je tako, kot je bilo. Pisateljica zarodka drugačne zgodbe ni razvijala in roman je ostal takšen, kot je ves čas bil in se je tako tudi končal. Škoda.
Potem sem si mislila, da mogoče vsaj Ichimeijeva pisma - romantično lepa in premišljeno razporejena med posameznimi poglavji, mogoče ni on sam napisal. Pa tudi iz tega ni bilo nič. Na, ja.

Roman Isabele Allende, Japonski ljubimec je povsem drugačen kot njen prvenec z naslovom Hiša duhov, ki sem ga pred časom brala in me je čisto navdušil. Japonski ljubimec je bolj lahkoten in preprostejši, pa čeprav so teme, s katerimi se ukvarja, sila pomembne in resne. Pa nič hudega. Pisateljica, kot je Isabel Allende, si lahko privošči tudi takšne romane. Iz intervjuja, ki sem ga brala ob izidu Japonskega ljubimca v angleškem jeziku, je prav lahko razbrati, da je roman pisala v svojo lastno tolažbo in veselje v težkem življenjskem obdobju, skozi katerega je ravno takrat šla. Tudi o tem lahko preberete v mojem mnenju o romanu Hiša duhov.
Bi bilo pa zelo zanimivo, če bi po romanu posneli film. Za režiserja predlagam Stevena Spielberga:)

Ob vsaki predstavitvi romana Japonski ljubimec ali pa na platnicah knjige lahko skoraj vedno preberete, da roman pripoveduje o veliki in lepi ljubezenski zgodbi.
Ne, tukaj ni nobene velike in lepe ljubezenske zgodbe!
Prave ljubezni se ne spotaknejo ob tako banalnem kamnu, kot sta rasizem in želja po udobnem življenju.

★★★
Isabel Allende
(vir: http://www.sierranevada.edu)


Original:

El amante japones
Plaza&Janes, Barcelona, 2015

Prevoda:

Japonski ljubimec
iz španščine v slovenščino prevedla: Veronika Rot
Mladinska knjiga, 2016, zbirka Kapučino
336 strani
ISBN: 978-961-01-4073-3

Der japanische Liebhaber
iz španščine v nemščino prevedla: Svenja Becker
Suhrkamp Verlag, Berlin 2015
335 strani
ISBN: 978-3-518-42496-4