sreda, 30. julij 2014

Ideja za poletno branje?

Zakaj to poletje ne bi poskusili knjige, ki jo je napisala pisateljica in je spremenila ali oblikovala življenje številnim ljudem po vsem svetu?

Takšne knjige je namreč iskala ekipa Baileys Women's Prize. Sprožili so akcijo izbora knjig, ki so jih kdajkoli napisale ženske in so se bralcev še posebno dotaknile ter pustile pečat za vse življenje. Glasovali so moški in ženske. Odziv je bil množičen. Glasovi so se zbirali preko twiterske domene #ThisBook.

Nastal je seznam dvajsetih najpomembnejših knjig, ki so jih napisale pisateljice. Večina od njih je prevedena tudi v slovenščino.

  1. Harper Lee: Ne ubijaj slavca
  2. Margaret Atwood: Deklina zgodba 
  3. Charlotte Brontë: Sirota iz Lowooda 
  4. J.K Rowling: Harry Potter 
  5. Emily Brontë: Viharni vrh 
  6. Jane Austen: Prevzetnost in pristranost 
  7. Daphne Du Maurier: Rebeka 
  8. Louisa May Alcott: Male ženske
  9. Donna Tartt: The Secret History 
  10. Dodie Smith: I Capture The Castle 
  11. Sylvia Plath: Stekleni zvon
  12. Toni Morrison: Ljubljena  
  13. Margaret Mitchell: V vrtincu
  14. Lionel Shriver: We Need To Talk About Kevin 
  15. Audrey Niffenegger: Žena popotnika v času 
  16. George Eliot: Middlemarch 
  17. Maya Angelou: I Know Why The Caged Bird Sings 
  18. Doris Lessing: Zlata beležnica 
  19. Alice Walker: Nekaj vijoličastega 
  20. Marilyn French: Ženske

Seznam je precej raznolik. Nekaj knjig je pričakovano ne seznamu (Jane Austen, sestri Brontë, Toni Morrison, Margaret Mitchell), druge so me presenetile (Harry Potter), nekaterih pa sploh ne poznem. Marsikatero od navedenih knjig bi tudi sama dala na seznam mojih najljubših knjig - visoko na seznamu bi bila Harper Lee s svojim romanom Ne ubijaj slavca; vključene pa bi bile tudi Jane Austen, Alice Walker, Daphne Du Maurier.
A vendar, če bi morala izbrati le eno knjigo, ki je imela pomemben vpliv name, ta ne bi bila ena teh, ki so na seznamu. Izbrala bi roman Arundhati Roy, Bog majhnih stvari. To je knjiga, ki mi je preko ganljive ljubezenske zgodbe pokazala grozljivo resničnost kastnega sistema v Indiji - saj mi je bilo znano, da ga imajo, a da je tako krut in nepravičen, pa nisem vedela.

Imate tudi vi knjigo, ki jo je napisala pisateljica, in je pomembno vplivala na vas? Ali pa je to enostavno vaša najljubša knjiga?

četrtek, 24. julij 2014

Man Booker Prize 2014 - Longlist


"Američani prihajajo!" so pred podelitvijo nagrade skoraj panično vzklikali nekateri od britanskih pisateljev in literarnih poznavalcev. V letošnjem letu je namreč prišlo do sprememb v pravilih, ki veljajo za podelitev te prestižne britanske literarne nagrade. Do sedaj so se za nagrado lahko potegovali le pisatelji iz Velike Britanije, Commonwealtha in Irske, od letos dalje pa je nagrada odprta za vse romane lanskega leta, ki so bili napisani kjerkoli po svetu - edini pogoj je ta, da so bili napisani v angleščini in izdani v Veliki Britaniji. Torej od letos dalje so lahko kandidati za nagrado tudi ameriški pisatelji. Je bil strah britanskih pisateljev, da jih bodo pri kandidiranju za nagrado izpodrinili Američani, upravičen?
Da in ne. Poglejmo si trinajsterico letošnjih kandidatov za bookerjevo nagrado:
  • Joshua Ferris: To Rise Again at a Decent Hour (ZDA)
  • Richard Flanagan: The Narrow Road to the Deep North (Avstralija)
  • Karen Joy Fowler: We Are All Completely Beside Ourselves (ZDA)
  • Siri Hustvedt: The Blazing World (ZDA)
  • Howard Jacobson:  J (Velika Britanija)
  • Paul Kingsnorth: The Wake (Velika Britanija)
  • David Mitchell: The Bone Clocks (Velika Britanija)
  • Neel Mukherjee: The Lives of Others (Velika Britanija)
  • David Nicholls:  Us (Velika Britanija)
  • Joseph O'Neill: The Dog (Irska)
  • Richard Powers: Orfeo (ZDA)
  • Ali Smith:  How to Be Both (Velika Britanija)
  • Niall Williams: History of the Rain (Irska)
Kaže, da ne, saj je na seznamu šest britanskih pisateljev, dva irska, en avstralski in samo štirje ameriški pisatelji - jasen presežek literarnih del, ki bi se za nagrado potegovale tudi, če bi veljala stara pravila.V oči bode nekaj drugega. Na seznamu razen avstralskega predstavnika ni nikogar iz držav Commenwealtha. Nikogar ni iz indijske podceline, nikogar ni iz Afrike. Je bilo lansko leto enostavno literarno slabše za te države in je bilo izdano manjše število kakovostnih romanov, ali pa je v ozadju kaj drugega?
Pri razjasnitvi tega je pomembno, da vemo, izmed katerih romanov žirija sploh izbere kandidate za nagrado. Čeprav sem bila opozorjena, da se nagrada za našega kresnika ne zgleduje po nagradi booker, je podobnost med njima vseeno tako očitna, da si dovolim primerjavo. Žirija za nagrado kresnik prebere (ali prelista) vse slovenske romane, ki so izšli v lanskem letu in potem izmed njih izbere deseterico. Žirija za nagrado booker si tega zaradi obilice romanov v angleškem jeziku ne more privoščiti. Tako so založbe tiste, ki naredijo prvi predizbor. Vsaka založba lahko za nagrado booker kandidira samo dva romana, ki sta v preteklem letu izšla pri njih. Število romanov, ki jih žirija dobi v branje, je tako bistveno nižje in primerljivo s številom romanov, ki jih prebere slovenska žirija za nagrado kresnik.
In tukaj lahko tiči vzrok za to, da so na letošnji longlisti za bookerja večinoma britanski in ameriški romani, ki so jih v večini napisali beli moški. Kaže, da so založniki ob večjem izboru literarnih del stavili na uveljavljena imena in standardne romane, nekatera bolj "eksotična" dela in prvenci pa sploh niso našli poti do žirije (izjema je Paul Kingsnorth). Booker je postal globalen, obenem pa manj raznovrsten, so pomenljivo zapisali v Guardianu.

Na seznamu ni Američanke, ki sem jo pričakovala. Donna Tartt se s svojim izjemnim romanom The Goldfinch, za katerega je že dobila Pulitzerjevo nagrado in bo sigurno ena mojih najboljših knjig v tem letu, ni uspela uvrstiti med kandidate za bookerja. Ostajam brez besed:-(
No, med letošnjimi kandidati za bookerja manjkajo še druga znana pisateljska imena - Ian McEwan, Martin Amis, Sarah Waters... Žirija je povedala, da pri izboru romanov ni gledala na staro slavo pisateljev in to, kdo bi v preteklosti že moral dobiti nagrado pa je ni in bi jo mogoče zaslužil zdaj, ampak je upoštevala izključno kakovost konkretnih romanov. To je seveda edino pravilno in temu ni oporekati.
Je pa zanimivo to, da so lahko kriteriji za kakovost literarnih del pri literarnih strokovnjakih zelo različni. Tudi žirija za nagrado Folio je iz iste množice romanov izbirala kandidate po kriteriju kakovosti, pa vendar med širšim izborov kandidatov za nagrado booker ni nikogar, ki bi se uvrstil tudi med finaliste za nagrado Folio.

Pa pustimo to.
Prepričana sem, da so romani letošnjega širšega izbora za nagrado booker dobri romani, ki zaslužijo pozornost in to, da vsaj kakšnega od njih tudi preberemo. Sama se jih bom lotila po svoji preizkušeni metodi:-)
Na tem mestu bi omenila samo dva od nominirancev.

Prvi je David Mitchell, ki je pred kratkim kot uverturo (ali pa reklamo) za svoj nominirani roman The Bone Clocks, objavil zgodbo The Right Sort v obliki tvitov. Zgodba in roman naj bi bila povezana. Oba se dogajata leta 1984, v obeh nastopa najstnik; le da je v romanu zgodba razširjena na celotno življenje glavnega junaka. Ta junak je v mladosti prijazni tujki omogočil "asylium" in šele čez mnogo let ugotovil, zakaj je pri tem pravzaprav šlo. Knjigo bi bilo zanimivo prebrati. Zdaj to še ni mogoče, saj bo izšla šele v začetku septembra.

Drugi zanimiv nominiranec je Avstralec Richard Flanagan, ki je povezan tudi s Slovenijo. Ne samo, da je poročen s Slovenko (ali potomko slovenskih izseljencev), v svojem prejšnjem romanu je tudi pisal o Slovencih. Gre za roman, ki ga imamo prevedenega v slovenščino, Plosk ene dlani. Roman sem pred časom prebrala in mi je bil zelo všeč. Z njim se je pisatelj želel pokloniti ženinim prednikom, slovenskim izseljencem, ki so se naselili na Tasmaniji. Tam pisatelj tudi živi.
Zadnji roman, s katerim si je Richard Flanagan prislužil nominacijo za bookerja, The Narrow Road to the Deep North, pa pripoveduje o življenju avstralskih vojnih ujetnikov v japonskem taborišču v Burmi med drugo svetovno vojno. S tem romanom se je poklonil svojemu očetu, ki je preživel Burma Death Railway. Tako so imenovali  železnico med Burmo in Tajsko, ki so jo med drugo svetovno vojno gradili Japonci s prisilnim delom številnih civilistov in vojnih ujetnikov. Tudi znani film Most na reki Kwai govori o tem, le da naj bi bil film daleč preveč idealiziran in ni pokazal, kako hude so bile v resnici razmere v japonskem taborišču.

Finaliste za nagrado booker bodo izbrali 9. septembra, zmagovalca pa 14. oktobra.

Richard Flanagan (1961) z ženo Maydo in hčerami
(foto: Richard Jope)

ponedeljek, 21. julij 2014

Zgodba izdana preko tvitov

Literarna dela že nekaj časa ne izhajajo samo v obliki klasične, se pravi papirnate in tiskane knjige. Tu so elektronske knjige. Imamo tudi knjige, ki so svojo prvo pot med bralce našle preko zapisov na blogu. In tukaj so knjige,  ki so bile izdane s pomočjo tvitanja.
Oblika knjige za njeno kvaliteto po mojem mnenju ni pomembna. Ni važno, ali je knjiga papirnata ali elektronska. Pomembna je vsebina; pomembno je kako prepričljivo so orisane osebe in do določene mere je pomemben tudi slog pisanja. Takšno je pravo bistvo knjige.

Pa vendar. Zgodba, ki svojo prvo pot med bralce najde s pomočjo tvitov, je vseeno nekaj posebnega in zasluži dodatno pozornost.

David Mitchell - znani britanski pisatelj, ki je bil že nominiran za bookerja, nekaj njegovih knjig pa imamo prevedenih tudi v slovenščino, se je odločil, da bo kot nekakšen uvod v jesensko izdajo svojega novega romana (z naslovom The Bone Clocks), objavil zgodbo The Right Sort in to s pomočjo tvitov.
V prejšnjem tednu je tako zgodba izšla v obliki 280-ih tvitov, ki jih je pisatelj "čivknil" dvakrat dnevno v skupini po 20 tvitov naenkrat, nekaj dni zapored. Sam sploh ni posebno navdušen uporabnik twitterja, a ideja, da bi zgodbo izdal v obliki zaporedja zapisov z največ 140 znaki, se mu je zdela izzivalna. Ni se ji mogel upreti.

Zgodba pripoveduje o osnovnošolcu Nathanu, ki je v preteklosti doživel neprijetno izkušnjo s psom, trenutno pa ga zaznamujejo predvsem posledice jemanja valiuma - zdravila iz skupine benzodiazepinov, ki se pogosto uporablja pri anksioznih stanjih bolnikov. Ko gre z mamo na pomemben obisk k ljudem, ki jih ne poznata, se sreča s fantom njegovih let in z njim doživi nekaj, kar je vredno zapisa zgodbe.

Čeprav sem bila na začetku do zgodbe in njene tvitarske oblike zelo nezaupljiva in zadržana, se je na koncu izkazalo, da gre za novo izkušnjo, ki mi je bila čisto všeč. Tudi zgodba zdrži, je zanimiva in vleče. Osebe so presenetljivo živo zažarele - sploh glede na skopost znakov, ki jih dopušča posamezni tvit. Je pa res, da se na takšen način lahko pišejo samo (kratke) zgodbe. Ne predstavljam si, da bi kdo takole pisal roman.

Kot je povedal pisatelj sam, je pisanje zgodbe v tvitih nekaj povsem drugega kot pisanje klasične kratke zgodbe. Zgodbo je potrebno razdeliti v manjše delčke, ki morajo kljub svoji kratkosti nositi neko zaključeno idejo ali trditev. Iz kratkega tvita mora brez dodatnega opisovanja dokaj jasno izstopiti tudi kakšna značajska lastnost nastopajoče osebe ali vsaj njeno razpoloženje. To ni lahko delo.
Zavedati se je treba tudi tega, da bralec zgodbe v tvitih nima možnosti (ali pa je ta dokaj zapletena), da bi se z lahkoto vrnil nekaj stavkov nazaj, prebral prejšnji odstavek. Vsak naslednji tvit namreč nekako izniči oz. pošlje v pozabo tvit, ki je bil napisan pred njim - takšna je namreč narava tvitanja in to ima pomemben vpliv na pisanje zgodbe.

David Mitchell je primerjal branje klasičnih zgodb, kakršnih smo navajeni, z vožnjo z balonom, ko je celotna literarna pokrajina zgodbe razprostrta pred bralcem, ki si jo v miru ogleduje z višine in uživa v razgledu. Branje zgodbe v tvitih pa je bolj podobno vožnji s (hitrim) vlakom, kjer pokrajina beži pred bralčevimi očmi in določene izseke pokrajine v hitrem ritmu vedno znova nadomeščajo nove - še preden le-te v bralčevih možganih oblikujejo neko dokončno in jasno predstavo. Tako nekako. Bi se kar strinjala.

Vsekakor se splača poskusiti. Priporočam, da si zgodbo preberete. Meni je bilo všeč, čeprav s tvitanjem nimam prevelikega veselja. Raje pišem in berem bolj na široko:-)
Tvite zgodbe The Right Sort najdete s sledenjem @david_mitchell.

David Mitchell (1969)

petek, 11. julij 2014

Oliver Pötzsch: Rabljeva hči

(416 str.)
Če imate radi Tavčarjevo Visoško kroniko, vam priporočam, da posežete tudi po zgodovinskem romanu Rabljeva hči, nemškega pisatelja Oliverja Pötzscha. Oba romana se dogajata v drugi polovici 17.stoletja - nekaj let po strašni tridesetletni vojni, ki je pustila hude posledice v celotnem Svetem rimskem cesarstvu. V obeh romanih ima tudi zelo pomembno, če ne osrednjo vlogo čarovniški proces proti nedolžni ženski. Razlika, ki je posledica 90-letnega presledka med izdajo Tavčarjevega in Pötzschejevega romana, je v tem, da je nemški roman nekako bolj atraktiven. Večji povdarek je na zgodbi, ki je napeta kriminalka in manj je mučnega moralnega samoizpraševanja glavnih oseb. Rabljeva hči je v primerjavi z Visoško kroniko lahkotnejši zgodovinski roman, ki razen tega, da postane uspešnica, nima prav visokih ambicij.

Zgodba se dogaja v južno bavarskem mestu Schöngau konec aprila 1660. Nenavadne stvari vznemirjajo meščane. Nekdo ubija otroke, ki so vsi mestne sirote in imajo na telesu narisano čarovniško znamenje. Nekateri od meščanov vidijo celo hudiča, ki se sprehaja po mestnih ulicah. Da bi mestni veljaki pomirili meščane, za nastale težave osumijo, oziroma kar določijo mestno babico Martho Stechlin. A mestni rabelj, ki ni čisto običajen krvnik in mučitelj, ne verjame v krivdo osumljenke in skupaj s svojo hčerko in mladim medikusom začne raziskovati nenavadne dogodke in iskati pravega krivca.

A mene so bolj kot zgodba zanimale druge stvari.
Kar se mi je v knjigi najbolj dopadlo, je bil duh obdobja, v katerem se zgodba dogaja in ga je pisatelj dobro zadel. Ob prebiranju sem dobila dokaj jasno predstavo o tem, kako se je v tistem času živelo v manjših trgovskih mestih. Blaginja mesta je bila odvisna od pretoka blaga in strah veljakov, da bi se pomembne trgovske poti naenkrat izognile mestu (zaradi nepojasnjenih smrti otrok, požiga skladišča, prikazovanja hudiča, na primer) je bil še kako upravičen in marsikaj so bili pripravljeni storiti, da se kaj takega ne bi zgodilo.
Zelo lepo je opisan tudi način vodenja mesta, vpliv pomembnih mestnih družin flosarjev, lončarjev, gostilničarjev, ki so svoje veščine po jasnem cehovskem principu predajali svojim sinovom. Ti so skupaj s poklicem od očetov prevzeli tudi pomembne položaje v mestni vladni hierarhiji.

Poseben položaj v mestnem življenju je imel tudi rabelj. Poklic ni bil preveč cenjen, a vendar zelo pomemben. Tudi v tem primeru se je poklicna veščina - tukaj mučenja in osmrtitve, prenašala od očeta na sina. In kaj se zgodi, če sin ni ravno pravšnji za takšno delo? In če se rabljeva hči ne želi poročiti s sinom rablja iz sosednjega mesta, kot je bilo to v navadi?
Jakob Kuisel, mestni rabelj, je osrednja oseba romana. Svoje delo je opravljal dosledno in brez napak, a ni bil brez srca. Poskušal je biti pošten in je žrtvam pogosto olajšal trpljenje. Marthi Stechlin je med izpraševanjem tako prihranil marsikatero bolečino. Pri tem mu je pomagalo tudi znanje o zeliščih, iz katerih se je dalo pripraviti učinkovite zdravilne prevretke.

Z zdravilstvom se je ukvarjal tudi mladi medikus Simon Fronwieser, a on na bolj znanstveni in strokovni način. Predstavlja zametek sodobnih zdravnikov. Študiral je na univerzi v Ingolstadtu, ki je v tistem času že imela oddelek za medicino. Študija zaradi pomanjkanja denarja ni uspel dokončati, a je pridobil dovolj znanja in imel dovolj volje, da znanje s pomočjo knjig še obogati. Tako ni bil le navaden mazač kot večina medikusov tistega časa.

Pomembno dogajanje v knjigi, ki zaposluje misli bralca in ob katerem je težko ostati neprizadet, je položaj, v katerem se je znašla osumljenka čarovništva Martha Stechlin.
Čarovniške procese v današnjem času le težko razumemo. Način sojenja je bil drugačen kot je zdaj. Domnevne čarovnice so bile že vnaprej določene za krive. Ni bilo možnosti, da bi se branile. Logika dokazov ni delovala. To so pogosto vedele tudi osumljenke same, saj so bile večinoma bistre in inteligentne ženske. Čarovnice so bile nujne žrtve, s katerimi se je ohranjal mir v mestu. Tega so se zavedali tudi ostali vpleteni (sodniki npr., ki so v resnici le redko verjeli v čarovništvo), le linča željne množice ljudi ne. Z njimi se je manipuliralo takrat in se manipulira danes. Vse to je v knjigi prav lepo prikazano.

Naslov romana je nerodno izbran. Bralec je z naslovom zaveden. Rabljeva hči ima v romanu povsem stransko in nepomembno vlogo. Zakaj je pisatelj želel izpostaviti rabljevo hčerko, ni povsem jasno.
Tudi slika na naslovnici - tako v originalu kot na slovenskem prevodu, se mi zdi neprimerna in zavajajoča. Ena najpretresljivejših slik National Gallery v Londonu - Usmrtitev lady Jane Grey (angleške kraljice, ki je vladala samo 9 dni), nima prav nobene zveze z vsebino knjige. Prav gotovo pa takšna slika na naslovnici in naslov sam s svojo šokantnostjo pridobita kakšnega bralca več.

Roman Rabljeva hči je pisateljev prvenec. Kmalu po izidu je knjiga postala velika nemška uspešnica, prevedli pa so jo tudi v številne tuje jezike. Oliver Pötzsch se je s tem romanom poklonil spominu na svoje prednike. Sam namreč izhaja iz dinastije bavarskih rabljev Kuisel (in ne iz plemiške družine kot sem napisala ob recenziji njegovega romana Die Ludwig-Verschwörung in kar pisatelj sam pripoveduje svojemu sinu).
Oliver Pötzsch je napisal tudi nadaljevanje romana - imamo ga prevedenega tudi v slovenščino in nosi naslov Rabljeva hči in črni menih.

Roman Rabljeva hči je v redu roman, a preveč resno ga ni jemati. Ko se začetek poveže s koncem, bralec vseeno ugotovi, da gre za bolj ali manj lahkotno - lahko tudi poletno branje. Mučenja ni toliko in ne poteka na takšen način, da bi bil bralec zamorjen. Kakšne globoke vsebine in izrisanih značajev v romanu ni iskati, se pa knjigo vseeno splača prebrati.
Vsi pač ne morejo pisati tako izvrstnih zgodovinskih romanov kot jih pišeta Hilary Mantel ali Umberto Eco.

Oliver Pötzsch (1970)

ponedeljek, 7. julij 2014

Celovec 2014

Že 38 let se vsak prvi teden v juliju v nam bližnjem Celovcu zberejo številni ljubitelji literature v nemškem jeziku. Pridejo pisatelji in založniki iz Avstrije, Nemčije in Švice. V zadnjih letih se druženje, ki je zelo prepoznavno in cenjeno, imenuje Tage der deutschsprachigen Literatur (Dnevi literature v nemškem jeziku). Glavni namen prireditve je podelitev prestižne nagrade Ingeborg Bachmann, dogaja pa se še marsikaj drugega.

Ingeborg Bachamnn je bila ena najpomembnejših nemško govorečih pesnic in pisateljic. Rojena je bila leta 1926 v Celovcu. Leta 1973 je tragično umrla zaradi požara, ki je izbruhnil v njenem pariškem stanovanju. Pokopana je v Celovcu. V njen spomin mesto Celovec od leta 1977 podeljuje nagrado Ingeborg Bachmann, ki je ena najpomembnejših nagrad za nemško pišoče pisatelje. Denarna vrednost nagrade je 25 000 evrov.

Izbor nagrajenca je izredno zanimiv. Način tekmovanja je takšen, da od kandidatov za nagrado zahteva kar nekaj poguma in samozavesti.

Žirija, ki jo sestavlja sedem strokovnjakov za nemško literaturo iz Avstrije, Nemčije in Švice, vsako leto povabi 14 pisateljev ali pisateljic, da preberejo odlomek iz svojega literarnega dela, ki je napisano v nemškem jeziku in še ni bilo objavljeno. Branje poteka v deželnem studiju avstrijske RTV, (ki ga, mislim, začasno prestavijo ob Vrbsko jezero) kjer se celotna prireditev tudi snema - pred radovedno publiko in natančno žirijo.
Po končanem branju posameznega pisatelja ali pisateljice sledi razprava, v kateri vsak član žirije pove svoje mnenje o prebranem. Razprava je pogosto burna, mnenja so ostra, včasih celo neusmiljena. Marsikatero od del je pred očmi publike in širše javnosti, ki dogodek spremlja tudi preko elektronskih medijev in socialnih omrežij, dobesedno raztrgano.
Prepričana sem, da je za takšno neposredno soočenje pisatelja s kritiki potrebno obilo poguma in samozavesti. Pisatelji morajo biti pripravljeni na uničujoče kritike svojega dela. Zaradi tega ne smejo biti potrti ali celo izgubiti volje do pisanja. Pa vendar je težko sedeti na odru in poslušati, kako grajajo tvoje delo, v katerga je bilo vloženo toliko truda in časa. To je težko, še posebno, če pisatelji menijo, da so kritike mišljene kot osebni napad nanje.
A mnenja žirije o prebranih delih so pogosteje pohvalna kot ne. Za posameznega pisatelja se zavzame vsaj tisti od članov komisije, ki ga je v Celovec povabil. Člani žirije tudi opozorijo na odlične plati posameznih del in le-te še posebej izpostavijo. Marsikatero branje na Tage der deutscehsprachigen Literatur v minulih letih je predstavljalo začetek odlične pisateljske kariere za mnoge še neuveljavljene pisatelje in pisateljice. Je pa že tekom branja in razprav o prebranem pogosto jasno, katero delo ima možnosti za končno nagrado; pa tudi to, kateri pisatelji so bolj ali manj odpisani.
Za bralce in ljubitelje literature v nemškem jeziku je takšna prireditev v vsakem primeru velika poslastica, pisatelji pa s kritikami pridobijo pomembno vodilo za svoje nadaljnje pisateljevanje.

Letos je v Celovcu svoja dela bralo le 13 pisateljev in pisateljic. Nemka Karen Köler, ki je bila tudi povabljena na tekmovanje, je zbolela in ni uspela priti na prireditev. Nekateri so predlagali, da njeno delo prebere nadomestni bralec ali pa da se branje izvede preko skypa, a organizatorji prireditve se s tem niso strinjali. Obveljalo je mnenje, da mora na prireditvi pisatelj sam brati svoje delo in se neposredno soočiti z mnenjem žirije. A na žalost je bilo s tem (mogoče) najboljše besedilo že na samem začetku izključeno iz tekmovanja, so pisali v nemškem tisku.

Po treh dneh branja in diskusij so člani žirije to nedeljo z javnim glasovanjem, ki je potekalo v več krogih, in z utemeljitvami svojih odločitev izbrali letošnjega zmagovalca, dobitnika nagrade Ingeborg Bachmann. To je postal Tex Rubinowitz s svojim tekstom Wir waren niemals hier. Kot je poudarila članice žirije, besedilo pripoveduje o divji, lepi in zelo posebni ljubezenski zgodbi med Litvanko Irmo in prvo osebnim pripovedovalcem, študentom iz Hanovra, ki se srečata na Dunaju. Besedilo je pisana na lakoničen in satiričen način.

Nagrado publike, ki je glasovala preko interneta, je dobila Getraud Klemm za svoje delo Ujjayi, ki opisuje dan mlade mamice, ki je zaradi naporov ob skrbi za majhnega otroka anksiozna in celo agresivna ter si želi le to, da bi se končno naspala. In da ne bi bila samo mama, ampak spet tudi ženska.
Senthuran Varantharayah (1984)

Moj favorit je bil Senthuran Varatharayah - tridesetletni pisatelj, ki do sedaj še ni izdal nobenega literarnega dela. Rojen je bil v Jaffni v Šri Lanki, zdaj pa živi v Berlinu in študira filozofijo, teologijo in kulturologijo. Naslov njegovega dela je bilo Vor der Zunahme der Zeichen. Besedilo je napisano kot facebook pogovor med dvema mladima človekoma - otrokoma političnih imigrantov, ki drug drugemu, ne da bi se kdaj srečala ali natančneje spoznala, pripovedujeta zgodbi o svojih družinah. Ona je albanska begunka s Kosova, on pa - po vsej verjetnosti alter ego pisatelja - begunec s tamilskega dela Šri Lanke. Senthuran Varatharayah je bil všeč tudi žiriji, saj je šele v tretjem krogu glasovanja izgubil proti poznejšemu zmagovalcu Texu Rubinowitzu. Na koncu je dobil nagrado 3sat-Preis v vrednosti 7 500 evrov. Zanimivo bo spremljati njegovo nadaljnjo pisateljsko kariero.
Branje Senthurana Varatharayah in razpravo članov žirije o njegovem delu sem si v celoti ogledala na televiziji in sedaj natančno vem, kako tekmovanje poteka. Priznam, da mi je všeč. Predvsem cenim zavzetost žirije, da res natančno in pozorno predela posamezno besedilo ter nato jasno pove svoje mnenje. Tako utemeljeno mnenje je lahko sprejti in razumeti - tudi če se s povedanim ni mogoče povsem strinjati.

Z Bachmannovo nagrado smo povezani tudi Slovenci. Leta 2011 je to prestižno nagrado dobila Maja Haderlap za svoj, najprej v nemščini napisan, nato pa tudi v slovenščino preveden roman, Angel pozabe.
Maja Haderlap je bila letos častna gostja Dni literature v nemškem jeziku. Zaupano ji je bilo uvodno predavanje na slavnostni otvoritvi prireditve, kar je vsekakor velika čast. Naslov njenega predavanja je bilo Im Licht der Sprache (V luči jezika), govorila pa je o tem, kako težko je bilo zanjo prestopiti iz slovenskega v nemški jezik in kakšno je življenje na periferiji enega in drugega jezikovnega območja.

Vse o poteku dogodkov v Celovcu si lahko preberete na uradni strani prireditve.

Želim si, da bi takšen praznik literature imeli tudi v Sloveniji:-)

Dobitnik nagrade Ingeborg Bachmann,
Tex Rubinowitz (1961)