 |
| Childe Hassam: Woman Reading |
Deset let, 455 objav, od tega 338 knjižnih recenzij.
Ko sem pred točno desetimi leti v maniri,
"no, pa poskusimo, kako to gre", objavila
prvi prispevek za ta blog, si nisem mislila, da bo hermionin blog zdržal tako dolgo in da mi bo po desetletju pisanja še vedno prinašal toliko veselja. Pravzaprav takrat sploh nisem veliko razmišljala - ne o tem, kaj natančno bom pisala in kako bom pisala; še poimenovanje "hermionin" je bilo izbrano brez resnega premisleka - tako spontano je nastal moj literarni blog.
V teh desetih letih se je v svetu, kjer živimo, in tudi v mojem privatnem življenju marsikaj spremenilo. Blogi so postali bolj ali manj obsoletni, a moj odnos do knjig in branja je ostal takšen, kot je bil. Bolj ali manj. Se pa vedno bolj zavedam tega, da je branje knjig velik privilegij. No, saj je v človeški zgodovini vedno tudi bil. Včasih so bile knjige za večino ljudi težko dostopne, zdaj so dostopne, a si večina ljudi ne more ali pa ne zmore privoščiti časa in zbranosti, ki sta potrebna za njihovo branje.
Za pisanje bloga porabim veliko časa. Na začetku sem imela zaradi tega nekaj slabe vesti; češ ta čas bi lahko posvetila otrokoma ali možu; ali pa bi brala strokovno literaturo, kar bi mi prišlo prav pri poklicnem delu. A s časom je slaba vest izzvenela, kajti spoznala sem, da v življenju nujno potrebujem nekaj, kar je povsem drugačno od tistega, s čimer se ukvarjam večino časa, nekaj, kar me odpelje v povsem drug svet in me sprosti. Zame je to pisanje literarnega bloga. Vendar pa pisanje bloga ni samo razvedrilo. Trud, ki ga vložim v razmišljanje in pisanje o knjigah, ki jih preberem, mi pomaga, da lažje razumem svet in ljudi, ki me obdajajo, ter ob tem spoznavam tudi sebe - svoje dobre in slabe lastnosti.
O knjigah poskušam pisati kar se da racionalno ter premišljeno, a me pogosto zanese na stranske poti, saj pišem tudi o stvareh, ki s prebranim nimajo veliko skupnega. A tako je pač s knjigami, če so dobre. V bralcih budijo vse mogoče in to mi občasno uide tudi med vrstice bloga.
Pri hermioninem blogu si tako pustim več svobode, kot si jo sicer dovolim v življenju. Začnem z neko novo rubriko, pa jo potem opustim. Začnem brati knjigo, pa je ne preberem do konca. Kajti - kot pravi Toro, ki piše literarni blog
Neusmiljeno berem:
"Življenje je prekratko, da bi brali slabe knjige."
Blogerka ali novinarka
Včasih, ko se mi zdi, da sem nekaj dobro napisala, in samozavest izpodrine skromnost, sem prepričana, da bi bila lahko uspešna in srečna tudi v kakšnem drugem poklicu. Moj poklic bi bil lahko tesneje povezan s pisanjem. Lahko bi bila novinarka - ena tistih iz kulturnega uredništva kakšnega časopisa ali radio-televizijskega programa; to bi mi bilo pisano na kožo.
A sem vesela, da nisem. Vesela sem, da moja življenjska eksistenca in eksistenca moje družine, ni odvisna od pisanja. Kajti biti novinar ali literarni kritik je dandanes izredno nehvaležen poklic. Delo je težko dobiti in v teh poklicih je vse manj svobode. Če izvzamemo goreče aktiviste, ki so s srcem pri stvari, običajni novinarji skoraj ne morejo več iskreno pisati o temah, s katerimi se ukvarjajo. Celo literarni kritiki so prisiljeni pisati recenzije le o tistih knjigah, za katere se nekdo iz ozadja odloči, da zaslužijo pozornost in svojo recenzijo morajo napisati tako, da je v skladu z uredniško politiko. To je težko in nehvaležno delo, ki rojeva neiskrene in zato pogosto slabe novinarske prispevke.
V luči tega sem izredno vesela, da je moja svoboda večja, kot je svoboda marsikaterega od novinarjev in da lahko izkoriščam ta privilegij, da pišem iskreno. Ker samo takrat, ko pišemo iskreno, lahko tudi dobro pišemo. Samo iz iskreno napisanih besedil seva navdušenje, ki se potem lahko prelije tudi na bralce.
Mogoče boste rekli, da bi kot "uradna" literarna kritičarka dosegla večjo prepoznavnost in večji obseg bralcev, kot ju dosegam kot blogerka. Mogoče. A verjetno ne. Število rednih bralcev literarnih ali kulturnih prispevkov v kateremkoli od slovenskih medijev je nizko, pa čeprav se na prvi pogled zdi drugače. Recenzije o knjigah pa povsod berejo večinoma vedno eni in isti knjižni navdušenci, pa še kdo, ki se poklicno ukvarja s knjigami.
A nizko število bralcev, ki berejo slovenske prispevke o knjigah, nas ne bi smelo skrbeti. Pomislite samo na to, kako malo nas je Slovencev v primerjavi z drugimi narodi, dodajte še ugotovitev, da ljudje tako ali tako vedno manj berejo, še manj pa berejo recenzije o knjigah; če pa že pridejo do njih, jih bodo prebrali ali bodo te naredile vtis nanje samo, če so o knjigah, ki jih imajo radi, oz. jim je všeč ta vrsta literarnih del. Vsak bralec literarnih kritik ali literarnega bloga je tako zelo dragocen. Haruki Murakami je nekoč rekel, da bo knjige pisal tako dolgo, dokler bo obstajal vsaj en bralec, ki jih bo bral, in to velja tudi za moj blog. Pisala ga bom, dokler ga bom lahko in dokler ga bo prebiral vsaj en ljubitelj knjig. Prepričana sem namreč, da majhne in na prvi pogled nepomembne stvari pogosto povzročijo velike spremembe in da se tega ponavadi sploh ne zavedamo. Mogoče bo kdaj kdo, ki je prebral kakšen prispevek na hermioninem blogu, spoznal kaj novega ali pa dobil drugačen pogled na določeno stvar in zato postopal drugače, kot bi sicer. Mogoče bo zaradi tega človeška družba naredila en mini korak dalje in postala za kanček boljša.
Tega, da bi se spremenila in prenehala s pisanjem bloga, se torej ni bati. A v zelo kratkem času se bodo spremenile okoliščine, ki bodo - vsaj po mojem mnenju - korenito spremenile naš svet in način življenja, ter vplivale tudi na kreativno pisanje knjižnih recenzij. Mislim na umetno inteligenco. Zaradi nje bodo mnogi poklici izumrli - lektorjev in prevajalcev ne bomo več potrebovali, umetna inteligenca pa bo pisala tudi romane in pesmi. Kdo bi si mislil, da bo AI ravno na področju kreativnosti tako uspešna! No, zdaj je še na srednješolskem nivoju znanja in spretnosti, a ta dijak je izredno nadarjen in se hitro uči, tako da bo v nekaj letih maturantski esej napisal bolje kot diplomant primerjalne književnosti. Če mu bomo le dovolili.
A umetne inteligence se ni bati. Jaz se je pravzaprav veselim, saj jo vidim kot nekakšno nadgradnjo človeških možganov. Predvidevam, da mi bo v naslednjih leti pomagala pri pisanju člankov za hermionin blog.
Dandanašnji bralci knjižnih recenzij - kakor malo jih že je, tako nimajo razlogov za slabo voljo - kakor je nimajo tudi bralci literarnih del na splošno. Vse bolj sem namreč prepričana, da živimo v času, ki je za ljubitelje in bralce knjig najboljši v vsej človeški zgodovini. In da ne bo nikoli boljšega. Včasih se mi zdi, da bi bila srečnejša v kakšnem drugem stoletju, ko je bila človeška družba drugačna, ko so veljala drugačna pravila in so ljudje spoštovali in cenili druge stvari, kot jih danes. Potem pa pomislim - poleg tega, da bi bilo zame kot žensko skoraj vedno slabše ter z občutno manj možnostmi za kreativno in svobodno življenje, kot je sedaj - na knjige in vem, da živim v najboljšem možnem času. Poglejte samo, koliko knjig je - starih in čisto svežih - in kako lahko dostopne so! Komaj si kakšno od knjig zaželite, že jo lahko naložite na svoj elektronski bralnik in začnete z branjem. Tako preprosto je to, v večini primerov.
Bralec je car! Ne pisatelji, bralci so v današnjem času tisti, ki so najpomembnejši. Bralci so tisti, ki izbirajo. Pisateljev in knjig je vedno več, bralcev, ki so jim knjige namenjene in zaradi katerih pisatelji pišejo, pa vedno manj. Zaradi tega so vedno dragocenejši in pomembnejši. Lahko izbirajo, kaj bodo brali in lahko se odločijo, da bodo kakšno od knjig ignorirali, pa zaradi tega ne bodo za nič prikrajšani. Kajti knjig je ogromno! Če nam niso všeč najnovejše, lahko posežemo po klasikih. Če nam niso všeč ljubezenski romani, lahko beremo kriminalke. Če imamo radi slike in bi raje hitro listali, lahko beremo mange. In še in še. Kdor želi brati, lahko v današnjem času to počne tako lahko in udobno, kot niso bralci še nikoli do sedaj. In kar je še posebno pomembno - branje je omogočeno praktično vsakemu, ne pa samo izbrani eliti, kot je bilo to v preteklosti. Edina slaba stvar tako velike množice knjig je mogoče le ta, da je knjig preveč - da obstajajo knjige, za katere bi bilo vseeno - ali celo bolje, če jih ne bi bilo. A pametne glave - in to sodobni bralci knjig ponavadi so - znajo rešiti tudi takšen problem, ki je pravzaprav malenkosten. Precej bolje je imeti poplavo najrazličnejših knjig in med ničvredno navlako iskati redke bisere, kot pa imeti na razpolago samo omejeno število knjig - po možnosti tiste, ki jih je izbral nekdo, ki je tako aroganten, da je prepričan, da bolje kot vi sami ve, kakšne knjige in katero branje je za vas najprimernejše. Zaradi teh narcisoidov in arogantnežev ter samooklicanih večvrednežev, ki postajajo vse glasnejši ter vse nesramnejši, in že namigujejo na to, da nam bodo omejili svobodo pri izbiri knjig, ki bi jih radi brali, se mi zdi, da živimo v času, ki je glede branja in knjig najboljši.
Kako poiskati prave knjige?
Kako torej v množici lahko dostopnih knjig najti tiste prave - tiste, ki jih je vredno prebrati, in za katere nam ne bo žal žrtvovati dragocenega časa? Pravzaprav ne vem. Verjetno mora vsak najti sebi primeren način. Lahko samo napišem, kako sama izbiram knjige. Tukaj se v desetih letih hermioninega bloga ni veliko spremenilo.
Poslušam in gledam literarne oddaje. Če redno poslušate oddajo S knjižnega trga ali pa Sobotno branje, težko spregledate nove knjige v slovenskem jeziku, ki so vredne tega, da se ob njih odločate ali jih boste prebrali ali ne.
Ker je v zadnjih desetih letih nemščina postala tisti tuji jezik, v katerem se počutim najudobneje, spremljam tudi literarne oddaje z nemško govorečega področja. Ne zamudim prav nobene oddaje švicarske RTV, ki se imenuje Literturclub, v kateri se voditeljica Nicole Steiner skupaj z dvema literarnima kritikoma in enim gostom pogovarja o novih knjigah, ki so prišle na nemški knjižni trg. Vsak od nastopajočih v studio prinese svojo knjigo in o teh knjigah se potem pogovarjajo. Mnenja se krešejo in dobro uro dolga oddaja mine, kot bi trenil.
Dokaj redno gledam tudi nemško literarno oddajo Druckfrisch z malce čudaškim voditeljem, ki knjige, ki mu niso všeč, pred zgroženimi očmi gledalcev meče med smeti. Dobesedno.
Z literarnimi oddajami spoznam knjige, ki jih je vredno uvrstiti na moj must-read seznam. Najdete ga na dnu hermioninega bloga. Na tem seznamu so knjige, ki bi jih rada prebrala - kar pa mi, seveda, ne uspe vedno. Samo nekatere od teh knjig najdejo pot do mene, druge pa počasi zbledijo, poniknejo v pozabo in tiho izginejo s seznama. Vseeno pa tudi te knjige pustijo sledi in - kaj pa veš - nekoč vseeno pridejo v moje roke.
Na must-read seznam mi pa ni potrebno pisati naslovov knjig pisateljev in pisateljic, ki stojijo na mojem osebnem, prav za njih pripravljenem piedestalu. Umberto Eco, Haruki Murakami, Peter Stamm, Ian McEwan, Hilary Mantel, Drago Jančar, in še mnogi drugi. Tudi klasikov mi ni potrebno pisati na sezname.
Je pa zanimivo, da mi največje veselje ponavadi prinesejo tiste knjige, ki jih izberem z danes na jutri, ki jih primem v roke tako rekoč takoj za tem, ko slišim zanje. Kajti tudi iste knjige niso vedno enake. Za vsako knjigo obstaja čas, v katerem jo je najprimerneje prebrati in v katerem bo bralcu prinesla največ. Pri nekaterih od njih je to le ozek časovni pas, pri drugih se njihova uporabnost razteza preko celotnega bralčevega življenja. To so knjige, ki jih lahko beremo večkrat v življenju, saj nam vedno znova prinašajo kaj novega in nas razveseljujejo. Pri meni so takšne knjige Čarobna gora, Iskanje izgubljenega časa, Vojna in mir ter Trilogija o Thomasu Cromwellu.
V zadnjem času pa sem knjige začela izbirati še na način - tako, da jih aktivno iščem. Ne ogledujem si knjig, ki mi jih predlagajo ali pa zanje slišim na kakšnih družabnih kanalih, ampak jih aktivno iščem glede na določeno tematiko. Najpogosteje je to v povezavi z mestom ali državo, ki jo nameravam obiskati. Poiščem, na primer, regionalni krimi ali pa zgodovinski roman, ki se dogaja v mestu, ki ga bom obiskala. Na ta način dobim povsem enkraten pogled na kraj potovanja in se naučim še kaj o lokalni zgodovini. Zelo v redu. Na takšen način nimam veselja samo s potovanjem samim, ampak se veselim še preden odpotujem in podoživljam potovanje še dolgo potem, ko se spet vrnem domov. Potovanje tako zaživi v povsem novi, intenzivnejši luči, ki kar traja in traja.
Na tem mestu moram omeniti svojega moža, ki mi omogoča takšen način potovanj. Potrpežljiv in razumevajoč za kaprice svoje žene me spremlja in vozi po vseh zakotnih kotičkih, ki sem jih našla v knjigah in si vtepla v glavo, da jih obiščem.
Je pa takšen aktiven način iskanja knjig precej naporen in tvegan. Med obilico takšnih ali drugačnih romanov je namreč težko najti tiste, ki jih je res vredno prebrati, tiste, ki bi mi res prinesle nekaj novega ali prijetnega. Ja, včasih se s takšno izbiro knjig uštejem, a še večkrat najdem povsem solidne romane, ki jih je prijetno brati; kdaj pa kdaj pa celo prave umetnine.
Zaključek
Na koncu bi se rada zahvalila vsem vam, bralcem hermioninega literarnega bloga. Vaša zvestoba mi daje dodatno moč za pisanje. Zaradi vas vztrajam. Vi ste tisti, zaradi katerih je moje navdušenje nad knjigami še večje. In če je zaradi mojega bloga tudi vaš dan vsaj kdaj za odtenek lepši in boljši, se splača razmišljati in pisati o knjigah še naprej.
Prilagam še seznam mojih tridesetih najboljših knjig vseh časov.
Seznam je premišljen in strogo hierarhičen. Sestavljala sem ga več mesecev. Na njem so knjige, ki mi v tem trenutku največ pomenijo.
Bomo videli, kako drugačen bo ta seznam čez 10 let:)
