četrtek, 31. december 2015

Moje knjige leta 2015

Sedemintrideset jih je bilo.
Le pet od njih so napisali domači pisatelji :( Sedem knjig sem prebrala v angleškem jeziku, tri v nemškem jeziku.
Pri klasikih kot sta Marcel Proust in Goethe se ne bom ustavljala. Moje hvale ne potrebujeta. Rada pa bi izpostavila naslednje:

Bolj kot leposlovje me je letos navdušila nefikcijska literatura. Dve knjigi sta bili enostavno odlični:

Domači leposlovni knjigi, ki zaslužita pozornost in uvrstitev med kandidate za kresnika:

Tuji leposlovni knjigi, ki še vedno odzvanjata v meni:
  • Marilynne Robinson: Lila - tretja knjiga o družini pastorja Johna Amesa. Ta se posveti pastorjevi drugi ženi - preprosti in hvaležni Lili, ki pa v sebi nosi tudi temne skrivnosti.
  • David Vann: Caribou Island - o življenju na Aljaski - lepi, a tudi negostoljubni deželi. Opisane so usode treh parov.

Letos sem odkrila tudi odlično nemško pisateljico. Njene knjige so poleg ostalega tudi idealne za učenje nemškega jezika.

Sicer pa - tukaj so vse moje knjige leta 2015, v vrstnem redu, kakor sem jih brala:
  1. Atul Gawande: Being Mortal (Medicine and What Matters in the End) 5/5
  2. Patrick Modiano: Ulica Boutiques obscures 3/5
  3. Mira Mihelič: Tujec v Emoni 3/5
  4. Dan Simmons: Hyperion  4/5
  5. Colleen McCullough: Pesem ptic trnovk 
  6. David Vann: Caribou Island 5/5 
  7. Thomas Hardy: Kratka epizoda 3/5 
  8. Gillian Flynn: Ni je več 2/5 
  9. Marilynne Robinson: Lila 5/5
  10. Johann Wolfgang von Goethe: Trpljenje mladega Wertherja 
  11. Neil MacGregor: Germany - Memories of a Nation 5/5
  12. Milan Kundera: Nesmrtnost 2/5
  13. Thomas Mann: Lotte v Weimarju 4/5
  14. Erich Maria Remarque: Na Zahodu nič novega 4/5
  15. Veronika Simoniti: Kameno seme 4.5/5
  16. Agatha Christie: Vija vaja ven 3/5
  17. Alma M. Karlin: Magične zgodbe starega Egipta 3/5 
  18. Aleksandra Kocmut: Prehajalec 4/5
  19. Marcel Proust: Svet Guermantskih 5/5
  20. Laila Lalami: The Moor's Account 4/5
  21. Mirko Kovač: Mesto v ogledalu 4/5
  22. Emmanuel: Zmagoslavje srca, Medjugorje v devetdesetih letih 
  23. Enes Karić: Pesmi divjih ptic 3/5 
  24. Yuval Noah Harari: Sapiens. Kratka zgodovina človeštva 4/5 
  25. Robert Galbraith: Sviloprejka 4/5 
  26. Jenny Erpenbeck: Srečišče 3/5
  27. Alina Bronsky: Baba Dunjas letzte Liebe 4/5
  28. Joseph Conrad: Zmaga 4/5
  29. Henning Mankell: Morilec brez obraza 4/5 
  30. Alina Bronsky: Scherbenpark 4/5
  31. Timur Vermes: Spet je tukaj 3/5
  32. Zoran Šteinbauer: Tri lune 
  33. John Ralston Saul: Mračni odkloni 3/5
  34. Meike Winnemuth: Veliki dobitek
  35. Isabel Allende: Hiša duhov 5/5
  36. Karl Ove Knausgård: Moj boj. 1. knjiga 4/5
  37. George Saunders: Deseti december

Vse, kar je slabo, z novim letom naj zbledi!
Vse, kar je dobro, naj za vekomaj ostane!
Vse, kar je lepo, naj raste in cveti!
Naj v miru nežno Vas objame!
(J.Menart)  
Srečno 2016!
In hvala, ker berete moj blog.

ponedeljek, 28. december 2015

Karl Ove Knausgård: Moj boj. 1. knjiga

Norveški pisatelj Karl Ove Knausgård je velika literarna senzacija. Vsak deveti Norvežan ima doma eno od njegovih knjig. Njegova zloglasna slava pa se nezadržno širi tudi po svetu. Zadie Smith - znana britanska pisateljica (avtorica romana Beli zobje), je izjavila, da njegove knjige potrebuje "like crack".
Pred kratkim smo prvo od njegovih knjig dobili tudi v slovenščini. Takoj sem jo kupila. Knjigo nekoga, ki diši po Marcelu Proustu, je pač nujno potrebno imeti.

Karla Oveja Knausgårda namreč imenujejo tudi norveški Proust. To pa zato, ker se je lotil podobnega projekta kot stoletje pred njim Marcel Proust. V šestih knjigah (na skoraj 3600 straneh) je natančno opisal svoje življenje. Podobno kot Marcel Proust. Njuni megalomanski deli pa vseeno ne gre enačiti. Proustov opis francoske družbe v začetku 20. stoletja je kljub vsemu fikcijsko delo. Za Knausgårdov Moj boj tega ne moremo reči. Tudi stila pisanja se razlikujeta - Proustov je brez dvoma briljantnejši. Sta pa oba pisatelja otroka svojega časa - Proust uglajenega (ali pa snobovskega) meščansko aristokratskega sveta pred sto leti, Knausgård današnjega časa resničnostnih šovov in selfijev.

Karl Ove Knausgård se je leta 2008, v starosti 39 let, potem ko je ugotovil, da se je naveličal pisanja fikcije - se pravi izmišljevanja zgodb in oseb, odločil, da bo začel opisovati svoje življenje in sicer natančno tako, kot je v resnici potekalo. Povsem iskreno, s pravimi imeni oseb in vsemi banalnostmi, ki spremljajo običajno življenje bolj ali manj običajnih ljudi. V prvi knjigi - tej, ki jo imamo zdaj tudi v slovenščini, je osrednja tema pripovedi njegov problematični odnos z očetom.

Knjiga se začne fenomenalno - z opisom nastopa smrti:
Srce živi preprosto. Utripa, dokler gre, potem se ustavi. Prej ali slej, danes ali jutri, bitje premine in kri odteče v najnižjo telesno točko, tam se zbere v mlakico, od zunaj vidno kot temen, vlažen madež na vedno bolj beli koži, medtem ko temperatura pada, udi trdijo in se črevesje prazni. ... Rojev bakterij, ki se širijo po telesu, nič ne ustavi. Če bi se dela lotile le nekaj ur prej, bi takoj naletele na odpor, zdaj pa je vsenaokrog tišina, zato čedalje globje prodirajo v vlago in temo. Prodrejo v Haversove kanale, Lieberkühnove kripte, Langerhansove otočke. Prodrejo v Bowmanovo kapsulo v ledvicah, Clarkov steber v hrbtenjači...
K takšnemu razmišljanju ga je spodbudil pogled na očetovo truplo. Branje o procesu razpadanja človeškega telesa je za bralca lahko precej neprijetno. In v isti sapi - kot odziv na neprijetne občutke, ki se porodijo v bralcu, se Knausgård začne spraševati, zakaj nam je ob pogledu na truplo tako zelo nelagodno. Naše nelagodje je tako veliko, da trupla takoj spravimo izpred svojih oči.
V večjih bolnišnicah jih ne le skrivajo v posebne, nedostopne prostore, tudi poti do njih so skrite... Iz bolnišnice jih vozijo skozi poseben izhod, v avtomobilih z motnimi stekli,... med pogrebnim obredom ležijo v zaprti krsti... Klošarji, ki zmrznejo na klopci ali v veži, samomorilci, ki skačejo z visokih zgradb in mostov, ...mladenič, ki po veseljačenju v mestu pijan pade v vodo, dekletce, ki ga povozi avtobus, zakaj jih je treba treba tako hitro skriti? Zaradi dostojnosti?... Mesto, ki ne prenese pogleda na svoje mrtve, ki ležijo po cestah in uličicah, po parkih ali parkiriščih, ni mesto, ampak pekel.
Tisti, ki ste ob teh stavkih izgubili veselje do branja knjige, prosim, nikar ne obupajte! Vsa ta razmišljanja zavzemajo le prvih pet strani knjige in so najmorbidnejši stavki v celi knjigi. Za knjigo še zdaleč niso značilni, so pa zame vsekakor najboljši.

V nadaljevanju se pisatelj loti razčiščevanja svojega odnosa z avtoritativnim očetom. Začne v otroštvu, nadaljuje preko najstniškega obdobja in zaključi ob očetovi zgodnji smrti zaradi alkoholizma. Pripoved ne poteka kronološko. Veliko je časovnih preskokov, ki pa so mojstrsko urejeni. Pri pripovedovanju je pisatelj pretresljivo iskren. Ničesar ne zamolči. Še več, dogodke, ki so še posebno neprijetni in zanj obremenjujoči, dodatno poudari in razloži. Zaradi tega knjiga mestoma deluje kot dokumentarno gradivo, saj pisatelj samo natančno in neprizadeto navaja potek določenih dogodkov in jih ne komentira - kot bi gledali posnetek skrite kamere v kakšnem resničnostnem šovu. Sem spadajo tudi izredno natančni (in dolgi) opisi povsem običajnih dogodkov, kot je npr. opis priprave čaja in kave ali prižiganja cigarete.
Na drugem mestu se spet zdi, da beremo dnevniške zapiske, v katerih pisatelj razmišlja in razglablja o svojih najintimnejših občutkih.
Najpogosteje pa sem imela občutek, da berem besedila, ki so nastala po navodilu psihologa v procesu zdravljenja težavnostnega odnosa med očetom in sinom.
Ali pa ob zdravljenju sramežljivosti. Karl Ove Knausgård je namreč tudi zelo sramežljiv moški. To je ob tako intimni knjigi kot je Moj boj težko verjeti, pa je kar res. Preberite, pa boste videli.
Težko je razumeti tudi to, kar pisatelj pove o samem sebi. Tole namreč:
Nikoli ne povem, kaj zares mislim, nikoli, kaj zares menim, vedno se namreč prilagodim vsakokratnemu sogovorniku, delam se, da me njegove besede zanimajo, razen kadar pijem, takrat me namreč pogosto zanese v drugo skrajnost, prebudim se prestrašen, da sem šel čez mejo... Ne maram, da bi se mi kdo približal, ne maram, da bi me kdo videl, in tako se res dogaja: nihče se mi ne približa in nihče me ne vidi.
Knjiga bi bila torej lahko ventil, skozi katerega pisatelj spušča svoje misli in razmišljanja, ki bi sicer zaradi dostojnosti morala ostati za vedno skrita globoko v njegovi notranjosti in se s tem tudi zdravi. Terapevtska knjiga, torej.

Ob opisovanju svojega odnosa do očeta pripoveduje tudi o svojih otrocih in premišljuje o lastnem očetovstvu. Pri tem je spet izredno iskren in se ne boji priznati delikatnih dejstev. Pove, da ga družina ne zadovoljuje popolnoma. Da družina ni njegov cilj. Piše:
Oči se mi zasolzijo ob pogledu na lepo sliko, ne pa ob pogledu na svoje otroke. To ne pomeni, da jih nimam rad, ker jih imam, in to iz vsega srca, pomeni le, da otroci ne osmišljajo življenja. Vsaj meni ne.
Večina pisateljev bi se takšnemu pisanju izognila.

Ob prebiranju knjige sem imela mešane občutke. Začetne strani, s katerih je večina zgoraj navedenih stavkov, so me navdušile. Ob prebiranju najstniških pripetljajev nekaj strani naprej sem se pa neskončno dolgočasila. Resno sem se spraševala, kaj mi je tega treba brati. Intimne dnevnike najstnikov mi je namreč perverzno (ter dolgočasno) brati in resničnostnih šovov, ki so že sami po sebi višek neumnosti, z najstniki v glavni vlogi pa naravnost tragični, ne gledam. Takšne misli so me spremljale, ko sem brala o tihotapljenju pivskih steklenic, osvajanju deklet, poljubljanju in zgodnji ejakulaciji.
Drugi del knjige je spet boljši. V njem pisatelj opisuje, kako sta skupaj z bratom urejala pogreb za očeta in pospravljala hudo zanemarjeno hišo (to je izredno blag izraz za to, v kakršnem stanju je bila hiša!), v kateri je oče skupaj s svojo materjo - pisateljevo babico, živel ob koncu življenja.
Knjiga kot celota se na koncu vseeno izriše kot umetniški izdelek; Karl Ove Knausgård pa predstavi kot nadarjen pisatelj. Tega sem zelo vesela:)

Prva knjiga cikla Moj boj poleg vonja po Proustu nosi tudi sledi nečesa novega in svežega v literarnem svetu. Sumim, da bo neusmiljeno popisovanje povsem običajnega življenja brez fikcijskega izboljševanja, kjer niti spomin na pretekle dogodke ni zanesljiv, postalo pomembna prvina literarnih del 21. stoletja. V dobi resničnostnih šovov in selfijev je to pač pričakovati. Meni je prav. Samo, da te knjige še vedno ostanejo v domeni umetnosti.

A zavedati se je treba tudi tega, da je takšen način pisanja hudo nevaren. Primer za to je Karl Ove Knausgård sam. V enem od intervjuju je povedal, da je s tem, ko je napisal Moj boj, svojo dušo prodal hudiču - tako kot Faust. Ne dvomim, da je imel s knjigo dobre namene. Zlahka me je tudi prepričal, da verjamem vsemu, kar je napisal. Pa bi bila knjiga lahko le blef ali pa aroganca tipa glejte-kaj-vse-si-upam-napisati. Verjamem v njegovo iskrenost. Toda ali je ta odkritosrčnost njegovega pisanja res nekaj dobrega? Da ni hudičevo delo - če nadaljujem njegovo lastno misel glede pogodbe s hudičem? S svojo odkritosrčnostjo je namreč prizadel mnoge ljudi, ki so mu blizu.
Eden od stricev po očetovi strani je zaradi nedostojnih opisov inkontinentne in blago dementne babice, ki rada popije kozarček alkohola, želel preprečiti izdajo knjige. Knjiga je vseeno izšla, a polovica sorodstva od takrat dalje s Knausgårdom ne govori več.

Tragika povezana z Mojim bojem pa se tukaj še ne konča. Druga knjiga cikla, ki jo bomo v slovenščini dobili v naslednjem letu, je močno prizadela Knausgårdovo ženo. Jokala je, ko je brala rokopis, in zatrdila, da njun odnos po tej knjigi nikoli več ne bo takšen kot je bil.
So knjige vredne vsega tega? Karl Ove Knausgård pravi, da ne. Žal mu je. V svojem bistvu je vendarle dober človek, ki mu ni vseeno, če prizadene druge. To se da razbrati tudi iz njegove knjige. Strah ga je, kaj bodo o njem menili njegovi otroci, ko odrastejo.
A vendar in kljub vsemu -  Moj boj je moral napisati. Takšen pač je in tu se ne da veliko spremeniti.

★★★★☆

Karl Ove Knausgård
(1968)
(www.Guardian.com)


Knausgård, Karl Ove
Moj boj, Prva knjiga
iz norveščine prevedel Darko Čuden
prevod dela: Min kamp
Mladinska knjiga, 2015, (Zbirka Roman)
526 strani
ISBN  978-961-01-3677-4

sreda, 23. december 2015

Vojna zvezd: Sila se prebuja

Saj veste, da imam rada Star wars:) Pisala sem že o tem.
Doma imamo vseh šest blu-rayev za vseh šest dosedanjih epizod sage. Imamo tudi Anakinov lightsaber - se mi zdi, da ravno tistega, ki ima zelo pomembno vlogo v pravkar predvajani sedmi epizodi, The Force Awakens. Želela sem ga vzeti s seboj na ogled filma, pa bi se me zaradi tega ostali družinski člani skoraj odrekli in sem raje odnehala;)

Vojna zvezd je čudovita znanstveno-fantastična pravljica, kjer dobro premaguje zlo. Zaradi svojih spektakularnih posnetkov je paša za oči. Mitologija sage pa omogoča razmišljanja, ki segajo preko mej običajnih zabavnih filmov. O Vojni zvezd razmišljajo tudi zelo resni ljudje.
Recimo,  jezuit Peter Lah je na Siol.net ob nedavnih terorističnih napadih v Parizu pisal o  Anakinu Skywalkerju in razlogu, zaradi katerega se je le-ta spremenil v Dartha Vaderja: 
Anakin Skywalker ni mogel sprejeti smrti svoje mame. Strah ga je bilo, da bo umrla njegova ljuba. Želja, da bi imel nadzor nad življenjem in smrtjo, ga je spremenila v Dartha Vaderja, tirana in morilca. Mame seveda ni dobil nazaj in tudi ljubo je izgubil. Ostal je sam, hermetično zaprt v črni oklep – pol človek, pol stroj. Ustrašil se je nočne more.
Nasedel je temačnemu zapeljivcu in njegovim praznim obljubam o nesmrtnosti, o življenju brez težav. Na koncu je z lastnimi rokami uničil tisto, kar je želel ohraniti. Tragična usoda človeka – in kulture! –, ki ne sprejme svojih meja.

Zdi se mi prikupno, da lahko iz znanstveno-fantastične sage izpeljemo tako pomenljivo ugotovitev, da vse pač ni v naši moči, da sami vsega ne moremo nadzirati in voditi ter da se je dobro zavedati svoje omejenosti.

A dovolj filozofiranja.
Sedmo epizodo Vojne zvezd sem si seveda že ogledala.
V času pričakovanja tega tako zelo zaželenega nadaljevanja sem bila precej skeptična. Zakaj? Najprej: Ob podatku, da je George Lucas franšizo Star Wars prodal Disneyju, me je stisnilo v želodcu. Nato: Prvi nekaj sekundni napovednik pred letom dni ni obetal ne vem kaj. Meč, ki ga ima vojščak temne strani,....pha, brez veze. Potem: Kje je Luke? Nikjer ga ni bilo videti, niti v zadnjem video napovedniku ne. A Mark Hamill, ki je do sedaj upodabljal Luka, je bil vendarle naveden na seznamu igralcev. Nastopa prekrit z masko? Je prestopil na temno stran? V tem primeru bom težko gledala naslednje tri dele sage, sem si mislila.

No, pa so bile vse skrbi odveč. Film Sila se prebuja me je navdušil:)


=======================
Največ kakšen mini SPOJLER ..., ne bo motil:)
=======================

Sedma epizoda Vojne zvezd, Sila se prebuja, se dogaja okrog trideset let po koncu dogajanja v predhodni šesti epizodi, Jedijeva vrnitev. Dartha Vaderja in Dartha Sidiousa ni več. Z njima se je končalo tudi obdobje Imperija. A Temne sile so še vedno navzoče v Galaksiji. Zbirajo se okrog združbe First Order, ki jo vodi skrivnostni, več deset metrov visoki Snoke (no, mogoče je samo njegov hologram velikanskih razsežnosti, on sam pa je Yodove velikosti). V pomoč sta mu general Hux, ki poveljuje številni - po nacistično organizirani vojski stormtrooperjev, in Kylo Ren, ki bi bil rad kot Darth Vader.
Film je takšen, da lahko navduši tako nostalgike kot novo generacijo oboževalcev Star wars.

I. Najprej nostalgiki.
  • Njim na čast se vrnejo Han Solo in Chewbacca, princesa Leia in Luke - vsi malce starejši, a nič za to. Han Solo se še vedno ukvarja s tihotapljenjem in posli na meji zakonitosti. Še vedno rad reče, da "ima slab občutek". Millennium Falcon še vedno "preleti tihotapsko pot Kessel Run v manj kot dvanajst parscih". Princesa Leia pa je general v Odporniškem gibanju.
  • Pomembna sporočila so še vedno skrita v droidih - tokrat v simpatičnem BB8.
  • Spet imamo Dead Star-u podobno tvorbo, ki jo je potrebno uničiti, le da je tokrat to orožje temne strani smrtonosnejše, saj lahko uniči več planetov istočasno. Oh, en zelo pomemben planet iz prejšnjih delov serije je žrtev napada :(
  • Lightsaber je zakopan v snegu in se s pomočjo sile vleče na plan - tudi to smo že videli.
  • Kakor smo tudi že doživljali popivanje v kantini mesta Mos Eisley na planetu Tatooine (četrta epizoda), tokrat pač na podobno puščavskem planetu Jakku, v  kantini, ki je spet zbirališče predstavnikov najrazličnejših galaktičnih ras.
  • In mogoče najpomembnejše - spet imamo tudi problematičen odnos med očetom in sinom, ki se rešuje na mostičku nad praznino.

Če želite uživati v nostalgiji, je dobro, da poznate dogajanje četrte (nekoliko pa tudi pete in šeste) epizode sage. Prve tri epizode niso pomembne, saj na dogajanje v Sili se prebuja, nimajo nikakršnega vpliva.


II. Nova generacija oboževalcev.

Rey
To bo tudi film za generacijo K (mlade rojene v obdobju med letom 1995 in 2002). Črka K je zaradi Katnnis - junakinje serije The Hunger Games, s katero se ti mladi radi poistovetijo. V sedmi epizodi Vojne zvezd imamo junakinjo, ki je zelo podobna tej malce nesigurni, a pogumni mladi bojevnici iz Iger lakote. Ime ji je Rey in živi na puščavskem planetu Jakku. Zlahka poskrbi sama zase. Preživlja se s tem, da nabira odpadni material iz strmoglavljenih stardestroyerjev, svoje bivališče pa ima v odsluženem walkerju AT-AT. Posnetki puščave, kjer Rey živi, z neskončnimi sipinami, so eni najlepših prizorov v filmu. Dobro izgledata tudi v puščavskem pesku delno zakopana vesoljska ladja in walker. Njuna velikost je dih jemajoča.
Sicer pa o Rey ne vemo veliko. Ne vemo, kdo so njeni starši. Tekom filma lahko opazimo, da je v Rey sila zelo močna - "Force is strong with her!", vendar pa te sile še ne zna dobro uporabljati. Potrebuje trening. Leia ve, kdo je to dekle, a nam (še) ne pove. Verjetno jo pozna tudi Luke. Prepoznal pa jo je tudi Kylo Ren. Vsaj zdi se mi tako.

Kylo Ren je tisti, ki pooseblja zlo v filmu. Njegova želja je izgledati tako kot Darth Vader in biti tako močan kot Darth Vader. Še več, Darth Vader je v filmu povzdignjen v božanstvo h kateremu moli Kylo Ran. Temna sila, ki jo kontrolira Kylo Ran, je po mojem mnenju močnejša od tiste, ki jo je posedoval Darth Vader, vsaj videti je tako, a nekaj dodatnega treninga tudi Kylu Renu ne bo škodilo.

Kylo Ren z mečem,
desno general Hux
Od oseb nastopajočih v tej zadnji epizodi, bi rada omenila tudi Finna. To je mogoče celo moja najljubša oseba. Všeč mi je bil njegov razvoj od nepomembnega, tudi prestrašenega stormtrooperja, ki ne želi več ubijati nedolžnih in bi se rad le umaknil nekam na obrobje Galaksije, do junaka Odporniškega gibanja. V trenutku, ko se Finn odloči, da se bo aktivno vključil v boj proti Temnim silam, tudi film zadiha z dodatno lahkoto, se odlepi od dogajanja iz preteklih epizod Vojne zvezd in gladko poleti novim dogodivščinam naproti.

Sedma epizoda sage Vojna zvezd z naslovom Sila se prebuja je odličen film. Ohranil je presežke predhodnih epizod in uvedel novosti, ki so v skladu z današnjim časom in današnjimi kino obiskovalci. V prvem delu predstave me je navduševal preko spomina na preteklo dogajanje, v drugem sem uživala v novi zgodbi in osebah, ki so v Vojno zvezd prinesle nekaj svežega, lahko celo boljšega.
Predvsem zgodba in osebe so tisti, ki obljubljajo dogodivščino in zadovoljstvo tudi v prihodnjih delih sage. Dobro so zasnovani in nekaj feminizma ne škoduje.
Pričakujem, da bosta Rey in Kylo Ren (saj se strinjamo, da je še vedno živ?) po treningu, ki jima ga bosta nudila Luke in Snoke, bistveno močnejša kot sta, in da bo spopad med njima najpomembnejši del boja med dobrim in zlom v tretjem sklopu sage Star Wars. Razjasnila se bo tudi njuna (sorodstvena) povezava.

A to so le predvidevanja. Počakajmo na nadaljevanje. Se že veselim osme epizode:)
Finn
z Anakinovim lightsaberjem

četrtek, 17. december 2015

Isabel Allende: Hiša duhov

Isabel Allende mi je že dolgo ležala na duši. Slišala sem zanjo, poznala pa je nisem. Rada bi jo brala, pa nisem vedela, kako naj se je lotim. V slovenščini imamo kar nekaj njenih knjig. Nekatere so tudi v obliki žepnic in se pogosto znajdejo na policah z oznako "samo 1 evro", skupaj z raznimi pogrošnimi romani, kar ni preveč spodbudno in vedno sumljivo. Za nekatere romane sem vedela, da so deli trilogije, ki jih sicer lahko bereš neodvisno od ostalih, a vendar je bolje, če si jih bralec loti lepo po vrsti. Katero knjigo torej prijeti v roke? In kdaj le?
Pa se je spet izkazalo, da vse branja vredne knjige (in še mnoge druge) prej ali slej, tako ali drugače pridejo do mene. Za knjigo Isabel Allende je bil pravi trenutek ravnokar:)

V zadnjih mesecih so bili namreč mnogi tuji časopisi in internetni portali polni intervjujev s to slavno pisateljico. 73-letna čilska pisateljica, ki že dolgo časa živi v Kaliforniji, je namreč izdala nov roman, že 18. po vrsti, z naslovom Japanese Lover. V intervjujih pisatelji poleg tega, da govorijo o svoji novi knjigi, pogosto pripovedujejo tudi o lastnem življenju, kar je vedno zanimivo. Ob poznavanju pisateljeve življenjske zgodbe romani pred bralcem vedno zažarijo še v dodatni dimenziji. Tako je bilo tudi pri intervjuju z Allendejevo.

Isabel Allende je bila sestrična čilskega socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja in je morala ob vojaškem udaru Augusta Pinocheta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja bežati iz Čila. Po nekaj letih izgnanstva v Venezueli, se je preselila v San Francisco in se poročila. V zakonu je našla oporo in stabilnost, ki ji je omogočala pisateljsko kariero, s katero je doživela svetovno slavo.
A zadovoljstvo in sreča nikoli nista večna in samoumevna.
Po neumnosti ali malomarnosti - zaradi zdravniške napake ji je umrla hčerka.
Poleg tega sta se z možem pred kratkim po dolgih letih zakona razšla. V pogovoru z novinarjem je pisateljica veliko govorila prav o tem - o koncu svojega zakona in o osamljenosti, s katero je naenkrat, ob koncu življenja, prisiljena živeti. V vsakem njenem stavku se je zrcalila velika prizadetost.
Govorila je tudi o politiki in kritizirala tako Donalda Trumpa kot levičarske vlade v državah južne Amerike.
Povedala je, da rada gleda nadaljevanko Game of Thrones, ker ima le-ta odlično zgodbo.
Isabel Allende je občutljiva, topla, zrela in izkušena ženska. Zanimiva. Takoj mi je postalo jasno, da je napočil čas za enega od njenih romanov:) Po prebranem intervjuju sem vedela tudi to, katero njeno knjigo naj primem v roke. Čisto primerno je začeti s prvencem.

Roman Hiša duhov je - kot se za južnoameriško literaturo spodobi, pisan v maniri magičnega realizma. No, ob tem sem vesela, da je v knjigi precej več realizma kot magičnosti. Od magije se v romanu poleg zelenih las najde še premikanje predmetov na daljavo, klicanje in pogovarjanje z duhovi, napovedovanje prihodnosti in nekaj vraževernosti. Magičnost - kolikor jo je, deluje simpatično in sproščeno.

A v prvi vrsti gre vendarle za zelo realistično zgodbo o treh ali štirih generacijah družine del Valle - Trueba, ki živi v eni izmed južnoameriških držav. Prav lahko uganemo, da je ta država Čile, čeprav to ni nikjer posebno omenjeno. Družino spremljamo preko celega 20. stoletja. Skupaj z njenimi člani smo, ko se zaročajo in poročajo, pehajo za bogastvom in oblastjo, rojevajo otroke in umirajo; se strastno ljubijo, pa tudi posiljujejo, trpijo in netijo revolucijo.

Glavno vlogo ima oče Esteban Trueba - navdih zanj je Allendejeva dobila v svojem starem očetu. Edini je, ki mu pisateljica dodeli svoj lastni glas. Samo Esteban lahko občasno kaj sam razloži, vsi ostali nastopajoči morajo biti zadovoljni s tretjeosebnim pripovedovanjem.

V zgodbo se pritihotapi skozi  stranska vrata - kot nepomemben snubec prelepe Rose del Valle, kmalu pa postane osrednja oseba, ki vpliva na vse okrog sebe.
Rada sem brala o njem - vendar pa daleč od tega, da bi bilo to zaradi tega, ker bi mi bil kot oseba všeč. Esteban Trueba je namreč izredno neprijeten moški - razburit, hitre jeze, trmast in nasilen, izrazito konzervativen in tradicionalen. Eden od tistih, ki so prepričani, da sami najbolje vedo, kaj je za druge dobro in kako mora biti svet urejen. Je glava družine - diktator v malem, ki odloča o vsem. A vendar je pisateljici kljub toliko neprijetnim lastnostim zbranim v eni sami osebi, uspelo ustvariti zelo polnokrven in prav nič enostranski literarni lik, ki ga ne moremo enostavno samo sovražiti. Tudi pri Estebanu včasih - čeprav zelo redko, na dan prodrejo človeku primerne lastnosti in njegova togotnost se z leti krha, kar ga dela vse bolj priljudnega.

Esteban Trueba je zame osrednja oseba romana, a prepričana sem, da se marsikdo glede tega ne bi strinjal z mano. Predvsem ženski liki so namreč tisti, ki so pomembni in izstopajo. Nosijo značilnosti magičnega realizma. So zelo močni, strastni in usodni - zelo južnoameriški.
Rodovnik družine del Valle - Trueba

Lepa Rosa ima zelo majhno vlogo v knjigi, a s svojo lepoto in usodo zaznamuje skoraj vsakogar. Spominja na lepo Remedios iz Marquezovega  romana Sto let samote. Ni pa tako zelo magična, da bi si zaslužila vnebovzetje:)
Clara se zna pogovarjati z duhovi in napovedovati prihodnost. Ponavadi je povsem poduhovljena in potopljena v svoj svet nadnaravnosti. Ne meni se za stvari okrog sebe. A vendar - ko se stvari v resničnosti zapletejo, se zbere, vrne v  vsakdanjost in se začne ubadati tudi z največjimi človeškimi banalnostmi.
Blanca je najbolj strastna od vseh žensk.
Alba pa je tista, ki ji končno uspe omehčati starega očeta Estebana, da ni več tako jezen in svojevoljen. Stari Esteban se na koncu sprijazni celo s tem, da njegova vnukinja ljubi revolucionarja, kar je glede na Estebanovo osebnost in vedenje nekaj nepojmljivega.

Roman Hiša duhov je tudi politična knjiga - predvsem v zadnjih nekaj poglavjih. V tem delu pridejo do izraza pisateljičine avtobiografske izkušnje. Tukaj se tudi razjasni, da je kraj dogajanja država Čile.
Beremo, da dolgoletni opozicijski politik - Kandidat (= Salvador Allende), končno zmaga na volitvah in postane Predsednik. A država se pod socialistično vlado vendarle ne razvija tako kot so volivci pričakovali in si želeli. Zaradi tega nastopijo ugodne okoliščine za vojaški udar (Augusta Pinocheta). Sledi represivno obdobje, v katerem je na tisoče ljudi izginilo neznano kam. Mnogi od njih so bili umorjeni, pred smrtjo pa še zadrževani v koncentracijskih taboriščih in strahotno mučeni. V 70-ih letih 20. stoletja! Šlo je za bratomorno ideološko državljansko vojno. Vse to je v knjigi izredno nazorno in natančno orisano. Grozljivo.
Magičnost (in lahkotnost) prejšnjih poglavij knjige se na tem mestu razblini.
Mučnost dogajanja pisateljica nekoliko omili z neprisiljeno pričo teh zgodovinskih dogodkov - Pesnikom, ki ni nihče drug kot slavni čilski pesnik Pablo Neruda.

Roman Isabel Allende Hiša duhov je mogočno delo - čudovit kolaž različnih življenjskih usod ljudi, ki so vsi po vrsti nekompromisni in izjemni. Pri teh ljudeh ni srednje poti - ne v ljubezni in ne v politiki. So strastni in tipično južnoameriški.
Knjiga me je uspela prenesti v čisto drug čas in kraj, med drugačne ljudi, kot sem jih vajena. Za to sem pisateljici zelo hvaležna. Izkušnja je izjemna. Knjiga ni tako magična, da bi delovala neverjetno, pač pa toliko realistična, da sem se zlahka vživela v posamezne osebe - s tem pa dobila tudi enkratno priložnost, da na sebi lasten način podoživim dogodke, ki še zdaleč niso običajni in za katere upam, da jih v resničnem življenju nikoli ne bom deležna.
Odlično. 
★★★★★

Isabel Allende
(foto: Dan Tuffs za Guardian)


Allende, Isabel
Hiša duhov
iz španščine prevedla: Vesna Velkovrh Bukilica
spremna beseda: Marko Jenšetrle
prevod dela: La casa de los espiritus
Mladinska knjiga, 2013 (Zbirka Veliki večni romani)
384 strani
ISBN 978-961-01-2279-1

sreda, 09. december 2015

Meike Winnemuth: Veliki dobitek

Obstajajo leposlovne knjige, ki ne nudijo kakšnega posebnega umetniškega užitka, a jih vseeno radi beremo. Radi jih imamo, ker nam je ob njihovem prebiranju prijetno ali ker vsebujejo zanimivo zgodbo in izvirno idejo. Včasih je zgodba celo tako zelo pomembna in vredna, da se je sliši daleč naokoli, da pripovedovalcu zlahka odpustimo prav vse nerodnosti pri pisanju in izražanju svojih misli. Takšna knjiga - z zgodbo, ki nosi zelo pomembno sporočilo, je na primer avtobiografsko delo Nihče, Mehmedalija Alića.

Nekaj čisto drugega, pa vendar prav tako brez značilnosti "Velike knjige" je tudi potopis nemške novinarke Meike Winnemuth Veliki dobitek. Pripoveduje o doživetju, ki me osebno vznemirja in mi buri duha. Tudi sama bi se mogoče rada polotila česa takega,
-če bi imela dovolj denarja,
-če bi mi služba to dovoljevala,
-če ne bi imela družine,
-če, če, če, če....

Meike Winnemuth, stara 50 let, neporočena in brez otrok (tako grobo in neusmiljeno jo je označil televizijski voditelj) si je v igri Milijonar prislužila 500 000 evrov. S pomočjo tega denarja je za eno leto odpotovala po svetu. Sama. Obiskala je 12 mest in v vsakem ostala en mesec. 1. januarja 2011 se je vkrcala v letalo za Sidney in svoje potovanje decembra končala v Havani, oziroma tik pred božičem s tovorno ladjo s Karibov odplula nazaj v domači Hamburg. Vmes je obiskala še Buenos Aires, Mumbaj, Šangaj, Honolulu, San Francisco, London, København, Barcelono, Tel Aviv in Adis Abebo. Iz vsakega mesta je enemu izmed svojih številnih prijateljev in prijateljic, bivšemu partnerju, staršem, mladeniču iz publike, ki ji je pomagal pri vprašanju za pol milijona evrov ali pa kar sama sebi, napisala nekaj strani dolgo pismo. V pismih je opisala posamezna mesta, svoja doživetja, pa tudi razmišljanja o sebi in o življenju na splošno. Na koncu vsakega poglavja, ki je posvečeno posameznemu mestu, je sestavila še spisek desetih stvari, ki se jih je v mestu naučila. Na primer:
Čajne vrečke ne potrebujejo listkov na vrvici. (London)
Vsak dan lahko ješ ananas, ne da bi se ti uprl. (Honolulu)
Ljubiti svoja leta. (Buenos Aires)
Nikoli ne verjemi, da že vse veš. (Sydney)
Ocvrte čebele so okusnejše od ocvrtih kačjih pastirjev. (Šanghaj)
Nekoč je bilo bolje? Ne. Jutri bo bolje. (København)
Moški po vsem svetu bolj težijo kot ne. (Havana)

Na potovanje se ni posebno pripravila. Na listek si je napisala le 12 mest, ki jih je želela obiskati, in si rezervirala bivališče za prva dva meseca. Kupila si je prenosni računalnik in kovček. Odprla je svoj popotniški blog Vor mir der Welt in se podala v svet.
Na potovanju je živela nemško skromno. Z letali je potovala v ekonomskem razredu. V mestih je živela v najetih stanovanjih, le redko - če le ni šlo drugače, v hotelih. Nadaljevala je s svojim delom novinarke in tako redno pisala kolumne za nemške časopise. Zaradi vsega tega se je kmalu izkazalo, da njena pustolovščina sploh ni draga in da bi si jo lahko privoščila tudi brez dobitka na Milijonarju.

Na potovanju je bila večinoma zelo zelo aktivna. Lotevala se je najrazličnejših stvari - ponavadi nenačrtovano in intuitivno. Učila se je igrati na ukulele, plesati tango (no, to je bila ene redkih stvari, ob kateri je trpela), učila se je španščino in kitajščino, naredila tečaj potapljanja in še in še. Znamenitosti mest si je le redko ogledovala in v muzeje skoraj ni zahajala.
Bralci njenega bloga so ji predlagali, kaj naj bi počela v posameznih mestih in jo včasih tudi prosili, da kaj postori zanje - npr. obišče kakšnega od njihovih znancev, prižge svečo na grobu, obišče to in to restavracijo. Rada jim je izpolnila želje in tako spoznala mnoge zanimive ljudi.
V nekaterih mestih se je počutila odlično, v drugih je komaj čakala, da jih zapusti. Nekajkrat je skoraj obupala in želela s potovanjem prekiniti, a vedno je prišlo nekaj, kar ji je pomagalo, da je vztrajala še naprej in svojo namero dokončala.

Meike Winnemuth se mi zdi kot sodobna Alma Karlin. Bila je sicer finančno precej bolj neodvisna kot Alma, pa tudi manj študijozna in bolj hedonistična, a v grobem sta se na potovanju obe soočali s podobnimi problemi  in ukvarjali z enakimi dvomi. Med potovanjem sta pisali članke za časopise in po koncu pustolovščine napisali knjigo (knjige). Obe je potovanje tudi spremenilo. Nobena ni mogla več nadaljevati od tam dalje, kjer je pred potovanjem prekinila. Zdaj tudi razumem, zakaj je Almo njeno dolgo potovanje po svetu psihično povsem uničilo. Ni lahko takole vedno znova menjavati svoja bivališča in se prilagajati novim življenjskim okoliščinam - pustolovščine je vsakomur enkrat zadosti. Meike Winnemuth je to prav dobro predstavila.

Potopis Veliki dobitek sem rada brala. Občudujem ženske kot sta Alma Karlin in Meike Winnemuth; občudujem tudi backpackerke, ki same z inter-railom potujejo po Evropi ali pa peš po Sloveniji. Drzne so in pogumne.

Meike Winnemuth se je na svojem enoletnem potovanju iz mesta v mesto veliko naučila, meni pa je s pomočjo njene knjige postalo kristalno jasno, kar sem sicer že slutila: Takšno potovanje - čeprav mi dela skomine - ne bi bilo zame. Četudi sem takšna, da sem pogosto sama sebi najboljša družba, bi bila prav gotovo že po dveh mesecih depresivna od osamljenosti in prestrašena zaradi resničnih in namišljenih nevarnosti na poti. Lahko pa bi bilo še slabše. Seveda pa bi bilo vse drugače, če ne bi potovala sama, ampak skupaj s sorodno moško dušo. A to bi bilo le eno od potovanj, o katerih ne pišejo knjig, saj niso prav nič izvirna in posebna, a prepričana sem, da so za žensko - manjši svobodi navkljub, vseeno prijetnejša.

Celo Meike Winnemuth - izrazito ekstrovertirana ženska, polna energije, ki nikoli ni imela težav s sklepanjem novih znanstev in prijateljstev, je bila v stiski. Mogoče se tega sama niti ni zavedala, a se čuti med vrsticami njenega potopisa.
Med potovanjem je ves čas tekala od ene do druge aktivnosti, pa čeprav je bil to pogosto le ples okoli prekleto praznega središča in se opravičevala pred samo sabo in ostalim svetom, če kakšen dan "ni ničesar delala" - vse z namenom, da se ne bi počutila osamljene in da potovanje v njenih očeh ali očeh spremljevalcev njenega bloga ne bi slučajno postalo preveč dolgočasno. Poleg tega se je vedno znova tako prisiljeno, da je bilo celo meni kot bralki neprijetno, trudila, da je delovala srečno in zadovoljno, da se mi je skoraj smilila. 
Mogoče pa konec koncev kljub vsemu spada v tisto skupino ljudi, ki ne znajo biti pomirjeni, kadar so le sami s sabo.

Meike Winnemuth
  (www.dw.com)

Winnemuth, Meike
Veliki dobitek: kako sem na Milijonarju priigrala pol milijona in odpotovala
Iz nemščine prevedla: Maruša Mugerli Lavrenčič
Originalni naslov: Das große Los
Tržič, Učila International, 2014
272 strani
ISBN 978-961-00-2081-3

torek, 01. december 2015

John Ralston Saul: Mračni odkloni

V Delovih Pogledih sem pred kratkim prebrala intervju Jerneje Jezernik z Johnom Ralstom Saulom in se dokaj hitro odločila, da preberem njegovo zadnjo v slovenščino prevedeno knjigo Mračni odkloni.

John Ralston Saul je 68-letni kanadski esejist, filozof in romanopisec. Uvrščen je na seznam stotih najpomembnejših mislecev in vizionarjev tega sveta. Že večkrat je bil v Sloveniji - to pa zato, ker je bil kar dva mandata predsednik Mednarodnega PEN; predstavniki tega pomembnega pisateljskega združenja pa se radi srečujejo tudi na Bledu.

Odlomek z začetka intervjuja, ki je pripomogel k temu, da je knjiga Mračni odkloni prehitela številne čakajoče na mojem seznamu must-read, ki sicer tiho in potrpežljivo čakajo, da jih vzamem v roke in preberem, je naslednji:  
V svojih esejih in javnih nastopih [J.R.Saul] opozarja na nesmiselno moč države zaradi moči same in povzdigovanje ideologije na raven resnice. Naraščanje socialno brezčutnega individualizma po njegovem prepričanju vodi v odtujenost posameznika v družbi. Obsoja diktaturo razuma, vojaštvo, brezbrižnost do revščine in sodobnega begunstva.

Knjiga je bolj kot roman (kakor je označeno na naslovnici) zbirka kratkih zgodb. Gre za zgodbe iz življenja sodobnih ameriških in francoskih bogatašev - te zgodbe pa se izmenjujejo s pogovori, ki jih ima pripovedovalec s svetovnimi diktatorji.
Pripovedovalec je tisti, ki se trudi iz kratkih zgodb zgraditi roman, a je zgradba, ki tako nastane, sila majava in prisiljena. Pripovedovalec si želi biti podoben Proustu (ali bolj točno, podoben želi biti pripovedovalcu iz Iskanja izgubljenega časa), a to je seveda visoko postavljen cilj, ki ga je nemogoče doseči. Preveč prisilno lenoben in vzvišen je, da bi deloval simpatično, in preveč lahkotno mu vsi po vrsti zaupajo svoje najgloblje skrivnosti, da bi deloval verodostojno.
No, saj to ni nekaj tragičnega. Samo sprašujem se; Zakaj siliti zbirko kratkih zgodb v formo romana, če za to ni prav nobene potrebe?

Zgodbe o bogataših so kanček bizarne in perverzne, a ne preveč. Polne so črnega humorja. Občutek sem imela, da berem umetniško predelane zapise iz kakšne od rumenih revij iz sveta bogatih in slavnih. Veliko je varanja in drugih prevar, poskusov umorov in tudi umorov samih - vsi dogodki pa so omogočeni in bogato podmazani z denarjem. Bogataši so zdolgočaseni in razvajeni. Pravzaprav v tem ni nič novega in posebnega, a zgodbe so me vseeno nekako vlekle in nadaljevala sem z branjem, kot pri frizerju nadaljujem z branjem članka v reviji Lady.

Vendar pa vseeno ne smem biti prestroga. Prva zgodba z naslovom Denar, misli in videzi se konec koncev konča z odstavkom, ki me je spravil v smeh in mi  dal zalet za naslednje zgodbe.
80-letna (!) gospa Revere, ki z mladim žigolom preživi poletje na italijanski obali, pove, kaj je tisto, kar jo je pregnalo nazaj domov, v Ameriko: 
"Dolgčas me je pregnal, dragec," je nekomu rekla. "V mojih letih je seks tako ponavljajoč. Mlad moški misli, da je vse novo. Misli, da je izviren. Zadnje, kar je bilo novega v seksu, dragec, je bilo, ko so ljudje, ali karkoli smo že takrat bili, prilezli iz morja, da bi živeli na kopnem. Početi to na suho, dragec. No, to pa je bilo novo."

Najboljša od vseh zgodb pa je po mojem mnenju tista z naslovom Dobri Američan. Govori o tem, kam nas lahko pripelje nesporazum in kakšne grozljive pošasti lahko ustvari naš razum, če smo prestrašeni. Ta zgodba mi je tako le dala nekaj gradiva za razmišljanje o - recimo, pomembnejših vidikih življenja, a tudi v njej nisem našla tistega, kar sem si obetala po zgoraj navedenem odlomku iz intervjuja v Pogledih.

Mogoče bi bilo pisateljeve misli o socialni brezčutnosti individualizma, vojaštvu in diktaturah (tudi razuma) bolj realno pričakovati v sklopu zgodb Pogovori z diktatorji. Pa takšnih misli tudi tam ni bilo zaslediti.  Pripovedovalec se namreč z diktatorji bore malo pogovarja. Na nek način je to razumljivo, saj diktatorji ne marajo pogovarjanja. V resnici so diktatorji specialisti v monologih, pove J.R.Soul v pogovoru z J. Jezernik. Večji poudarek je na pripovedovalčevih opažanjih, ki spremljajo srečanja z diktatorji - v spremstvu, kraju samem, obnašanju množic itd., kot pa v pogovorih samih.

Še najbolj zanimiv pogovor iz tega sklopa knjige je tisti, ki se dogaja v Beogradu. Pa se pripovedovalec ni pogovarjal s Titom - če ste se že razveselili (ali pa razžalostili), ker ga je pisatelj nemara označil za diktatorja;) Ne, v Beogradu poteka pogovor z atentatorjem na diktatorja. To je bil pogovor z Vesom Čubrilovićem - nesojenim atentatorjem na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda leta 1914 - kolegom Gavrila Principa. Po drugi svetovni vojni je imel pomembno vlogo v oblastni strukturi Jugoslavije. V pogovoru s pripovedovalcem pa ne pripoveduje o tem, pač pa le o svoji navdušenosti nad računalniki.

Jasno je, da sem od knjige Mračni odkloni Johna Ralstona Saula preveč pričakovala. Temu primerno sem ob koncu branja rahlo razočarana. Pričakovala sem vsaj nekaj razglabljanja o sodobni človeški družbi, ki drvi po poti brezčutnega individualizma in prisega na diktaturo razuma, dobila pa sem pikantne zgodbice iz sveta degeneriranih bogatašev.
No, ja, kljub vsemu bom preživela.

★★★☆☆

John Ralston Saul
(1947)


Saul, John Ralston,
Mračni odkloni: popotnikova povest: roman
Originalni naslov: Dark diversions
Prevod: Niki Neubauer
Celjska Mohorjeva družba, 2015
206 strani
ISBN 978-961-278-192-7