četrtek, 25. april 2013

Maja Haderlap: Angel pozabe

Maja Haderlap je zamejska slovenska pesnica in pisateljica, rojena v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem. Je univerzitetna predavateljica na univerzi v Celovcu.

Njen romaneskni prvenec Angel pozabe je knjiga o dogodkih, ki jih je potrebno poznati in jih ne pozabiti, a je o njih težko brati - vsaj, kar se mene tiče. Podobno težko sem brala Pahorjevo Nekropolo.Tudi tam so opisane grozote, ki jih prinese vojna in to na zelo intimen, oseben način, kar se bralca še posebno globoko dotakne. Čeprav težko, je takšne stvari potrebno brati  že zato, da se mogoče ne bi nikoli več ponovile. Četudi sem v zadnjem času vedno bolj prepričana, da cikličnega ponavljanja človeških norosti ni mogoče preprečiti.

Knjiga Angel pozabe opisuje usodo partizanov, njihovih sorodnikov in potencialnih simpatizerjev partizanstva na avstrijskem Koroškem. Njihova usoda je bila tragična. Če so imeli to srečo, da so preživeli, so doživeli mučenje ali deportacijo v taborišče. Vsakemu je umrl kakšen od bližnjih sorodnikov, sosedov. Prizaneseno ni bilo niti otrokom. Pred otroškimi očmi so mučili in ubijali starše in to je pustilo posledice za vse življenje.
Največja tragika pri vsem tem pa je bila ta, da žrtve niti po vojni niso dosegle utehe in miru. Postali so nekakšni izobčenci. Nihče jih ni vzel za svoje - ne nemško govoreča večina, ki je med vojno z nacizmom nekako sobivala in se mu prav nič upirala, ne matična domovina, ki je partizanstvo enačila z revolucijo.

Knjiga je pisana z vidika deklice, ki sama ni bila priča dogodkom, a ji vseeno ni prav nič prizaneseno, saj mora živeti z zaradi vojnih grozot psihično uničenim očetom, ki v svoji nemoči udriha po vseh okrog sebe. Oče je ena od dveh oseb, ki sta izredno mojstrsko orisani in na kateri je deklica zelo navezana in trpi skupaj z njima. Druga je babica, ki pa se na preživete grozote odziva precej drugače od svojega sina. Ona je tudi glavni vir pripovedovanj, ki se deklice (pisateljice) tako močno dotaknejo, da tudi njej grozijo z uničujočim vplivom na življenje. Da bi se temu izognila, da bi mogoče nadse - pa tudi nad vse ostale prizadete v grapi ob Železni Kapli, priklicala angela pozabe, je nastala pričujoča knjiga. Za pisateljico so bili dogodki, o katerih je pisala, tako zelo travmatični, da ni zmogla pisati v slovenskem jeziku. Šele nemški jezik ji je omogočil nekaj distance in možnosti soočenja s slišanim in doživetim. Tudi zaradi tega je knjiga Angel pozabe zame v prvi vrsti slovenski in šele potem nemški roman.

Knjiga je leta 2011 dobila prestižno nagrado Ingeborg Bachmann, ki je ena najpomembnejših nagrad za literaturo napisano v nemškem jeziku in je v Avstriji postala zelo iskana in cenjena knjiga. To se mi zdi presenetljivo, a zelo pohvalno. Kaže na to, da se je avstrijska javnost sposobna soočiti s svojo neprijetno zgodovino in narediti korak naprej. Ter seveda, da zna ceniti dobro napisano knjigo:)
Knjiga je dobila tudi Rizzijevo nagrado za zasluge za medkulturno sodelovanje.

Vem, da literarne nagrade same po sebi še ne zagotavljajo odličnega literarnega dela, a pri Maji Haderlap so vse nagrade zaslužene. Trditve, da je nagrad dovolj in da imajo pri nagrajevanju prednost druga dela, ki jih je potrebno promovirati, me ne prepričajo. Angel pozabe je namreč mojstrovina. Redki biser med sodobnimi slovenskimi knjižnimi izdelki, ki izstopa iz povprečja s svojo globino, ganljivostjo in še vedno tudi aktualnostjo. Velik poklon koroškim Slovencem.

Maja Haderlap

sreda, 24. april 2013

Kresnik 2013 - deseterica je znana!

Kresnik je nagrada za najboljši slovenski roman preteklega leta, ki jo podeljuje časopis Delo. Dva meseca pred slovesno podelitvijo je žirija v sestavi Miran Hladnik, Igor BratožAlojzija Zupan Sosič in Urška Perenič razglasila deset nominirancev. Ti so: 
vir: splet
Gabriela Babnik: Sušna doba (Beletrina) 
Emil Filipčič: Mojstrovka (Beletrina)
Borut Golob: Raclette (Modrijan)
Stanka Hrastelj: Igranje (Mladinska knjiga)
Milan Kleč: Trojke (Beletrina)
Maruša Krese: Da me je strah? (Goga)
Tomo Podstenšek: Sodba v imenu ljudstva (Droplja)
Peter Rezman: Zahod jame (Goga)
Marko Sosič: Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (Beletrina)
Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela (Beletrina) 

Od naštetih knjig sem prebrala samo Stanko Hrastelj. Knjiga Igranje je že dobila nagrado Modra ptica, ki jo podeljuje Mladinska knjiga. Roman govori o soočenju z duševno boleznijo in vsekakor zasluži uvrstitev med deseterico.
Borut Golob je leta 2010 opozoril nase z odmevno knjigo Smreka, bukev, lipa, križ. Takrat sem bila precej razočarana, ker se knjigi ni uspelo uvrstiti v peterico finalistov za kresnika.
Marušo Krese poznam po njeni zbirki kratkih zgodb Vsi moji božiči. Knjigo sem brala - kot se spodobi - v božičnem času in bila s prebranim zelo zadovoljna. Knjiga je dobila tudi nagrado fabula. Maruša Krese je v začetku letošnjega leta umrla.
Gorana Vojnovića verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Njegova, s kresnikom nagrajena knjiga Čefurji raus, je bila velika uspešnica in ena najbolje prodajanih slovenskih knjig. Vendar pa meni njegov način pisanja ni preveč všeč.

Neprijetno sem presenečena, ker med deseterico nominirancev ni knjige Aleksandre Kocmut: Jedci rži. Knjiga je res kratka, a ima kljub temu vse lastnosti dobrega romana in bi si zaslužila uvrstitev vsaj med deseterico.Gre za napeto grozljivko, v kateri so besede izbrane in stavki gladko ter prijetno tečejo.
Letošnje leto med nominiranci ni Avgusta Demšarja. Njegovi detektivski romani o inšpektorji Vrenku, Mariborčanu, ki rešuje kriminalistične uganke na domačem terenu, so bili večinoma vedno med deseterico kandidatov za kresnika. Šesti primer inšpektorja Vrenka, Obsedenosti v času krize, je vsaj tako dobra, če ne celo boljša, kot prejšne knjige iz cikla. Ko sem knjigo brala, sem se zaradi duhovitih domislic ves čas nasmihala, a nekje pod površjem je vsebina tudi precej grenko-kislo odmevala. Pri vsaki od Demšarjevih knjig sem vedno znova navdušena nad pisateljevo izredno sposobnostjo opazovanja in enkratnim občutkom za naš kraj in čas.

Med nominiranci za kresnika tudi ni moje favoritinje Maje Haderlap in njene knjige Angel pozabe. Hudo sumim, da knjiga sploh ni bila uvrščena med tistih 130 knjig lanskega leta, ki jih je žirija ocenjevala. Kako bi bilo sicer mogoče, da tako odlične knjige ne bi bilo med desetrico? Knjiga slovenske zamejske prisateljice je bila namreč napisana v nemščini in šele nato prevedena v slovenščino. Pisateljica prav tako ni sama prevedla svojega romana v slovenščino in to naj bi bili (če pravilno razumem razpravo o tej temi) razlogi, da knjiga sploh ni sodila v konkurenco. To je seveda velika škoda in krivica. Pri podeljevanju nagrad bi morali v prvi vrsti slediti načelom iskanja dobre slovenske knjige, ne pa pikolovskemu sledenju pravilom, ki poleg vsega niso niti povsem jasna. Angel pozabe je namreč izjemna in nepozabna knjiga. Govori o usodi partizanov, njihovih sorodnikov in potencialnih simpatizerjev partizanstva na avstrijskem Koroškem, ki po vseh grozotah, ki jih je prinesla vojna, niso bili deležni niti utehe, ki pritiče zmagovalcem.

Kakorkoli že, čeprav med desetrico ni vseh knjig, ki bi si jih tam želela, seznam vseeno prinaša nove spodbude in ideje za branje slovenskih knjig. Kar pa je tudi v redu:)

Finalisti za kresnika bodo razglašeni 23.5., zmagovalec pa na kresni večer, 23.6.

ponedeljek, 22. april 2013

Hilary Mantel: Trilogija o Thomasu Cromwellu

Hans Holbein mlajši: Thomas Cromwell
Thomas Cromwell (1485-1540) je bil eden najpomembnejših državnikov in svetovalcev na dvoru angleškega kralja Henrika VIII.  Za kralja je opravil precej neprijetnega, umazanega dela; pomagal je pri razveljavitvi Henrikove poroke s Katarino Aragonsko, predlagal je razkol z Rimsko cerkvijo, izvedel zaplembo premoženja samostanov in imel verjetno najpomembnejšo vlogo pri usmrtitvi Henrikove druge žene, Anne Boleyn. Zgodovinsko prepričanje je, da je bil izredno krut in slab človek. Takšno mnenje je prisotno že od nastanka portreta Hansa Holbeina mlajšega dalje, se pravi že od časa njegovega življenja. Na portretu je Thomas Cromwell mrkega obraza, oblačila so temna. Simpatije ne zbuja niti knjiga na mizi, ki kaže na to, da je bil učen mož. Slabo mnenje se je utrdilo s Shakespearovimi Tudorskimi dramami. Tudi tam je Thomas Cromwell predstavljen kot zelo neprijeten človek, ki združuje vse slabe človeške lastnosti. Slabo mnenje ostaja tudi v sodobnosti - primer je znana drama Roberta Bolta, A Man for all Seasons, v katerem Thomas Cromwell predstavlja glavno negativno osebo dela.
Pisanja o Thomasu Cromwellu se je lotila tudi znana britanska pisateljica Hilary Mantel, a je k temi pristopila povsem drugače od svojih predhodnikov. Pred nami zelo prepričljivo zaživi povsem drugačna podoba Thomasa Cromwella.
Trilogija o Thomasu Cromwellu še ni končana. Hilary Mantel je do sedaj izdala prvi dve knjigi, Wolfhall in Bring Up the Bodies. Obe knjigi sta bili zelo odmevni in obe nagrajeni z Bookerjem. Za drugo knjigo je pisateljica dobila tudi cenjeno nagrado Costa, trenutno pa je tudi med finalistkami za tretjo pomembno britansko literarno nagrado, Women's prize, ki je nadomestila nagrado Orange.


Hilary Mantel: Wolf Hall
Ko sem začela z branjem, mi je bilo takoj jasno, da je to najnatančnejša knjiga o Henriku VIII, kar jih poznam. Kaže, da je pisateljica zbrala vse možne zgodovinske podatke o tem obdobju in prav vse tudi uporabila v knjigi. Oseb je zelo veliko in za lažje razumevanje, njihov seznam in rodovno deblo na začetku knjige prideta zelo prav.
V knjigi spremljamo življenje Thomasa Cromwella od mladosti, ko ga je oče večkrat brutalno pretepel, njegovega pobega od doma, izobraževanja v Evropi (o tem ne zvemo veliko) do vrnitve v Anglijo, ko je že povsem izoblikovan mož, cenjen in spreten odvetnik, ki postane svetovalec najprej kardinalu Wolseyu in pozneje kralju Henriku VIII.
Kakor sem že omenila, je najbolj zanimivo to, da je pisateljici uspelo ustvariti precej drugačne osebe kot smo jih navajeni iz drugih knjig s to tematiko. Thomas Cromwell, mož, ki sicer zgleda, kot da je nekoga ubil in se nič spovedal, je namreč izredno napreden, liberalen in human, ljubeč mož in oče. Njegova hiša je polna mladih ljudi, smeha in globokoumnih pogovorov. V njegovem domu najdejo zavetje zapuščene žene in otroci. Z njegovim denarjem je zagotovljeno izobraževanje nečakom in drugim, ki si tega sami ne bi mogli privoščiti.
Podobno v nasprotju s pričakovanji so orisi še nekaterih drugih oseb.
Thomas More, pisec Utopije in od Rimske cerkve priznani svetnik, večinoma ni prav nič svetniški. Svojo ženo javno ponižuje, s hčerko je v dvomljivem odnosu, da o krvoločnem preganjanju krivovercev sploh ne govorim.
Mogoče  je najbolj presenetljiva upodobitev Anne Boleyn. V knjigi je predstavljena kot izredno preračunljiva, pohlepna in maščevalna ženska, ki ni nikakršna žrtev dvornih spletk, kot se rado predpostavlja.  A do Towra v tej knjigi tako ali tako še ne pride.
V nasprotju z Anne je njena sestra Mary - ljubica dveh kraljev, predstavljena kot izredno simpatična ženska.
V tej prvi knjigi je največja uganka Henrik.Ob njegovi upodobitvi se zdi neverjetno, da je zaradi njega umrlo toliko ljudi.
Odlična stran knjige je tudi predstavitev samega časa dogajnja, se pravi prve polovice 16.stoletja v Angliji. To so bili namreč za življenje zelo nevarni časi. Smrt je bila navzoča na vsakem koraku. Pa tukaj ne mislim samo na nasilno smrt, ki je prihajala z dvora ali s ceste; od "vročice", verjetno ene izmed oblik kuge, so lahko ljudje umrli v enem dnevu. Smrtnost otrok in porodnic je bila pa tako ali tako visoka.
Ob tako izvrstni knjigi je bila edina stvar, ki me je motila, ta, da je pisateljica zavestno prepogosto uporabljala zaimke »he«, »him«, »his«, namesto, da bi uporabila imena, kar bi bilo za razumevanje knjige precej bolj dobrodošlo.
V drugi knjigi Trilogije o Thomasu Cromwellu je bila Hilary Mantel glede tega do bralcev precej bolj prizanesljiva. Večinoma je vedno jasno kdo komu kaj pripoveduje. Pa tudi če sta oba govorca Thomasa, kar je zelo pogosto.

Hilary Mantel: Bring up the Bodies
To je bila prva tuja leposlovna knjiga, ki sem jo naročila že v prednaročilu - tako težko sem jo čakala. In ko sem jo začela brati, nisem bila razočarana. Med branjem sem se namreč počutila tako prijetno, kot bi se vrnila domov! Enak način pisanja, iste osebe - ena sama domačnost in ugodje, podobno kot v Wolfhallu. Čeprav o ugodju v tej knjigi pač ni mogoče govoriti. Nekateri grozljivi opisi proti koncu knjige, so daleč od tega, da bi zbujali ugodje.
Središče dogajanja je strmoglavljenje Anne Boleyn s kraljevskih višav na Tower Green in to v pičlih treh tednih maja 1536. Ker so dogajanje okrog tega natančno opisali že Annini sodobniki (pa še mnogi drugi), je imela pisateljica zelo malo literarne svobode. Vse skupaj bi zato lahko izpadlo zelo dolgočasno, mučno in že videno, vendar ni tako.
Anne je še vedno, tako kot v Wolfhall-u, izredno neprijetna oseba, do katere je težko čutiti kakršno koli simpatijo - ohola, zlobna, maščevalna...A vendar na koncu ob njeni smrti ne moreš, da ne bi imel slabe vesti - kot jo imajo tudi nekatere osebe v knjigi. Takšno razklanost v bralcu zmorejo ustvariti samo največji pisatelji. Kriva (sicer zelo verjetno) ali ne, Anne se je bilo treba znebiti. Francoski rabelj je bil naročen že pred začetkom procesa. Glede na njen značaj, opisan v tej trilogiji, sem pričakovala nekaj več boja, a v bistvu ni imela nobene možnosti, da bi s sodnega procesa prišla živa.
V zadnjih dneh Anne Boleyn pridejo do izraza temne strani ostalih nastopajočih, do sedaj bolj ali manj simpatičnih in pozitivnih oseb - recimo Henrika, pa tudi Thomasa Cromwella. Thomas Cromwell je brez napak izpeljal ves sodni proces proti Anne Boleyn in popolnoma zadostil kraljevim željam. Ko je bilo potrebno izbrati moške, ki bodo skupaj z Anne šli v smrt, ga je bolj kot pravičnost in resnica, vodilo osebno maščevanje. Pa vendar zaradi tega moje naklonjenosti ni izgubil. Tako razviti in prikazati naravo ter značaj oseb v knjigi je naloga, ki jo zmorejo opraviti samo največji pisatelji.

Tretja knjiga trilogije še ni napisana. Težko jo čakam, a glede na to, kako je pisateljica zaposlena s predstavitvami, predavanji in drugimi stvari, ki jih pričakujejo od nagrajenih pisateljev, se bojim, da  bom na izid čakala še kar nekaj časa.
Dogajenje v tretjem delu bo pokrivalo čas od smrti Anne Boleyn do smrti Thomasa Cromwella. Glede na to, kako se mi je Thomas Cromwell priljubil, bo verjetno težko brati o tem, kako bo izgubil kraljevo naklonjenost in svoje življenje tragično in sramotno zaključil na Tower Hillu.
Zanima me tudi, kako bo pisateljica opisala oz. razvila spremembe vedenja in značaja Henrika VIII, ki se iz dobrohotnega monarha spremeni v brezobzirnega diktatorja. Mnogo hipotez obstaja o tem, a mislim, da bo Hilary Mantel razvila najpreprostejšo. Henrik VIII je proti koncu življenja trpel hude bolečine zaradi osteomielitisa na nogi. Že samo to je lahko dovolj velik razlog, da se človek spremeni, postane nepotrpežljiv, krut.
Kako močan in neprijeten vpliv na človekovo življenje imajo lahko bolečine, je na svoji koži ugotovila tudi Hilary Mantel sama. Vrsto let je imela hude bolečine v trebuhu, a zdravniki vzroka zanje niso in niso našli. Zdravili so jo z antipsihotiki in jo hospitalizirali v psihiatrični bolnišnici. Na koncu je sama sebi s pomočjo medicinskih knjig (pravilno) določila diagnozo endometrioze.

Wolfhall in Bring Up the Bodies sta zgodovinski knjigi, kakršne imam rada. V takšnih knjigah zgodovina ni kulisa za bolj ali manj žgečkljive posteljne avanture in patetične izpade. Osebe so verodostojne, zgodovinska dejstva upoštevana, bralec začenja razumeti življenje in politiko 16.stol. v Angliji.
Takšno trilogijo si predstavljam kot knjigo pisateljeve kariere.
Zelo si želim, da bi knjigi izšli tudi v slovenskem prevodu.
Hilary Mantel

sobota, 20. april 2013

Naguib Mahfouz: Kairska trilogija

Naguib Mahfouz je bil prvi in do sedaj edini arabski, pa tudi egiptovski dobitnik Nobelove nagrade za literaturo. V turističnem vodniku po Egiptu sem prebrala, da mu noben drug egiptovski pisatelj ne seže niti do kolen. Ne vem sicer,  če je to res, saj poleg Mahfouza poznam samo še avtorja knjige Taksi, a Taksi je tako ali tako povsem izven resne konkurence.
Kakor koli že, avtor vodnika po Egiptu s svojo izjavo ni mogel hudo zgrešiti, kajti Kairska trilogija  je mojstrovina! Tri obsežne knjige opisujejo življenje egiptovske družine od 1.svetovne vojne do 50-ih let prejšnega stoletja.

Prva knjiga ima naslov Pot med palačama. V njej je osrednji lik oče - tiranski patriarh, ki sebi dovoli, kar je v muslimanskem svetu prepovedano, se pravi popivanje in zabave z ženskami, svoji družini pa ne dovoli niti tega, kar je dovoljeno - npr. da bi šla sicer ves čas v hiši zaprta žena vsaj kdaj pa kdaj v mošejo. Da o dogovorjenih porokah in ločitvah (!) svojih otrok sploh ne govorim. Pa vendar dojemljv bralec tega očeta tudi nekako razume in sprejeme in ni samo besen nanj.

Največja odlika knjige se mi je zdel neprekosljiv oris odnosa med starši in otroci. Osebno me je, seveda, najbolj ganil odnos matere do otrok in obratno - da kaj takega lahko napiše moški, pa še Egipčan po vrhu, me je osupnilo.  Je pa tudi očetovska ljubezen zelo lepo predstavljena - tiranskemu očetu navkljub, in postaja vse bolj jasna čim bližje koncu knjige smo.
Proti koncu knjiga dobiva tudi vse več značilnosti modernega romana. Ni več samo realistična - kar je meni sicer čisto fajn - ampak začnejo pomembno mesto dobivati prvine značile za moderni roman, kot je opis toka misli, podzavesti in seveda ne povsem jasen konec, ki bralca prisili v razmišljanje, ugibanje.

Druga knjiga  Kairske trilogije je Palača poželenja. Čeprav tudi ta naslov v osnovi pomeni ime ulice, je  primeren tudi z drugega vidika. V knjigi  je namreč polno poželenja in desetine kilogramov sala in mesa na ženskih telesih, ki so pogosto vzrok za to poželenje. No, je pa tudi precej romantične ljubezni, kjer je ženska moškemu boginja in angel. Nekdo bi mogoče rekel, da gre za tipično žensko pisanje - pa še prav bi imel - a še vedno sem prepričana, da bi knjiga zadovoljila tudi tipično moškega bralca:-)
Dogajanje je postavljeno v leto1925. Leta so malo obrusila vedenje "starejših", saj surovost in strogost nista več tako dosledni, a tudi potrpežljivost in ubogljivost se včasih umakneta odkriti jezi in nezadovoljstvu, kar je nekaj novega.
Sicer pa "mladi" stopajo na sceno. Dobivajo življenjske izkušnje in ob tem se nemalokrat njihovi ideali sesuvajo v prah. Malo kruto, a takšno je življenje. Družina pa še vedno drži skupaj. In prijateljstvo je tisto, ki življenje najbolj obogati.
Konec se spet zgodi "sredi dogajanja", da se je težko izogniti naslednji knjigi iz trilogije.

Zadnja knjiga Kairske trilogije je Cukrarska ulica.
Tukaj ima osrednje mesto politika: Muslimanski bratje, Vafd, komunisti, pa tudi veze in poznanstva brez katerih se v Egiptu ne najde nobene dobre službe; v občutljivih letih neposredno pred, med in po 2.svetovni vojni. Pomenljiva je bitka pri El-Alameinu, kjer so bile simpatije Egipčanov na strani Nemcev, češ "Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj", grozljivi so zračni napadi na Kairo...
Vloge nastopajočih se malo obrnejo. Najobčutnejša je sprememba v položaju žensk - iz ujetnic doma se npr. lahko prelevijo v urednice časopisov s komunistično vsebino. Dialogi med osebami so še vedno eden izmed viškov knjige, polni duhovitosti in splošne človeške modrosti, pa tudi naštudirane filozofske in sociološke znanosti.

Naj za konec napišem, da gre za odlična trilogijo, ki na najboljši način iz vseh možnih kotov oriše Egipt v prvi polovici prejšnega stoletja. Knjige izredno realistično predstavljajo egiptovsko družbo prejšnega stoletja in pomagajo razumeti tudi zdajšnje dogajanje v Egiptu. Sedaj malo bolje razumem, kako je mogoče, da so zdaj, v času po Mubaraku, novinarke iskreno srečne, ker jim ni več potrebno, da so pred kamerami brez rut na glavi (?!?). Ali pa demonstracije po Kairu - kako v svoj vrtinec nasilja potegnejo tudi tiste, ki nikoli niso nameravali demonstrirati. Ali pa zakaj v Egiptu nobeno darilo ni preprosto darilo, ampak si zaradi njega vedno dolžan.


P.S. Rada bi pohvalila založbo *cf (Zbirka Kaif), ki je z izdajo trilogije opravila odlično delo. Tudi prevajalka Barbara Skubic se je zelo potrudila in poleg odličnega prevoda iz arabščine prispevala tudi enkratne spremne besede in pripomočke za branje k vsem trem knjigam. Takšne bi morale biti vse knjige;-)
Naguib Mahfouz 1911-2006

četrtek, 18. april 2013

Ruth Prawer Jhbvala: Vročina in prah

Ruth Prawer Jhbvala je pisateljica nemških židovskih korenin. Družina je v času nacizma pobegnila v Anglijo, kjer se je Ruth izšolala in začela pisati romane in kratke zgodbe. Poročila se je z indijskim arhitektom in dolgo živela v New Delhiju, kjer se je popolnoma vživela v tamkajšnje življenje. Vendar pa niso bili romani tisti, ki so ji prinesli ugled. Svetovno slavo je doživela s pisanjem scenarijev za filme, za katere je dobila tudi dva oskarja. Mojo pozornost je vzbudil  podatek, da je napisala scenarij za film Soba z razgledom. Odličen film in odlična knjiga. A njeni so tudi scenariji za uspešne in cenjene filme kot so Howardov kot, Ostanki dneva in drugi. Gospa je v začetku aprila umrla, stara 85 let.
Napisala je številne romane in kratke zgodbe.V slovenščini imamo njeno, leta 1975 z bookerjem nagrajeno knjigo Vročina in prah, v angleščini Heat and Dust.

Vendar pa se je med prebiranjem te knjige - vsaj kar se mene tiče, izkazalo, da gospa scenarije piše bolje kot romane. Zlahka sem si namreč predstavljala, kako bi filmskemu kadru, ko se igralka iz sodobnega časa sprehaja po pokopališču in opazuje skoraj popolnoma porušen nagrobnik v obliki angela, sledil tisti, ko se druga igralka okrog 50 let prej sprehaja po istem pokopališču, kamniti angel je pa ves bel in lep, čisto nov. Knjiga je namreč pisana na takšen način, da se dogajanje odvija na bolj ali manj istih prizoriščih (Indija), z dvema Angležinjama (prva je žena angleškega uradnika, druga je bolj ali manj nekakšna pustolovka), ki sta si precej podobni; prizorišče leta 1923 se pa izmenjuje s prizoriščem zadnje četrtine 20.stoletja.
Zgodba je precej romantična, saj gospa iz leta 1923 zapusti svojega dolgočasnega moža in pobegne z indijskim princem; gospodična iz sodobnega časa pa tudi doživi romantično ljubezen z domačinom. Vse lepo in prav in zanimanje vzbujajoče, a tisto, kar sem pogrešala, je bilo pomanjkanje vsake strasti ali izrazitih čustev, ki skoraj morajo biti navzoči pri takšnih dogodkih:-) Ali pa so Angleži (in Angležinje!) res tako zelo hladni kot si včasih predstavljamo. Tudi mogoče.
Zgodba je torej precej v redu, osebe so pa nedodelane - posebno tiste iz nam bližjega časa.
Roman je v slovenščini izšel v zbirki Za lahko noč. Čisto primerno:-)

Ruth Prawer Jhbvala, 1927 - 2013


sreda, 17. april 2013

Pulitzer 2013 in finalistke za Women's prize 2013

Včeraj je bil dan za literarne nagrade.

Adam Johnson
Razglašen je bil dobitnik Pulitzerjeve nagrade za literaturo, ki je ena najprestižnejših nagrad za literaturo v Združenih državah Amerike. Nagrado je dobil Adam Johnson za delo The Orphan Master's Son. Knjiga se dogaja v Sevrni Koreji in je nastala potem, ko je bilo pisatelju  enkrat samkrat dovoljeno potovati po tej državi.




Včeraj so razglasili tudi finalistke Women's prize za literaturo. Women's prize je nadomestila nagrado Orange, ki je bila ena najprestižnejših britanskih literarnih nagrad, ki so jo podeljevali najboljši pisateljici preteklega leta za roman napisan v angleškem jeziku.
Finalistke so, bolj ali manj pričakovano:
Hilary Mantel: Bring Up the Bodies,
Barbara Kingsolver: Flight Behaviour,
Maria Semple: Where'd You Go, Bernadette,
Kate Atkinson: Life After Life,
A M Homes: May We Be Forgiven
Zadie Smith: NW.

Dobro poznam Hilary Mantel in njeno drugo knjigo trilogije o Thomasu Cromwellu. Knjiga je res enkratna, mojstrovina. Zame ne bi bilo nobeno presenečenje, če bi Bring Up the Bodies poleg Booker-ja in Coste dobila še tretjo pomembno britansko nagrado za literaturo.
Prebrala sem tudi nekaj mnenj o knjigi Kate Atkinson. Life After  Life je verjetno prav posebna knjiga, saj se ukavrja s tematiko večih alternativnih življenj ene in iste osebe. Vsekakor je knjiga že na mojem must-read seznamu.
Zadie Smith še nisem brala, kar me je kar sram priznati. Verjetno bosta prej kot NW, prišli na vrsto knjigi Beli zobje in O lepoti, ki ju imamo v slovenščini.
Ostale tri pisateljice  ne poznam.
Zmagovalka bo razglašena 5.junija.
Hilary Mantel, Zadie Smith, Barbara Kingsolver

torek, 16. april 2013

Granta 2013

Granta je literarna revija, ki  vsakih 10 let objavi seznam najbolj perspektivnih mladih  britanskih pisateljev. To so  tisti pisatelji mlajši od 40 let, ki zaslužijo, da jih v  naslednjih letih natančneje spremljamo, saj je velika verjetnost, da bodo še naprej pisali dobre knjige.
Na takšnem seznamu iz leta 1983 so bili danes priznani pisatelji kot so Martin Amis, Kazuo Ishiguro, Salman Rushdie, Julian Barnes in Ian McEwan.


Seznam Granta za leto 2013 je znan od včeraj popoldne. Na njem so večinoma pisateljice, kar je mnoge presenetilo, družba je mednarodno pestro obarvana.


Naomi Alderman (rojena 1974), avtorica The Liars' Gospel, programira računalniške igrice.
Tahmima Anam (1975), napisala Bengal Trilogy o zgodovini Bangladeša.
Ned Beauman (1985), je bil med letošnjimi kandidati za  Man Booker prize z delom The Teleportation Accident.
Jenni Fagan (1977), njen prvenec, The Panopticon, je bil izdan v lanskem letu. Je tudi pesnica.
Adam Foulds (1974) dobil je nagrado Costa za poezijo.Njegov roman The Quickening Maze je bil med finalisti za nagrado Man Booker.
Xiaolu Guo (1973) je bila med finalisti za nagrado Orange z delom  A Concise Chinese-English Dictionary for Lovers.
Sarah Hall (1974) je dobila več nagrad za svoje delo How To Paint a Dead Man.
Steven Hall (1975) je izdal delo The Raw Shark Texts, za katerega je dobil nagrado Somerset Maugham.
Joanna Kavenna (1973) je napisala romman Come to the Edge in dobila nagrado Orange za "new writing".
Benjamin Markovits (1973) je bivši prifesionalni igralec košarke, napisal je triologijo o življenju lorda Byrona.
Nadifa Mohamed (1981) je bila rojena v Somaliji in je dobila nagrado Betty Trask za prvenec, Black Mamba Boy.
Helen Oyeyemi (1984) je napisala že tri romane, med njimio tudi White is for Witching.
Ross Raisin (1979) je napisal God's Own Country in je bil finalist za nagradi Guardian first book award in Waterline.
Sunjeev Sahota (1981) piše drugi roman, The Year of the Runaways.
Taiye Selasi (1979) je ravno izdala prvenec, Ghana Must Go.
Kamila Shamsie (1973) je napisala že 5 romanov; zadnji, Burnt Shadows, je bil med finalisti za nagrado Orange.
Zadie Smith (1975) je napisala že štiri romane, zadnji je NW. Na seznamu Granta je bila že leta 2003.
David Szalay (1974) je avtor treh romanov: London and the South-east, The Innocent in Spring.
Adam Thirlwell (1974) je napisal dva romana in je že bil na seznamu Granta za leto 2003.
Evie Wyld (1980) bo v juniju izdala svoj drugi roman, All the Birds, Singing.

V slovenskem prevodu imamo knjigi Zadie Smith, Beli zobje in O lepoti, ter znanstveno-fantastično delo Stevna  Halla, Zapisi iz žrela.
Granta 2013

ponedeljek, 15. april 2013

Chinua Achebe: Razpad

Nigerijski pisatelj Chinua Achebe naj bi bil najbolj afriški od vseh afriških pisateljev. Mnogi so menili  da bo prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Za to gesto spoštovanja in veljave je žal prepozno, saj je pisatelj pred kratkim umrl.

Njegovo najbolj znano in spoštovano delo je Razpad - v angleščini Things Fall Apart.  V slovenščini je knjiga izšla v cenjeni zbirki Kalif, ki svoje izdaje pospremi tudi z natančnimi spremnimi besedami.

Ta knjiga bi bila prav lahko še ena v vrsti tragičnih knjig o trku predkolonialne Afrike z zahodno civilizacijo, oz. s krščanskimi misijonarji.  Pa ni tako. Njena prednost je v tem, da je pisana s prve roke, se pravi s strani domačinov in da se med prebiranjem bralec tega tudi zelo dobro zaveda. Tako žive in doživete knjige o plemenskem življenju v črni Afriki namreč še nisem brala. Dihaš z afriškimi ljudmi, njihovimi občutji, razumeš njihove običaje in obrede, vero. Nobene rasistične navlake. A na drugi strani tudi nobenega poveličevanja avtohtonega, poganskega življenja, ki ga v zadnjem času tako pogosto srečamo. Nič ni črno belo in takšne knjige v sivih odtenkih so mi vedno všeč.
Enkratno se mi zdi, da je v središče dogajanja postavljen eden od afriških klanov, ne pa beli človek. Ta je - vsaj v začetku, samo nekje v ozadju; v pripovedih, govoricah. Potem seveda pridobi na moči in veljavi, a pravo vzdušje v knjigi je že ustvarjeno.

Na koncu sem ostala malo zmedena. Seveda je jasno, kdo je bil v takšnih primerih največja žrtev in kdo je izkoriščal drugega, za kar gre vsa obsodba in ogorčenje. Pa vendar - izpostvljanje dvojčkov v gozdu, nasilna smrt nedolžnega mladeniča, slepo sledenje plemenskim pravilom, kruto znašanje nad bolniki.... Obilo možnosti za premišljevanje.

Zelo priporočam.
Chinua Achebe
1930 - 2013