nedelja, 21. april 2019

Birgit Rabisch: Duplik Jonas 7

Jonas 7 je duplik. Skupaj z ostalimi dupliki živi v posebnem zavetišču. Sami fantje so in po štirje skupaj živijo v enem stanovanju. Vsak dan se najmanj tri ure ukvarjajo s športom. Jejo zdravo hrano in sploh zelo vestno skrbijo za svoje zdravje. Enkrat tedensko imajo zdravstveni check-up. 
Včasih se sicer sprašujejo, kakšen svet se razprostira izven zidov zavetišča in kakšne vrste bitja so ženske, ki skrbijo zanje, a večinoma se s težkimi eksistencialnimi temami ne ukvarjajo in živijo zelo mirno življenje. 
Samo ena stvar je, ki jih straši in se je neizmerno bojijo. To je bolezen z imenom frass. Ta bolezen se pojavi naenkrat, povsem nepričakovano in povzroči, da začnejo telesni organi razpadati. Edina rešitev za obolelega duplika je takojšnja operacija in odstranitev prizadetega organa. Organi, ki jih frass najpogosteje napade so: ledvice, jetra, srce, kostni mozeg.

Zdaj počasi že slutite, za kaj v knjigi gre:) Bolezen frass seveda ne obstaja - je samo način, kako duplikom razložiti, zakaj jim bodo odstranili kakšen telesni organ. 
In ga transplantirali obolelim ljudem. Dupliki so namreč genetski dvojčki tistih ljudi, ki so toliko premožni, da si lahko privoščijo svojega dvojnika, ki je potem vedno na razpolago, da s svojimi organi oskrbi svojega genetsko enakega človeka, ko ta potrebuje novo ledvico, jetra, srce.

Tudi Jonas 7 nenadoma zboli.  Frass mu napade oči, ki mu jih morajo operirati. Od operacije dalje je Jonas 7 slep in življenje se mu naenkrat povsem spremeni.
Te oči pa dobi Jonas Helceken - 27-letni študent medicine, ki se je v prometni nesreči tako zelo poškodoval, da je oslepel. Po uspešni operaciji spet normalno vidi.

Zgodbi Jonasa 7 in Jonasa H. - genetskih dvojčkov, tečeta vzporedno in kar je najbolj zanimivo, ne eden ne drug v začetku ne vesta drug za drugega. Ko duplik Jonas 7 izve, da živi samo zato, da se njegovi organi uporabijo za transplantacijo v telo Jonasa H. in ko Jonas H. izve, da ima duplika, se obema začnejo zastavljati številna etična vprašanja. Najpomembnejše je seveda tisto, ali so dupliki sploh ljudje in ali si zaslužijo, da se z njimi postopa kot z ljudmi; razmišljanje pa se razširi še na vprašanja ali smemo manipulirati z geni, oz. do katere meje je to še sprejemljivo, ali smemo zavreči zarodke s kromosomskimi in genskimi napakami in ali imamo pravico, da ljudem z dednimi boleznimi preprečimo, da bi imeli naslednike. 
Konec koncev pa se zastavlja tudi vprašanje o sprejemljivosti evtanazije. V knjigi Duplik Jonas 7 je evtanazija splošno sprejemljiv postopek, ki se ga na veliko poslužujejo; izvajajo jo pa s pomočjo posebnih Todesautomatov, ki se jih lahko kupi kar v trgovini.

Knjiga nemške pisateljice Brigit Rabisch, Duplik Jonas 7 je znanstveno-fantastičen roman, ki je pisan za mladino. Moj sin jo je moral prebrati pri pouku nemščine. Dogaja se v naši bližnji prihodnosti, odpira pa teme, ki so še kako zanimive že v današnjem času. Pisana je dovolj napeto, z obilo akcije, - kako n.pr. rešiti duplika Jonasa 7 in ga preko meje odpeljati v Tibet, - da pritegne mladega bralca, obenem pa ga vsaj nekoliko spodbudi tudi k razmišljanju o prednostih in slabostih genske tehnike. 
Knjiga pa je seveda tudi čisto solidno branje za odraslega bralca. Mene je navdušilo tudi to, kako lepo in prepričljivo je pisateljici uspelo predstaviti Jonasa 7 kot povsem normalnega človeka z nam enakimi občutki in razmišljanji, pa čeprav je bil vzgojen na povsem drugačen način kot običajni ljudje. Jonas 7 prirase k srcu:), kar je bil seveda tudi pisateljičin namen.

Knjiga je izšla leta 1992, a pisateljica Birgit Rabisch je z njo resnično zaslovela šele štiri leta pozneje. Leto 1996 je bilo namreč leto, v katerem se je rodila ovca Dolly - prvo iz somatske celice odrasle živali klonirano bitje, ki je nekaj zelo podobnega kot dupliki iz njene knjige. Vsekakor je bila pisateljica presenetljivo vizionarna. Večinoma pa je pisala tudi znanstveno pravilno.
Pravilno je predvidevala, da bomo ljudje že nekaj let po izidu njene knjige znali vplivati na evolucijo naše vrste in pisala je o tem, da si bodo njeno usmerjanje (verjetno) lahko privoščili le bogati.

Zelo zanimiva knjiga, ob kateri se velja zamisliti.

★★★★☆

Birgit Rabisch
(vir: Wikipedia)

Rabisch, Birgit
Duplik Jonas 7
dtv pocket, 20. ponatis, München 2017
182 strani
ISBN 978 3 423 78081 0

sreda, 10. april 2019

Ženskam ♀️

Ženskam sta posvečeni dve knjigi, ki sem ju prebrala v zadnjih tednih. Ženskam, da bi znale biti močne in odločne ter da bi si upale oditi iz okolja, kjer niso svobodne, kjer so zatirane ali celo mučene.
Knjigi poskušata krepiti tudi žensko solidarnost, ki nikakor ni nekaj samoumevnega.


Sandra Cisneros: Hiša v Ulici Mango

Tanko knjigo Hiša v Ulici Mango lahko beremo na dva načina - tako kot se knjige ponavadi berejo, se pravi od začetka do konca; lahko pa začnemo tudi na katerikoli strani, beremo kakor dolgo hočemo, svobodno preskočimo na drug konec knjige ali pa se vrnemo na začetek. Pisateljica je takšen način pisanja izbrala deloma zaradi tega, ker je na takšen nelinearen način nastajala tudi knjiga, deloma pa zato, da bi knjigo brali tudi ljudje, ki nimajo velikega potrpljenja z branjem, ali pa jim primanjkuje osnovne izobrazbe. 

Knjiga je namreč sestavljena iz kratkih - lahko tudi manj kot eno stran dolgih utrinkov iz življenja deklice Esperanze. To dekle je na pragu pubertete, mehiškega rodu in živi v Chicagu, natančneje v ulici Mango. Ta ulica še zdaleč ni tako lepa, ko je lepo njeno ime. Ulica Mango je v 60- ih letih prejšnjega stoletja - v času dogajanja v knjigi, ležala v enem najrevnejših predelov mesta in je bila naseljena z mehiškimi priseljenci - tako legalnim kot ilegalnimi.

Ženskam je bilo tam še posebno hudo. Skoraj vedno maltretirane s strani svojih očetov, fantov in mož, so bile zapostavljene še zaradi svojega porekla. Pogosto so bile pretepene, tudi posiljene; še najbolj mila oblika zatiranja pa je bila ta, da so bile zaprte v svojih stanovanjih in hišah. Ta izoliranost je bila lahko prisiljena (s strani moža) ali pa prostovoljna (zaradi neznanja jezika).

Esperanza se je že zelo zgodaj odločila, da ne bo šla po poti žensk, ki jih je opazovala na ulici Mango in so opisane vsaka s vsaj eno vinjeto v knjigi. Sedele so ob oknih in se naslanjale na svojo žalost kot na komolec. Ni sprejela dejstva, da je poroka z moškim, ki jo ne bo preveč tepel, tisto najboljše, kar lahko dobi od življenja. Odločila se je, da bo študirala in si pridobila izobrazbo, ki ji bo omogočala svobodo. Takšna pot pa za dekle kot je Esperanza seveda sploh ni bila lahka. Kako ji je včasih zmanjkalo poguma in kako ga je črpala iz opazovanja štirih skrivenčenih, v beton ujetih, a med seboj tesno prepletenih se dreves na dvorišču, je opisano v odlomku z naslovom Štiri suhljata drevesa, mojim najljubšim.
Kadar sem preveč žalostna in prešibka, da bi še lahko vztrajala, kadar sem drobna stvarca proti kupu težav, takrat pogledam drevesa. Kadar na tej ulici nimam več kaj drugega gledati. Četverico, ki je zrasla betonu navkljub. Četverico, ki se bori in se ne pozabi boriti. Četverico, katere edini smisel je biti in obstati.
Knjiga V ulici Mango je izšla leta 1984 in mehiško-ameriška pisateljica Sandra Cisneros  je z njo čez noč zaslovela. Knjiga spada v kanon obveznega branja v ameriških šolah.

Leta 2008 je pisateljica napisala še dodatek oz., komentar h knjigi, v katerem opisuje, kako je knjiga nastajala. S tem dodatkom, ki ga najdete tudi v slovenskem prevodu knjige, lahko na odličen način primerjate avtobiografsko pripoved in fikcijsko zgodbo zasnovano na avtobiografskih doživetjih. Nista povsem enaki, a podobni. V fikcijski pripovedi so lastnosti posameznih realnih oseb pomešane med seboj in začinjene še s fikcijo; pripoved pa pridobi nekaj dramatičnih značilnosti, ki so v fikcijskem delu vedno dobrodošle. 
Obe dekleti - fikcijska Esperanza in resnična Sandra, pa enako močno hrepenita po svobodi, in ta je opredmetena v hiši, ki jo bosta nekoč imeli in bo samo njuna. V njej bosta imeli stvari, ki jih imata radi, predvsem pa lepo pisarno, v kateri bosta lahko pisali zgodbe. 
Najlepši del leta 2008 knjigi dodanega pisateljičinega komentarja je tisti, v katerem hči svoji materi nekaj dni pred njeno smrtjo razkaže svojo hišo s pisarno. Ko opazujeta zvezde na nebu, mama reče: "Še dobro, da si študirala," in Sandra odgovori: "Še dobro."

Cineros, Sandra
Hiša v Ulici Mango
iz angleščine prevedla: Maja Kraigher
naslov izvirnika: The House on Mango Street
spremno besedo napisala: Jasna Lasja
Ljubljana: Modrijan, 2018
108 strani
ISBN 978 961 287 096 6



Samanta Rejc Debevec: Zelena v svetu sivih

Nasilje v družini, katerega žrtve so ženske, pa se ne dogaja samo v revnih mehiških predelih Chicaga. Dogaja se tudi v Evropi in Sloveniji, v blišču mode in lepote, tudi danes.

Svojo zgodbo o tem je zapisala Samanta Rejc Debevec v knjigi Zelena v svetu sivih. Njena pot osvoboditve je drugačna od Cinerosine in tudi zapisana je na drugačen način, a obe vodita do istega cilja. Tam se križata - pri osvoboditvi, ali če se izrazim z besedami slovenske pisateljice, ob odrešitvi. Tudi Samanti je uspelo najti pot iz začaranega kroga trpinčenja. Na kakšen način je to dosegla, nakazuje podnaslov knjige: Moja duhovna avtobiografija. Pomagalo ji je to, da je osvetlila odnose s svojo družino in pomagala ji je pot v Indonezijo ter Galung Swa, ki je mojster Reikija, zdravilec ter medij. 
Prepričana sem, da bo knjiga zaradi svoje duhovnosti  za marsikoga sila zanimiva. Njena vrednost pa je vendarle predvsem v tem, da ženskam, ki so v podobnem položaju kot je bila Samanta Rejc Debevec, zagotovi, da je mogoče najti in se odločiti tudi za drugačno življenje.

Rejc Debevec, Samanta
Zelena v svetu sivih
Šmarješke Toplice: Stella 2018, 
spremna beseda: Katja Zabukovec
135 strani
ISBN 978 961 246 734 0

sreda, 03. april 2019

Marion Poschmann: Die Kieferninseln

Zdaj, ko so češnje v največjem razcvetu, je mogoče ravno pravi čas, da preberete kratki roman Marion Poschmann, Die Kieferninseln. Cvetočih češenj v romanu sicer ni, saj je dogajanje postavljeno v jesen in če bi knjigo že želeli označiti s katerim od dreves, bi to storili z borovci. Naslov romana je namreč Otoki z borovci - črnimi borovci, ki rastejo samo na Japonskem. A vendar je roman tako zelo lirično japonski, da se zdi kot da bi med branjem opazovali - tako kot to znajo le Japonci, cvetoče češnjevo drevo. No, to velja predvsem za en del knjige.


Roman se začne precej bizarno. Nemški univerzitetni profesor neko noč sanja o tem, da ga žena vara. Sanje s prihodom dneva ne zbledijo, ampak se občutek, da mu je žena nezvesta, še poglobi. Ves jezen pograbi svojo službeno torbo in se napoti na letališče. Tam si kupi letalsko karto za prvi možni let čim dalj iz Nemčije in to je ravno let proti Tokiju.
Gilbert se potem po prihodu na Japonsko brezciljno sprehaja po Tokiju in pot ga zanese tudi na glavno železniško postajo. Ko na koncu enega izmed tirov opazuje japonski superekspresni vlak, zapazi mladeniča, ki se je namenil narediti samomor. Gilbert mladeniču to dejanje prepreči, pregovori ga pa s tem, da mu zatrdi, da obstaja veliko precej primernejših krajev in načinov za samomor, kot je ta s skokom pod kolesa vlaka. Yosa se strinja z Gilbertom (samo največji luzerji se ubijejo na železniški postaji!) in skupaj se odpravita na pot.

Podata se po stopinjah znamenitega japonskega pesnika z imenom Matsuo Bashõ. Ta, v 17. stoletju živeči pesnik haikujev, se je na enem izmed svojih romanj podal tudi na sever Japonske, proti otokom z borovci. In tja se namenita tudi Gilbert in Yosa; še prej pa naredita ovinek do vznožja gore Fuji, kjer se razprostira gozd Aokigahara - ali gozd samomorilcev. To je kraj, ki je med japonskimi samomorilci zelo priljubljen in tudi v svetovnem merilu eden izmed tistih, kjer se naredi največ samomorov.

Ko je v knjigi govor o samomoru - še posebej pa ob obisku gozda Aokigahara, je v pripovedi ogromno črnega humorja, kar roman dela po eni strani zabaven, po drugi pa sproža neprijeten občutek, ker se pač o tako resni temi ne gre šaliti.
A s humorjem s tem še ni konec.
Zabavna je tudi strokovna tema, s katero se Gilbert službeno ukvarja in se vleče bolj ali manj preko cele knjige - proučuje namreč brade, oz. poraščenost moškega obraza v različnih svetovnih kulturah; pri Japoncih, pri papežu, pa tudi na podobah Boga očeta, Jezusa in hudiča. 
K zabavni plati romana pa - vsaj po mojem mnenju, pripomore tudi grotesken razlog, zakaj je Gilbert sploh odpotoval iz Nemčije - namreč zaradi sanj(!), ki so ga prepričale v to, da ga žena - sicer nič kriva, vara.

Ti - če se milo izrazim, šaljivi deli romana so tisti, ki jih nisem imela preveč rada; pa čeprav je zaradi njih drugi del romana zacvetel precej bolj kot bi sicer. Pripoved je razklana in ima dva obraza, kot ima dva obraza tudi Japonska sama. 

Ko Gilbert in Yosa zapustita hektični Tokio, se začne tisto pravo, na kar sem s pomočjo cvetoče češnje namigovala na začetku mojega pisanja. V ospredje stopi japonska narava. Lepota borovcev - pa naj bo izpod rok vrtnarjev in tako precej prisiljena, kot je to v vrtovih ob cesarski palači ali pa naravna, kot je na otokih v Matsushimi. Lepota skale v morju ali pa na cestnem križišču. Mesečina. Vse te stvari kar kličejo k pisanju haikujov. 
In res, Gilbert in Yosa med potjo na sever pesnita. Roman postaja vse bolj liričen in globoko razmišljajoč. Tukaj se potem jasno pokaže prednost, ki jo je imela Marion Poschmann - tudi odlična pesnica, pri pisanju knjige. Haikuji - Bashõjevi ali Poschmannini, se tako gladko in čisto prelivajo iz ene na drugo stran romana, da branje postane en sam užitek.

Roman Marion Poschmann, Die Kieferninseln je bil v Nemčiji velika uspešnica. Uvrstil se je ne Shortlist Deutscher Buchpreis 2017 (nemški booker ali pa kresnik, kar vam je bližje); angleški prevod pa je bil nominiran tudi za mednarodno bookerjevo nagrado. 
Knjigo bi priporočila vsem, ki imajo radi Japonsko. In takih je v zadnjem času vedno več:) V njej boste na kratek in strnjen način dobili vtis o deželi, njenih ljudeh, hrani, običajih in zgodovini; o njenih naravnih lepotah in umetnosti občudovanja lepote. Če pa boste pri volji, se boste ob nekoliko čudaških moških - enem iz Evrope in drugem z Japonske, lahko še (grenko) nasmejali. 
Pri ocenjevanju prepričljivosti zgodbe in oseb pa velja biti prizanesljiv. Služijo samo temu, da je pisateljica lahko napisala hvalnico Japonski.

★★★★☆
Poschmann, Marion
Die Kieferninseln
Suhrkamp Verlag Berlin 2017
165 strani
ISBN 978 3 518 46921 7