sreda, 22. april 2015

Thomas Mann: Lotte v Weimarju

(368 str.) 
Ta biografski roman o Goetheju in Charlotte je izključno za tiste, ki so prebrali roman Trpljenje mladega Wertherja. Pa še to ne za vse. Da se uspete prebiti do konca romana, vam mora biti Goethejev Werther tudi zeeelooo, zeeelooo všeč. In koliko je dandanašnji takšnih bralcev? Prepričana sem, da ne prav veliko.
Glede na to je še posebno presenetljivo in lepo obenem, da imamo roman preveden tudi v slovenščino. Pred približno petdesetimi leti, ko je bila knjiga izdana, so založbe izdajale tudi knjige, za katere se je vedelo, da ne bodo pretirano brane (in kupovane), a so veljale za kakovostne. V današnjem času si ne predstavljam slovenske založbe, ki bi si upala prevesti in izdati roman kot je Lotte v Weimarju - knjige, ki jo ima celo večina knjižnic samo v skladiščih.

Lotte, ki pride v Weimar, je tista ženska, ki jo je mladi Goethe tako goreče ljubil, da je o njej in njuni ljubezni napisal vseevropsko uspešnico Trpljenje mladega Wertherja.
Lotte pride v Weimar - Goethejevo domače mesto, štiriinštirideset let potem, ko je zadnjič videla svojega mladostnega prijatelja. Zdaj sta že oba - Goethe in  Charlotte, stara preko šestdeset let in vdovca.
Roman je izredno statičen. Lotte se takoj po prihodu v mesto nastani v gostišču Elefant in nato dve tretjini romana - se pravi 244 strani, presedi v svoji sobi. To je tisti del romana, ki ga uspejo prebrati le občudovalci Wertherja in Goetheja. 

Gospa svetnikova Charlotte Kestner v svoji gostilniški sobi sprejme štiri obiske: mlado popotno risarko, ki jo želi portretirati, prof. dr. Riemerja - dolgoletnega Goethejevega tajnika, mlado Adelo Schopenhauer - njena prijateljica se bo vsak čas nesrečno poročila z Goethejevim sinom, in na koncu še Goethejevega sina samega - Augusta von Goetheja. Ob nekaterih obiskovalcih je nestrpna in živčna, druge posluša z velikim zanimanjem. Bralci iz vseh teh pogovorov - pogosto tudi monologov, izvemo marsikatero podrobnost o Goethejevem in Charlottinem življenju. Branje ni lahko. Za sledenje rdeči niti romana je zelo dobrodošlo nekaj predznanja o Goetheju. Kar tako, mimogrede, se namreč pojavi kakšen stavek, ki ima veliko težo, a se nepozornemu bralcu njegov pomen zlahka izmakne.

Ko Charlotte opravi z obiski in se napoti k sorodnikom, kar naj bi bil tudi namen njenega obiska v Weimarju (ha, če ji verjamemo, vendar ji pravzaprav ne:), se zgodba premakne h Goetheju. Spremljamo delovni dan ostarelega Goetheja in se skupaj z njim selimo iz realnega sveta v svet njegovega razmišljanja. Njegova genialnost ni več tako samo po sebi umevna kot je bila v preteklosti. Bolj razdražljiv je, kot je bil včasih. Staranje že zahteva svoj davek, a pred sabo imamo še vedno velikega moža. To poglavje sem najtežje brala in močno me je mikalo, da bi kakšen odstavek ali pa tudi stran preskočila. 

Zadnji dve poglavji romana sta tisti, v katerih sem resnično uživala. Tukaj sem se šele jasno zavedala, da berem roman, ki ga je napisal Thomas Mann:)
Ko Goethe svojo mladostno ljubezen Lotte in še nekaj njenih sorodnikov ter svojih prijateljev povabi na kosilo, se pričakovanja gostijo in napetost stopnjuje. Kako bo, ko se bosta po toliko letih in po čustveno tako globokem odnosu, ponovno srečala, se sprašuje bralec.
No, pa se ne zgodi nič posebnega. Tako je, kot je ponavadi v takšnih primerih: vljudna sta in prijazna drug do drugega, zadržana, opazujeta in ocenjujeta drug drugega. Strastnih čustev pa ni več. Celo bela obleka z manjkajočo pentljo ne naredi vtisa, ki ga je bilo pričakovati. Kako velik pomen ima manjkajoča rožnata pentlja na Lottijini obleki, vedo samo bralci Wertherja.

Sprejemnica v Goethejevi hiši
(Preveč vsega, kajne?)
Kosilo je bilo v Goethejevi hiši na Frauenplan. Izredno zanimivo se je bilo skupaj z gosti sprehajati
skozi sobe, ki sem jih tudi sama pred kratkim obiskala. Sprejemnica z Junoninim doprsnim kipom in sliko zakrito z zaveso, Rumena soba, kjer so pogrnili mizo, razkošno stopnišče z bronastimi kipi...

A roman se kljub neusmiljeni realnosti in minljivosti tudi najglobljih občutij vendarle ne more končati tako medlo in neizrazito, kot to napoveduje dogajanje na kosilu. Thomas Mann ne bi bil Thomas Mann, če ne bi romana zaključil tako, kot se šika. Zadnje poglavje je višek knjige. V njem razmerje med Goethejem in Lotte dobi dokončno obliko in pomen, ki je vreden svoje literarno-zgodovinske vrednosti.
Po vsem tem, kar sem napisala, bi se mogoče kateri od bralcev, da bi se izognil dolgočasnim prvim trem četrtinam knjige, odločil prebrati samo zadnji dve poglavji. Lahko poskusi, a bo razočaran. Zadnje poglavje zažari v svoji briljantnosti samo, če preberemo tudi vse ostale dele knjige. Brez napetosti, ki se gradi do takrat, ni nič - mogoče samo še en dolgočasen in na videz nepomemben pogovor med dvema osebama.

Biografski roman Thomasa Manna, Lotte v Weimarju je odlično delo, napisano izključno za oboževalce Goetheja in njegovega Wertherja. Roman je še en pokazatelj tega, kako zelo je Thomas Mann cenil tega velikega umetnika. Največji dokaz za njegovo občudovanje Goetheja pa je knjiga, ki jo je napisal nekaj let pozneje in sicer na isto temo kot pred njim Goethe - roman Doktor Faustus.

★★★★☆
Johann Wolfgang von Goethe
1749-1832
(vir: Wikipedia)

petek, 17. april 2015

Turingija - dežela Luthra in Goetheja

Thüringen ali po naše Turingija je ena manjših nemških zveznih dežel. Leži v samem središču Nemčije. Ne meji ne na morje in ne na sosednje države Nemčije. Do leta 1990 je spadala v Nemško demokratično republiko, se pravi v vzhodno Nemčijo.

Turingija je v marsičem podobna Sloveniji. Če je verjeti podatkom iz Wikipedije je približno tako velika kot Slovenija in ima le nekaj več prebivalcev.  Na oblasti so leve stranke - Linke, SPD, in Zeleni. Bruto domači proizvod je približno tolikšen kot pri nas in brezposelnost je samo 2 odstotka nižja kot v Sloveniji. Tako kot v Sloveniji je tudi v Turingiji veliko gozdov, ni pa gora in morja.
Slovenija ima trenutno tri znamenitosti, ki jih je UNESCO priznal za pomembne spomenike svetovne dediščine, Turingija štiri. Tri od njih sva si ogledala na najinem kratkem potovanju po deželi.
V Turginiji je tekom zgodovine živelo veliko znanih oseb. Ker je tole literarni blog, se bom osredotočila le na dva od njih, oba sta pisala oz. sta bila pisatelja - ja, lahko tako rečem, čeprav sta bila še marsikaj drugega - na Martina Luthra in Johanna Wolfganga Goetheja.


Grad Wartburg
Wartburg
Wartburg. Beseda na kaj spominja?
Res je, tako se je imenoval ropotajoč in smrdeč avto, ki je pred leti strašil tudi po naših cestah. Izdelovali so ga v vzhodnonemškem mestu Eisenach in ga poimenovali po bližnjem gradu Wartburg.

Grad Wartburg je sijajen! Graditi so ga začeli že v 11. stoletju in je idealen primerek romanike - masivno in debelo zidovje, v katerem so le majhna okna - če močno poenostavim glavne značilnosti te vrste gradnje. Okna so bila brez stekel. Temu primerno je bilo pozimi mraz. Grad je imel svoj vodnjak in tudi kopalnico.
Grad je izredno natančno in lepo obnovljen. Najstarejši deli gradu so stari več kot 800 let in so posebej označeni, novejši deli zapolnjujejo vrzeli, kjer je bilo zidovje porušeno. Grad Wartburg je drugi turistično najbolj obiskan grad v Nemčiji - takoj za gradom Neuschwanstein na Bavarskem (tudi kraj dogajanja romana Oliverja Pötzscha, Ludwig-Verschwörung).

V gradu Wartburg je v 13. stoletju živela sv. Elizabeta Turingijska, tudi pri nas zelo priljubljena svetnica, ki je bolj znana pod imenom Elizabeta Ogrska. Proslavila se je predvsem s svojo dobrodelnostjo in skrbjo za bolnike. V Sloveniji sta tej svetnici posvečeni cerkvi v Slovenj Gradcu in v Ljubnem ob Savinji.

Drug pomemben prebivalec gradu je bil Martin Luther. Luther je bil zaradi svojih tez in rovarjenja proti katoliški cerkvi razglašen za krivoverca, a ker se to - kot sem že pisala, ni zgodilo v Angliji ali Franciji, ampak v Svetem rimskem cesrstvu, se je Luther uspel izogniti kazni. Zanj se je zavzel volilni knez Friedrich Modri in mu priskrbel zavetišče na gradu Wartburg. Izgnanstvo na gradu, ki je trajalo od maja 1521 do marca 1522, je izkoristil več kot koristno. Iz grščine je v nemščino prevedel Novo zavezo. Postavil je osnove enotnemu nemškemu jeziku, ki je bil v tistem času le nekakšna mešanica različnih narečij.
Lutherstube s kitovim vretencem

Lutherstube ali sobica, v kateri je živel, je neverjetno skromna. Neometane stene delujejo revno in ubogo. V sobi je miza s stolom in peč. Pogled pa pritegne še ena, dokaj nenavadna stvar. To je podnožnik ali podstavek za noge. Verjetno je Luthra pozimi zeblo in med pisanjem nog ni bilo prijetno imeti na golih, mrzlih tleh. Podstavek za noge je prav prišel. Ali pa je enostavno prijalo kdaj pa kdaj noge položiti na nekoliko višje mesto. Ta pripomoček za noge je belkaste barve, malce nenavadne oblike - nič drugega kot vretence kita.

Wartburg je večkrat obiskal tudi Goethe in se poigraval z mislijo, da bi na gradu postavili umetnostni muzej.


Erfurt

Erfurt je glavno mesto Turingije. Slikovito mesto ob reki Geri se ponaša s tretjo najstarejšo univerzo v Nemčiji - njen najbolj znan študent pa je bil Martin Luther. Na univerzi v Erfurtu je od leta 1501 do 1505 študiral filozofijo. Leta 1505 pa je proti volji svojega očeta in ob neodobravanju prijateljev postal tudi menih. Preselil se je v Avguštinski samostan in že čez nekaj let postal duhovnik.
Avguštinski samostan
Avguštinski  samostan leži v mirnem okolišu, nedaleč od reke. Zdaj je to posvetna stavba - dnevni center, kjer se zbirajo različne skupine ljudi, v poletnih večerih je pa to tudi kraj različnih kulturnih prireditev.

Erfurt je bil tudi mesto slavnega srečanja med Goethejem in Napoleonom.
Od leta 1806, ko je v bitki pri Jeni - le nekaj 10 kilometrov vzhodno od Erfuta, premagal in ponižal prusko vojsko, je bil Napoleon nesporen voditelj celotnega področja današnje Nemčije.
A ta nasilen diktator je bil tudi kulturno omikan in velik ljubitelj nemške kulture. Želel je spoznati Goetheja. Srečala sta se v nedeljo 2. oktobra 1806. Oba slavna moža naj bi bila navdušena drug nad drugim. Napoleon je Goetheja pozdravil z besedami "Voilà un homme!" ali  " To je mož!" Točnih zapisov o srečanju ni, a pogovarjala naj bi se predvsem o Goethejevem romanu Trplenje mladega Wertherja. Napoleon je ta roman zelo cenil in ga imel s seboj na vojnem pohodu v Egipt, kar je Goetheju izredno laskalo. Pozneje je Goethe zapisal, da je Napoleon kar dobro dojel glavne poudarke njegovega romana.

Napoleonovo občudovanje Goetheja razumem, preseneča pa me, da je človek kot je bil Goethe - humanist in razgledan mislec, ki je pravilno razumel marsikatero zgodovinsko in sodobno politično dejstvo, lahko občudoval in cenil Napoleona. V njem ni videl nasilneža in samodržca, ki si je želel pokoriti celotno Evropo, ampak bolj osvajalskega genija  s poslanstvom nosilca svetovnega reda in organizacije kontinenta - kot se izrazi Thomas Mann v biografskem romanu o Goetheju z naslovom Lotte v Weimarju. Tudi geniji se motijo:)


Weimar

Prijetni občutki so, če prenočiš v hotelu, kjer je leta 1949, potem ko se je po vojni spet vrnil v Nemčijo, prenočeval tudi Thomas Mann, pa tega nisi niti načrtoval:) Vsekakor je to zelo primeren začetek kulturnega pohajkovanja po Weimarju.

Če bi imela časovni stroj, bi z njegovo pomočjo poleg drugih krajev in časov, obiskala tudi Weimar ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja - obdobje Weimarske klasike, torej.
Knjižnica vojvodinje Anne Amalije
Takrat bi prenočevala v gostišču Elefant (še vedno obratuje, zdaj kot prestižni hotel). Med sprehodom po ulicah bi mogoče srečala Friedricha Schillerja (med drugim avtorja besedila evropske himne) ali pa kočijo strašne Charrlote von Stein - ženske, s katero je bil Goethe (sedem let mlajši od nje), tesno povezan. Izmenjala sta si okrog 1600(!) pisem. Goethe je v njih večkrat izpovedal svojo ljubezen do nje, ona je pa svoja pisma Goetheju, potem ko so bila prebrana, zahtevala nazaj, da jih je lahko uničila. Tako ne vemo točno, kako globoka so bila njena čustva do Goetheja.
Mogoče bi srečala tudi Augusta von Goetheja, mračnega mladeniča, ki je živel nezadovoljno življenje v senci svojega slavnega očeta.
Potem bi šla v knjižnico, kjer bi si za 12 tednov zastonj izposodila kakšno knjigo. Majhna težava bi bila, katero knjigo izbrati, saj moje najljubše knjige v tistem času še niso bile napisane:) V knjižnici bi mogoče srečala glavnega bibliotekarja Johanna Wolfganga Goetheja. Ne, verjetno ne. Nanj bi morala počakati do večernih ur - če bi imela to srečo ter primerne veze in poznanstva, da bi me povabili v kakšen literarni salonu, mogoče pa celo v njegovo hišo na Frauenplan.

No, pa se je tudi v današnjem času prav prijetno sprehajati po Weimarju. En dan je krepko premalo.
Začeti je potrebno v knjižnici. V knjžnico vojvodinje Anne Amalije spustijo le 70 obiskovalcev na dan. Vstopnic se ne da rezervirati. Le kdor pride dovolj zgodaj, si lahko obeta, da bo med srečnimi obiskovalci. Knjižnica je čudovita. Presenetljivo svetla. Omare s knjižnimi policami so bele z zlatimi obrobami, oblikovane v rokoko stilu. Vmes so okusno postavljeni doprsni kipi pomebnih nemških učenjakov in veljakov. Nepogrešljiva je tudi slika Carla Augusta, pod vlado katerega je Weimar postal mesto, ki je živelo za kulturo.

Goethejeva hiša v parku
Weimar je mesto, kjer je celih 50 let živel Goethe. V mesto je prišel na povabilo Carla Augusta, velikega občudovalca njegovega romana Trpljenje mladega Wertherja. Najprej je živel v skromni hiši v parku ob reki Ilm, pozneje se je preseli v precej večjo hišo na Frauenplan, ki jo je uredil in opremil povsem po svojih željah. Del hiše je imel le zase, - sestavljale so ga delovna soba, majhna spalnica, knjižnica in soba za služabnika. V spalnici je še vedno naslonjač, v katerem je Goethe umrl. V drugem delu hiše so bili prostori za ženo in otroke. Hiša je res velika, saj poleg vseh teh prostorov ostane še kar nekaj sob, kjer je Goethe sprejemal in gostil obiskovalce. V teh sobah so reprodukcije slik in fresk, ki jih je spoznaval na svojih potovanjih, kopije klasičnih kipov - vse zelo na gosto razstavljeno. Ti prostori mi niso bili preveč všeč. Ne bi mi bilo prijetno živeti v hiši, ki je kot muzej in kjer s polic ves čas gledajo iz kamna izklesani obrazi. Precej bolj od tega razkošnega domovanja mi je bila všeč prva Goethejeva hiša v parku ob reki.

V Weimarju je še veliko drugih ogleda vrednih znamenitosti, a vedno je treba pustiti še kaj za katerega od naslednjih obiskov:)

sreda, 08. april 2015

Neil MacGregor: Germany - Memories of a Nation

Sem velika občudovalka Neila MacGregorja. Gospod je direktor British Museuma. Nanj sem postala pozorna ob razstavi, ki jo je postavil; radijski oddaji, ki jo je pripravil in knjigi, ki jo je napisal - vse z naslovom A History of the World in 100 Objects. Lotil se je enkratnega in zelo izvirnega projekta.
Izbral je sto predmetov iz zbirke Britanskega muzeja in z njihovo pomočjo predstavil celotno človeško zgodovino. Najstarejši predmet je star blizu dveh milijonov let in je eno prvih človeških orodij - pestnjak, ki se skoraj ne loči od običajnega, neobdelanega kamna, zadnji predmet je svetilka na sončno energijo, vmes pa polno drugih predmetov s celega sveta.
Pregledi svetovne zgodovine so običajno sila dolgočasni - polni letnic, naštevanja dejstev, opisovanja posameznih zgodovinskih obdobij. Pri Neilu MacGregorju ni tako. Za osnovo svoje razlage je vzel en predmet in potem razsvetlil delček svetovne zgodovine, ki se tiče tega predmeta - nekako je prisilil zgodovino, da se zavije oz. ovije okrog tega predmeta in od bralcev ni zahteval, pogosto neprijetnega in dolgočasnega prilagajanja togi kronološki strugi zgodovinske reke.

Radijska oddaja in knjiga sta doživeli ogromen uspeh. Če imate radi zgodovino in vas pot zanese v London, obiščite British Museum in si oglejte teh 100 predmetov, ki so gradili svetovno zgodovino - še vedno so jasno označeni in opremljeni z dodatno razlago. Priporočam. Pa da ne bi mislili, da so to vedno sila dragoceni in slavni premeti. Eden izmed teh predmetov so tudi črepinje krožnikov, ki so jih prebivalci vzhodne obale Afrike v 10. stoletju zavrgli. A Nail MacGregor zna tudi okoli navidez  tako nepomembnih predmetov splesti zelo zanimive zgodbe.

(598 str.)
In Neil MacGregor se je odločil, da bo na podoben način kot svetovno predstavil še nemško zgodovino. Vau, Anglež bo raziskoval zgodovino Nemčije! - to konfuzno stvar, ki je nikoli nisem razumela in zmogla zaobjeti, saj se je vedno znova zgoščevala bolj ali manj le okrog nacizma.
Po vseh urah šolske zgodovine (ki jih zaradi usmerjenega srednješolskega izobraževanja res ni bilo veliko) mi, na primer, nikoli ni bilo jasno, za kaj gre pri Svetem rimskem cesarstvu, ki se je razprostiralo na področju današnje Nemčije in še čez (vse do naših krajev) ter se kljub svoji zapletenosti obdržalo več kot 1000 let. Kakšna je vloga Karla Velikega, enega mojih najljubših zgodovinskih osebnosti v zgodovini Nemčije? Pa Tilmana Riemenschneiderja, srednjeveškega kiparja, ki sem ga pred kratkim odkrila? In eden mojih najljubših slikarjev Caspar David Friedrich - kje je njegovo mesto v nemškem zgodovinskem kolažu? Same fascinantne stvari. Je vse to mogoče zaobjeti v laiku razumljivi in zanimivi celoti v obliki knjige? Ja je, če je pisatelj te knjige Neil MacGregor:)

Za potrebe knjige Germany - Memories of a Nation je pisatelj izbral 30 predmetov, ki so tokrat le izjemoma iz British Museuma. Predmeti so razdeljeni v 6 tematskih sklopov in so zelo raznoliki - od Brandeburških vrat, preko doma narejene plavalne obleke, ki naj bi pobegle iz Vzhodne Nemčije varovala pred mrzlim Baltskim morjem, do Gutenbergove biblije in avtoportreta vase zagledanega velikega umetnika Albrechta Dürerja. Vsak predmet ima svoje poglavje, ki je bogato opremljeno tudi s slikami. V vsakem poglavju je citiran tudi strokovnjak, ki se na dotični predmet še posebno dobro spozna.
Razlika glede na prejšnjo knjigo je v tem, da si predmeti tokrat ne sledijo v strogem kronološkem redu. S tem se je pisatelju uspelo izogniti dolgočasnosti in narazumljivosti.

V tem zapisu je nemogoče opisati vse predmete, ki so predstavljeni v knjigi in s katerimi je res enkratno ter zelo pregledno predstavljenih zadnjih 500 let zgodovine Nemčije, z občasnimi pogledi še dalj v preteklost. Zanimiv mi je bil vsak predmet posebej, nekateri pa seveda še bolj kot drugi.

Zanimiv je prvi sklop predmetov, s katerimi je pisatelj želel pokazati, kako nestalne meje je imela Nemčija v svoji zgodovini. Šele po 2. svetovni vojni so meje Nemčije jasno začrtane, pred tem so se stalno spreminjale.
Današnji Kaliningrad, ki je zdaj mesto v Rusiji, je bil dolga stoletja pomembno nemško mesto, občasno celo prestolnica Prusije. V Königsbergu (nemško ime za Kaliningrad) je vse življenje živel slavni nemški filozof Immanuel Kant. Danes je to mesto brez Nemcev - po vojni so jih prisilno izselili; na nemško zgodovino mesta pa spominjajo samo še - smešno, pokrovi na kanalizacijskih jaških, na katerih še vedno piše Königsberg.
Nemški je bil tudi Strasbourg. V Pragi pa je bila ustanovljena prva nemška univerza; kratko - kulturno zelo napredno obdobje, pa je bila Praga tudi prestolnica Svetega rimskega cesarstva.

Sveto Rimsko cesarstvo je idealen pokazatelj tega, kako zelo je bil nemški narod večino svoje zgodovine razdrobljen in kako omejeni in razčlenjeni sta bili tudi oblast in moč na različnih ozemljih osrednje Evrope. Sveto rimsko cesarstvo je bilo zelo heterogeno sestavljeno - imeli smo področja, ki so jih vodili posvetni knezi, bila so ozemlja, ki so bila pod cerkveno oblastjo in so jih vodili škofje in nadškofje, obstajala so svobodna mesta, ki so si lahko povsem po svoje organizirale vse svoje delovanje. Vsaka od teh malih državic je bila samostojna, lahko je kovala svoj denar in imela svojo vojsko. Nad vsemi lokalnimi voditelji je bil sicer cesar, ki so ga volili (cesarska krona ni bila dedna) in je bil vrhovna avtoriteta, a vendar ni imel toliko moči, kot bi mogoče pričakovali iz njegovega naziva. Kljub izredni raznolikosti in razdrobljenosti je cesarstvo presenetljivo dobro funkcioniralo.

Odličen primer tega, da cesar ni imel absolutne oblasti, je Luther. Ko je Martin Luther izdal svoje teze in povzročil zahodni razkol krščanstva, ga je tudi cesar prepoznal za krivoverca in sovražnika cesarstva. Če bi se to zgodilo v Angliji ali pa v Franciji, bi zagotovo končal na grmadi. V Svetem rimskem cesarstvu se je pa tolerirala tudi neposlušnost cesarju in Luther je dobil zatočišče na gradu Wartburg. Tam je prevedel Novo zavezo ter postavil temelje sodobnemu in enotnemu nemškemu jeziku, ki je postal jezik tako velikima pisateljema kot sta bila Johann Wolfgang Goethe in Thomas Mann.

Odsotnost močne centralne oblasti v Svetem rimskem cesarstvu je mogoče razlog, da se Nemčija danes tako dobro znajde v Evropski zvezi - precej bolje kot Francija in Anglija, ki nimata več kot 1000 letnih izkušenj vodenja skupnosti zelo različnih držav in državic.
za primerjavo:
Hitlerju všečna slika
(Germanisches Museum
Nürnberg)
Ernst Kirchner -
slika razglašena za
entartete Kunst

Knjiga Germany - Memories of a Nation se zelo natančno loti tudi najtemnejšega in najobčutljivejšega obdobja v zgodovini Nemčije - nacizma in 2. svetovne  vojne.

Ob tem je Neil MacGregor izpostavil malo manj znano, a zelo tragično zgodbo umetnikov tiste dobe - tistih, katerih dela so bila razglašena za "entartete Kunst" ali "degenerirano umetnost". Čeprav tem slikarjem in kiparjem praviloma niso stregli po življenju in niso doživljali fizičnega nasilja, so vseeno hudo trpeli, saj so doživljali huda ponižanja in sramotenja, ki so vodila v velike osebne stiske in celo samomore (primer: Ernst Kirchner).

Nacistična oblast je že maja leta 1933, samo nekaj mesecev potem ko je prišla na oblast, začela tudi javno sežigati knjige, ki niso bile v skladu z njihovo ideologijo. Gorele so knjige Bertolta Brechta, Karla Marxa, Alberta Einsteina, pa tudi roman Na zahodu nič novega, Ericha Marie Remarqueja in celo otroške detektivke o Emilu, Ericha Kästnerja. O tem zločinu proti kulturi se premalo sliši. Večinoma se nam zdi, da je ta zločin manj pomemben od ostalih nacističnih zločinov.

Vsakemu svoje
(koncentracijsko taborišče Buchenwald)
Seveda pa tudi pisanja in razglabljanja o dogodkih v nacističnih taboriščih ni nikoli preveč. Za osvetlitev te plati nemške zgodovine je Neil MacGregor izbral zgodbo, ki se vrti okrog koncentracijskega taborišča Buchenwald, natančneje - okrog napisa na vhodnih vratih v taborišče. Tam piše Jedem das Seine ali Vsakemu svoje. Napis je obrnjen tako, da se bere od znotraj. Ni napis nad vhodom, ki bi nagovoril le prihajajoče v taborišče (takšen je bil napis Arbeit macht frei, nad vhodom v taborišče Auschwitz), ta napis nagovarja zapornike, ki so se vsak dan zbirali na prostoru za vhodom. Napis Vsakemu svoje je bil narejen s premišljenim namenom, da bi konstantno in vsakodnevno poniževal tiste, ki so bili v taborišču in so dobili to, kar so si zaslužili. Bil je tudi živo pobarvan, da je bil dobro viden, a tudi samo od znotraj. Pretresljivo.

A vendar je v teh treh besedah tudi nekaj upora proti nacizmu:) Črke napisa so umetniško oblikovane in so značilne za ustvarjanje umetniške skupine Bauhaus.
Skupina Bauhaus je nastala takoj po koncu 1. svetovne vojne v Weimarju in je bila znana po svoji avantgardnosti. Združevala je umetnike in rokodelce različnih zvrsti, ki so imeli skupen cilj ustvariti lepe, na osnovnih oblikah in barvah temelječe predmete, ki bi bili splošno uporabni in funkcionalni. Pomembna člana te skupine sta bila tudi Paul Klee in Vasilij Kandinski. Vaze, stoli, čajniki, ki so jih oblikovali umetniki skupine Bauhaus, še dandanes delujejo izredno moderno in lepo. Za nekakšen simbol Bauhausa velja zibka, ki jo oblikoval Peter Keler in jo še vedno izdelujejo ter prodajajo. Tudi ta zibka je eden izmed predmetov iz knjige Germany - Memories of a Nation.

Zibka Petra Kelerja
(Bauhaus Museum, Weimar)

Nacisti so prezirali umetnost Bauhausa. A igra usode je hotela, da je napis Jedem das Seine izdelal ravno umetnik skupine Bauhaus, ki je bil zapornik v Buchenwaldu. Tako je vsaj simbolično, na eleganten in pretanjen način z umetnostjo, ki je niso marali, ponižal naciste, ob tem pa mogoče nekoliko okrepil voljo in upanje zapornikov, ki so bili dan za dnem prisiljeni gledati ta napis.

Knjiga Neila MacGregorja, Germany - Memories of a Nation, se konča s sklopom predmetov, ki označujejo obdobje povojne Nemčije - od Stunde Null (kakor Nemci imenujejo leto 1945) dalje. Tukaj so se me najbolj dotaknile Trümmerfrauen. Tako so imenovali ženske, ki so z golimi rokami (in brez rokavic) odstranjevale ruševine, ki so ostale po bombandiranju nemških mest s strani zaveznikov v pomladi leta 1945. Moških, ki bi opravljali to težko delo, enostavno ni bilo - ali so padli v vojni ali pa so bili ranjeni in nezmožni takšnega dela. Tudi zaradi teh žensk (ali pa predvsem zaradi teh žensk) se je Nemčija  po vojni tako hitro opomogla in začela svojo pot do današnjega uspeha.

Neil MacGregor je s pričujočo knjigo ponovno dokazal, da je odličen! Germany - Memories of a Nation sem brala počasi in natančno, največ eno poglavje na dan - bila mi je všeč in ničesar nisem želela spregledati.
Knjiga je verjetno všeč tudi nemški kanclerki Angeli Merkel, saj je Neila MacGregorja menda že povabila, da postane direktor Humboldt-Foruma - obsežne zbirke umetnin svetovne zgodovine, ki bo v naslednjih letih dobila svoje mesto v Stadtschloßu v Berlinu.
Ob tem povabilu, ki odraža simpatijo do knjige, bi si lahko mislili, da je Neil MacGregor napisal preveč germanofilsko oz. Nemcem všečno knjigo. Sama se s tem nikakor ne bi strinjala. Knjiga Germany - Memories of a Nation predstavlja nemško zgodovino objektivno in ni prav nič pristranska. Predstavljeni so tako svetli kot temni odlomki zgodovine Nemčije. Vsak predmet, ki ga je pisatelj izbral za svojo knjigo je imel vedno vsaj dve plati in obe sta bili enako dobro predstavljeni.
Bralec pa si lahko na osnovi te knjige sam ustvari svoje lastno mnenje o Nemčiji  nekoč in danes.
Neil MacGregor (1946)
(vir:BBC)

četrtek, 02. april 2015

Johann Wolfgang von Goethe: Trpljenje mladega Wertherja

Goethe je bil genij - mož vsestranskih sposobnosti. Bil je uspešen pisatelj, pesnik, dramatik, mislec, naravoslovec, popotnik, zgodovinar in politik. A genialnost sama po sebi ni bila zagotovilo za njegovo uspešno in zadovoljno življenje. Tudi možnost lagodnega življenja zaradi dobre materialne  preskrbljenosti, ki mu jo je omogočilo rojstvo v bogati družini, ne. Življenje, v katerem so se lahko razcveteli vsi njegovi talenti in se uresničile vse njegove želje, mu je omogočil roman Trpljenje mladega Wertherja.

Die Leiden des jungen Werthers - med ostalimi Goethejevimi deli
(Goethe-Nationalmuseum, Weimar)
Napisal ga je leta 1774, ko je bil star 25 let. Knjiga je v trenutku postala evropska uspešnica. Mladenke so medlele ob imenu Werther (in Goethe) in ljubezni, ki seže preko groba. Razgledani evropski mladeniči so se začeli oblačiti kot Werther. Bilo je toliko samomorov, da je moral Goethe javno nastopiti in povedati, da jih ne odobrava. Napoleon je z Wertherjem odšel na svoj vojaški pohod v Egipt. Mladi Goethe je postal slavna osebnost.
Wertherja je oboževal tudi komaj 18 letni knez Carl August iz Weimarja in Goetheja povabil v svoj svet ministrov. S tem povabilom so bili postavljeni temelji za Goethejevo po lastnih željah potekajoče, brezskrbno in uspehov polno življenje.
Preselil se je v Weimar, ki je bil takrat - lahko bi rekli, kulturna prestolnica Nemčije, če ne celo Evrope in tam živel do svoje smrti, 50 let pozneje. Kot politik je lahko veliko potoval in navezoval stike z najpomembnejšimi ljudmi Evrope. Kadar pa je čutil umetniški navdih in slo po pisanju ali raziskovanju, se je enostavno umaknil iz javnosti in ustvarjal. Njegova genialnost se je lahko v celoti razcvetela.

Trpljenje mladega Wertherja bi bil lahko le eden od številnih sentimentalnih romanov v obliki pisem, ki so jih takrat pisali (in čez nekaj deset let vsi pozabili), pa je mnogo več.
Kar mi je posebno všeč je to, da se je Goethe lotil pisanja na način, po kakršnem nastajajo najboljši romani. Na osnovi osebnih izkušenj, oseb, ki jih je poznal, dogodkov, za katere je slišal, je ustvaril nekaj povsem novega, polnejšega in še boljšega od realnosti. Fikcija kot se šika, od katere ima bralec več kot od realnih doživetij.

V prvem delu romana je Werther Goethe sam. Piše o dogodkih, ki jih je sam doživel. Werther je radoživ, optimističen, velik ljubitelj narave in otrok - točno tak kot je bil Goethe.
Werther na ljubezenske težave reagira tako, kot je to večkrat počel tudi Goethe sam - pobegne na potovanje. 
In če Carl August Goetheja ne bi povabil v Weimar, bi se njegova poklicna kariera prav lahko končala enako klavrno kot se je Wertherjeva.
Werther tako kot Goethe ni prenašal slabe volje. Razglasil jo je celo za greh, saj z njo škodimo sami sebi, še bolj pa drugim, predvsem tistim, ki jih imamo radi. 

Goethe je svoje misli rad položil na Wertherjev jezik. Recimo tole: Kaj v resnici ni vseeno, ali preštevam grah ali lečo? Vse na tem svetu je naravnano v eno samo grdobijo in bedak je človek, ki se zgara za denar ali časti ali kaj takega zavoljo drugih, ne da bi ga samega kaj gnalo, ne iz potreb.
Ali pa: Vsi veleumni šolniki in vzgojitelji soglašajo, da otroci ne vedo, kaj hočejo, a da kakor otroci tudi odrasli tavajo po tem svetu in da prav tako kakor oni ne vedo, od kod prihajajo in kam gre njihova pot, da se prav tako ne ravnajo po pravih smotrih in puste, da tudi njim vladajo piškotki in kolači in brezovka; tega nihče ne verjame rad, meni pa se zdi, da je to kakor na dlani.
Lotte da Wertherju pištolo
(Goethe-Nationalmuseum, Weimar)




Za osnovo drugega dela romana je Goethe uporabil dogodke, za katere je slišal od prijatelja. In v tem delu se, po mojem mnenju, pokaže Goethejevo mojstrstvo v pisanju. Pred bralčevimi očmi se Werther iz radoživega mladeniča počasi spreminja v velikega trpina, ki izgubi vso voljo do življenja. Ta preobrazba je tako verodostojno predstavljena, da sem se v Wertherja zlahka vživela in razumela njegove dileme in strahove. Werther ni več Goethe. Prav tako ni Wilhelm Jerusalem, katerega zgodba je Goetheja tako presunila, da se je odločil uporabiti jo v romanu. Werther postane samostojna, polnokrvna oseba, ki živi svoje lastno življenje. Takšne osebe najdete samo v dobrih knjigah:)

Pri predstavitvi romana seveda ne morem mimo teme, ki je bralce takrat, ko je knjiga prvič izšla, najbolj vznemirila. Samomor - v času nastanka romana skoraj tabu tema. Goetheju je to temo uspelo osvetliti s povsem druge, za takrat povsem neobičajne plati. Samomor je predstavil kot možen izhod iz nerešljivega položaja, ki ga ostali nimamo pravico obsojati. Kaj pa vemo, kakšni so bili resnični razlogi za usodno odločitev in kakšno je bilo trpljenje, ki je nesrečnika potisnilo v takšno dejanje. Kdo smo, da bi imeli pravico soditi? Pomenljivo.

Sicer pa je zgodba romana sila preprosta in splošno znana - tako, da ni nevarnosti spojlerjev. Werther se zaljubi v dekle z imenom Lotte, ki ga očara z vsem svojim bitjem, a je na žalost že obljubljena drugemu, zelo prijetnemu mladeniču Albertu. Ker je Lotte za Wertherja nedosegljiva in ker Werther noče, da bi bil vzrok razprtij med Lotte in Albertom, naredi samomor.

Knjigo priporočam vsem, ki imajo radi dobre, kratke in jedrnate romane. Priporočam jo tudi tistim, ki jih zanima, kaj je pred več kot dvesto leti navduševalo mlade evropske izobražence. Knjigo je bolje brati malo pozneje kot v srednji šoli - potrjeno iz lastnih izkušenj;) 
In konec koncev - dejstvo, ki ga ne kaže prezreti: Slavoj Žižek je v intervjuju za zadnjo izdajo Spiegla zatrdil, da lahko Evropo z njene poti v prepad reši samo vrnitev k njenim razsvetljenskim koreninam. Če Žižku verjamete ali ne - v obeh primerih se splača  prebrati roman enega najmarkantnejših mož, ki ga je rodilo nemško razsvetljenstvo.
Angelika Kauffman: Mladi Goethe
(1787)
(vir:Wikipedia)


P.S. Goethe in slikarka Angelika Kauffman sta bila velika prijatelja - a do zgornjega portreta je bil Goethe zelo kritičen. Napisal je: Es ist immer ein hübscher Bursche, aber keine Spur von mir (v slovenščini nekako takole: Saj je prav fleten fant, a v njem ni kančka mene).
Angelika  Kauffman je tudi ena od nastopajočih v odličnem literarnem prvencu Katie Ward: Girl Reading.