sreda, 26. november 2014

Drago Jančar: Maj, november

(296 str.)
Roman, ki se dogaja tukaj in zdaj.
Tema je zelo podobna tisti v knjigi Andreja E. Skubica, Samo pridi domov - tajkuni, sumljivi posli, vprašljiv izvor denarja, policijske preiskave. Knjigi sta si podobni, a tudi precej različni. Roman Andreja E. Skubica je kot eksplozivna mešanica - tekočina, kjer vse brbota in vre; roman Draga Jančarja, je pa kot lena, gosta reka, ki se le počasi vali po svoji široki strugi in na svoji poti natančno in dosledno oblije vsak kamen in še kaj drugega, kar ji pride na pot. Katera je boljša? Odvisno od okusa.

V romanu Maj, november se križata življenjski poti dveh precej različnih moških. Eden je violinist, ki igra za drobiž, drugi je poslovnež, ki se ukvarja z investiranjem v gradbeništvo. Oba sta Slovenca. Srečata se na Dunaju. Eden je tam sklenil dober posel, drugi tam živi in se komaj preživlja z igranjem violine v enem od zanikrnih nočnih klubov, pa tudi na postaji podzemne železnice. Ko violinist Ciril postane "svetovalec" v firmi podjetnika Štefana, se njegovo življenje korenito spremeni.
S prepletanjem njunih zgodb dobimo enkraten vpogled v slovensko kvazipodjetništvo, kjer vse poteka po principu poznanstev, na meji kriminala, s tujim denarjem in vedno na škodo najšibkejših, zadnjih členov verige.

Fajn je, če ima človek denar. Ta prinaša svobodo in neodvisnost. A denar še zdaleč ni vse, je splošno znano dejstvo, ki ga potrjuje tudi ta roman. V življenju gre tudi za talente in to kar človek z njimi naredi. Cirilov globoko religiozen oče je povedal: "...da dobi ob rojstvu vsakdo svoj talent. In vsakdo mora iz njega nekaj narediti. Ne smeš ga zapraviti. ... Kajti za tistega, ki slabo ravna z njim, je zapisano: Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima."
Dilema med življenjem, ki ga omogoča bogastvo sumljivega porekla in življenjem v revščini, v katerem pa človek vseeno sledi svojim vrednotam in željam ter razvija talente, je osrednja tema romana.

Ciril - redki srečnež, ki pozna svoj talent, je tekom knjige na dobri poti, da talent violinskega virtuoza za vedno zapravi. Večinoma po lastni krivdi.
Tako brezvoljnega in pasivnega knjižnega junaka, ki za izpolnitev svojih želja in ciljev ni pripravljen storiti ama prav nič in živi kot mu narekujejo drugi, namreč že dolgo nisem srečala.
Bi bilo res tako težko stopiti iz blata, v katerega je zabredel? Se vsaj malo zoperstaviti delodajalcu Štefanu? Ali pa vsaj spakirati kovčke in se vrniti na Dunaj? Če tudi to ne gre, pa ajde, vsaj delodajalčevi hčerki reči ne, ko ga spolno nadleguje.
Verjamem, da je bilo s takšnim junakom v glavni vlogi težko napisati tudi zaključek romana. Konec je takšen kot je - preprost (gordijski vozel se prereže, ne pa razveže) in bolj ali manj pričakovan.

Stil pisanja je neznačilen za Jančarja - nekoliko posmehljiv ali celo sarkastičen. V redu. O trenutnem političnem in gospodarskem dogajanju v Sloveniji se verjetno najlažje in najprimerneje piše na takšen način. Opisovanje dogodkov, razmišljanj in dejanj je počasno in natančno. To imam rada. Vendar pa je v knjigi tudi veliko ponavljanja in dodatnega razlaganja, vračanja k enim in istim stvarem, kar je precej moteče. Zdelo se mi je, da je pisatelj z nenehnim ponavljanjem dejstev, za katera smo že večkrat slišali, želel, da se določena spoznanja in trditve na vsak način vtisnejo v bralčeve možgane in pri tem podcenjeval spominske sposobnosti povprečnega bralca. Da bi ponavljanje fraz služilo kot mašilo ali umetno podaljševanje besedila, se mi zdi nemogoče.

Drago Jančar je eden mojih najljubših slovenskih pisateljev. Roman Maj, november ni njegovo najboljše delo (Tisto noč sem jo videl bo težko preseči), je pa to vseeno knjiga, ki je vredna branja. Je tudi njegovo bralno najmanj zapleteno (ne bom napisala najlahkotnejše) delo. Predstavlja zanimiv pogled na slovensko sedanjost in na dileme sodobnega mladega človeka, ki je ujet med svoje želje in nezmožnost, da bi te želje tudi izpolnil. Glavni junak je nemočen in se ne znajde - precej zaradi sebe samega, nekaj pa tudi zaradi družbe, v kateri živi. Ta ni zdrava in ne deluje normalno.

Drago Jančar (1948)

četrtek, 20. november 2014

Andrej E. Skubic: Samo pridi domov

(268 str.) 
Zelo aktualna knjiga.
Zgodba je zapletena in je ne bi opisovala. V njej je vse, kar se v zadnjem času dogaja v Sloveniji: preprodaja zemljišč, izčrpavanje in namerno uničevanje podjetij, pranje denarja in odpiranje računov na Cipru. Nastopata tudi Ivan Štih - princ teme in predsednik Slovenske republikanske stranke ter državna sekretarka, ki ji podjetje, najeto za državni projekt, na črno obnavlja hišo.

V vsej tej godlji na pol kriminalnih dejanj se najde ugleden advokat, Leon Berden, zaposlen v znani odvetniški pisarni, ki skliče novinarsko konferenco in razkrije ozadje enega izmed "umazanih" poslov. To je storil, ker ni "mogel več prenašat teh naduvanih, malomarnih kvazitajkunskih frisov, ki nimajo osnov ene etike..." Za nagrado si - tipično slovensko, zasluži tožbo zaradi izdajanja osebnih podatkov stranke. A to je samo en vidik romana. Napeta kriminalna zgodba, tudi s presenečenji in preobrati, še zdaleč ni vse, kar ponuja roman Andreja E. Skubica.

Precej bolj kot zgodba o posledicah neuspešne slovenske tranzicije je zanimiva osebna zgodba Leona Berdena. Da bo roman tudi intimna zgodba o odnosih med moškim in žensko, o družini in ljubezni, nakazuje že naslov. Stavek "samo pridi domov" na najbolj jedrnat in ganljiv način pove, da imamo opraviti z moškim, ki do teh stvari ni brezbrižen. "Tudi če nama trenutno ne gre najbolje, samo pridi domov, pa se bo vse uredilo, " med  vrsticami knjige začutimo Leonove misli. Zaradi tega in zaradi poguma, da javno razkrije nepravilnosti - dejanje, ki ga 99% ljudi na njegovem mestu ne bi storilo, ga dela simpatičnega. To je literarni junak, ki ga bralec zlahka vzljubi.

A Leon je daleč od tega, da bi bil izključno pozitivna oseba, brez madeža v poklicnem in osebnem življenju. Izkaže se, da se v poslovnem življenju tudi sam ni mogel popolnoma izogniti nečednostim, ki se jih je sicer odločil razkriti na tiskovni konferenci.

V osebnem življenju ne postopa tako etično, kot bi mogoče pričakovali. Kljub ljubezni do žene in veliki želji, da bi za vsako ceno ohranil družino, ki mu je skoraj sveta, si privošči razmerje z ljubico. Evo, spet en takšen kot je Primož iz romana Tadeja Goloba Ali boma ye, ki je poln besed o tem, kaj vse mu pomenita žena in družina, obenem pa brez slabe vesti obiskuje ljubico. Ob svojem varanju si dovoli celo to, da je na ženo ljubosumen in vedno znova dvomi v njeno zvestobo.
No, pa sem hitro ugotovila, da je moje ogorčenje krivično in neprimerno. Leonovo razmerje z ženskami je namreč daleč od tega, da bi bilo površno ali celo banalno predstavljeno. Pisatelj poskuša razjasniti tudi bolj zapletene vidike posameznih odnosov in nekako razumemo tako Leona kot ženske, ki ga obdajajo. Tudi te niso svetnice in brez greha - na trenutke ga imajo rade, drugič pa ga spet neusmiljeno izkoristijo in prizadenejo. Sicer pa tudi Leon sam pogosto deluje samouničevalno in izrazito mazohistično - kot bi si želel, da se njegovo življenje in svet, ki ga obdaja, sesujeta in dokončno uničita. Mogoče bi potem lahko začel še enkrat od začetka.

Knjiga Andreja E. Skubica, Samo pridi domov, je roman o sodobni slovenski družbi, ki je napisan kot dobra kriminalka. Obilo besedil na temo tajkunstva je na žalost najti že v našem vsakodnevnem resnem tisku - če ne neposredno, pa med vrsticami, tako da sem precej raje od kriminalne zgodbe, brala intimne zgodbe glavnih junakov. Fajn, da je roman večplasten.
Prepričana sem, da se bo knjiga ob nominaciji za nagrado kresnik (če nagrada ne bo obtičala v transrealizmu;-) dobro odrezala.

Andrej E. Skubic (1967)

P.S. Pisatelju čisto malo zamerim šaljenje z imenom Agnes. Je čisto brez potrebe. Nisem prepričana, da je zgodba zaradi tega vznemirljivejša. Poleg tega ime Agnes ni tako pogosto, da bi ga lahko pisatelj uporabil na način kot ga je.

sobota, 15. november 2014

Patrick D. Smith: A Land Remembered

(403 str.) 
Včasih je težko verjeti, kakšne knjige vse najdejo pot do založnika, postanejo uspešnice in nato celo del učnega načrta v šolah. Tukaj je ena taka.

A Land Remembered, Patricka D. Smitha pripoveduje zgodbo treh generacij družine MacIvey. Začne se okrog leta 1830, ko se družina zaradi strahu pred ameriško državljansko vojno iz Georgije umakne na Florido. Tam je še vedno divjina in boj za preživetje neizprosen. Življenje je podobno težko kot tisto, opisano v knjigi Marjorie Kinnan Rawlings, V pomladi življenja, ki se tudi dogaja na Floridi, le da se v Smithovi knjigi junaki romana bolj kot s poljedelstvom ukvarjajo z živinorejo. Gre za nekakšno kavbojsko različico življenja na Floridi, skoraj vesteren. Družina MacIvey je bolj ambiciozna in podjetnejša od družine Baxter iz Pomladi življenja in že v drugi generaciji s pomočjo trgovanja z živino obogati. Bogastvo družine pa se občutno poveča še v tretji generaciji, ko se člani družine začnejo ukvarjati s preprodajo zemljišč.

Roman tako na precej lahkoten način preko družinske zgodbe opisuje zgodovino Floride v zadnjih dvesto letih. Verjetno je to razlog, da učitelji v floridskih šolah knjigo priporočajo svojim učencem.

Sicer pa je knjiga čisto zanič.
Osebe so klišejske in podobne druga drugi. Vsi člani družine MacIvey, pa tudi ljudje, ki delajo z njimi, imajo izključno pozitivne lastnosti. Celo hudi pijanci, potem ko začnejo sodelovati s MacIveji, čez noč in brez posebnega truda postanejo abstinenti in vzorni delavci.
Ženski liki so še posebno slabo orisani. Ženske iz družine MacIvey so si tako podobne, da jih skoraj ni mogoče ločiti med seboj. Vse so potrpežljive, razumevajoče, spretne, delavne in še kar je podobnih lastnosti.

Zgodba poskuša biti napeta in razgibana, a je dolgočasna in predvidljiva. Družina MacIevey tekom romana doživlja številne padce in vzpone. Skoraj v vsakem poglavju se zgodi kakšna katastrofa. A čeprav se MacIvejevim dogajajo hude stvari, se jih to skoraj ne dotakne. Ob vsem dogajanju ostanejo dokaj neprizadeti - in z njimi tudi bralec. Po katastrofi se namreč MacIveji že na naslednji strani knjige z izgubo, ki jih je doletela, sprijaznijo, na strani naprej pa že nadomestijo izgubljeno. Precej preprosto gre vse skupaj.
Zgodba je tudi predvidljiva. Ko eden izmed likov začne pripovedovati o tem, da bi rad imel indijanskega konja, bralec že ve, da ga bo kmalu res dobil. Ko Indijanci rečejo, da bodo nekoga mogoče naučili pripravljati moko iz ene izmed močvirskih rastlin, to čez nekaj poglavij tudi res storijo. Ko eden od osrednjih likov zatrdi, da se po morebitni smrti svoje žene, ne bi mogel še enkrat poročiti, bralec že ve, da bo ta žena kmalu umrla in da nove poroke ne bo. Zelo dolgočasno.

A kljub tem hudim slabostim sem knjigo presenetljivo rada brala. Vzrok za to bo v tem, da sem jo prebirala med potovanjem po Floridi in enkratno se mi je zdelo, da se vozim in sprehajam po istih krajih kot so se MacIveji pred več kot sto leti in da lahko primerjam današnjo pokrajino Floride in način življenja s tistim opisanim v knjigi.

Kissimmee
Ozemlje Kissimmee (prosim, nobenih asociacij na "poljubi me", ker gre za indijansko besedo:) - pokrajina številnih jezer in gozdov, kjer so živeli MacIveji, je danes večinoma urejeno turistično področje. A vendar, če se dobro pogleda, se v urejeni okolici jezer še vedno lahko začuti divjino težko prehodnih gozdov opisanih v knjigi.

močvirje Everglades
Močvirje je še vedno enako nevarno kot pred dvesto leti in v skoraj vseh vodah na Floridi še vedno plavajo aligatorji.
Indijanci, ki danes turiste z motornimi čolni vozijo po močvirju in demonstrirajo, kako se lahko ulovi aligatorja, so potomci tistih floridskih Indijancev - tudi opisanih v knjigi, ki so se pred dvesto leti uprli nasilni preselitvi v Oklahomo in so nato živeli skriti v naseljih po močvirju.
Zaradi teh stvari sem knjigi pripela dve (in ne samo eno) zvezdico.
Indijanski rezervat Miccosukee

petek, 7. november 2014

Po floridskih sledeh E.Hemingwaya in Z.N.Hurston

Zora Neale Hurston

Ernest Hemingway








Bila sta sodobnika in oba sta del svojega življenja preživela na Floridi. Ne vem, če sta se kdaj srečala. Lahko bi se. Pisatelj in pisateljica. Ona 8 let starejša, temnopolta, on belec, precej slavnejši od nje. Umrla sta drug za drugim - v obdobju dobrega leta, na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Napisala sta nekaj odličnih literarnih del.
Ob pripravi na naše popotovanje po Floridi sem prebrala dve njuni knjigi, ki sta še posebno tesno povezani s tem ameriškim polotokom - Hemingwayev roman Imaš in nimaš ter roman Zore Neale Hurston, Their Eyes Were Watching God.
Tukaj so trije kraji, ki smo jih obiskali. V vsakem od njih je vsaj nekaj časa živel eden od obeh pisateljev.


Key West 

Najbolj južna točka celinskega dela Združenih držav Amerike je povezana z Ernestom Hemingwayem. Key West je zadnji v vrsti otočkov (imenovanih Keys) na jugu Floride, ki so med seboj in s celino povezani preko mostov in avtoceste. Mogoče jih zaradi tega štejejo za celinski del države. So pomembna turistična destinacija. Odlikuje jih neokrnjena narava, ki je zatočišče številnim živalskim vrstam.
Otoki pa so tudi mesto zabave in užitka. Najbolj luksuzen od vseh je Key West s svojim starim mestnim jedrom, kjer so številne restavracije in lokali, iz katerih se ob večerih vedno širi živa glasba. V njih posedajo turisti, ki so vroč sončen dan preživeli na plažah s palmami.

Key Largo
Leta 1928 sta na Key Westu mladoporočenca Hemingway nekaj tednov čakala na poročno darilo nevestinega strica (bil je to avto Ford Roadster) in se med čakanjem tako navdušila nad krajem, da sta se kmalu za stalno preselila tja.
Njuna hiša stoji na prestižni lokaciji, nasproti svetilnika, skoraj na najvišji točki otoka (okrog 5 m n.m.v.), blizu Duval Street, ki se ponaša z imenom najdaljše ceste na svetu. Cesta si je takšno ime zaslužila kljub temu, da je dolga le nekaj več kot miljo. Najdaljša naj bi bila zato, ker poteka preko celega otoka in povezuje Mehiški zaliv z Atlantskim oceanom. Razdalje med posameznimi morji so pa ponavadi velike.

Pred Hemingwayevo hišo
Hemingwayeva hiša je ena največjih in najlepših na otoku. V tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so jo obnovili, je bila tudi najmodernejše opremljena. Imela je kopalnico s tušem in edini bazen vzidan v tla na Key Westu.

Hišo smo si ogledali le od zunaj. S svojim zunanjim izgledom in obsežnim vrtom še vedno izstopa iz okolice in je precej drugačna od ostalih, sicer zelo čednih, a bistveno preprostejših hiš.

Ernest Hemingway je na Key Westu dobro in udobno živel. Ob ribarjenju v morju med Florido in Kubo je nizal doživetja, ki so mu pomagala pri pisanju njegove najboljše knjige Starec in morje; ob pohajkovanju po ulicah Key Westa pa je spoznaval domačine in njihove značajske značilnosti uspešno uporabil pri orisih literarnih junakov v svojih romanih. Eden izmed njih je Harry Morgan iz romana Imaš in nimaš. Ta roman je Hemingway napisal v svoji hiši na Key Westu in opisuje težko življenje domačinov v času gospodarske recesije v tridesetih letih prejšnjega stoletja.


Eatonville

To je mesto, kjer je Zora Neale Hurston preživela večino svojega otroštva. Eatonville je bilo eno prvih popolnoma temnopoltih mest v Združenih državah Amerike. Nastalo je leta 1887 in dobilo ime po Josiahu C. Eatonu, belcu, ki je bil Afro-Američanom pripravljen prodati zemljo, na kateri so potem zgradili svoje mesto. Razvoj mesta in življenje v njem je Zora Hurston lepo opisala v knjigi Their Eyes Were Watching God.
Družina Hurston se je v mesto preselila iz Alabame leta 1893, ko je bilo Zori 3 leta. Oče je imel v mestu pomemben položaj - več mandatov je bil župan, sicer pa duhovnik baptistične cerkve v mestu.
Zorino otroštvo v Eatonvillu je bilo srečno. Materialno so bili dobro preskrbljeni; mesto in družina pa sta mladi Zori nudili tudi primeren duhoven razvoj. Zgodbe, ki jih je slišala od someščanov, je uspešno uporabila in dodatno razvila v svojih knjigah, pomagale pa so ji tudi pri antropološkem delu, ki se ga je lotila v poznejših letih. Bila je radoveden in radoživ otrok; ambiciozna deklica, polna energije. Njena mati je takšno vedenje odobravala. Spodbujala jo je z besedami "naj skoči do sonca", nato pa dodala, "da se do sonca sicer ne da skočiti, lahko pa se človek vsaj dvigne od tal."
Mati je umrla, ko je bilo Zori 13 let. To je bila za deklico velika tragedija in pomemben mejnik v njenem življenju. Z mačeho in očetom se ni dobro razumela. Kmalu po tem dogodku je prekinila s šolanjem in se za vedno odselila iz Eatonvilla.

Vhod v stari  del Eatonvilla
Eatonville je še danes mesto, kjer živijo (skoraj) izključno Afro-Američani. Čeprav je priključeno metropolitanskemu Orlandu, je ohranilo nekaj čara, ki ga je opisovala Hurstonova. Mesto ima svoj Historic District, kjer je 48 hiš z zgodovinsko vrednostjo. To so majhne, preprosto zgrajene hiše z vrtovi, na katerih je včasih šara, drugič pa brezhibno urejena zelenica. V njih ali v njim podobnih so živeli ljudje, ki jih opisuje Zora Hurston v svojih knjigah. Čuti se, da soseska ni bogata, a vendar je naselje daleč od tega, da bi bilo razpuščeno in neurejeno do te mere, da bi vzbujalo nelagodje in strah med obiskovalci. Sicer pa turistov - sploh belopoltih, v Eatonvillu ne boste našli.

Po svoji najbolj znani someščanki so prebivalci Eatonvilla poimenovali muzej umetnosti, v katerem razstavljajo sodobni afro-ameriški umetniki.
Pred muzejem posvečenem Z.N.Hurston


Fort Pierce

Zadnja leta svojega življenja je Zora Neale Hurston preživela v Fort Piercu - imenovanem tudi Sunrise City na vzhodni obali Floride. Mesto predstavlja protiutež San Franciscu na zahodni obali Amerike, ki je znan kot Sunset City. V Fort Piercu se menda lahko opazuje najlepše sončne vzhode v ZDA.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je Zora Neale Hurston ponovno za stalno naselila na Floridi. Ker se s pisanjem ni mogla preživljati, je delala kot sobarica in občasno pisala članke za lokalni časopis namenjen Afro-Američanom. Kratek čas je poučevala angleščino na gimnaziji za temnopolte dijake. Prav veliko denarja ni imela. Umrla je leta 1960 zaradi možganske kapi in srčnega popuščanja. Obe bolezni sta bili posledica dolgotrajne nezdravljene arterijske hipertenzije. Pokopali so jo na stroške darovalcev v neoznačeni grob na pokopališču Garden of Heavenly Rest v Fort Piercu - pokopališču, ki je bilo določeno le za pokop temnopoltih prebivalcev mesta.

Grob je leta 1971 "odkrila" mlada temnopolta pisateljica Alice Walker (avtorica knjige Nekaj vijoličastega), ki je raziskovala življenje svoje vzornice Hurstonove. Legenda pravi, da je prišla na pokopališče in med grmovjem in kačami, na povsem zapuščenem kraju, iskala mesto, kjer naj bi bila pokopana Zora Hurston. Groba seveda ni našla. Za pomoč je poprosila kar Zoro samo. Na pokopališču je glasno zaklicala: "Zora, ali si tukaj?"
Ne, ne, potem ni slišala ženskega glasu, ki bi ji povedal, kje je grob, pač pa je pogledala k tlom in opazila, da stoji na pravokotniku velikem 6 krat 3 feetov (velikost običajnega groba), kjer je bila zemlja nekoliko udrta.
In se je odločila, da je to grob Zore Neale Hurston. Pozneje je priskrbela še siv nagrobni kamen. To je zdaj uradni grob Zore Neale Hurston, "Genius of the South", kot piše na nagrobniku.
Takšna pripoved kar kliče po tem, da popotnik, ki je na Floridi, grob tudi sam poišče in si ga ogleda. 

V Fort Pierce smo prispeli šele v poznih večernih urah. Bilo je nekaj težav pri iskanju pokopališča, vožnje po temačnih ulicah in preizkušanja moževe potrpežljivosti (ki pa vendar ni bila nikoli vprašljiva:-). Ko smo parkirali pred pokopališčem, nas tema in zapuščenost kraja nista odvrnili od tega, da poiščemo tudi grob. Nismo imeli težav. Kraj ni več zanemarjen kot je bil v času, ko je bila tam Alice Walker. Potke med redko posejanimi grobovi so bile posute s peskom, grob Zore Neale Hurston pa jasno označen. Bil je preprost in brez posebnih dodatkov ter kljub dnevu Vseh svetih brez prižgane sveče (saj ne, da bi jo pričakovala).
Vrt nebeškega počitka sem zapuščala zadovoljna. Naenkrat mi je bila Zora Neale Hurston čisto blizu in neka nevidna, a trdna vez me je povezovala z njo.
Preprosta resnica se mi je prikradla v možgane. Grobovi so pomembni. Zaradi tega, ker označujemo kam smo pokopali druge in se tja vračamo, smo postali ljudje in se ločili od živali. Grobovi nam omogočajo, da se na spoštljiv način priklonimo tistim, ki nam nekaj pomenijo.

Če se dobro pogleda - nagrobnik Zore Neale Hurston


(osvetlitev omogoča Anakinov lightsaber - Star Wars)