Feri Lainšček: Strah za metulje v nevihti

(285 str.) 

Moški zelo radi razpredajo o svojih doživetjih v JLA. Če ne bi služili vojaškega roka, menda sploh ne bi vedeli, o čem naj se pogovarjajo;)
Feri Lainšček je pa namesto tega naredil nekaj bolj simpatičnega - o tej temi je napisal roman.
Torej je Strah za metulje v nevihti, ki pripoveduje tudi o služenju vojaškega roka, nekakšen moški roman?
Ne, verjetno ni. Knjiga je v prvi vrsti ljubezenski roman, ali roman o veliki ljubezni, ki jo človek (če ima srečo), najde le enkrat v življenju. To naj bi bila pa bolj ženska tema.

V Beogradu se v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja srečata mlad slovenski vojak Marko in domačinka Ljiljana. Zaljubita se, a usoda, ki jo krojita vojaški bog in Ljlijanin oče, jima ni naklonjena.
Feri Lainšček zna pisati ljubezenske zgodbe. Tudi ta med Ljiljano in Markom je dovolj ganljiva, da bralca omehča in vleče. Zanimivo se razvija, pred koncem malo zasuče in ob zaključku (sicer dokaj predvidljivo) razjasni. Glavna junaka se tako kljub tragiki, v katero sta ujeta, uspeta nekako osvoboditi in pomiriti.

Presenetilo me je, ko sem izvedela, da je Strah za metulje v nevihti  zadnji roman v Lainščkovi trilogiji, ki jo sestavljata še romana Ločil bom peno od valov in Muriša. Ta zadnji namreč s prejšnjima romanoma nima veliko skupnega. Ni več predstavnikov družine Spransky, ni Panonske nižine. Rahlo vezivo, ki ta zadnji roman veže v trilogijo, je mogoče le to, da je tudi tokrat dogajanje vsaj delno postavljeno v vojni čas (poleg prve in druge svetovne vojne v prejšnjih dveh romanih, imamo zdaj še pripoved o slovenski osamosvojitveni vojni). Skupno vsem trem bi bilo lahko tudi to, da ima ljubezenska zgodba nesrečen konec. A kaj takega najdemo tudi v drugih Lainščkovih romanih, na primer v Orkestru za poljube.

Osebe v romanu so dovolj verodostojne. Od vseh mi je bil najbolj všeč zastavnik Palversa. Bil je ravno prav skrivnosten, šarmanten, ležerno ignorantski do vojske, a tudi obseden z demoni, ki jim ni bil kos ter tragičen, da mi je prirasel k srcu. Še nekaj časa po koncu knjige je buril mojo domišljijo in zaposloval misli - bolj kot glavna junaka Marko in Ljiljana.

Stil pisanja me je presenetil in se mi zdel precej nenavaden. Zatikalo se mi je pri premem govoru. Kmalu sem namreč ugotovila, da mojo pozornost bolj kot dobesedni navedki, se pravi tisto, kar so osebe govorile, pritegnejo malce čudni spremni stavki. To pa ni dobro.
Recimo, takole to zgleda: 

"Kako si bova delila delo, ve verjetno le zastavnik," sem ga zavrnil. " Sicer pa tu itak ni nobenega dela," sem se namrdnil. "To je splošno znano," sem se ga skušal otresti. "Zaradi mene se lahko tudi praskaš po jajcih."

"Zajebavaš," me je ošinil izpod čela.

"Ne zajebavam," sem mirno odvrnil.

"Dobro," je zatiščal ustnice.

Ali pa:

" Zelo dobro," je odvrnil.

"Hvala, tovariš komandant," sem bil kar nekam ganjen.

"Vidiš, da se da, " je sedel.

"Da se," sem prikimal.

"Dobro, dobro," je odmahnil. "Zdaj pa nehaj srati, " je spremenil glas in me imel že spet na muhi....

"Ne seri, sem rekel!" je jeknil. "Nisem baba, da bi se mi tu slinil," se je povsem zostril.

Pa še nekako togo zveni. A mogoče je v vojski res tako. Vendar pa je takšen način govorjenja ohranjen tudi v pogovoru med zaljubljencema.

Sicer se pa v roman tako ali tako nisem mogla popolnoma vživeti. Moji ženski možgani nikoli ne bodo razumeli vse mistike vojaške organizacije in njenega delovanja, tako da so obširni odlomki o Markovem služenju vojaškega roka nekako stekli mimo mene, ne da bi se me posebej dotaknili.

Sem se pa ob prebiranju knjige spomnila na dogodek s predavanj SLO in DS (Splošni ljudski odpor in družbena samozaščita, za tiste, ki na srečo še niste slišali za ta predmet), ki smo jih obvezno morali obiskovati v začetnih letnikih fakultete.
Na našem prvem predavanju je profesor stopil pred kateder in se predstavil. Nato je navedel še svoj vojaški čin. Polkovnik. Malo je pomolčal in se razgledal po nas študentih, potem pa dodal: "Fantje boste vedeli, kaj to pomeni." In glej ga zlomka, fantje so res vedeli in osupli še nekaj časa kot uročeni gledali proti katedru. Polkovnik je namreč v vojski velika živina in spomini na pravkar končano služenje vojaškega roka so bili pri študijskih kolegih še zelo sveži.
Nasprotno pa smo se dekleta čisto sproščeno hihitale, ker je profesor, ko je govoril o čevljih, namesto besede vezalke, uporabil kar besedo vrvice.
Takrat se mi je prvič zazdelo, da moški možgani, potem ko preživijo vojaški rok, (vsaj začasno) malo drugače delujejo. Ali je to nekaj dobrega ali ni, si pa ne bi upala soditi.

Glede na vsebino in vtis, ki ga želi pustiti, je torej roman Strah za metulje v nevihti, lahko tudi bolj moško kot žensko pisanje - če si drznem in mi dovolite, da takole delim literarna dela. Verjetno bo na moške, ki so bili v JLA, naredil večji vtis kot je name.
Knjiga je seveda vredna branja in vredna nominacije za kresnika. Priporočam jo vsem - tako moškim kot ženskam :), saj gre za delo literarno izurjenega pisatelja, ki ima s pisateljevanjem že toliko izkušenj, da ne more napisati slabe knjige.

Feri Lainšček
(1959)