torek, 22. maj 2018

Alina Bronsky: Nenn mich einfach Superheld

Ker nisem adrenalinska zasvojenka, mi razni vlakci smrti ne pomenijo veliko. Poleg tega me vožnja z njimi namesto tega, da bi mi prinašala zadovoljstvo in veselje, navdaja z vrtoglavico in slabim počutjem. Z njimi res nimam velikega veselja. Menda to ni znak staranja? ;)

In tako sem zadnjič, ko smo se spet odpravili v enega izmed zabaviščnih parkov, s seboj vzela knjigo, ki bi mi priskrbela prijetnejšo zabavo od adrenalinske vožnje na takšnih ali drugačnih tračnicah. Nisem prav natančno izbirala med tem, kaj naj vzamem. Knjiga je morala biti le čim priročnejša - se pravi najbolje broširana, da ni tako težka; takšna, za katero mi ne bi bilo preveč mar tudi če bi se zmečkala, natrgala ali pomočila; ki pa bi bila kljub vsemu toliko zanimiva, da bi mi lahko krajšala čas, ki se v čakalnih vrstah za najpopularnejše vlakce meri tudi v urah.

Roman Aline Bronsky, Nenn mich einfach Superheld ali po slovensko Reci mi preprosto superjunak, se je izkazal za primerno izbiro.


Pri romanih te v Rusiji rojene, a že dolgo v Nemčiji živeče mlade pisateljice, se namreč vedno ve, kaj bo bralec s prebiranjem knjige dobil - lahkotno, pogosto tudi humorja polno pripoved, ki pa se vendarle ukvarja s težjimi in globljega premišljevanja vrednimi temami. Tako je bilo pri dosedanjih dveh njenih knjigah, ki sem ju prebrala (Baba Dunjas letzte Liebe ter Scherbenpark) in tako je bilo tudi s tokratno knjigo.

Ko sem sedela na eni izmed klopi v parku in opazovala navdušeno mladino, ki je nasmejano hodila mimo mene - od enega vlakca vrtoglavih višin in grozljivih pospeškov do drugega, pa mi je postalo jasno še nekaj. Da pravzaprav berem knjigo, ki govori o skupini mladih ljudi, ki pri takšni zabavi, kot jo ponujajo zabaviščni parki z vlakci smrti, nikakor ne bi uživali. Če bi se sploh lahko podali nanje. No, vsaj na začetku knjige ne...

Šest mladostnikov, ki nastopajo v knjigi, je starih tam okrog 18 let (eden malo več, ostali nekaj manj) in so vsi po vrsti na nek način telesno ali duševno prizadeti. Eden je slep, druga je na invalidskem vozičku, tretji ima umetno nogo, četrti ima težave s svojo spolno opredelitvijo in tako dalje. Kaj je narobe z glavnim junakom, Marekom, vam ne bom zaupala; lahko pa napišem, da sem tudi zaradi takšnih stvari, kot so se zgodile Mareku, vesela, da spadam med Cat- in ne Dog People.

Ti mladi ljudje se spoznajo v nekakšni skupini za samopomoč, ki jo vodi malce nenavaden, vsekakor pa v več pogledih sumljiv "guru". Na srečanjih skupine potem pride do raznih zanimivih in tudi smešnih pripetljajev. Da bi bilo medsebojno spoznavanje še intenzivnejše, skupina celo skupaj odpotuje in se naseli v udobni vili sredi gozda.
Zvemo, kako se vsak od protagonistov spoprijema s svojimi težavami, kako se zaradi svojih pomanjkljivosti odziva v družbi z drugimi - večinoma napadalno, spoznamo tudi njihove družine in tako dalje.
Največ pozornosti je v romanu namenjeno Mareku - nekoč izredno priljubljenemu fantu, ki je bil glavna zvezda šolskega gledališča, vedno deležen velike pozornosti vseh deklet, po nesrečnem dogodku pa je zagrenjen in nesrečen mladenič, ki pa vendar poskrbi tudi za razne zabavne pripetljaje in s svojimi pronicljivimi komentarji skrbi za dobro voljo bralca.

Knjiga je namreč dobra predvsem zato, ker se ob vseh tragičnih in žalostnih okoliščinah, v katerih so se mladostniki znašli in so opisane v knjigi, lahko bralec pogosto na glas smeje, skoraj vedno pa vsaj nasmiha, čeprav pa mu - to je tudi res - nekje v ozadju kljub vsemu odzvanja misel na to, kakšno smolo so ti mladi ljudje imeli in kako zelo žal mu je zanje.

Ob koncu zgodbe pride do velikega preobrata, ali povedano drugače, težko verjetnega presenečenja. Zaradi takšnih pisateljskih prijemov, kot je to presenečenje, knjige Aline Bronsky ne sodijo v skupino visoko kakovostne literature, pač pa v žanr ne tako zahtevnega branja. A s tem pravzaprav ni nič narobe. Pri romanih, ki so vredni branja, se zgodba lahko zaplete tudi na takšen način in mogoče tako celo vzbudi zanimanje pri dodatnih skupinah bralcev. 

Roman Aline Bronsky, Nenn mich einfach Superheld, bi v prvi vrsti priporočila predvsem mladim bralcem - z namenom, da bi se lažje zavedali, kakšno bogastvo imajo že s tem, da so zdravi in kaj vse jim je prihranjeno, če imajo to srečo, da se lahko pomešajo med sovrstnike in ne izstopajo s svojo prizadetostjo oz. prikrajšanostjo. Knjiga je poleg tega pisana na način, za katerega obstaja vsaj nekaj možnosti, da bi pri mladih bralcih vzbudil zanimanje in ga uspel tudi vzdrževati do zadnje strani romana. To pa je v današnjem času že zelo veliko.

★★★
Alina Bronsky
(vir: Wikipedia)

Bronsky, Alina
Nenn mich einfach Superheld
Köln 2015, KIWI
238 strani
ISBN 978-3-462-04754-7

nedelja, 13. maj 2018

Haruki Murakami: Die Ermordung des Commendatore II

Želela bi slišati mnenje nekoga, ki se spozna na Harukija Murakamija in njegove knjige, da bi mi povedal, ali je njegov najnovejši roman - v nemškem prevodu z naslovom Die Ermordung des Commendatore, eden njegovih tipičnih romanov. Ali Murakami vedno piše bolj ali manj tako in na takšen način kot v tem romanu? Sama po tem, ko sem prebrala njegov prvenec (ta tako ali tako ne šteje) in še dva njegova romana (Ljubi moj sputnik - daleč nazaj, ter Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja) tega (še) ne zmorem in ne znam soditi. 

Če se izkaže, da je zadnji roman, ki ga je napisal ta znani japonski pisatelj, eden njegovih značilnih, je zame namreč napočil čas ne samo za to, da z navdušenjem čakam na njegove nove knjige, ampak tudi čas, da se lotim sistematičnega prebiranja še vseh njegovih, do sedaj že izdanih knjig.

 "Umor komandanta" sem namreč prav rada brala in nekaj podobnega bi si želela prebirati tudi v prihodnje :)

Vendar pa moje zadovoljstvo ob branju tega drugega dela romana še zdaleč ni bilo tako samo po sebi umevno in jasno kot pri prvem delu. Branje je bilo precej bolj tvegano. Če sem  ob prvem delu, ki nosi naslov Eine Idee erscheint, imela občutek, da je vse na pravem mestu in skoraj idealno - osebe, zgodba, kraj dogajanja in način pisanja, je v tem drugem delu - ki nosi naslov Eine Metapher wandelt sich, Murakamijevo pisanje postalo visoko tvegano početje. Vsaj kar se mene in mojega počutja tiče ;)

Kar precejšen kos knjige se mi je namreč zdelo, da hodim na robu še sprejemljivega. Nadrealistične prvine zgodbe so se namreč začele pojavljati tako pogosto in so postajale tako zelo pomembne, da me je začelo rahlo motiti. Zdelo se mi je, kot da bi se pisatelj poigraval z mano in preizkušal mojo potrpežljivost. Kot bi se spraševal: Bo tole še zmogla prebaviti ali pa bo knjigo zalučala v kot? 
Ja, mestoma je bilo tako hudo, da sem že razmišljala o tem, da bi prenehala z branjem. A sem zdržala. In bila za to nagrajena. Haruki Murakami je imel (tokrat) občutek za pravo mero in s suprarealnostjo ni pretiraval - vsaj kar se mene tiče. Še več. Na koncu se vse niti pripovedi lepo povežejo - logično in razumsko, pa čeprav veliko stvari ostane nepojasnjenih. 

Zaradi neodgovorjenih vprašanj - predvsem tistih, povezanih z nacizmom, sem sicer za nekaj trenutkov občutila veliko razočaranje, a potem prav hitro ugotovila, da ima ravno zaradi te nedorečenosti knjiga - predvsem pa njen zaključek, tako zelo življenjski in človeški značaj, da jo je bilo več kot užitek brati.

Roman v tem drugem delu pridobi na dramatičnosti in akciji. Junakom se pripeti marsikaj - tako naravno logičnega, kot tudi magično nerealnega. Glavni junak se zaradi teh dogodkov spremeni. Postane ponižnejši in hvaležnejši. Iz njegovega vedenja izginejo še zadnji drobci oholosti in arogance. Tudi ponosa, ki mu je preprečeval, da bi se vrnil k osebi, ki ga je prevarala in prizadela, a je kljub temu tista, ki jo ima rad.

Zgodba se še vedno odvija v prelepem okolju hribovite pokrajine v okolici Odaware.
Glavni junak ima - kot se za slikarja spodobi, še vedno odličen občutek za opazovanje. Zaradi tega so izredno natančno opisane vse podrobnosti oblačil, ki jih nosijo ostali nastopajoči - od barve in vrste tkanin, iz katerih so obleke sešite do načina njihovega krojenja. Zaradi njegovega občutka za prostor in lepó je natančno opisana notranja arhitektura bivališč. Različni avtomobili, s katerimi se vozijo ti ali oni junaki romana, pa zaživijo pred bralcem tako živo, da si lahko predstavljamo celo to, kakšen je zvok ob odpiranju okna na voznikovi strani vozila.
A to še ni vse. Za mehko in domače ozadje napeti in vznemrljivi zgodbi služijo tudi opisi pripravljanja hrane. Kuhanje je tako nazorno predstavljeno, da sem si od glavnega junaka sposodila kuharski recept in na takšen način kot on pripravila pasto iz paradižnikov. Ki je bila zelo okusna :)
Takšni obsežni opisi na videz nepomembnih stvari in dogodkov, bi se mogoče nekaterim bralcem lahko zdeli dolgovezni in odveč. Sama sem daleč od tega mnenja. Ravno ti opisi so tisto, kar v romanu ustvarja pravo ozračje in pripomore k temu, da se glavni junak pokaže v vseh svojih značilnostih.

Haruki Murakami me je z romanom Die Ermordung des Commendatore prepričal, da je velik pisatelj, ki si zasluži vse priznanje. Množice bralcev, ki jih ima po vsem svetu, ne presenečajo. Pridružila se jim je še ena navdušenka ;)

Haruki Murakami
(foto: Ole Jensen/Corbis via Getty Images)

Murakami, Haruki
Die Ermordung des Commendatore, Band II
DuMont, 2018
naslov izvirnika: Kishidanchõ goroshi. Killing Commendatore
iz japonščine v nemščino prevedla: Ursula Gräfe
496 strani
ISBN 978-3-8321-8989-1