Tadej Golob: Ali boma ye!

(261 strani)

Povedati je treba, kaj čutiš in misliš. In gledati sogovorniku v oči. Pri pisanju bloga to sicer ni povsem mogoče, še  posebej, če pišeš pod psevdonimom, pa vendar.

Boksa ne maram. Pravzaprav se mi zdi, da je to eden najneumnejših športov, kar jih je. A glej ga zlomka, Tadeju Golobu je uspelo, da se mi je pogled na ta šport vsaj malo spremenil. V njem ne vidim več samo pretepanja, ampak (kdo bi si mislil, da bom kdaj kaj takega napisala) tudi nekaj, ja, plemenitega in pristno moškega.
Po novem tudi precej bolj naklonjeno gledam na očetove pripovedi na to temo. Enega izmed boksarskih dvobojev namreč na naših družinskih srečanjih sem ter tja vedno znova omenjamo. Gre za dvoboj, po katerem je Mate Parlov postal evropski prvak v poltežki kategoriji. Njegovega legendarnega skoka med navijače tudi mama nikoli ne pozabi omeniti in vsi točno vemo, kdaj se je dogodil, saj smo jo naslednji dan odpeljali v porodišnico, kjer je rodila mojo sestro.

Knjiga Ali boma ye! je roman o amaterskem boksarju, ki je tudi pisatelj - ali pa roman o slovenskem pisatelju, ki tudi boksa. Kako gre to skupaj? Gre. Ta boksar ima tudi željo, da bi za eno leto odšel v votlino nekje v gorah in pisal o impresijah iz narave. Za svoj literarni prvenec je dobil pomembno nacionalno nagrado (odlomek iz prvenca lahko preberemo tudi v tej knjigi - najbolj erotičen od vseh je; se ga dobro spominjam iz Svinjskih nogic;-), a ima zaradi tega več težav kot ugodnosti. Da zasluži za preživetje, dela kot novinar v trač reviji. Je ljubeč mož (tudi v postelji:)) ter skrben oče dvema osnovnošolcema. Izredno sočuten je do umirajoče prijateljice, pa tudi npr. do matere ene od sovrstnic, ki se že dolga leta krivi za smrt svoje hčerke.
To je Primož K., ki mi je všeč.

A Primož K. ima tudi temno plat osebnosti. S tem mislim predvsem na njegov bes, ki sem ga čutila prav na vsaki strani knjige, malo potlačenaga pod tanko skorjo obzirnosti in vljudnosti, a vendar v vsakem trenutku pripravljenega, da izbruhne na dan in se pokaže kot zlomljen nos ali vsaj modrica na obrazu nadležne osebe. Ali pa posledice takšnega izbruha pokasirata otroka.
Druga stvar, ki spada v temno kategorijo, je to, da povsem brez slabe vesti vara svojo ženo (no, partnerico) in je na to celo malo ponosen.
Naslednja stvar je njegovo prostaško govorenje, ki ga je toliko, da je povprečnemu bralcu pač že malo nerodno.
V čast pa mu ne morem šteti tudi tega, da ne prenese nobene kritike (njegovo knjigo moramo pač vsi samo hvaliti, a ne?) in se ima za nič več in nič manj kot najboljšega slovenskega pisatelja. A nekaj samovšečnosti (ali pa je to le samozavest?) mu seveda zlahka oprostim, saj je to razmišljanje zmagovalca in je značilno tako za vrhunske športnike kot vrhunske pisatelje. Pa vendar mi je bilo branje o vsem tem naporno in kar nekajkrat sem se morala potruditi, da knjige nisem odložila.

Vendar pa je jasno, da so negativna nagnjenja, ki jih imam do določenih lastnosti glavnega junaka, moj problem in ne problem knjige ali Tadeje Goloba. Pomembnejše in več vredno je namreč to, da vse osebe v knjigi delujejo izredno realistično in verodostojno. Takšnih oseb ne zna ustvariti vsak pisatelj. Nastopajoči v tej knjigi so tako zelo "iz mesa in krvi", da ne bom prav nič presenečena, če jih bom kdaj srečala na ulici. Tistega pisatelja, ki piše o južnih priseljencih, pa itak. Odlični orisi oseb so verjetno največja odlika knjige.
Poleg opisov družinskega življenja! Da Tadej Golob zna pretanjeno, všečno in zelo realno pisati o odnosu med starši in otroci ter o odnosu med zakoncema, vem že od njegovega, s kresnikom nagrajenega prvenca Svinjske nogice, dalje; v knjigi Ali boma ye! pa sem našla novo potrditev.

Slog pisanja je preprost in poln dialogov. V začetku mi to ni bilo preveč všeč, a potem sem ugotovila, da je takšen način pisanja glede na vsebino knjige, še kako primeren in je z njim povedano točno to, kar mora biti povedano. Samo en primer: v pogovoru med boksarskimi kolegi se zelo dobro občutita živčnost in strah, ki navdajata boksarja in njegove spremljevalce pred začetkom pomembnega dvoboja, pa noben od teh občutkov ni omenjen niti z besedo.

Ali boma ye! je zame dokaz, da so najbolj suverena in prepričljiva literarna dela tista, ki izhajajo iz pisateljevih lastnih opažanj in doživetij. Ta roman je literarizirana resnična pripoved, kjer slutimo, da je veliko avtobiografskega in je vse skupaj le narahlo fikcijsko obdelano.

Še en kresnik? Zakaj pa ne. Če se bo komisija odločila, da bo poleg literarne vrednosti in višine literarnega jezika (kaj sta že to?) cenila tudi živost likov, berljivost, duhovitost, aktualnost in iskrenost, knjigi finale ne uide. Drugače pa, kajne Primož, Ali Bomaye!

Tadej Golob (1967)