Stefan Zweig: Zvezdni trenutki človeštva

Včasih - pravzaprav zelo zelo redko, pridejo dan, ura ali pa samo minuta, ki so tako odločilni in pomembni, da usodno spremenijo potek zgodovine. Kateri so ti zvezdni trenutki človeštva, ki so spremenili tok zgodovine, in nas pripeljali na točko, kjer smo zdaj, je težko določiti. Njihova izbira je vedno vsaj v določeni meri vprašanje okusa. Vsak, ki se zanima za zgodovino, bo izbral svoje favorite. 

Stefan Zweig je v knjigi Zvezdni trenutki človeštva (Sternstunde der Menschheit) zbral 14 takšnih dogodkov, ki so po njegovem mnenju usodno vplivali na potek zgodovine. Ker sem brala izdajo iz leta 1943, vam lahko poročam samo o 12-ih od njih. Dva dodatna pomembna zgodovinska trenutka (s Cicerom in Woodrowom Wilsonom v glavni vlogi) sta bila namreč dodana šele pri poznejših izdajah. V slovenskem prevodu knjige najdete vseh 14 zvezdnih trenutkov človeštva.

Preden začnem pisati o njih, je potrebno omeniti, da Zweigov zgodovinski pogled seveda ne more segati preko časa njegove smrti. Njegov pogled na zgodovino se tako konča z drugo svetovno vojno, ki ga je, velikega pacifista, tako zelo strla, da si je leta 1942 vzel življenje.

Kateri so torej tisti trenutki človeške zgodovine, ki so se velikemu Stefanu Zweigu zdeli zvezdni?

Naštela bom datume, vi pa poskusite ugotoviti, za kateri dogodek gre. 

Težko bo:) No, vsaj zame bi bilo. Uganila bi samo enega, mogoče dva od njih.

Zvezdni trenutki si v kronološkem redu sledijo takole:

• 29. maj 1453
• 25. september 1513
• 21. avgust 1741
• 25. april 1792
• 18. junij 1815
• 5. september 1823
• januar 1848
• 22. december 1849
• 28. julij 1858
• konec oktobra 1910
• 16. januar 1912
• 9. april 1917

Med temi dvanajstimi zgodovinsko pomembnimi trenutki sta velika bitka in zavzetje slavnega mesta (no, ta dva datuma bi mogoče uganila:). So znanstvena odkritja in raziskovalne ekspedicije. So datumi nastanka velikih glasbenih del in so usodni dnevi v življenju treh pisateljev. Je tudi potovanje v zapečatenem vlaku iz Züricha preko Nemčije v Rusijo. Ja, to je bil Lenin, ki se je iz izgnanstva vračal v domovino, da začne revolucijo.

Veliki glasbeni deli, katerih nastanek je opisan v knjigi, sta marseljeza in oratorij Mesija. Prvo je ustvaril Rouget de Lisle (kdo le pozna tega skladatelja) v Strasbourgu za krepitev morale francoskih vojakov, ki so se odpravljali na pohod preko Rena. Koračnico so poimenovali po mestu Marseille šele pozneje, ko je melodija izgubila stik s svojim komponistom in je ponarodela. 

Oratorij Mesija Georga Friedricha Händla je bil slaven že od samega začetka dalje. Vsi so vedeli, da Händel, potem ko je štiri leta prej skoraj umrl za posledicami možganske kapi, spet piše nekaj velikega - tri tedne sploh ni odšel iz svoje sobe in v tem času skoraj ni jedel in spal. Krstno izvedbo oratorija so nestrpno pričakovali in ko je do nje končno prišlo, so se gospe odrekle razkošnim krinolinam, gospodje pa vojaški opremi, da je bilo v dvorani, kjer so oratorij izvajali, prostora za čim več poslušalcev.

Zweigovi opisi posameznih zgodovinskih dogodkov so bolj leposlovno kot strokovno delo - bolj kratke zgodbe ali novele kot eseji. Pravijo, da se včasih ni povsem držal zgodovinskih dejstev. Pogosto je kakšnega od detajlov prekomerno poudaril, drugega pa zamolčal, z enim samim namenom, da bi bila dramatičnost zgodovinskega dogodka kar največja. Tudi prav. Meni je bilo všeč, ker razumem njegovo navdušenje - celo vzhičenost nad zgodovino in ljudmi, ki so jo oblikovali, marsikateremu od dandanašnjih bolj racionalnih bralcev pa se bo mogoče njegov slog pisanja zdel preveč vznesen ali celo napihnjen. Vendar naj vas potolažim, Stefan Zweig ni nikoli domišljav, pač pa ponižen in spoštljiv do velikih ljudi preteklosti. Sicer pa je njegov stil pisanja na nek način podoben tistemu, ki ga je ubral eden izmed njegovih junakov - raziskovalec, ki je želel kot prvi stopiti na južni tečaj, a so ga prehiteli in je na poti nazaj proti domu, potem ko je postalo jasno, da bo umrl od lakote in mraza, svoji ženi in prijateljem, pa tudi kar celotnemu angleškemu narodu, pisal vzhičena pisma.

O literarnih ustvarjalcih, ki so oblikovali človeško zgodovino, Stefan Zweig piše še posebno zavzeto. Ostareli Goethe se mi je prav smilil, ko sem brala o tem, kako je - že 73 let star - v svojih Marienbadskih elegijah na najbolj intimen in oseben način predeloval svojo ljubezen do 19-letne Ulrike von Levetzow, ki je ravno takrat zavrnila poroko z njim. Zakaj je ta dogodek zvezden, vam ne znam razložiti, je pa vseeno lep in ganljiv. Fajn je bilo brati o njem.

O zadnjih dneh življenja Leva Nikolajeviča Tolstoja, njegovem skrivnostnem pobegu od doma, je Stefan Zweig pisal v obliki dramskega besedila. Zanimivo. To naj bi bila drama, ki jo je Tolstoj želel napisati, a mu ni nikoli uspelo.

Še en zelo znan in pomemben pisatelj je opisan v knjigi. Dogodek, ki je zaslužil, da gre v zgodovino, je njegova (fake) usmrtitev. Izredno živo sta opisana groza in strah na smrt obsojenega, njegova stiska in obup. Zato, da se zgodba še posebno dotakne bralca, jo je Stefan Zweig napisal kot pesnitev. Na smrt obsojeni nesrečnik se imenuje Fjodor Mihajlovič Dostojevski.

Knjiga Zvezdni trenutki človeštva, Stefana Zweiga, je čudovit in zelo oseben pogled na najpomembnejše dosežke človeštva skozi oči in preko peresa enega največjih poznavalcev zgodovine in navdušencev nad njo. Uživala sem v vsaki posamezni zgodovinski skici in izvedela veliko novega. Pisateljevo navdušenje nad posameznimi heroji preteklosti (hja, heroji... takšnimi ali drugačnimi) se je prelilo tudi vame.

Ob branju knjige tako nisem mogla mimo tega, da ne bi tudi sama izbrala svojih favoritov - 12 zvezdnih trenutkov človeštva, ki so po mojem zelo osebnem mnenju pomembno vplivali na človeško zgodovino ali njen potek celo usodno preobrnili. Tukaj so:

• pred 70 000 leti: skupina samo okrog 100-ih ljudi, ki so sicer že čisto takšni, kot smo mi, zapusti Afriko in v naslednjih tisočih letih naseli celotno zemeljsko oblo
• od 1350 do 1335 p.n.št.: faraon Ehnaton in njegova lepa žena Nofretete izvedeta versko in kulturno revolucijo, ki ji v 3000 letni zgodovini Starega Egipta ni para
• od 768 do 814: Karl Veliki položi temelje združeni Evropi
• 1450: Johannes Gutenberg izumi tisk; knjige postanejo dostopne večjemu krogu ljudi
• od 1509 do 1547: Henrik VIII popolnoma spremeni politično in versko usmeritev Anglije in tlakuje pot, ki bo omogočila njegovi hčerki Elizabeti I dolgo in uspešno, za Anglijo izredno pomembno obdobje vladanja (ko že ravno berem tretji del trilogije o Thomasu Cromwellu, Hilary Mantel:)
• od 15. aprila do 15. maja 1874: v Parizu poteka prva razstava impresionistov (ki se takrat še niso imenovali impresionisti:)
• božič 1914: vojaki na frontnih črtah prve svetovne vojne prekinejo z bojevanjem, se srečajo s svojimi nasprotniki in skupaj preživijo božič
• november 1924: Thomas Mann izda roman Čarobna gora
• 1954:  švedski kardiolog Inge Gudmar Edler skupaj s fizikom Carlom Hellmuthom Hertzem razvije ehokardiografijo in s tem utemelji najpomembnejšo neinvazivno diagnostično metodo za prepoznavo srčnih bolezni
• 20. julij 1969: človek pristane na Luni
• 9. november 1989: padec Berlinskega zidu
• 23. december 1990: Plebiscit o samostojnosti Slovenije

Kateri so pa vaši zvezdni trenutki človeštva?

Sándor Márai: Sveče so dogorele

Številke so v kratkem romanu madžarskega pisatelja Sándorja Máraia, Sveče so dogorele, zelo pomembne. Številke kot leta življenja, leta čakanja, leta prijateljstva, letnice. Vse se lepo ujema, vse se (počasi) razjasni.

V gradu nekje na Madžarskem petinsedemdesetletni graščak, general, čaka na obisk mladostnega prijatelja. Pred enainštiridesetimi leti sta se zadnjič videla. Štiriindvajset let otroštva in mladosti sta preživela skupaj - najprej kot kadeta, nato kot mlada vojaka na Dunaju - nerazdružljiva prijatelja. 

Dan po njunem zadnjem srečanju je Konrad, ne da bi se poslovil, odšel neznano kam in general o njem ni čul nobenega glasu več. Osem let po prijateljevem odhodu je umrla tudi generalova žena Krisztina, stara le trideset let. Zdaj, ob njunem ponovnem srečanju, se piše leto 1940.

No, pa sploh nimamo občutka, da je dogajanje postavljeno tako globoko v 20. stoletje. Zdi se namreč, da se je čas v generalovi graščini ustavil v letu 1899. Vse je še tako, kot je bilo tedaj, na zadnji večerji generala, Konrada in Krisztine. Zdi se, da smo še vedno v času Avstro-Ogrske monarhije. V enainštiridesetih letih samote je imel general dovolj časa, da je natančno premislil o vseh dogodkih, ki so se zgodili v preteklosti, predvsem pa o tistem usodnem pripetljaju na lovu daljnega leta 1899. 

Roman je bolj ali manj le generalov monolog. Tudi potem, ko prijatelja sedita pri večerji, ki poteka povsem enako kot pred enainštiridesetimi leti, govori večinoma le general. Konrad posluša in se ne vmešava v generalovo premišljevanje in razlago. A človek tudi s svojim molkom veliko pove. Konrad je s skopimi besedami in molčanjem tako zgovoren, da resnica ob koncu, ko sveče dogorijo in se obisk približuje koncu, pride na dan jasno in brez velikih besed.

General se je namreč vsa leta spraševal, zakaj je Konrad tako nenadno odpotoval, kaj se je zgodilo in kakšna je bila njegova - generalova, krivda pri vsem tem. Razmišlja o maščevanju, nezvestobi, prevari, a na prvem mestu o prijateljstvu. To zdrži tudi desetletja ločitve, izdajo in prevaro. 

A kaj, ko si svoja življenja zapletamo s tem, da za prijatelje (ter življenjske partnerje) ponavadi izbiramo ljudi, ki so drugačni od nas. Nezadržno nas vleče k njim. V resnici pa bi morali izbirati ljudi, ki so nam podobni, kajti samo takšni ljudje nas lahko razumejo in nam v stiski stojijo ob strani.  

Kot lahko le ljudje enake krvne skupine v nevarnosti pomagajo drug drugemu, lahko duša pomaga drugi le, če ni drugačna od nje.

Ljudem, ki jih ljubimo, odpustimo tudi nezvestobo. Kajti: Ali ni zvestoba le grozljiva oblika egoizma? Ali človeka, ki mu zvestoba ne prinaša sreče, sploh resnično ljubimo, ko od njega zahtevamo, da nam je zvest?

Enainštirideset let je general razmišljal o najpomembnejših življenjskih dilemah, sestavljal resničnost in iskal resnico. Iz dejstev, ki jih je poznal, je lahko uganil resničnost (kako so dogodki sledili drug drugemu, kakšen je bil potek dogajanja tistega dne leta 1899), a za odkritje resnice je potreboval prijatelja Konrada. Kajti za dejanji vedno stoji namen in namen je tisto, kar je najpomembnejše. Vse je v namenu in v tem, zakaj je nekdo nekaj storil.

Generala, vsekakor glavnega junaka romana, je težko natančneje označiti. Po eni strani je tipičen moški tistega časa, vojak, konzervativen in seksističen (ob načinu življenja, ki ga je izbral in živel v času od 1899 pa do ženine smrti, mi je od groze zastajal dih), discipliniran in hladen. Na drugi strani pa je tudi izredno občutljiv in dovzeten. Na koncu, ko v celoti dojamemo njegov način razmišljanja in zvemo do kakšnih zaključkov je prišel in kakšne odločitve je sprejel, pa ne moremo, da ga ne bi občudovali. Mogoče je ta mnogoličnost generalove osebnosti, ko ne vemo povsem točno, kdo in kakšen je, zakaj enkrat naredi tako, drugič pa povsem drugače, ena izmed redkih slabosti romana. Ali pa človek po dolgih letih samote in nenehnega razglabljanja o eni in isti stvari, ki se je zgodila nekoč v preteklosti, z leti postane takšen. Tudi o staranju, takšnem ali drugačnem, v knjigi Sveče so dogorele. 

Pripoved, četudi večinoma le monolog, je grajena izredno napeto. Drama o dveh prijateljih in ženski med njima se pred očmi bralca razvija premišljeno in dovršeno. Skrivnosti le počasi, a umerjeno pronicajo na dan; razjasnijo se šele takrat, ko za njih napoči najprimernejši čas. Mojstrsko.

(Knjigo sem brala v nemškem prevodu, z malce nenavadnim naslovom Die Glut; 

knjigo pa imamo tudi v slovenščini)

Sándor Màrai je bil dokaj skrivnosten pisatelj. Rodil se je leta 1900 v madžarskem mestu Kassa. Študiral je v Budimpešti in pozneje v Leipzigu. V svojem poklicnem življenju je pisal članke za različne nemške časopise, prevajal Kafko, Trakla in druge nemške pisatelje v madžarščino in veliko potoval. Čeprav madžarski pisatelj, je bil pravzaprav brez prave domovine. Njegova prava  domovino je umrla z razpadom Avstro-Ogrske monarhije. Avstro-Ogrska monarhija je tudi prostor, v katerem se vedno znova odvijajo pripovedi njegovih romanov. Ti so nastali večinoma v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja in so bili pri bralcih zelo priljubljeni.

Drugo svetovno vojno je Sándor Márai preživel na madžarskem podeželju, bolj ali manj skrito, saj je bila njegova žena židinja. Leta 1948 se je odselil z Madžarske, najprej v Neapelj in nato v Združene države Amerike ter tam živel do konca svojega življenja. Njegovi romani so poniknili v pozabo - večinoma zato, ker njihova vsebina ni bila ravno po željah povojne madžarske oblasti. Na Madžarskem sicer njegovi romani nikoli niso bili  prepovedani, a literarni kritiki so o njih pisali tako negativno, da so jih popolnoma uničili.

Sándor Márai je po drugi svetovni vojni živel samotno življenje. Pisal je samo še dnevnike in z nikomur se ni družil - tudi z madžarskimi literati v tujini ne. Nekako je bil podoben generalu iz svojega romana Sveče so dogorele. 

In spet se bomo vrnili k številkam, ki imajo v romanu pomenljivo vlogo, pomembne pa so bile verjetno tudi za pisatelja samega. Nobeno naključje ni - vsaj po mojem mnenju - da si je Sándor Márai po točno enainštiridesetih letih življenja v tujini, leta 1989, vzel življenje. 

General je po enainštiridesetih letih čakanja izvedel resnico, Sándor Márai pa po enainštiridesetih letih prostovoljnega izgnanstva na žalost ni doživel uspeha, ki so ga le nekaj let pozneje, po usodnih političnih spremembah v Evropi, prinesli njegovi na novo odkriti romani. Navdušenje bralcev - posebno nad romanom Sveče so dogorele, je bilo izjemno in ni bilo omejeno samo na Madžarsko.

Roman Sveče so dogorele je čudovita knjiga o prijateljstvu (ki mi jo je priporočila prijateljica:). Če si želite prebrati natančno in ganljivo študijo prijateljskega razmerja, z vsemi vrhunci in padci, je to knjiga za vas. Tudi zgodba je odlična. Že od samega začetka romana sicer vemo, da so središče dogajanja razmerja v ljubezenskem trikotniku dveh moških, ki sta prijatelja, in ženske, ki je enemu izmed njiju žena, a to še zdaleč ni klasičen ljubezenski trikotnik, o katerih smo že tolikokrat brali. V knjigi gre za precej več - gre za razmišljanje o najpomembnejših življenjskih dilemah, o človeških čustvih, o naših dejanjih, ki naj bi bila takšna, da so vredna človeka, a to na žalost niso vedno. Ne sme vas motiti nekaj bidermajerskega patosa in kiča, nostalgije po Avstro-Ogrski monarhiji, ki sili tudi iz mojega zapisa o knjigi, pa boste ugotovili, da v rokah držite pravo malo umetnino, mogoče celo klasiko.

★★★★★

Sándor Márai
1900-1989
(vir: Wikipedia)

Niklas Natt och Dag: 1793

Številka 1793 z naslova knjige je seveda letnica. V to leto je namreč postavljeno dogajanje kriminalnega romana švedskega pisatelja Niklasa Natta och Daga.

Kaj se je v tem letu dogajalo v Franciji, je več ali manj znano. Minila so že več kot tri leta, odkar je padla Bastilija in francoska revolucija je bila v polnem teku. Giljotina je že utečeno opravljala svoje krvavo delo. Ravno v tem letu so obglavili kraljico Marijo Antoinetto.

Kako pa je bilo v tem času v Stockholmu in na Švedskem, ni tako splošno znano. Če ste brali pred leti tudi v Sloveniji izredno priljubljen zgodovinsko-ljubezenski roman Annemariee Selinko, Désirée, (ali pa ste si ogledali istoimenski film z Marlonom Brandom v vlogi Napoleona), potem veste, kaj se je dogajalo na Švedskem kakšnih 20 let pozneje. Naslovna junakinja - nesojena Napoleonova ljubezen, se je namreč po spletu naključij znašla na Švedskem in se povzpela celo do prestola. 

A v devetdesetih letih 18. stoletja je mladi Napoleon šele začel graditi svojo vojaško in politično kariero; na Švedskem pa je vladal kralj Gustav III. Ta se je podobno kot vsi takratni evropski vladarji bal, da bi se francoska revolucija razširila tudi v njegovo deželo. Pri oceni politične situacije na Švedskem pa se je nekoliko uštel. Menil je, da je - podobno kot v Franciji, preprosto ljudstvo tisto, ki bi mu lahko škodovalo, vendar pa so bili  na Švedskem plemiči tisti, ki so kovali zaroto proti kralju. Gustava III so v marcu 1792 na plesu v maskah v kraljevski operi v Stockholmu ubili predstavniki plemstva. 

Mimogrede, ta dogodek je služil kot navdih Verdiju za njegovo opero Ples v maskah. 

Švedska se je po umoru kralja znašla v veliki politični krizi. V deželi je zavladal kaos. Različne politične frakcije so se borile za moč in prevlado. Gospodarstvo je pešalo. Da denar ljudi ne bi romal v žepe tujih trgovcev, so prepovedali, da bi se ljudje pisano in bogato oblačili. Obleke so morale biti preproste, brez okraskov, sive barve. Zapoved takšnega oblačenja je bila seveda izredno neumna odločitev, ki ni prav nič pomagala k boljšemu gospodarskemu položaju Švedske. Kakor tudi ni imela nobenega pozitivnega učinka prepoved pitja kave. Ta napitek je ravno v tem času postal izredno priljubljen, oblast pa ga je prepovedala, da bi preprečila zbiranje ljudi, posedanje ob kavi in kovanje zarot.

Ta nemirni in nevarni čas v Stockholmu je Niklas Natt och Dag izbral za prizorišče svojega kriminalnega romana 1793.

(vir: https://www.selmastories.se/artikel/ska-vi-ga-en-promenad-genom-stockholm-som-det-sag-ut-1793-du-och-jag/)

V odpadnih vodah manufakture za predelovanje mesa, med razpadajočimi živalskimi ostanki, najdejo truplo mladega moškega. Truplo je brez nog in rok, z iztaknjenimi očmi, polomljenimi zobmi in odrezanim jezikom, uničenimi ušesi. Že pri površnem pregledu trupla je jasno, da so bile amputacije narejene postopno in premišljeno, z dovolj vmesnega časa, da so se rane lahko zacelile in da je bilo trpljenje žrtve ob odstranjevanju udov kar največje. Anestezije takrat še niso poznali.

Primer umora raziskujeta Cecil Winge in Jean Michael Cardell. 

Mickel je birič ali nekakšen policist nižjega ranga (kot bi ga mogoče označili v današnjem času). V vojni, ki jo je zgoraj omenjeni Gustav nekaj let pred tem začel proti Rusiji, je izgubil roko in svoj PTSD utaplja v alkoholu. Še vedno pa je močan mož, silak, ki si dodaten denar služi kot "venmetač" v krčmi. Njegova proteza - lesena roka, je orožje, ki ubija; povzroča pa mu tudi velike težave, saj so fantomske bolečine v udu, ki ga ni več, pogosto neznosne.

Cecil Winge je pravnik, ki s svojo inteligenco in pragmatizmom kazniva dejanja, ki jih raziskuje, vedno spretno razreši. Ob tem se že ubada z mislimi in prepričanji, ki so za forenziko 18. stoletja še nekaj povsem neverjetnega. Meni namreč, da vseh umorov ni metati v isti koš. Winge že loči med naklepnim in nenaklepnim umorom, kar je bilo za pravo 18. stoletja še nekaj neločljivega, takšnega, ki zasluži enotno smrtno kazen z obglavljenjem, z nekaj mučenja pred tem. 

A kakor je Cecil Winge zelo uspešen kriminalist, se njegovi dnevi žal iztekajo. Boleha namreč za tuberkulozo, ki je že v zadnjem stadiju bolezni. Ves bled in suh je, nenehno kašlja in krvavo izkašljuje. Tisto, kar ga še drži pri življenju, je želja, da bi razrešil še ta zadnji primer in priskrbel pravico mlademu moškemu, ki so ga grozovito mučili in umorili. 

Kriminalna zgodba je zanimiva in napeta. Veliko je drobnih presenečenj in lažnih namigovanj, ki pa me niso jezile. Ena izmed stranpoti zgodbe je tako široka, da sem skoraj izgubila pregled nad zgodbo, a sem bila potem, ko se je izkazalo, kako nepomembna je za potek dogajanja, vseeno zelo hvaležna zanjo. 

Vznemirljiva zgodba romana v zgodovinsko zanimivem obdobju že zadostuje za to, da je knjigo vredno prebrati. A knjiga ponuja še nekaj, kar zadnje čase privlači številne bralce kriminalk, da vedno znova posegajo po romanih, ki jih pišejo skandinavski avtorji. Tudi za roman 1793 je namreč značilna tipična severnjaška temačnost. Ker je dogajanje postavljeno v 18. stoletje, je ta lahko še dodatno poudarjena. Med branjem sem bila vesela, da berem knjigo in ne gledam filma, ki bi bil posnet po tej knjigi. Moji možgani so bili namreč na odsekih, kjer sem brala o grozljivih in mučnih stvareh, prikladen filter, ki me je zavaroval pred preveč živimi slikami; moja fantazija je ohromela in mi preprečila preveč nazorne predstave mučenj in drugih grozodejstev, ki jih je v knjigi kar nekaj in so dokaj natančno opisane.

V romanu 1793 ni samo temačno in mrzlo, v Natt och Dagovem Stockholmu  je tudi vse umazano, prekrito z blatom in urinom, povsod nenehno smrdi - po razpadajočih truplih, a tudi po železu zaradi krvavih izločkov tuberkuloznega bolnika. Nekateri od nastopajočih so prisiljeni lizati blato s škornjev, drugi jesti svoje iztrebke, da bi lahko preživeli; nekatere silijo plesati do smrti, da bi ukrotili njihovo odločnost, drugim lug razžira obraz in okončine prav do kosti. Takšne stvari so v romanu 1793 pogoste in mogoče je z njimi pisatelj vseeno nekoliko pretiraval. No, preveč moteče vendarle niso bile.

Vsem grozodejstvom nasproti je pisatelj namreč kljub vsemu postavil tudi precej pozitivnih in celo lepih stvari. Najboljša med njim je vsekakor pripravljenost preiskovalcev umora, da prideta zadevi do dna, čeprav to ne bi bilo ravno nujno potrebno in poskrbita za pravičnost. Imamo pa tudi prostovoljno žrtvovanje življenja za življenje drugega in imamo ljubezen, ki pošast spremeni v človeka - četudi ta preobrazba ne vzdrži preveč dolgo. Lepe pa so tudi večerne in jutranje slike Stockholma, mesta med mostovi.

Švedski pisatelj Niklas Natt och Dag je bil rojen leta 1979. Če bi njegov priimek prevedli v slovenščino, bi se glasil Noč in dan. Je potomec ene najstarejših švedskih plemiških družin. Za Bavarsko RTV je, malo za šalo in malo zares, povedal, da so njegovi predniki, ki so bili vedno vojaki, v 17. stoletju, v času tridesetletne vojne, ropali po Nemčiji in si prikradli veliko denarja. To bogastvo je  potem v naslednjih generacijah izpuhtelo in Niklas Natt och Dag se mora preživljati z lastnim delom (Kako hudo... :) Do nedavnega je bilo to novinarstvo. Glede na uspeh, ki ga je doživel njegov prvenec, 1793, tako na Švedskem kot tudi drugod po Evropi, pa bo lahko od zdaj naprej živel od pisanja knjig. Na knjižnih policah je namreč že drugi primer Wingeja in Cardella, tokrat z naslovom 1794.

Roman Niklasa Natt och Daga, 1793, je prav fina skandinavska zgodovinska noir kriminalka.

★★★★☆

Niklas Natt och Dag
(vir: piper.de)