Drago Jančar: Maj, november

(296 str.)

Roman, ki se dogaja tukaj in zdaj.
Tema je zelo podobna tisti v knjigi Andreja E. Skubica, Samo pridi domov - tajkuni, sumljivi posli, vprašljiv izvor denarja, policijske preiskave. Knjigi sta si podobni, a tudi precej različni. Roman Andreja E. Skubica je kot eksplozivna mešanica - tekočina, kjer vse brbota in vre; roman Draga Jančarja, je pa kot lena, gosta reka, ki se le počasi vali po svoji široki strugi in na svoji poti natančno in dosledno oblije vsak kamen in še kaj drugega, kar ji pride na pot. Katera je boljša? Odvisno od okusa.

V romanu Maj, november se križata življenjski poti dveh precej različnih moških. Eden je violinist, ki igra za drobiž, drugi je poslovnež, ki se ukvarja z investiranjem v gradbeništvo. Oba sta Slovenca. Srečata se na Dunaju. Eden je tam sklenil dober posel, drugi tam živi in se komaj preživlja z igranjem violine v enem od zanikrnih nočnih klubov, pa tudi na postaji podzemne železnice. Ko violinist Ciril postane "svetovalec" v firmi podjetnika Štefana, se njegovo življenje korenito spremeni.
S prepletanjem njunih zgodb dobimo enkraten vpogled v slovensko kvazipodjetništvo, kjer vse poteka po principu poznanstev, na meji kriminala, s tujim denarjem in vedno na škodo najšibkejših, zadnjih členov verige.

Fajn je, če ima človek denar. Ta prinaša svobodo in neodvisnost. A denar še zdaleč ni vse, je splošno znano dejstvo, ki ga potrjuje tudi ta roman. V življenju gre tudi za talente in to kar človek z njimi naredi. Cirilov globoko religiozen oče je povedal: "...da dobi ob rojstvu vsakdo svoj talent. In vsakdo mora iz njega nekaj narediti. Ne smeš ga zapraviti. ... Kajti za tistega, ki slabo ravna z njim, je zapisano: Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima."
Dilema med življenjem, ki ga omogoča bogastvo sumljivega porekla in življenjem v revščini, v katerem pa človek vseeno sledi svojim vrednotam in željam ter razvija talente, je osrednja tema romana.

Ciril - redki srečnež, ki pozna svoj talent, je tekom knjige na dobri poti, da talent violinskega virtuoza za vedno zapravi. Večinoma po lastni krivdi.
Tako brezvoljnega in pasivnega knjižnega junaka, ki za izpolnitev svojih želja in ciljev ni pripravljen storiti ama prav nič in živi kot mu narekujejo drugi, namreč že dolgo nisem srečala.
Bi bilo res tako težko stopiti iz blata, v katerega je zabredel? Se vsaj malo zoperstaviti delodajalcu Štefanu? Ali pa vsaj spakirati kovčke in se vrniti na Dunaj? Če tudi to ne gre, pa ajde, vsaj delodajalčevi hčerki reči ne, ko ga spolno nadleguje.
Verjamem, da je bilo s takšnim junakom v glavni vlogi težko napisati tudi zaključek romana. Konec je takšen kot je - preprost (gordijski vozel se prereže, ne pa razveže) in bolj ali manj pričakovan.

Stil pisanja je neznačilen za Jančarja - nekoliko posmehljiv ali celo sarkastičen. V redu. O trenutnem političnem in gospodarskem dogajanju v Sloveniji se verjetno najlažje in najprimerneje piše na takšen način. Opisovanje dogodkov, razmišljanj in dejanj je počasno in natančno. To imam rada. Vendar pa je v knjigi tudi veliko ponavljanja in dodatnega razlaganja, vračanja k enim in istim stvarem, kar je precej moteče. Zdelo se mi je, da je pisatelj z nenehnim ponavljanjem dejstev, za katera smo že večkrat slišali, želel, da se določena spoznanja in trditve na vsak način vtisnejo v bralčeve možgane in pri tem podcenjeval spominske sposobnosti povprečnega bralca. Da bi ponavljanje fraz služilo kot mašilo ali umetno podaljševanje besedila, se mi zdi nemogoče.

Drago Jančar je eden mojih najljubših slovenskih pisateljev. Roman Maj, november ni njegovo najboljše delo (Tisto noč sem jo videl bo težko preseči), je pa to vseeno knjiga, ki je vredna branja. Je tudi njegovo bralno najmanj zapleteno (ne bom napisala najlahkotnejše) delo. Predstavlja zanimiv pogled na slovensko sedanjost in na dileme sodobnega mladega človeka, ki je ujet med svoje želje in nezmožnost, da bi te želje tudi izpolnil. Glavni junak je nemočen in se ne znajde - precej zaradi sebe samega, nekaj pa tudi zaradi družbe, v kateri živi. Ta ni zdrava in ne deluje normalno.

Drago Jančar (1948)