nedelja, 29. maj 2022

Andrej E. Skubic: Krasni dnevi

Dušan in Leja sta oče in hči. Med njima se kreše in bliska, čeprav pogosto pritajeno. On je star blizu osemdeset let, je upokojen nevrolog in živi v domu za ostarele. Ona je na pragu štiridesetih let in dela kot dramaturginja v mestnem gledališču. 
Odnos med njima je osnova romanu, a na njuno razmerje se potem navežejo še druge osebe: žena, oz. mama Neža - že pokojna, pred smrtjo je bolehala za hitro napredujočo demenco, Juntez ali Janez - Lejin ljubimec, voznik kamiona - njegova žena Ignacija in sin Božo; pa potem še Dušanov oče Marjan - predan komunist, ki je bil po vojni interniran na Goli otok. Usode glavnih nastopajočih so zanimive že same po sebi, a je roman še bolj napet in prijetnejši za branje, ker je v njem tudi kriminalna zgodba, ki protagoniste še tesneje poveže med seboj. Zaradi kriminala določene stvari, ki so bile dolga leta potlačene, planejo na dan in zahtevajo, da se razjasnijo.


Krasni dnevi, Andreja E. Skubica, so roman o nerazumevanju in napačnih predstavah. Zdi se, da nihče od nastopajočih - še posebej pa to velja za Dušana in Lejo - ne razume oseb, ki so mu blizu. V svoji samozadostnosti in vzvišenosti si v glavah ustvarjajo povsem drugačne predstave o ljudeh, kot pa so ti v resničnosti. To počnejo zato, ker se takšen način razmišljanja pač bolje sklada z njihovo lastno predstavo o svetu in ker je tako lažje živeti. Brskanje po lastni  notranjosti, kjer se skriva tudi marsikaj neprijetnega in slabega, v takšnih primerih potem ni potrebno. Vendar pa takšen način hoje skozi življenje ne prinese nič dobrega. Povzroči krivico in rani ljudi - tiste, ki so nam najbližje, najbolj. To je v knjigi zelo lepo predstavljeno.

Leja postopa lahkomiselno in izzivalno, vse, kar počne je za hec in zajebancijo - tako jo vidi Dušan. Za Lejo pa je oče s svojo vestnostjo in zanesljivostjo nič več kot egoistični malomeščan, ki so mu vsi ostali malo mar. Ob prvem, površnem vtisu se nam zdi, da imata oba prav, a potem, ko se zgodba razvija, ko začnemo dojemati bolj globoko, seveda ugotovimo - tako bralci kot tudi glavna nastopajoča, kako sta se motila. In kako malo bi bilo potrebno, pa bi se stvari razvijale v povsem drugo, boljšo smer. Včasih bi bil dovolj objem ali dotik; včasih bi bilo pametno manj govoriti, saj besede lahko globoko ranijo in celo morijo.

Roman ima poleg tega, da razjasnjuje intimne medčloveške odnose, še nekaj drugih dobrih plati. Potek demence je opisan izredno pretanjeno in občutljivo, tako s strani obolelega kot tudi njegovih sorodnikov. Opisana je negotovost bolnice; predstavljena je zadrega tistih, ki so okrog nje in ne vedo, kako bi se bilo najbolje odzvati; vsi pa trpijo.
Čudovito je predstavljen način dela v gledališču in kaj vse je potrebno postoriti, da se določeno dramsko delo postavi na oder in tam dokončno zaživi - kako pomembno vlogo pri tem ima dramaturg.
S knjigo sem dobila tudi vpogled v povojno dogajanje na Golem otoku. Od tam so ljudje prišli zlomljeni - niti ne tako fizično kot predvsem psihično. Potem, ko sem knjigo prebrala, mi je postalo jasno, zakaj so si le redki od njih opomogli. Usoda Golega otoka jih je spremljala dalje - pa ne samo v obliki udbe.  Večina je sikala in sovražila naprej. Samo cilj njihove razdraženosti je bil nekdo drug.

Roman Andreja E. Skubica, Krasni dnevi, je roman o očetu in hčerki - dveh trmastih in vase zaverovanih sebičnih ljudeh, ki strupeno udrihata drug po drugem, vsak na svoj prefinjen način - dokler jima življenje kot tako v obliki tragičnega in nenadejanega dogodka ne odpre oči še za drugo plat človeka, ki ga imata pravzaprav rada.

Komisija za podelitev nagrade kresnik je letos naredila drzno in pogumno potezo. Pred približno desetimi leti bi se zaradi tega hudovala - le preberite. Dandanes - v času najrazličnejših obveznih kvot, pa je izključno moška peterica finalistov (in to brez Vojnovića) nekaj, kar je pravzaprav dobrodošlo. Obuja upanje, da se bo nagrado kresnik podelilo najboljšemu romanu lanskega leta, ob čemer spol, spolna naravnanost, svetovni in politični nazor pisatelja ne bodo prav nič pomembni.
In roman Andreja E. Skubica, Krasni dnevi, vsekakor zasluži, da je med finalisti.

===================================================

Aja, pa še nekaj! Zaradi tega imam rada knjige. Ker me vedno znova prijetno presenečajo. Sploh nisem vedela, da je tudi ta knjiga povezana s Hamburgom - mestom, ki me trenutno tako zelo fascinira. Tale moj zapis bi lahko podobno kot recenzije drugih romanov, ki se tudi dogajajo v tem mestu, podnaslovila kot Hamburg, leta 2008 (se mi zdi, da se roman dogaja takrat, Elbphilharmonie še ni bilo).
Juntez je namreč na eno od svojih fur s seboj vzel tudi Lejo. S tovornjakom sta se odpeljala v Hamburg. Ko on pretovarja svoj kamion, se Leja sprehaja po mestu, tudi tukaj:

HafenCity
Hamburg

Potem se ji je odprl razgled na nabrežja znamenitih starih hamburških pristaniških skladišč. Za trenutek je kar obstala... Tam so stara, opečnata zgodovinska skladišča že nadomeščale moderne poslovne in stanovanjske stavbe, kompleksi. Spet je obstala in strmela. Ni se ravno spoznala na arhitekturo, ampak tole se ji je zdelo drugače kot vse, kar je videla po pristaniščih dotlej.

Tudi ona je navdušena nad Hamburgom:)

===============================

Sicer pa - najboljši citat iz knjige je zadnji stavek romana:
Tako za popizdit težko je preživeti življenje in nikogar izdati, niti samega sebe.

In najboljša izjava finalista za nagrado kresnik:
Občutek je prijeten. Če dobim nagrado, bi si rad kupil nov računalnik.

Ja, tole nagrado jemljemo vse preveč resno;)

nedelja, 22. maj 2022

Klaus E. Spieldenner: Elbtod

Hamburg, januar 2017.

V Hamburgu so ravnokar odprli vrata glavne znamenitosti mesta - Elbphilharmonie. Ta koncertna hiša je za Hamburg nekaj takega, kot je opera za Sydney - enako pomembna, enako znamenita, enak magnet za turiste. Vsak, ki kaj pomeni, mora vsaj občasno sedeti v njeni veliki dvorani in poslušati koncerte - najbolje kaj od Brahmsa, ki je bil Hamburžan. 
Elbphilharmonie je sydnejski operi v marsičem podobna. Obe stavbi stojita na obrežju in s svojim videzom spominjata ali na ladjo ali na valove, vsekakor pa na nekaj, kar je povezano z morjem in svobodo potovanja. V teh dveh hišah se potuje po glasbenem svetu.

11.januarja 2017 je bilo tako daleč, da so po letih gradnje in desetkrat večjih stroških, kot je bilo načrtovano, Elbphiharmonie končno odprli. Zelo slavnostno - tako v romanu kot tudi v resnici. Med tistimi, ki so prireditvi prisostvovali na najbolj častnem mestu, je bil tudi Olaf Scholz - zdajšnji nemški kancler, leta 2017 pa župan Hamburga - v resnici, ne v romanu. 

V kriminalističnem romanu Klausa E. Spieldennerja, Elbtod, ob slavnostni otvoritvi s strehe Elbphilharmonie skoči padalec, ki ima na svojem padalu napis MORILCI. Padalo pa se mu med poletom ne odpre pravilno. 
Potem pa so tu še drugi sumljivi dogodki, ki so povezani z Elbphilharmonie. Štirje romunski delavci, ki so montirali tekoče stopnice koncertne hiše - poimenovane THE TUBE, so izginili. In potem v Elbi - reki, ki teče skozi mesto in po kateri že stoletja plujejo ladje v mesto, najdejo še truplo gradbene inženirke, ki je vodila dela na enem od projektov v Elbphiharmonie. 

THE TUBE
slavne tekoče stopnice,
ki v romanu igrajo zelo pomembno vlogo.

Smrti raziskujeta policijska komisarka Sandra Holz in privatni detektiv Carsten-Oliver Lutteroth. Čeprav sta oba šele v tridesetih, oz. zgodnjih štiridesetih letih svojega življenja, sta že marsikaj doživela - tako na poklicnem kot na osebnem nivoju. Jasno, saj je Klaus E. Spieldenner napisal že celo serijo kriminalističnih romanov s Sandro Holz in njenimi sodelavci v glavni vlogi. 
Lutteroth je bil tako nekoč policijski komisar na podobnem položaju, kot je zdaj Holz, a so ga odpustili, ker je zlorabil svoje poklicne pristojnosti in se maščeval dvema hrvaškima(!) kriminalcema, ki sta umorila njegovo ženo. Sandra Holz pa je bila v preteklosti že ugrabljena, skoraj posiljena, premeščena z druge policijske postaje in še in še. 
Kakorkoli, Sandra Holz in Caro - kot prijatelji kličejo privatnega detektiva, sta dober par, ki uspešno raziskuje primer. Vsak od njiju ima svoje prednosti in specifične sposobnosti, ki pomagajo pri razrešitvi primera. Z njima se sprehajamo po znanih in manj znanih delih Hamburga ter obiskujemo restavracije in kavarne, ki so - predvidevam - všeč pisatelju. Branje regionalnega krimija je idealen način, kako na simpatičen in nekonvencionalen način spoznati neko mesto.

Roman je pisan na dva načina: v poševnem tisku je napisana prvoosebna pripoved detektiva Cara, v normalnem tisku pa potem v tretji osebi pripetljaji komisarke Holz, pa še koga drugega - na primer članov skrivnostne druščine, ki se prepoznajo po zlatem prstanu z vgravirano levjo glavo. Niso iz "Lionsov", so pa veliki patrioti, ki bi za svoje mesto Hamburg naredili vse in bi njegovo slavo radi ponesli po vsem svetu.

Kriminalna zgodba je bila dovolj zanimiva, da me je ohranjala budno tudi takrat, ko sem bila utrujena od napornega dne in bi šla najraje kar spat. Težko delo in velik plus za knjigo:) Določene stvari so sicer nekoliko za lase povlečene, težko verjetne in se kar preveč lepo poklopijo, a kaj takega je od take vrste knjig pač pričakovati.

Pisatelj je v zapisu na koncu romana napisal, da s tem svojim romanom ni imel velikih literarnih ambicij in da bo zelo zadovoljen že s tem, če bo knjiga bralce zabavala in jih ponesla stran od vsakdana. No, pri meni mu je to vsekakor uspelo.

★★★★☆


========================================================

Kaj vse o Elbphilharmonie sem izvedela iz romana:
  • gigantska stavba je težka 78 000 ton, kar je toliko kot 722 Airbusov A-380
  • gradnja naj bi trajala 3 leta, pa se je podaljšala na 10 let
  • stala naj bi 77 milijonov evrov, a se je cena povišala na 789 milijonov
  • tekoče stopnice obiskovalce ponesejo na plazo, ki nudi čudovit razgled na hamburško pristanišče in mesto samo
  • v Elbphiharmonie sta velika in mala koncertna dvorana, prva z 2500, druga s 550 sedeži
  • v stavbi je tudi hotel s 5 zvezdicami, The Westin Hamburg z 244 sobami
  • tam je tudi 44 luksuznih stanovanj, vse z razgledom na Elbo
  • v stavbi sta še restavracija in bar "Störtebeker", poimenovan po piratu, ki je bil obglavljen v hamburškem pristanišču - da lažje počakate na koncert

petek, 13. maj 2022

Karen Duve: Taxi

Hamburg, osemdeseta leta 20. stoletja.

Karen Duve (roj.1961) je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja delala kot voznica taksija v Hamburgu. Takrat to še ni bilo nekaj tako zelo običajnega, kot je danes. Okoli dvajset let pozneje - ko je bila že prepoznavna pisateljica, ki je izdala že nekaj romanov, je svoja doživetja iz tistih časov opisala v romanu Taxi. Pisanja se je lotila na leposlovni način, preko prvoosebne pripovedovalke - svojega alter ega, petindvajsetletne Alexandre.


Ko je Alex iskala zaposlitev, je v časopisu naletela na prav poseben oglas. Hm, poseben za tisti čas. V oglasu je pisalo, da neko hamburško podjetje išče voznike in voznice taksijev. Danes se nam zdi nekaj običajnega, da so oglasi za delovno mesto naslovljeni tako na moške kot na ženske, na kar kaže oznaka m/ž ob imenu poklica (v Nemčiji smo naredili še korak dalje in imamo oznako m/w/d, ob čemer d pomeni divers in predstavlja vse ostale spole), pred nekaj desetletji pa to še ni bilo tako samo po sebi umevno. Če so v osemdesetih letih v oglasu za delovno mesto napisali, da zaposlujejo voznike in voznice taksijev, so hoteli poudariti, da bodo še posebej veseli žensk, ki bi opravljale to delo.

Alex je tako z nekaj protekcije pridobila dovoljenje za vožnjo taksija - opravila izpit, kjer je morala večinoma naštevati ulice, po katerih bi peljala, če bi hotela svojo stranko prepeljati iz enega na drug kraj Hamburga. Pomoči v obliki GPS-a takrat pač še ni bilo in poznavanje ulic in najkrajših poti po mestu je bilo za voznike taksijev zelo pomembno. 
Potem je začela delati. Vozila je izključno v nočni izmeni in ob tem doživela marsikaj.

Roman je v prvi vrsti zbirka najrazličnejših pripetljajev, ki jih je doživela atraktivna mlada voznica taksija na nočnih ulicah velemesta. Prevažala je najrazličnejše ljudi - zvodnike in prostitutke, stare dame in turiste. Včasih je bilo nevarno, a večinoma je vse gladko teklo. S časom je razvila dobrodošlo sposobnost, da je znala svoje potencialne stranke zelo dobro oceniti in celo predvidevati, s katero bo več zaslužila; npr. debel preznojen moški z oguljeno torbo je ponavadi prinesel večji zaslužek kot urejena dama z majhnim kovčkom. Zakaj je tako, je v knjigi natančno razloženo. Kakor je razloženo še marsikaj drugega, to na primer, ob kateri uri se na določenih mestih splača čakati na stranke, da se ujame kakšnega nenaročenega ali naključnega potnika in se skupaj z njim pobere celoten zaslužek za vožnjo, ki ga v takšnih primerih ni potrebno deliti s podjetjem, kjer je zaposlena; kdaj je najbolj pametno narediti odmor in tako dalje.

Ker pa je knjiga Taxi vendarle roman, je skoraj nujno, da vsebuje tudi rdečo nit, se pravi vsaj nekaj romaneskne zgodbe, in poleg glavne protagonistke vsaj še nekaj oseb, ki niso stranke, ki jih Alex prevaža po Hamburgu. Tako imajo v romanu vsaj do neke mere pomembno vlogo še Alexini sodelavci - mladi fantje, ki prav tako kot ona vozijo svoje taksije v nočni izmeni. Dietrich je umetnik - slikar, če smo bolj natančni, a ne preveč uspešen. S časom postane Alexin fant, a že na samem začetku razmerja je jasno, da njuna zveza ne bo preveč uspešna. Potem imamo Rüdrigerja, Dietrichovega dolgoletnega prijatelja - samooklicanega filozofa, vedno s strokovno knjigo v rokah, ki sovraži ženske - tudi Alex, in imamo Taximörder-ja, ki si je svoj vzdevek prislužil s tem, da je nekoč nekoga nevede peljal nekam, kjer je le-ta potem naredil samomor.

Poleg sodelavcev pa je v Alexinin taksi zgodbi pomemben še en fant. To je njen sošolec iz srednje šole, Marco, ki je pritlikavec. Ta je od vseh nastopajočih v knjigi - vključno z Alex, daleč najbolje orisan in predstavljen. Zelo verodostojno deluje s svojim vedenjem in razmišljanjem. Med branjem sem jasno čutila njegovo dilemo - razklanost med privilegijem, da se lahko druži s tako lepo žensko, kot je Alex, in njegovim ponosom, zaradi katerega se vendarle ne pusti, da bi ga izkoriščala. Marco me je spominjal na Tyrona iz Game of Thrones in je od vseh nastopajočih v knjigi najboljši.
Zgodba romana se potem razvija iz odnosov, ki jih ima Alex s temi moškimi - in še z enim, ki ga nisem omenila, ker je tako klišejski, da omembe niti ne zasluži - in ta površna zgodba potem služi za ozadje pripovedi, ki je bila pisateljičin resnični namen, ta namreč, da opiše svoje spomine na čas, ko je vozila taksi.

V začetku je bilo pri vožnji taksija veliko stvari, ki so ji bile všeč: to, na primer, da je bila celo noč pokonci in je poslušala divjo glasbo, ki so jo predvajali na radiu v poznem nočnem programu; to, da je lahko uporabljala cestne pasove za avtobuse, ko so vsi drugi avtomobili v gneči čakali na običajnih pasovih; pa tudi to, da je takoj za tem, ko je peljala stranke iz bordela, v svoj taksi naložila gospode in gospe v svečanih oblekah, ki so se vračali s predstave v operi ali od večerje v nobel restavraciji.
Po petih letih dela pa potem ni bilo več tako zelo zanimivo. Ljudje, ki jih je vozila, so si ji zdeli vedno bolj umazani in zoprni, vedno težje je prenašala ena in ista vprašanja, ki so ji jih zastavljali potniki: "A vas ni nič strah?" , "Povejte no, ali vas res ni prav nič strah?" Najhujše od vsega pa ji je postalo čakanje - čakanje v vrsti s taksiji, čakanje na potnike, čakanje pred semaforji, čakanje, da stranke izstopijo iz avta.

Alexino delo taksistke se leta 1990 tako konča - na zelo dramatičen način, in z njim tudi roman Karen Duve, Taxi. Knjigo je bilo kljub njeni površnosti zanimivo brati, saj mi je odstrla pogled na področje, ki ga ne poznam. Do neke mere je bila tudi zabavna. Vseeno pa knjiga predstavlja le še enega od mnogih kamenčkov v mozaiku številnih podobnih knjig in filmov, ki se ukvarjajo s pripetljaji taksistov na različnih koncih sveta in v različnih okoliščinah. 
No, ampak mogoče pa tale kamenček vseeno nekoliko izstopa iz povprečja.

★★★★☆

nedelja, 8. maj 2022

Siegfried Lenz: Der Mann im Strom

Hamburg, kmalu po drugi svetovni vojni.

Potapljače so v hamburškem pristanišču vedno potrebovali, še posebno nujno pa takoj po drugi svetovni vojni. Na dnu reke Elbe, ki teče skozi mesto, so bile takrat številne razbitine najrazličnejših ladij, parnikov in celo podmornic, ki so jih ob koncu vojne uničili in potopili Nemci sami ali pa zavezniki z bombardiranjem. Te razbitine je bilo treba dvigniti na površje - nekaj zaradi varnosti, saj so mnoge od njih še vedno vsebovale razstrelivo, nekaj zaradi novogradnje pristanišča, predvsem pa zaradi še uporabnih delov. 
Pri vsem tem je bilo delo potapljačev nepogrešljivo. Potapljači so si ogledali razbitino, predlagali, kaj z njo storiti, jo razstrelili, če je bilo to potrebno, in nadzorovali dvig na površje. Njihovo delo je bilo težko in nevarno.


Jan Hinrichs je eden izmed izučenih potapljačev, ki delajo v hamburškem pristanišču. Star je 55 let in je oče samohranilec 19-letni noseči hčeri Leni in okrog deset let staremu sinu Timmu. Čeprav so potapljači iskani, pa Hinrichs ne more najti dela. Vzrok je njegova starost. Tako starega potapljača namreč nihče več noče zaposliti, saj je zelo verjetno, da bo z njim vse preveč težav - premalo učinkovit naj bi bil in preveč lahko naj bi se poškodoval. 
Hinrichs pa ob tem takole razmišlja:
Ich habe sie kennengelernt, als ich unterwegs war, und ich habe sie auch reden hören, Leute aus allen Berufen. Sie haben alle noch ihre Wünsche, sie wollen alle noch eine Menge tun, aber die meisten von ihnen bekommen keine Gelegenheit dazu.
Hinrichs je - kot pravi - poznal ljudi z različnimi poklici, ki so v starosti še vedno želeli delati, a zato niso dobili priložnosti, saj jih enostavno niso več želeli zaposliti. 
In ker se je to dogajalo tudi njemu, si je sam ustvaril priložnost za to, da bi lahko še naprej delal. Ponaredil je dokument - svojo potapljaško knjižico, in v njej spremenil letnico rojstva. "Pomladil" se je za deset let. Prevara je delovala in Hinrichs je ponovno dobil delo, ki ga je odlično opravljal. Zaradi njegove iznajdljivosti in izkušenosti je delo na različnih potopljenih ladjah potekalo bolj gladko, hitreje in celo ceneje, kot bi sicer.

Vendar pa...ja, seveda se je zapletlo in Hinrichs se ob koncu knjige počuti kot razbitina ladje, ki jo je pri svojem delu na reki Elbi kot zadnjo pomagal dvigniti na površje. Tako razbitina ladje kot on sam sta sicer še enkrat zaplavala po reki, a vendar nobeden od njiju ni več veliko vreden, pravzaprav samo še toliko, kot je vredno staro železo. Oba morata izginiti z gladine reke, da naredita prostor novemu - modernim ladjam in mladim potapljačem. 

Dogajanje romana poteka skoraj izključno v hamburškem pristanišču in skoraj izključno med delavci. Kot protiutež temu - a samo toliko, da se zavemo kontrasta med revnimi in bogatimi, med tistimi, ki imajo moč in tistimi, ki v življenju nimajo veliko možnosti in izbire - se v zgodbo kdaj pa kdaj zapelje še kakšna moderna barkasa s turisti, ki so na vodenem ogledu pristanišča, dvakrat pa celo neimenovani monarh iz Afrike, ki je na uradnem obisku v Hamburgu, pa se prav tako na zelo slovesen način ogleduje pristanišče. 
Skoraj posmehljivo pa deluje tudi reklamna akcija ene od časopisnih hiš v mestu, ki poteka pod sloganom Sei gut zu deinem Nächsten (Bodi dober do svojega bližnjega) in Denk jeden Abend etwas Schönes (Vsak večer misli kaj lepega), vse z namenom, da se bralec še izraziteje zave težkega položaja nastopajočih v romanu.

Knjiga me je spominjala na Hemingwayevega Starca in morje ali pa na Smrt trgovskega potnika, Arthurja Millerja - navedek iz tega zadnjega najdete tudi na začetku Lenzove knjige. V vseh treh delih je čutiti enako melanholijo in brezizhodnost. Glavni junak je moder in izkušen; točno ve, za kaj se v življenju gre in kako se vrti svet, a mu to pravzaprav ne pomaga veliko. To je potem tisto, kar sproža sočutje in je največja tragika romana. Da pa je brezup še večji, imajo tragično usodo tudi mnogi drugi nastopajoči - na primer mladi Manfred, moški, s katerim je zanosila Hinrihsova hči Lena, ki je predrzen in neučakan pridanič, Hinrichsovo popolno nasprotje, tako po starosti kot po značaju in obnašanju - fant, ki se mora v življenju še veliko naučiti, a se tega, seveda, ne zaveda.

Roman Der Mann im Strom je Siegfried Lenz napisal leta 1957. Knjiga je eno izmed najpomembnejših nemških literarnih del iz časa po drugi svetovni vojni. Po romanu je bil dvakrat posnet tudi film.
V današnjem času so starejši ljudje na trgu delovne sile izpostavljeni drugačnim pritiskom, kot so bili pred osemdesetimi leti. Danes jim ponavadi ne preprečujejo, da bi delali, tako kot so to počeli Hinrichsu, nasprotno, silijo jih, da delajo še globoko v starost, čeprav fizično ali psihično tega več ne zmorejo. Oboje je enako hudo in nesprejemljivo. Za obema oblikama pritiska pa stoji ena in ista izkoriščevalska sila in zato je knjigo Der Mann im Strom še vedno vredno brati. 

★★★★☆

iz filma po romanu
(1958)
(vir: Pidax)