nedelja, 22. marec 2015

Marilynne Robinson: Gilead, Home in Lila

Gilead je fikcijsko mesto v ameriški državi Iowa. Bolj majhno je in zanikrno.
Gilead was the kind of town where dogs slept in the road for the sun and the warmth that lingered after the sun was gone, and the few cars that there were had to stop and honk until the dogs decided to get up and let them pass by.
V tem mestu živita dobra prijatelja, oba stara okrog sedemdeset let, John Ames in Robert Boughton. Oba sta protestantska pastorja - eden vodi kongregacijsko, drugi pa prezbiterijansko cerkev v mestu. O njiju in njunih družinah je Marilynne Robinson napisala tri knjige. Dve sem prebrala pred nekaj leti, tretjo ravnokar.

Vsaka od knjig predstavlja zaključeno celoto. Nič ni narobe, če preberete eno samo, lahko je katerakoli. Toda če vam bo všeč ena, si boste želeli prebrati tudi drugi dve. In če preberete vse tri, boste nagrajeni z drobnimi dodatnimi užitki - razkritjem skrivnosti ali dveh več in boljšim razumevanjem tega ali onega dogodka. Vse bolj boste spoštovali tudi pisateljico, ker je znala tako dovršeno graditi pripoved in risati značaje ljudi.
Vendar pa - preden se lotite branja, vedite, da te knjige niso za bralce, ki v romanih iščejo napete zgodbe - zgodbe, kjer se ves čas nekaj dogaja. Tega v romanih Marilynne Robinson ne boste našli. Njene romane ženejo osebe, ne pa zgodba. Zna biti dolgočasno, če vam to ni dovolj.
Prav tako te knjige niso za tiste, ki ne marajo religioznih razpravljanj in ni za tiste, ki jih motijo navedki iz Svetega pisma - teh je tukaj kar precej.


Gilead je prvi roman v trilogiji. Izdan je bil leta 2004. Leto pozneje je pisateljica zanj dobila najpomembnejšo ameriško literarno nagrado Pulitzer.

(247 str.)
John Ames je star 76 let in je prepričan, da umira za angino pektoris. Upravičeno se boji, da bo umrl še preden bo njegov sin Robby, ki je star 7 let, toliko dorasel, da bi mu lahko predstavil svojo življenjsko zgodbo in bi ta razumel očetova razmišljanja ter njegov pogled na svet. Tako se odloči, da bo sinu napisal nekakšno duhovno oporoko in v njej opisal vse, kar bi sicer nekoč želel povedati svojemu odraslemu sinu.
Piše o svojem očetu in starem očetu, ki sta bila oba protestantska pastorja - eden izredno revolucionaren - pridigal naj bi s pištolo ob pasu, drugi zelo miroljuben. Pripoveduje o svoji prvi ženi Luisi, ki je umrla med porodom, skupaj z otrokom, ki bi bil Robbyjev polbrat. Spomini iz preteklosti se prepletajo z dogodki iz sedanjosti v enkratno mešanico ganljive pripovedi, ki pretrese.
Predvsem pa iz pastorjevega pripovedovanja zvemo, kakšen je John Ames sam. In tukaj tiči tisto najlepše! John Ames je namreč čudovit človek - takšen, da bi si ga marsikdo želel za prijatelja. Ali za sorodnika. Sama pa bi bila zadovoljna že s tem, da bi ga imela za sogovornika. 
Je izredno mil in razumevajoč človek. Moder in učen. Strmi za tem, da bi bil pravičen. Nikogar noče soditi. Hvaležen je za vse, kar mu prinaša življenje - vsekakor za svojo drugo, zelo mlado ženo Lilo in sina Robbyja, pa tudi za drobne malenkosti, ki mu jih prinaša vsakdan, npr. za sončni vzhod in zahod, za nogomet in za sendviče z jajcem. Veseli se življenja in boji se umreti - veri v posmrtno življenje navkljub.
Tudi John Ames je samo človek. Včasih se moti. Vedno ne uspe biti pravičen. Prijateljevega sina Jacka sodi prestrogo in prav nič mu ni všeč, da se Jack druži z Lilo in se igra z Robbyem. Poln je dvomov, a vendar vedno teži k nečem boljšem. Marilynne Robinson je z Johnom Amesom uspelo ustvariti eno najprijetnejših literarnih oseb, kar jih poznam.


Druga knjiga trilogije nosi naslov Home. Marilynne Robinson je zanjo leta 2009 dobila nagrado Orange.

(336 str.)
Tudi ta roman se dogaja v mestu Gilead in sicer v istem poletju leta 1956 kot prvi roman trilogije. V tej knjigi je predstavljena življenjska zgodba Amesovega najboljšega prijatelja. Tokrat na dogodke, že bolj ali manj znane iz romana Gilead, gledamo skozi oči družine pastorja Roberta Boughtona.
K ostarelemu (če ne umirajočemu) pastorju se vrneta dva od njegovih osmih otrok. Oba bolj po sili razmer kot zaradi lastnih želja. Glory (39 let) - ob koncu dolge zaroke, ki se ni končala s poroko in Jack (43 let) - črna ovca družine, ob iskanju kratkotrajnega zatočišča, potem ko več kot dvajset let - po grehu, ki ga je storil v domačem mestu, o njem skoraj ni bilo glasu.
Zgodba je tragična. Vse polno je nepravilnih odločitev, napačnih presoj in solznih oči. A vendar je to dobra knjiga, ki sem jo rada brala. One of the sadest books I have ever loved, je zapisala kritičarka časopisa Guardian in lahko ji samo pritrdim.


Zadnja knjiga trilogije je izšla v lanski jeseni in ima naslov Lila. Opisuje življenjsko zgodbo Amesove druge žene.

(272 str.)
V prvih dveh knjigah smo izvedeli, da je Lila mlada, da se je v mestu Gilead prikazala od neznano kod in da je njen zakon z Johnom Amesom presenetljivo srečen. Preko nakazane moževe ljubosumnosti izvemo tudi to, da sta si Lila in Jack mogoče bližja kot bi bilo primerno. Malo sem upala, da bom o tem zadnjem, potem ko bom prebrala najnovejšo knjigo, vedela kaj več kot prej, pa ni bilo nič iz tega.  Knjiga se namreč konča, ko Lila rodi Robbyja, se pravi okrog sedem do osem let pred časom dogajanja ostalih dveh knjig. Jack je tako v romanu Lila omenjen le kot tisti od Bourghtonovih otrok, ki ga ni, ki manjka.

Pač pa v romanu izvemo veliko o tem, kaj se je dogajalo z Lilo preden je prišla v Gilead. Pričujoča knjiga ima od vseh treh romanov najbolj izrazito zgodbo in ne gradi samo na osebah. 

Začne se takole:
The child was just there on the stoop in the dark, hugging herself against the cold, all cried out and nearly sleeping. She couldn't holler anymore and they didn't hear her anyway, or they might and that would make things worse.
To je Lila (ko ji še ni bilo ime Lila) in so jo (verjetno) starši zaprli ven iz hiše in pozabili nanjo. Zanjo se zavzame brezdomka in priložnostna delavka Doll, ki jo vzame s seboj. S skupino podobnih ljudi potem potujeta iz enega v drug kraj in nekako živita. Življenje je tako preprosto, da ne čutita potrebe, da bi poznali imena dni v tednu, saj je vsak dan enak drugemu in vsak dan je potrebno poprijeti za delo. Edina stvar, ki loči en dan od drugega in je potujočim delavcem pomembna, je vreme.
A vendar Doll Lili, potem ko postane večja, daje tudi uporabne nasvete. Glede moških, na primer.
Doll said, Men just don't feel like they sposed to stay by you. They ain't never your friends. Seems like you could trust 'em, they act like you could trust 'em, but you can't. Don't matter what they say. I seen it in my life hundred times. She said, You got to look after your own self. When it comes down to it, you're going to be doing that anyway.

Ko Lila odraste in ostane brez Doll, zaide v Gilead in tam vzbudi zanimanje pastorja Amesa. Naenkrat življenje postane sprejemljivejše in varnejše. Splete se lepa in svojevrstna ljubezenska zgodba, ki pa še zdaleč ni tako romantična kot bi mogoče pričakovali, potem ko ste že prebrali prvi dve knjigi trilogije. 
Roko na srce - tako različni osebi kot sta Ames in Lila, si je težko predstavljati srečno povezani v zakon. Ona skoraj nepismena, on izredno načitan. Ona mlada, on pri sedemdesetih. On pastor, ona odklonilna do vsega, kar je povezano s cerkvijo. Pa vendar se njuna veza začne počasi in vztrajno krepiti. Oba drug v drugem počasi najdeta stvari, ki jih iščeta in potrebujeta. 

Lila s svojimi nedolžnimi in naivnimi vprašanji povezanimi s krščanstvom pastorja pogosto spravi v zadrego.
Takole se pogovarjata:
(Lila:)"I know a man once who said churches tell folks things like that to scare them"
(Ames:)"Some do."
"So they'll give theme their money."
He nodded. "That happens."
"You never say nothing about any of it."
"I don't really know what to say about it."...
She said, "I don't know. For preacher you ain't much at explaining things."
"I'm sorry about that. Sorry if you're disappointed..."

(In potem čez nekaj dni, ko je malo premislil, Ames nadaljuje:)
"...But I do want to say one more thing. Thinkig about hell doesn't help me live the way I should. I believe this is true for most people. And thinking that other people might go to hell just feels evil to me, like a very grave sin. ..."
In tako naprej.

Kljub vse prisrčnejšemu odnosu med Lilo In Amesom, pa v njunem odnosu ostajajo tudi temne lise. Te predstavljajo dogodki iz Lilijinega preteklega življenja, ki jih kot žena (še) ne more zaupati svojemu možu. Ker se ji "stari mož" - tako Amesa ves čas imenuje v svojih mislih, smili, mu tudi ne pove, da se kljub življenju z njim še vedno počuti osamljeno, da pogreša Doll in ljudi, s katerimi je potovala (people born with more courage than they could find a way to spend) in da se ves čas spopada z mislijo, da bi ga kljub vsemu zapustila in se vrnila k svojemu staremu načinu življenja. Simbol tega življenja je nož, ki ga je Lili zapustila Doll - edina stvar, po kateri se Lila razlikuje od ostalih ljudi na svetu - nož, s katerim je bil po vsej verjetnosti ubit človek. 
That's how it is.  Lilina razklanost in njena težavna metamorfoza iz brezdomke v ženo častitega pastorja se mi zdi mojstrsko prikazana.

Naj na koncu napišem, da ime Gilead izhaja iz Biblije. V Svetem pismu je z Gilead poimenovana dežela, ki leži vzhodno od reke Jordan. V Stari zavezi so na njenem področju potekale številne krvave bitke; dežela pa je bila znana tudi po tem, da so njeni prebivalci znali izdelovati zdravilni balzam, ki je pozdravil skoraj vse bolezni.
V notranjosti Johna Amesa, Lile in Jacka, tudi Glory in Roberta Boughtona - prebivalcev mesta Gilead, ki ga je ustvarila Marilynne Robinson, tudi potekajo hude bitke, ki so primerljive z bitkami na vojnih poljih. Zaradi njih se mučijo in trpijo. A vendar te bitke niso uničujoče, saj vsi našteti - meni zelo ljubi literarni junaki, drug v drugem najdejo tudi nekaj "zdravilnega balzama", ki njihova življenja naredi znosna, če ne celo - vsaj včasih, tudi srečna.

★★★★★
Marilynne Robinson

ponedeljek, 9. marec 2015

Gillian Flynn: Ni je več

(594 str.) 
Zdaj vem, da trilerji niso zame. Vsaj v knjižni obliki ne. To se mi je dozdevalo že ob branju Inferna, Dana Browna.
Če si bom še kdaj zaželela ta žanr, si bom raje ogledala film. Saj ga posnamejo po vsakem, kolikor toliko uspešnem romanu na to temo.
Filma Ni je več nisem gledala, a če je povprečno dober, lahko povsem solidno nadomesti roman, po katerem so ga posneli.
Kot triler je roman Gillian Flynn verjetno čisto v redu, a česa globljega - tistega, kar sama iščem, in v odličnih knjigah tudi najdem, v tej svetovni uspešnici ni.

Začelo se je spodbudno.
Imamo moža in ženo - Nicka (34 let) in Amy (38 let), ki izmenično pripovedujeta svojo življenjsko zgodbo in razkrivata svoj pogled na potek njunega zakona. Nickova zgodba teče kronološko od "tistega dne" dalje. "Tisti dan" je dan, ko je Amy skrivnostno izginila. To je bil tudi dan njune pete obletnice poroke. Amy pa se oglaša v svojih dnevniških zapiskih, ki se začnejo nekaj let prej, z dnem, ko je spoznala Nicka, in niso povsem kronološko urejeni.
Amy deluje izredno simpatično; je lepa, duhovita in bistra mlada ženska - kul punca, ki je do ušes zaljubljena v svojega fanta in pozneje tudi moža; samo enkrat letno je malo sitna s svojo igro Lov na zaklad. Nick ni tako idealen - premalo je pozoren do svoje vdane žene, ne razume (povsem) njenih potreb, a vendar te njegove slabosti niso tako "hude", da bi ga obsojali. Ni idealen, ampak le resničen.
Ko sem brala njune pripovedi, primerjala drobne neskladnosti med njima in njune različne poglede na posamezne dogodke, se nisem postavljala na nobeno stran. Oba sta mi bila nekako všeč, obema sem dala svoj prav, se strinjala z njima in ju razumela. Če pisatelju uspe v bralcu vzbuditi takšne občutke, je to zame znak, da berem dobro knjigo.

V prvi del knjige je dobro vpeta tudi tema, zaradi katere je ta roman triler. Raziskovanje Amyjinega izginotja, policijska preiskava, ugibanja, sumničenja - vse je predstavljeno dovolj napeto in zanimivo, da je bilo prijetno brati. Tudi odziv medijev na dogodke, tistih iz knjige - predvsem paparacov in voditeljic pogovornih oddaj, se mi je zdel čisto v redu in verodostojno predstavljen. Ja, predstavljen je dobro. Sam odziv medijev na tragične dogodke v romanu je pa seveda pričakovano pokvarjen, neusmiljen in pristranski - zdaj do enega, zdaj do drugega udeleženca, kakor pač kaže in kakor je najprikladneje.

Na začetku drugega dela romana stoji ključni odlomek, ki poskuša odgovoriti na vprašanji: Zakaj le se je vse to moralo zgoditi? In kje je tisti glavni vzrok za tragične dogodke?
Govor je o kul puncah:
Če sem kul punca, sem privlačna, genialna, duhovita ženska, ki obožuje nogomet, poker, umazane vice in riganje, ki je nora na računalniške igrice....
Kul punce se nikdar ne razjezijo, le smehljajo se žalobno, ljubeče in svojim moškim dovolijo, da počnejo, kar se jim zahoče...
Moški dejansko verjamejo, da take punce obstajajo. Mogoče so v zmoti, ker se je toliko deklet pripravljenih sprenevedati, da so take...
[moški bi] rad kul punco, ki obožuje vse oslarije, ki so všeč njemu, in se nikoli ne pritožuje...
Vendar je mamljivo biti kul punca. Za tako, kot sem jaz, ki rada zmagujem, je mamljivo biti dekle, ki si jo želi vsak fant...
Si predstavljate, da zakoncu, sorodni duši, končno pokažete svoj pravi jaz, njemu pa taki niste všeč?
V tem poglavju so edine kolikor toliko pametne misli, ki jih najdete v knjigi, pa še te so malo za lase povlečene. Predvsem ne bi podcenjevala moških in jih takole klišejsko ocenjevala in trdila, da padajo samo na kul punce. Velika večina žensk tudi ne išče samozavesti v tem, da so kul. Ali pa sem mogoče prevelika optimistka?
Mi je pa zelo všeč zadnji stavek. Potrjuje dejstvo, da se pretvarjanje in hinavščina ne obneseta in da se vedno splača biti iskren:)

No, ko preberete o kul puncah - in malo premislite o napisanem, je po mojem mnenju čas, da knjigo odložite in greste v kino ali pa si sposodite DVD ter si ogledate film. S knjigo od tu dalje ne boste veliko pridobili. Prepričana sem, da film kakšno stvar celo nazorneje prikaže kot knjiga - mogoče tulipane, ki rastejo preko celega leta.
Kakorkoli že, od tod dalje dogajanje teče od enega (malo verjetnega) preobrata do drugega, brez napak, ki bi omogočale, da kriminalisti ali zasebni preiskovalci kaj naredijo za razjasnitev tragedije, do bridkega konca, ko "vse skupaj obvisi v zraku - kot orjaški gnojni mehur, o katerem se niti ne zdi, da se bo kdaj razpočil - le vse bolj bo smrdel." - Tukaj citiram Kerstin s Knjižnih moljev - bolje kot z gnojno bulo se konca romana ne bi dalo opisati. Mimogrede, Kerstin je bil roman všeč:)

Meni pa ne preveč.
Tudi zaradi moraliziranja. Nisem prepričana, da ljudje v današnjem času zakonsko varanje obsojajo tako hudo kot je to opisano v romanu. In nisem prepričana, da ima nerojen otrok takšno moč nad očetom, kot je tu prikazano. 

Moja ocena: ★★☆☆☆
eno zvezdico dobi prvi del romana, druga zvezdica se pa razdeli med kul punce in trilerske značilnosti romana.

Gillian Flynn

sreda, 4. marec 2015

Thomas Hardy: Kratka epizoda

(124 str.) 
To je drobna knjižica, ki vsebuje tri kratke zgodbe angleškega pisatelja pozne viktorijanske dobe Thomasa Hardyja. Izšla je v zbirki Velike ljubezni. Zgodbe imajo naslove Kratka epizoda, Moč domišljije in Uvela roka.

Thomas Hardy je eden najpomembnejših angleških pisateljev. Spada med tiste velike narodne junake, ki so jim Angleži podelili prav posebno čast in jih pokopali v Westminsterski opatiji v Londonu. Thomas Hardy tako počiva ob velikanih kot sta bila Isaack Newton in Charles Darwin ter skupaj s svojimi literarnimi kolegi, med katerimi je tudi Charles Dickens, v prav za umetnike predvidenem delu opatije, imenovanem Poets' Corner. 
Thomas Hardy pravzaprav ni želel biti pokopan na tem slavnem mestu. Želel je, da ga pokopljejo v Stinsfordu in sicer v grob njegove ljubljene prve žene Emme. Britanska vlada je vseeno želela, da bi bil pokopan v Westminsterski opatiji in na koncu je prevladal kompromis - Hardyjevo srce so položili k ženi Emmi, njegov pepel pa v Poets' Corner. Romantično? Kaj pa vem - mogoče pa.

Zgodbe te knjižice govorijo o življenju treh (oz. štirih) žensk, ki so vse po vrsti strastne in čustvene, a zaradi ujetosti v utesnjeno viktorijansko družbo teh svojih občutij ne morejo primerno sprostiti in zadovoljiti. Posledica tega so bolj ali manj tragični dogodki, ki prizadenejo njih same, pa tudi ljudi v njihovi bližini.

Ena od žensk se zaradi nezadovoljstva v zakonu zateka v domišljijo in se zaljubi v mladeniča, ki ga ni še nikoli videla. 
Druga v navalu strasti - tik pred dogovorjeno poroko, zamenja ženina. 
Tretja iz svoje globoke prizadetosti in krivice, ki ji je bila storjena, izvabi - nič manj kot zlobne sile, ki že mejijo na čarovništvo in delo sovraga. 
Četrta pa nosi posledice teh čarovniških sil - namesto svojega moža, seveda:)

Vsebina zgodb je zanimiva. Potek dogajanja nikakor ni (vedno) predvidljiv in ima včasih prav izvirne preobrate, ki odstopajo od splošnih značilnosti viktorijanske literature. To mi je bilo všeč.
Nisem pa povsem prepričana, da so bile teme, ki se jih je lotil pisatelj, povsem primerne za okvir kratke zgodbe. Dogajanje je tako široko in tematsko bogato zastavljeno, da bi si zaslužilo, da bi bil o njem napisan roman. Kratke zgodbe niso zmogle zaobjeti tako obsežnega dogajanja in posledica tega so nerazvite in na hitro odpravljene teme. V enem odstavku lahko tako, na primer, v trenutku mine nekaj let - kar sicer ne bi bilo tako zelo neprimerno, če se ob tem ne bi tudi brez posebnih razlogov in kar samo od sebe, spremenilo tudi razmišljanje in postopanje nekaterih glavnih junakov in junakinj. To se je še posebno rado zgodilo proti koncu zgodbe, ko se je dogajanje kar na hitro in preveč na silo zaključilo. Pogosto so junakinje kar umrle in to brez kakšnega jasnega vzroka - kar nekako skoprnele so. Ob tem sem se kot bralka počutila nekoliko opeharjeno, moja radovednost pa je ostala nepotešena. Zadovoljiti sem se morala s pisateljevim povzetkom dogajanja in njegovim pogledom na dogodke, kar pa deluje nekoliko utesnjeno.

Thomas Hardy je boljši v pisanju romanov kot kratkih zgodb. Njegov roman Tess of the d'Urbervilles, ali v slovenščini Čista ženska, je eden mojih najljubših romanov vseh časov. Tudi Daleč od ponorelega sveta ni slaba knjiga. 
Zgodbe zbrane v knjižici Kratka epizoda me pa niso ravno navdušile. Če sem jih večinoma brala z vsaj nekaj zanimanja, sem se pa ob koncu prav vsake vendarle vedno znova začudila, kako je mogoče na tako nonšalanten način zaključiti s sicer zelo dobro zastavljeno kratko zgodbo.

Thomas Hardy (1840-1928)