nedelja, 30. avgust 2015

Emmanuel: Zmagoslavje srca

Na našem potovanju po Bosni in Hercegovini smo se ustavili tudi v Medjugorju - nekoč neznani vasici, danes prepoznavnem romarskem in turističnem kraju. 
V Medjugorju se že od 24. junija 1981 več vidcem redno prikazuje Jezusova mati Marija - nekaterim redno vsak mesec, drugim enkrat letno, tretjim spet drugače. Marijinih sporočil je tako osupljivo veliko. Lahko jih preberete na različnih spletnih straneh.
Veliko romarjev je že obiskalo ta kraj. Mnogi od njih so tudi sami doživeli videnja, ki so jim za vedno spremenila življenje. Veliko je bilo osebnih spreobrnjenj.

Kar nekaj časa sem se upirala svojim občutkom ob obisku tega kraja, a si na koncu le upala priznati, da v Medjugorju nisem občutila nič posebnega. 

Presenetilo me je majhno število romarjev. Nikjer gneče, ki jo tako pogosto povezujejo s tem romarskim krajem. Že res, da je bil mogoč vzrok za to to, da smo v Medjugorje prispeli sredi dneva, ko je bila vročina največja ter sonce hudo pripekajoče in so se romarji verjetno zadrževali po s klimami opremljenih sobah. Pa vendar - tisti dan je bil tudi največji Marijin praznik.
Motile so me trgovinice, kjer prodajajo takšne in drugačne spominke. Saj razumem, da je na romarskih krajih potrebno tudi to, pa vendar... Toliko ene in iste šare v tako številnih trgovinah ... - je to res potrebno?

Edino zadoščenje ob našem obisku sem čutila le ob tem, da smo kljub hudi vročini in soncu zmogli zbrati voljo, pa tudi moč, da se povzpnemo na Goro prikazovanja - četudi obuti. Mnogi romarji se namreč na hrib povzpnejo bosi. Mesto, kjer naj bi se Marija prvič prikazala,  je na pobočju s številnimi ostrimi skalami in trnovim grmovjem ter le nekaj majhnimi drevesi, ki ne dajejo nobene sence. Takšno mesto prikazovanja vzbudi marsikatero razmišljanje. Kakšnih svetih občutkov pa kljub temu ni bilo.
Še najbolj so me ganili redki zamaknjeni in v molitev zatopljeni romarji.

(375 str.) 
Da bi svojemu - ja, lahko rečem - razočaranju nad Medjugorjem le preprečila, da se popolnoma razraste, sem posegla po knjigi Zmagoslavje srca, Medjugorje v devetdesetih letih. Sposodila sem si jo v knjižnici - prijetno presenečena, da jo imajo.

Knjigo je napisala redovnica sestra Emmanuel, Francozinja, ki že od konca leta 1989 živi v Medjugorju in spremlja prikazovanja. Vztrajno si prizadeva za prepoznavnost kraja, piše knjige in cerkvene dostojanstvenike prepričuje, da so Marijina prikazovanja v Medjugorju pristna. 

Knjiga sistematično navaja vsa Marijina sporočila in navodila vidcem iz časa od januarja 1990 do leta 2000. Večino teh sporočil spremljajo še konkretne zgodbe romarjev, ki so v Medjugorju doživeli nekaj izjemnega. Pričakovali bi, da so Marijina sporočila in pričevanja romarjev vsebinsko povezana, pa ni tako. Zdijo se naključna in kronološko neurejena. Za sporočilo, ki ga knjiga želi posredovati, je to verjetno nepomembno.
Knjiga obsega tudi tisto časovno obdobje, ko je v Bosni divjala vojna. Vendar pa prispevkov, ki bi se nanašali na vojno, v nasprotju z mojim pričakovanjem v knjigi skoraj ni.

Spoštujem pisateljičin trud pri pripravi knjige in tudi občutke številnih romarjev, ki jim je ta kraj svet, a name knjiga posebnega vpliva ni imela. Občutki so ostali približno takšni kot ob obisku Medjugorja.
Saj vem, lahko da moje srce ob branju knjige in pri obisku kraja ni bilo zadostno odprto, da bi doživelo zmagoslavje:) 
Možno pa je tudi to, da  Medjugorje ni tako zelo posebno, kot se ga želi prikazati, in da vse le ni tako sveto. Kot kažejo zadnji odzivi iz Vatikana, se k temu nagiba tudi papež in to daje mojemu zapisu nekaj več poguma.

Mesto prikazovanja
(h.arhiv)

nedelja, 23. avgust 2015

The Game of Thrones in Dubrovnik

(h. arhiv)
Fantazijska literatura je na pohodu in nima več obstranskega pomena v književnosti. Gospodar prstanov, J.R.R. Tolkiena je klasika. Neil Gaiman in Terry Pratchett sta priznana pisatelja, ki imata tisoče oboževalcev. Fantazijsko so začeli pisati tudi nekateri "resni" pisatelji kot je Kazuo Ishiguro. A nesporni kralj med vsemi je George R.R. Martin.

Neutrudno piše knjigo za knjigo svoje fantazijske serije The Song of Ice and Fire. Vsak čas bo izdana že šesta knjiga sage. Poleg te se obeta še ena. Boštjan Gorenc - Pižama knjige pridno prevaja tudi v slovenščino.
Saga pripovedujejo o neizprosnem boju štirih (in še kakšne več) plemiških družin za oblast in moč nad Sedmimi kraljestvi. Družba je še na predindustrijski stopnji razvoja - kar med drugim pomeni, da nimajo pušk ali topov, pač pa meče, loke in nože. Prava nevarnost za prebivalce kraljestva pa ne tiči v nenehnih bojih za železni prestol, prava nevarnost grozi s severa...

Fantazijske literature nimam preveč rada. Nič kaj lahko se ne vživim v fantazijske svetove, ki jih ta opisuje. Motijo me bitja, ki niso človeškega izvora - škrati, vilini, velikani, pa tudi "White Walkersi".

A Pesem ledu in ognja je nekoliko drugačna od ostalih del tega žanra. Fantazijski elementi so skrčeni na minimum in odrinjeni na stran kolikor se le da in kolikor dolgo se to da. Teža dogajanja je v odnosih med čisto pravimi ljudmi - med moškimi in ženskami. Raziskuje se njihov pohlep po moči in bogastvu, njihove težnje po nadvladi drugih, pa tudi želja po tem, da bi ljubili in bili ljubljeni. V knjigi je veliko  nasilja in spolnosti. Ko so se nekateri glede tega pritoževali, se je George R.R. Martin branil, da vojno vedno spremljata nasilje in (nasilna) spolnost. Verjetno bo kar držalo.
Še ena značilnost je, ki knjige Pesmi ognja in ledu loči od ostalih fantazijskih knjig. Ko berete te knjige, se ni pametno navezati na katero od oseb. Velika verjetnost je, da bo med umrlimi še preden boste trenili z očesom. Tudi če ima večinoma dobre lastnosti in je kolikor toliko moralno neoporečna, to ni zagotovilo, da bo nagrajene z zmago ali preživetjem. Usoda junakov je odvisna od preračunljivosti in moči, ki jo imajo, ne pa od moralnih načel in dobrih namenov. Tako nekako kot je to v realnem življenju.

Po knjigah, a ne povsem zvesto, neutrudno snemajo televizijsko serijo The Game of Thrones. Serija dosega neverjetne uspehe in ima oboževalce po celem svetu.
Knjig Pesmi ognja in ledu ne berem. Prav z veseljem pa si ogledujem televizijsko serijo.

Nadaljevanje tega članka je SAMO ZA ZELO VELIKE OBOŽEVALCE THE GAME OF THRONES. Kdo drug bi sicer čutil željo, da gleda fotografije in bere o krajih, kjer so snemali to priljubljeno serijo:)
In seveda - v nadaljevanju so tudi SPOJLERJI.

Prva sezona televizijske serije, je bila posneta na Malti. Pa prebivalcem Malte to ni bilo preveč všeč (menda naj bi ekipa povzročila  poškodbe na eni od tamkajšnjih plaž) in so v naslednjih sezonah snemanje tistih delov serije, ki se dogajajo v poletnem času, prestavili v Dalmacijo, predvsem v Dubrovnik.
Hrvatje so snemalce serije sprejeli z veseljem in služijo na njihov račun tudi v času, ko ni snemanja. Eden izmed teh načinov so tudi vodeni ogledi krajev snemanja.

Arboretum Trsteno

Oboževalci Game of Thrones se na poti proti Dubravniku ustavijo v kraju Trsteno. To je izredno prijetno mestece ob morju, ki se ima za svoj nastanek zahvaliti bogatemu vrelcu vode nekje v bližini. Ta je omogočil, da na tem - sicer povsem skalnatem področju - uspeva raznovrstno rastlinje. Tudi več kot 400 let stare platane.
V 15. stoletju je na tem mestu ena izmed pomembnih dubrovniških plemiških družin zgradila poletno vilo. Vila je imela vse značilnosti renesančnega poletnega dvorca: osrednjo zgradbo, vrt z ravnimi sprehajalnimi potmi in bogatim rastlinstvom, paviljon nad morjem in fontano, do katere je voda pritekala po akvaduktu.

V tem prečudovitem okolju so snemali tiste dele nadaljevanke Game of Thrones, ki se dogajajo v kraljevih vrtovih palače Red Keep. Po stezah arboretuma Trsteno sta se prehajala Sansa in lord Tyrell. V letnem paviljonu so se Margaery, Olenna in Sansa pogovarjale o poroki z Joffreyem. Ob fontani je princ Oberyn Martell pisal pesem in se potem skupaj s Cersei sprehodil skozi vrt do obale. V razgledišču nad morjem sta se Jamie in Brienne pogovarjala o Sansi; Shae so pa pošiljali proč iz King's Landinga. In še in še.

Margaery, Olenna in Sansa...
(vir: MovieMaps)

... v paviljonu renesančnega dvorca
(h. arhiv)

(h. arhiv)
Shae noče iz King's Landinga
(vir: MovieMaps)





Princ Oberyn pred fontano piše pesem.
Če bi se obrnil proti kameri...
(vir: MovieMaps)

...bi videl to.
(h. arhiv)
Princ Oberyn in Cersei sta se sprehodila do obale,..
(vir: MovieMaps)
...ki v resnici zgleda tako.
(h. arhiv)


Dubrovnik

Osupljivo, toda temu starodavnemu in veličastnemu  mestu so kratek čas vladali iz Ljubljane! Napoleon je naredil konec tisoč let staremu Svetemu rimskemu cesarstvu, končal je zgodovino Beneške republike in ukinil je Dubrovniško republiko. Dubrovnik je leta 1809 priključil Ilirskim provincam in glavno mesto tega Napoleonu pokorjenega ozemlja je bila Ljubljana. A to je bil le kratek trenutek v sicer bleščeči zgodovini Dubrovnika. Večino časa je bil Dubrovnik z okolico pomembna, demokratično urejena republika, kjer so kneza volili vsak mesec - z namenom, da se izognejo korupciji in kopičenju moči v le enih rokah.

Pri snemanju Game of Thrones je Dubrovnik služil za upodobitev kraljevega mesta,  prestolnice King's Landing. Snemanje je potekalo v različnih trdnjavah, na obzidju, ulicah in stopniščih mesta. Skozi vhod Pile je prišel Jamie, ki se je vrnil iz ujetništva, brez roke. Na tem istem vhodu so ljudje napadli sprevod Lannisterjev. Na stopnišču pod cerkvijo sv. Ignacija je Cersei začela svoj "Walk of Shame". Iz nabrežja pod obzidjem je Myrcella odpotovala k svojemu bodočemu možu. V trdnjavi Minčeta je Daeneris iskala svoje zmaje. In še in še.
Myrcella gre v zamož...
(vir: MovieMaps)
...izpod trdnjave Lovrijenac
(h. arhiv)
Približno od tod, kjer stojita tudi Sansa in Littlefinger
(vir: MovieMaps)
(h. arhiv)
Pod trdnjavo Lovrijenac...
(h. arhiv)
...so morili pankrte kralja Roberta Baratheona
(vir: MovieMaps)
V trdnjavi Lovrijenac...
(h. arhiv)


...Littlefinger pozdravlja Cersei
(vir: MovieMaps)

Še vedno trdnjava Lovrijenac...
(h. arhiv)

... s Tyrionom, Bronnom in Podrickom(vir: MovieMaps)


The House of Undying...
(vir: MovieMaps)
...je v resnici trdnjava Minčeta
(h. arhiv)



































Jamie po ujetništvu prihaja v King's Landing.
(vir: MovieMaps)
Če stopamo tam kot on, potem vidimo takole.
(h. arhiv)

Cersei začenja "Walk of Shame" po stopnicah,...
(vir: MovieMaps)
...ki v resnici zgledajo tako.
(h. arhiv)


Lokrum

(h. arhiv)
To je otok v neposredni bližini Dubrovnika. Nihče ne more - razen ilegalno, prespati na tem otoku. Ko so Napoleonove vojake pregnali iz Dubrovnika, je otok prevzela Avstro - Ogrska. Maksimilijan, mlajši brat cesarja Franca Jožefa in poznejši mehiški cesar, ki je s seboj v Mehiko odpeljal tudi slovenske vojaške prostovoljce, je na Lokrumu zgradil poletni dvorec. Zasadil je številne sredozemske in eksotične rastlinske vrste in na otok pripeljal pave s Kanarskih otokov. Ti se še vedno sprehajajo po otoku in dnevne kopalce prosjačijo za hrano.
A naselitev otoka se je začela že precej prej. Prvi prebivalci so bili benediktinski menihi, ki so v 11. stoletju na otoku postavili svojo opatijo. V njej naj bi dobil zatočišče tudi Rihard Levjesrčni, ko se je vračal s 3. križarske vojne.

Ostanki benediktinske opatije še vedno stojijo. In v vrtovih ostankov opatije so posneli svečani sprejem, ki ga je za Daeneris pripravil Xaro Xhoan Daxos. Pa še pavi so prišli prav.
Sicer pa je na Lokrumu tudi dvorana, ki je posvečena snemanju Game of Thrones. Tam si lahko preberete rodoslovno zgodovino posameznih plemiških družin iz serije in se usedete na železni prestol, za katerega so v Sedmih kraljestvih tako neusmiljeno bojujejo. Lahko poslušate zatrjevanje igralcev, kako lepo mesto je Dubrovnik. In še in še.
Jorah opazuje Xaro Xhoan Daxosa in Khaleesi...
(vir: MovieMaps)
...v vrtu benediktinske opatije
(h. arhiv)
 Za romanje po krajih snemanja serije Game of Thrones ne potrebujete posebnega vodiča. Če se malo pripravite in pobrskate po internetu, mesta, kjer so snemali, zlahka najdete tudi sami. Vodene ture imajo to prednost, da zveste še kakšno pikantno podrobnost s snemanja ali kašen dodaten podatek o vašem priljubljenem junaku serije. Če vam to kaj pomeni;) Dovolijo vam tudi to, da se slikate na mestu, kjer je umiral Joffrey ali pa se v spodnjem perilu sprehodite po poti, ki jo je gola prehodila Cersei. Brez heca - nekateri oboževalci serije to menda resnično počnejo.

V parku Gradec je umrl Joffrey(h. arhiv)

Cersei, Joffrey in Jamie
(Vir:Youtube)

Naša vodička je sodelovala pri snemanju nadaljevanke in je znala povedati, da je filmski Joffrey v resnici izredno prijazen fant, ki se veliko ukvarja z dobrodelnostjo. Da je Tyrion tudi v realnem življenju takšen kot v filmu. Ima štiri leta staro hčerko, ki je že skoraj tako velika kot on. Zvedeli smo pa tudi to, da imajo že prvega "Game of Throns baby"-ja -  dojenčka, ki se je rodil igralcema, ki upodabljata Cersei in Bronna. Ja, lepe Cersei ne zanimajo takšni lepotci kot je Jamie. In še in še.

Letos bodo ustvarjalci nadaljevanke v Dubrovniku snemali le 6 dni. Kdaj točno pridejo, nihče ne ve. Naj bi bilo pa že določeno, da bodo leta 2017 v Dubrovniku kar več mesecev in sicer pozimi. Kajti, saj veste, "Winter is coming".

sreda, 19. avgust 2015

Mirko Kovač: Mesto v ogledalu

(342 str.) 
Mesto, ki se odseva v ogledalu, je Dubrovnik. To nakazuje že naslovnica knjige, saj je na njej upodobljena trdnjava Minčeta, ena najmarkantneješih utrdb dubrovniškega obzidja.
A glavno dogajanje v avtobiografskih zapisih hercegovskega pisatelja Mirka Kovača ne poteka v tem starodavnem mestu, pač pa v njegovem zaledju - v mestu Trebinje in njegovi okolici ter na črnogorskem primorju. Dubrovnik je večinoma le opredmetena pisateljeva želja po drugačnem in boljšem življenju.

Mesto v ogledalu ni tipičen roman; bolj zbirka kratkih zgodb, v katerih pisatelj obuja spomine na svoje otroštvo in mladost, opisuje odnose z materjo in očetom, strici in tetami, učiteljico, someščani. A te kratke, nekaj strani dolge zgodbe, so med seboj vseeno tesno povezane - prehajajo ena v drugo, se medsebojno navezujejo, a dopuščajo tudi obsežne stranpoti in razmišljanja, ki z dogajanjem nimajo neposredne povezave. Večinoma se dogajajo v letih takoj po 2. svetovni vojni z občasnimi časovnimi preskoki proti začetku in koncu 20. stoletja.

Mirko Kovač je knjigo pisal več kot 20 let. Besedilo je večkrat spreminjal in odstranjeval tisto, kar se mu je zdelo odveč. Na ženino željo je črtal (preveč) erotične zapise. Najbolj pa se je trudil za to, da knjiga ne bi bila preveč ganljiva in čustvena:
"...kajti vedno sem se bal, da bi s svojim pisanjem utegnil koga ganiti, in tako sem napravil vse in si na vso moč prizadeval, da bi prikril in odrinil vstran, kar je preveč nabito s čustvi, tako da sem precej časa zgubil s čiščenjem vseh primesi razčustvenosti."

Mogoče zaradi tega "čiščenja" celotna knjiga - predvsem pa prva polovica, deluje nekoliko robato, oglato, tudi brezbrižno in neobčutljivo. Mogoče so na mestih, kjer so bila v "neočiščeni" verziji čustva, zdaj cinizem in posmehljivost. A vendar - velika škoda kljub vsemu ni bila narejena:) Pisatelju so se še vedno "zapisali" mnogi ganljivi trenutki njegovega življenja. Po mojem mnenju so to daleč najboljši odlomki knjige.

Tako še dolgo ne bom pozabila zgodbe o tem, kako se je rodil pisateljev 12 let mlajši brat. Zgodilo se je na vlaku proti Črni Gori. Reakcije sopotnikov ob dogodku so bile zelo različne. Nekateri so se odzvali zelo prostaško in vulgarno, drugi so bili porodnici v veliko pomoč. Pri porodu je pomagala frančiškanska redovnica, ki se je slučajno znašla na istem vlaku. Po več letih se  je pisatelj - zdaj odrasel mož, želel ponovno srečati s to redovnico. Takrat je izvedel, da je bila to ena od slovenskih bolniških sester, ki so delale v Bolnišnici Golnik, a so jim po 2. svetovni vojni prepovedali opravljati svoje delo in so se preselile v Črno Goro. Bila je usposobljena za delo s pljučnimi bolniki, ne pa za porode, a je pisateljevemu bratu vseeno uspešno pomagala na svet. Njena smrt je imela pozneje nekaj svetniških značilnosti.

Dubrovnik
Enkratna je tudi zgodba, ki se dogaja v Dubrovniku. Pisatelj - takrat star 12 let, se je po materinem naročilu z vlakom odpeljal v Dubrovnik, da bi poiskal očeta, ki je svoje redne poslovne obiske v mestu vedno podaljšal še za nekaj dodatnih dni, ki jih je posvetil popivanju in veseljačenju. Očeta ni našel, je pa v tistem dnevu - v času med jutranjim in popoldanskim vlakom, v Dubrovniku marsikaj doživel. Med drugim si je z denarjem, ki mu ga je podarila učiteljica, privoščil pravo gosposko kosilo v luksuzni restavraciji. Pomislite, dvanajstletnik sam v nobel restavraciji naroči, pojé in plača kosilo! In po kosilu še malo posedi v pletenem stolu. Četudi ga vsi postrani gledajo:)

Še mnogo drugih zgodb iz svojega življenja nam zaupa pisatelj v knjigi Mesto v ogledalu. Po vsej verjetnosti vsi pripetljaji niso avtobiografski, oziroma so krepko začinjeni s fikcijo ali celo fantazijo - preveč naključni in malo verjetni so, vendar pa so predstavljeni tako simpatično in upodobljeni tako spretno, da to prav nič ne moti.

Pisatelj se ves čas izogiba temu, da bi koga užalil - pa naj gre za novo komunistično oblast, ki je družini nacionalizirala majhno trgovino, ali pa za predstavnike drugih ver (ki niso pravoslavne) in drugih narodnosti (ki niso srbske). O ideoloških, verskih in nacionalnih trenjih na področju, kjer je odraščal, je namenoma spregovoril le redko in skopo. Zadnjih spopadov na področju okolice Dubrovnika v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa sploh ni omenil, čeprav je knjiga izšla kar nekaj let po dogodkih. Prepričana sem, da ni želel netiti še vedno navzočih nesoglasij na tem področju bivše Jugoslavije.

Leta 1992 je bila namreč v mestu Trebinje nastanjena enota Jugoslovanske ljudske armade, ki je izvajala napade na mesto Dubrovnik. Od tukaj so usmerjali in vodili vse srbske napade na to mesto. Trenja so bila tudi med prebivalci Trebinja, saj je bila v tistem času uničena večina džamij v mestu.
Danes to mesto Bosne in Hercegovine spada pod okrilje Republike Srbske. Vožnja skozi mesto vzbuja nelagodje. Ne vem točno zaradi česa. Mogoče zaradi tega, ker je vse precej bolj zanemarjeno in zastarelo kot v bosanskem oz. hrvaškem delu Bosne in Hercegovine. Mogoče zaradi tega, ker so vsi javni napisi izključno v cirilici, pa čeprav v mestu živi več kot polovica prebivalcev, ki uporabljajo latinico. V latinici se lahko berejo le angleški prevodi nazivov pomembnih stavb. Mogoče pa smo se v Trebinju neprijetno počutili le zato, ker nas je nekaj kilometrov pred mestom ustavil policist in nas nagovoril v to, da ga podkupimo.
Trebinje, kot se vidijo z Arslanagovićevega mostu

A vrnimo se k knjigi. Z vožnjo po Trebinju in njegovi okolici sem se lažje vživela v občutke pisatelja in njegove družine. Zdaj vem, zakaj je bila pisateljeva mati tako navdušena, ko se je družina iz ene izmed okoliških vasi preselila v Trebinje. Razlika med življenjem na svetu, kjer je potrebno vsako ped rodovitne zemlje dobesedno iztrgati skalam ter raskavemu grmovju, in življenjem v sicer skromnem mestu, je velikanska. In kakšno se je tem ljudem zdelo šele življenje v mestu Dubrovnik - tako drugačnim in razkošnim s svojimi bleščeče tlakovanimi ulicami, Onofrijevo fontano, knežjo palačo in obzidjem! Razlike v načinu življenja v Trebinju in v le nekaj deset kilometrov oddaljenem Dubrovniku so bile skoraj nepredstavljive.

Kakor koli že, Trebinje tudi danes - in kljub vsemu - še vedno posedujejo bisere, ki so na tem področju že stoletja in jih opisuje tudi Mirko Kovač v svoji knjigi. Največja med njimi sta po mojem mnenju reka Trebišnjica, ki teče skozi mesto, in Arslanagićev most, ki ga je dal v 16. stoletju zgraditi Mehmed-Paša Sokolović in ga je stoletja upravljala družina Arslanagić.
Arslanagovićev most čez Trebišnjico

Knjiga Mesto v ogledalu je življenjska izpoved pisatelja Mirka Kovača, v kateri le-ta razčiščuje svoj odnos do najbližjih sorodnikov - predvsem do očeta, in drugih pomembnih ljudi svojega otroštva in mladosti. Zelo velik - skoraj erotičen vpliv nanj je imela tudi učiteljica.
Prva polovica knjige je ostrejša, nekoliko bolj groba, nepopustljiva do sorodnikov in someščanov. Drugo polovico knjige je pisatelj pisal več let pozneje in njegov odnos do ljudi se je v tem času spremenil. Postal je popustljivejši, dobrohotnejši in bolj razumevajoč. To se opazi predvsem pri opisih očeta. Leta so naredila svoje in ostri robovi zgodb so se obrusili, puščice posmeha in obsojanja pa razostrile. To mi je bilo všeč.
Sicer pa sem med branjem ves čas imela občutek, da je pisatelj  knjigo napisal predvsem zase - za lastno refleksijo življenja in mišljenja, da bi se pomiril s seboj in s svojimi bližnjimi. Bralci smo le drugotnega pomena. Smo le priče pisateljeve življenjske zgodbe, ki pa smo kljub vsemu vljudno povabljeni k branju, zelo dobrodošli, prijazno sprejeti in lepo postreženi.

★★★★☆
Mirko Kovač
(1938 - 2013)
(vir: www.novilist.hr)
P.S. Ravno danes mineva drugo leto od smrti Mirka Kovača. 
Velja omeniti, da je bil tudi pomemben in cenjen scenarist. Njegov je film Okupacija v 26 slikah - film, ki sem ga gledala že v otroštvu in potem še nekaj časa imela nočne more.

petek, 14. avgust 2015

Laila Lalami: The Moor's Account

(320 str.)
To so zgodovinska dejstva, na osnovi katerih je napisan roman:

12. aprila 1528 je na zahodno obalo Floride prispelo pet ladij španske odprave, ki jo je vodil Panfilo de Narvaez. Odprava je imela nalogo, da na La Floridi poišče zlato, zgradi naselbine in ozemlje priključi Novi Španiji  - področju današnje Mehike in jugozahodnega dela ZDA, ki je že bilo pod špansko nadvlado.
Članom Narvaezove odprave ni uspelo doseči zastavljenih ciljev. To so jim preprečili Indijanci in bolezni; ogrožali pa so jih tudi vročina, viharji, lakota in žeja. Od 300 članov posadke so preživeli le štirje - trije kastiljanski plemiči in mavrski suženj. Ti štirje so po osmih letih in dogodkih, ki so jim za vedno spremenili življenja, 24. julija 1536 končno prispeli v Mexico-Tenochititlan, glavno mesto Nove Španije, današnji Ciudad de Mexico.
V naslednjih tednih so trije Kastilijanci napisali poročilo o poteku odprave. V njih so opisali svoja srečanja z različnimi indijanskimi plemeni, popisali nevarnosti, ki so jim pretile, bolezni, ki so jih zdesetkale in ocenjevali odgovornost vodje odprave za neuspeh ekspedicije.

Od sužnja Estevanica, enega od štirih preživelih - Mavra berberskega izvora, se seveda ni pričakovalo, da napiše svoje poročilo o poteku dogodkov. Njegov glas je skoraj 500 let po tragični odpravi obudila pisateljica Laila Lalami s svojim romanom The Moor's Account.

Roman Mavrovo pričevanje opisuje Estevanicov pogled na osemletno tavanje med različnimi indijanskimi plemeni. Če bi Estevanico res napisal svoje pričevanje, kot je to predpostavljeno s tem romanom, bi bile razlike med njegovim zapisom in pričevanji njegovih sopreživelih pričakovane. Od kastiljanskih plemičev se je namreč pričakovalo, da bo njihovo poročilo sprejemljivo tako za dvor, kot za cerkvene oblasti; tudi za družine in prijatelje, ki so jih imeli v Španiji. Tako je povsem verjetno, da njihovi zapisi niso povsem resnični. Prav gotovo so nekateri od (neprimernih) dogodkov zamolčani, drugi pa pretirano poudarjeni ali prirejeni. Estevanico, za mnenje katerega se španska oblast ni menila, bi lahko pisal brez samocenzure - samo iz lastnega veselja in po svoji želji. Lahko bi napisal nekaj takega kot je roman The Moor's Account. Nekaj zelo verjetnega.

Vseh doživetij, ki jih opisuje Estevanico, ne gre omenjati. Veliko jih je in zelo raznovrstni so. Zaradi njih je The Moor's Account čisto pravi pustolovski roman - zanimiv in napet. Vendar pa še zdaleč ne samo to.
Kar me je pri romanu najbolj navdušilo je to, kako spretno je pisateljica predstavila krhkost in spremenljivost medsebojnih človeških odnosov. Tudi minljivost moči, ki jo ima en človek nad drugim. Na začetku romana tako beremo o ponosnih konkvistadorjih, ki si vzamejo, kar si zaželijo in povsem mimogrede opravijo z vsakim odporom domačinov. A ti isti možje se že v naslednjih poglavjih - izgubljeni v divjini, ki je ne poznajo, borijo za golo preživetje in svojim sovražnikom nabirajo dračje in nosijo vodo iz potokov, da si prislužijo nekaj hrane in ne umrejo od lakote.
V tako drastičnih življenjskih razmerah se spremeni tudi odnos sužnja do gospodarja. In obratno. Ni več mogoče ohranjati moči nad sužnjem in gospodar mu ne more več ukazovati, če je sam na robu preživetja in nujno potrebuje njegovo pomoč. A ko se zunanje okoliščine nekoliko uredijo, se spet zlahka vzpostavijo stari medsebojni odnosi.

Odnos med svobodnim življenjem in suženjstvom je še posebno nazorno predstavljen v prvi polovici romana. Poglavja, ki se dogajajo na Floridi, se izmenjujejo s poglavji, ki potekajo v Maroku in Španiji. Estevanico namreč ne opisuje samo pripetljajev v Novem svetu, ampak se spominja tudi svojega preteklega življenja - življenja svobodnega Berbera iz mesta Azemmur v Maroku. Ta poglavja so po mojem mnenju najboljša. Zelo prepričljivo je opisano življenje muslimanov na severu Afrike. Ganili so me opisi družinskega življenja. Zgodbe, ki jih mati pripoveduje svojim otrokom so polne modrosti, a tudi zabavne in tako za poslušalce vedno zelo zanimive. V teh poglavjih je pisateljica izkoristila prednosti, ki jih ima zaradi svojih rodovnih korenin.
Laila Lalami

Laila Lalami je bila namreč tako kot Estevanico rojena v Maroku. Tam je preživela tudi svoje otroštvo in se šele pozneje preselila v Ameriko. Enako kot Estevanico. Iz svojih mladostnih izkušenj je črpala podatke, s pomočjo katerih je tako prepričljivo opisala doživetja in občutja svojega rojaka iz preteklosti.

A jedro dogajanja v romanu je vseeno postavljeno onkraj Oceana megle in teme, v Novi svet.
Na področju južnega in zahodnega dela današnjih ZDA so bili v 16. stoletju gospodarji ozemlja še vedno Indijanci - četudi so živeli še na prazgodovinski stopnji razvoja. Preživljali so se z lovom in nabiralništvom. Kovin skoraj niso poznali. Imeli so le leseno orožje in orodje. Ko so zorele borovnice ali pa hruške, so se prehranjevali samo z njimi. Lovili so ribe ter divje živali in nabirali orehe za zimsko zalogo. Le sem ter tja se je kakšno pleme po malem ukvarjalo s poljedelstvom.
To je bilo zelo preprosto in z naravo povezano življenje, ki je v knjigi enkratno opisano. Ko sem brala o tem, sem se spraševala, ali je možno, da bi Indijanci kar vedno takole živeli - če po čudnem spletu okoliščin nikoli ne bi prišli v stik z naprednejšimi Evropejci. Kakšno zadovoljstvo lahko nudi življenje, v katerem so vse sile usmerjene le v preživetje? In zakaj neki jim ni bilo do tega, da bi bili malo bolj razviti?;) Ali niso bili prav nič radovedni, inovativni in napredni?

Roman ima tudi nekaj slabosti. Njegova šibka točka so osebe, ki jih je kar preveč, da bi bile lahko vse verodostojno predstavljene. Še najboljši je - pričakovano, Estevanico, pa še on je malo preveč enostransko orisan. Kar preveč idealna osebnost je, s komaj kakšno napako. Daleč preveč strog je sam do sebe, saj se obremenjuje s pomisleki, ki običajnemu človeku ne bi prišli na misel - na primer, premišljuje o tem, da se je odprava zaradi njega tragično končala, kajti on je bil tisti, ki je našel sledi zlata v eni od indijanskih ribiških vasic, zaradi česar so se potem napotili na nevarno pot.
Kot bralko me je nekoliko - čisto malo, prepričal tudi Estevanicov lastnik, Andres Dorantes. Je mešanica dobrih in slabih lastnosti, ki se priložnostno izrazijo v eno ali drugo smer.
Vse ostale osebe pa sploh ne zaživijo kot resnični ljudje. Daleč najslabše so orisane Indijanke - ena je enaka drugi tako po vedenju kot razmišljanju. Vse so zveste in dobre in spretne in ponosne...
Sicer pa so Indijanci v romanu na splošno za kanček preveč "dobri" in španski zavojevalci za kanček preveč "slabi", da jih ne bi mogla označiti za klišejske.

Nikoli si ne bi mislila, da lahko takšen pustolovsko - zgodovinski roman kot je The Moor's Account, pride na seznam kandidatov za nagrado booker. Pa je prišel:) Mislim, da si je to uvrstitev tudi zaslužil. Gre za zanimivo delo, ki na zavzet in zgodovinsko verjetno dokaj korekten način opisuje prvo naseljevanje Evropejcev na ameriški celini. Osebe sicer niso preveč dobro orisane, a pri pustolovskem romanu zaradi te pomanjkljivosti ne bomo preveč slabe volje.
Dobre zgodovinske romane je težko napisati. Težko je s fikcijo verodostojno zapolniti praznino med zgodovinskimi dejstvi, ki jih pisatelji postavijo za osnovo svojih romanov. Laili Lalami je to čisto dobro uspelo.

Če radi berete o Indijancih, pa ste za Vinetouja in Karla Maya že malo prestari ter niste (več, tako kot jaz) zadovoljni s tistimi broširanimi uspešnicami, ki imajo na naslovnici postavnega mladeniča golih prsi, kože rdečkastega pridiha, zraven pa bledolično gospodično, se splača poskusiti s tem več kot zanimivim in odlično napisanim romanom.

★★★★☆

Zemljevid potovanja preživelih članov Narvaezove odprave na Florido 
(vir: Wikipedia + lastni dodatki)

četrtek, 6. avgust 2015

Marcel Proust: Svet Guermantskih

(336 str. + 315 str.) 
Težko pišem o Proustovem Iskanju izgubljenega časa. Nikoli nisem zadovoljna s tem, kar napišem. S svojim pisanjem niti približno ne morem pokazati - ali pa vsaj namigniti na to, kakšno bogastvo se skriva v teh knjigah. Vedno ko preberem kakšno od knjig tega ciklusa, me nekaj sili, da bi pisala kot piše Proust - podobne besede in primeri mi prihajajo na um, a to seveda ne gre. Kot bi otrok, ki je ravno začel izgovarjati prve besede, želel razpravljati o resni filozofski temi. To me kot blogerko malo jezi, a vendar zaradi tega Marcela Prousta in njegovo delo še bolj spoštujem in občudujem.

V tretjem delu ciklusa Iskanje izgubljenega časa se je glavni nastopajoči (ali pripovedovalec; verjetno pa kar Marcel Proust sam) razvil v mladega moža, ki si utira svojo pot v najelitnejše sloje pariškega družabnega življenja konca 19. in začetka 20. stoletja. V knjigi so skupaj z njegovim vzpenjanjem po lestvici družbene hierarhije natančno opisane vse oblike medsebojnega druženja ljudi različnega družbenega položaja, razmišljanja in prepričanja. Obilo možnosti je, da se razjasni vse možne vidike takšnega ali drugačnega snobizma.

Za marsikaterega bralca knjige Svet Guermantskih je vsekakor dolgočasno brati o različnih francoskih plemiških družinah, njihovih rodbinskih povezavah in iz tega izhajajoče družbene pomembnosti, ki so jo imele. Precej potrpežljivosti je potrebno tudi pri spremljanju pogovorov Parižanov, ki ob svojih druženjih razpravljajo o - z današnjega vidika in z našega geografskega konca - povsem nepomembni temi, kot je bila npr. Dreyfusova afera - afera, ki je v tistem času politično razdelila Francijo.

Pa vendar, ljudje ostajamo enaki. Enako kot Parižani iz knjige si tudi mi želimo vstopa v zaprte elitne družbe, ki veljajo za pomembne, ker si bomo z vezami in poznanstvi olajšali svoje življenje. Na enak način se sprenevedamo, dobrikamo in pretvarjamo, prazno govoričimo, kot so to počeli ljudje v začetku 20. stoletja. Tudi nas lahko politična afera popolnoma razdvoji. Tudi mi na osnovi mnenja, ki ga imajo o aferi, ocenjujemo ljudi, s katerimi prihajamo v stik. Polni smo predsodkov in že izdelanih mnenj o ljudeh, ki jih sploh ne poznamo.
Zaradi tega je roman Svet Guermantskih še vedno vredno brati. S to knjigo se o medsebojnih človeških odnosih in njihovem obvladovanju naučimo več kot iz vseh sodobnih kvazi priročnikov za samopomoč in življenjsko rast.

Mladi pripovedovalec je v vsaki od knjig ciklusa na nekoga močno čustveno navezan, dobesedno obseden je z njim. V prvem delu sta bila to zakonca Swann, v drugem mladi dekleti - Gilberte in Albertine. V teh dveh delih ga je zelo vznemirjala tudi igralka Berma. Njegovo občutja do teh ljudi pa vedno sledijo eni in isti krivulji. Začetnemu navdušenju in občudovanju sledi grenko razočaranje, ki pa ga na koncu vseeno nadomesti neko realistično, na razumu zasnovano čustvo, ki ne vznemirja več tako zelo.

V tretjem delu je mladi pripovedovalec obseden z vojvodinjo Oriane Guermantes. Gospa je sodila v najvišji sloj Saint-Germainske pariške aristokracije. Rodovno deblo njenih prednikov je segalo tisoč let v preteklost. Spoznati se z vojvodinjo Guermantsko in se udeležiti njene večerje je bila izredna čast, ki so jo bili deležni le redki.
Pripovedovalec je neizmerno hrepenel po srečanju in pogovoru z njo. Zasledoval jo je in oprezal za njo. Ni bil zaljubljen vanjo, sploh ne. Vznemirjale so ga druge stvari. V imenu Guermantes je videl vso zgodovino njenih odličnih prednikov. V izgledu gospe Guermantes je iskal sledi velikih plemičev preteklosti, ki so krojili zgodovino Evrope in ko je našel kakšno povezavo s slavnimi dogodki iz preteklosti, je bil še posebno srečen.

To Proustovo navdušenje si zlahka predstavljam. Podobni občutki včasih preplavljajo tudi mene - ne ob pogledu na ljudi, pač pa ob obisku zgodovinsko pomembnih krajev. Kadar stojim na kakšnem s preteklostjo bogatem kraju (na primer v starem mestnem jedru kakšnega srednjeveškega mesta), razmišljam o tem, kdo vse in s kakšnimi opravki je že stopal po istih poteh kot zdaj jaz, sedel v isti katedrali kot jaz, in počutim se skoraj omamljeno pod težo zgodovine, ki napolnjuje te kraje. Kraj je lahko tudi povsem preprost in po izgledu nič kaj posebnega. Lahko je na primer le grbina oz. rahla izboklina na sicer ravnih gozdnih tleh, ki jo le redko kdo opazi, a podatek, da so to ostanki obzidja keltske naselbine, mi že vzbudi misli na ljudi, ki so nekoč davno tukaj živeli - kuhali in spali ter po poti, po kateri hodim tudi sama, iz bližnjega jezera prinašali vodo.
Z gozdom poraščeno keltsko obzidje
(na Schwanbergu)
Nekaj podobnega je verjetno občutil pripovedovalec, ko je gledal in razmišljal o vojvodinji Guermantski. A nad ljudmi smo lažje razočarani kot nad kraji.
Ko je pripovedovalcu proti koncu knjige le uspelo, da se je formalno seznanil z vojvodinjo Guermantsko, bil povabljen tudi na njeno večerjo, je spoznal, da ženska, ki jo je tako zelo občudoval, ni prav nič posebnega. Ni se razlikovala, od ostalih žensk, ki so vodile svoje družabne salone na občutno nižjem nivoju družbene hierarhije. Enako lahkomiselna in domišljava je bila. In pogovor z njo se je (večinoma) vrtel okrog enako praznih tem. Pripovedovalčevo razočaranje je šlo tako daleč, da je verjel, da je gospa Guermantes ravno zaradi njega - vsiljivca, spremenila običajen potek večerje in so se povabljenci zaradi njegove prisotnosti namesto o zanimivih temah, kakor naj bi se običajno, tokrat pogovarjali le o banalnih stvareh - tako zelo značilnih za pogovore v družbah na nižjem nivoju pariškega družabnega življenja. A resnica o salonih in druženju pariške elite je bila kar takšna kot je izgledala.

Pripovedovalčev odnos do gospe Guermantes sledi vsem trem običajnim stopnjam razvoja, ki sem jih prej opisala. Navdušenju in občudovanju sledi razočaranje, tega pa nadomesti neko racionalno čustvo, ki še najbolje odseva resničnost. Na zadnjih straneh romana je pripovedovalec tako ugotovil, da gospa Guermantes ni ženska, ki bi posedovala izključno plemenite lastnosti, a tudi ni tako plehka in površna kot se mu je zdela pozneje. Ugotovil je, da je vendarle inteligentna in razgledana, zelo duhovita ženska, lepotica z izbranim okusom in občutkom za eleganco. Te prijetne lastnosti gospe Guermantes se razkrijejo ob srečanju z gospodom Swannom, ki mu prisostvuje tudi pripovedovalec.

Gospod Swann v knjigi Svet Guermantskih nastopa le v tem zadnjem prizoru. Precej bolan je že in kaže, da mu ni več ostalo veliko življenja. A to je še vedno človek velike modrosti in dobrohotnosti, zaradi česar ga je imel pripovedovalec tako zelo rad. Žalostno je opazovati, ko prijatelj hira in se približuje smrt. Zadnjih nekaj strani romana je zelo ganljivih.

Naslednja knjiga ciklusa Iskanje izgubljenega časa se imenuje Sodoma in Gomora. Naslov namiguje na nekaj grešnega. O čem bo pisal Marcel Proust v četrti knjigi ciklusa je nakazano že v Svetu Guermantskih. Pisatelj je namreč omenil  "neki dogodek", ki mu je bil priča in mu je razjasnil marsikaj. Brali bomo o homoseksualnosti.

★★★★★

Proustov navdih za vojvodinjo Guermantes,
grofica Elisabeth Greffulhe
(naslikal Philip Alexius de Laszlo, 1905)
(vir: Wikipedia)