torek, 27. september 2022

Hilary Mantel (1952-2022)

Hilary Mantel je umrla.
Za njo je ostala praznina, ki jo je težko opisati in je ne bo mogoče zapolniti. Veljala je za eno najboljših sodobnih pisateljic. S svojo Trilogijo o Thomasu Cromwellu (Wolf Hall, Bring up the Bodies in The Mirror & the Light - prvo knjigo imamo prevedeno tudi v slovenščino)  je na novo določila standarde zgodovinskim romanom in z enim samim zamahom poslala v obskurnost vse romantične zgodbe in prigode izmišljenih in resničnih zgodovinskih oseb, ki so jih do tedaj pisali ti ali oni.

Hilary Mantel pa ni bila samo pisateljica. Kakor je rekel njen založnik, je gledala stvari, ki jih običajni ljudje ne vidimo, in videla tisto, kar preprosti ljudje ne opazimo. Njena opažanja so bila prodorna in pronicljiva, razmišljanja preudarna in modra - ob tem pa vedno tudi duhovita, saj je imela čudovit smisel za humor. Bila je krasna sogovornica in enkratna predavateljica. Izredno radi so jo vabili na najrazličnejša omizja, kjer so jo pogosto poslušali z odprtimi usti, osuplo, pa čeprav je pripovedovala o povsem običajnih stvareh. Spraševali so jo za mnenje o najrazličnejših stvareh - o literaturi, Tudorjih, britanski monarhiji, politiki, bolezni, duhovih in onostranstvu - in ona je rada odgovarjala, premišljeno in vedno drugače, kot so pričakovali. Tisti, ki so jo srečali, so povedali, da je bila izjemno prijazna in velikodušna oseba. Njena inteligenca se je odsevala v vsakem stavku, ki ga je izgovorila ali napisala. Ljudem, ki so jo nagovarjali, je pisala elektronska pisma, ki so bila prave male literarne umetnine. Mladim pisateljskim kolegom je nesebično pomagala in jih spodbujala, da so lažje vstopili in napredovali v svojem poklicu.
Če si ogledate katerega od posnetkov njenih nastopov - na  YouTube jih je kar nekaj - boste vedeli o čem pišem. Ko Hilary Mantel začne pripovedovati ali pa se samo pogovarja z radovednim novinarjem, je težko prenehati s poslušanjem - tako zanimivo je, pa naj bo to samo nekaj minut jutranjega programa na CBS Morning ali pa uro trajajoče prestižno predavanje na The Huntington.

Hilary Mantel se je rodila v delavski družini na severu Anglije, potomcem irskih katoliških priseljencev. Imela je nesrečno otroštvo - ne toliko zaradi skromnih razmer, v katerih je živela, pač pa predvsem zaradi družinskih razmerij. Njena mati je nekoč v hišo pripeljala svojega ljubimca, ki je tam potem kar ostal, čeprav je v isti hiši še vedno živel tudi njen mož, Hilaryjin oče. Takšno življenje pod skupno streho je trajalo kar nekaj let in je v majhnem kraju, kjer je družina živela, sprožalo najraznovrstnejša zgražanja in opravljenja, ki so še posebej prizadela ravno Hilary, ki je bila takrat še otrok. S časom je - kot pravi Hilary Mantel - očetova podoba začela bledeti, postajal je vse bolj podoben duhu, dokler ni popolnoma izginil iz domače hiše in iz pisateljičinega življenja. 
O svojem otroštvu je napisala zbirko kratkih zgodb z naslovom Lerning to Talk.

Ko je bila stara 16 let, je spoznala svojega bodočega moža. Z njim se je poročila kmalu za tem, ko je končala študij prava, se nekaj let pozneje od njega ločila, a se potem ponovno poročila z njim. Zakonska zveza je potem v drugo zdržala do smrti. 
Moža, geologa po poklicu, je spremljala v Bocvano in Saudsko Arabijo, kjer sta živela kar nekaj let. A tam se ni dobro počutila. Kot je nekoč izjavila, je bil dan, ko sta z možem zapustila Savdsko Arabijo, eden njenih najlepših v vsem življenju.

Ker med bivanjem v neevropskih deželah, ni mogla ali ni smela delati, je začela pisati. V tem času je napisala svoj prvi roman z naslovom A Place of Greater Safety, v katerem se že odraža njeno navdušenje nad zgodovino in začrtuje njena pisateljska kariera. Roman se dogaja v času Francoske  revolucije in opisuje življenje njenih glavnih treh protagonistov: Dantona, Robespierra in Desmoulinsa. Za mnoge je to njena najboljša knjiga, a v 70ih letih prejšnega stoletja literarni svet še ni bil zrel za tako vrsto zgodovinskih romanov, kot jih je pisala Hilary Mantel. Knjiga je tako izšla šele leta 1992, v vmesnem času in za tem pa je Hilary Mantel napisala kar nekaj sodobnih romanov: Every Day Is Mother Day, Vacant Possession, Eight Months in Ghazzah Street in druge. Ti so tisti, s katerimi je začela počasi graditi svoje pisateljsko ime, a v začetku 21. stoletja je bila vendarle še vedno dokaj nepoznana pisateljica, ki nikakor ni mogla konkururati svojim britanskim pisateljskim kolegom, kot so Ian McEwan, Martin Amis ali Salman Rushdie. Pravi uspeh je prišel šele s trilogijo romanov o Thomasu Cromwellu, s katero je - prepričana sem v to - postavila nov mejnik v literarni zgodovini.

Privatno in pisateljsko življenje Hilary Mantel pa je zaznamovalo še eno usodno dogajanje. Tiče se njenega zdravja in je zelo tragično, a brez njega - tako pravi sama - ne bi bila to, kar je. Mogoče niti pisati ne bi začela.
Že ko je bila otrok, jo je lokalni družinski zdravnik klical "Miss Neverwell", saj naj bi bila vedno nekaj bolna ali pa naj bi si samo domišljala, da je bolna. Ko je bila stara 19 let, je dokončno spoznala, da je z njenim telesom nekaj hudo narobe. Imela je namreč hude bolečine, zaradi katerih je bila popolnoma ohromljena - vzroka zanje pa nihče ni uspel najti. Še več, zdravniki so bili prepričani, da je vse samo v njeni glavi in da si bolečine samo domišlja. Zdravili so jo z antidepresivi in ostalimi psihofarmaki, dokler si pri 27ih letih, po prebiranju najraznovrstnejše medicinske literature, ni sama postavila diagnoze. Pravilne diagnoze. Izkazalo se je namreč, da boleha za posebno hudo obliko endometrioze. Sledile so operacije in zdravljenje z zdravili, obdobja, ko je bilo bolečin manj kot običajno, obdobja, ko so se bolečine vrnile. Vse to je imelo na njeno življenje velik vpliv. Zaradi jemanja zdravil je pridobila na teži in izgubila svoje goste lase. Zaradi ene od operacij je postala neplodna.

Je pa začela pisati in to zato, ker je - ambiciozna, kot je bila - kljub bolezni želela pustiti svoj pečat na tem svetu. Napisala je kratke zgodbe in romane, ki so se rojevali ali dokončno oblikovali v njenih možganih, tudi takrat, ko jo je bolelo ali ko je bila pod vplivom analgetikov. Zaradi svojih bolečin je bolje razumela čudaško vedenje Henrika VIII, ki je z odprto rano na nogi trpel podobne bolečine, in to odlično uporabila v svojih romanih o Thomasu Cromwellu. A Henrik VIII se je zaradi bolečin spremenil v zagrenjenega tirana, Hilary Mantel pa je kljub svojim zdravstvenim težavam ostala optimistična in prijazna.

Hilary Mantel je bila velika pisateljica in velik človek. Žalostno je, da ne bo več nobene nove knjige, ki bi jo napisala, da nikoli več ne bo izrekla nobene precizne opazke, ki zadene v dno duše, napisala nobenega mnenja o knjigi katerega od drugih avtorjev, predložila svojega seznama novih knjig, ki jih je vredno prebrati.
Žalostno je tudi zato, ker je smrt prišla čisto prehitro. Še nekaj tednov pred smrtjo je namreč v enem izmed intervjujev navdušeno razlagala o novem romanu, ki ga piše, z veseljem predstavljala svojo knjigo, ki je ravno izšla, in sporočila, da bosta z možem obrnila novo stran v življenju. Odločila sta se namreč, da se bosta izselila iz Velike Britanije. Hilary Mantel se je vedno počutila Evropejko in je bila zaradi Brexita globoko razočarana. Z možem sta že kupila hišo na Irskem in v naslednjih mesecih sta načrtovala tudi selitev. Na Irsko pa ne bi odšla samo zato, da bi dobila evropski potni list, ampak tudi zato, da bi bila bližje koreninam svojih irskih prednikov.
Pa je smrt prekrižala ta njen načrt, kakor je prekrižala še mnoge druge. Tako je to pač z nami ljudmi.
Pa vendar. Ostali so romani in ostale so kratke zgodbe, ki jih je napisala, ostali so eseji in kolumne, ki jih je pisla za različne revije in časopise, ostali so posnetki njenih predavanj in intervjujev. Te lahko beremo in poslušamo ter se ob tem spominjamo čudovite ženske in velike pisateljice.

Hilary Mantel
1952-2022


Za konec pa še nekaj njenih misli:

o bolezni:
"Illnes strips you back to an authentic self, but not one you need to meet."

o priljubljenosti britanske monarhije:
"The popularity of monarchy as an institution is something that baffles me. I don’t want to think that people are naturally slavish, and actually enjoy inequality, though I understand that they prefer change to continuity."

o Borisu Johnsonu:
"I have met him a number of times, in different settings. He is a complex personality, but this much is simple – he should not be in public life. And I am sure he knows it."

o katolištvu:
"I think that nowadays the Catholic Church is not an institution for respectable people. [...] When I was a child I wondered why priests and nuns were not nicer people. I thought that they were amongst the worst people I knew."
"The real cliché, the sense of guilt. You grow up believing that you're wrong and bad. And for me, because I took what I was told really seriously, it bred a very intense habit of introspection and self-examination and a terrible severity with myself. So that nothing was ever good enough. It's like installing a policeman, and one moreover who keeps changing the law."

o tem, kako piše:
"Fiction makes me the servant of a process that has no clear beginning and end or method of measuring achievement. I don’t write in sequence. I may have a dozen versions of a single scene. I might spend a week threading an image through a story, but moving the narrative not an inch. A book grows according to a subtle and deep-laid plan. At the end, I see what the plan was."

o tem, kaj bi svetovala mladim pisateljem:
"Cultivate confidence, even the arrogance is purposeful, have no shame in being bullish about your ideas and your abilities."
"I often say to people who are beginning to write, and experiencing rejection, that patience matters almost as much as raw talent."

o zgodovini in zgodovinskih romanih:
"What my historical novels tell people is that much of what they have been taught is not well-founded, and that the truth (as far as we can get it) is more complex and interesting than the legend, and therefore worth digging out. I want to alert my readers that history is a valuable discipline but not a pure one, and that there are fashions in historical thinking, and that a constant process of re-evaluation is necessary."

o rasizmu:
"To me – but what would I know? – it seems that we are going in the right direction, and most people aren’t as racist or misogynistic as they were  when I was growing up. But once sexual and racial discrimination are ‘baked in’ to a country’s opinions and institutions, it takes generations to scrub them out; language may be made over, but real-world change takes longer."

o položaju žensk:
"I would say, as I did above, that from where I stand, the world seems to be getting better. But I would hardly feel that if I were a young Afghan."

o TERF obtožbah, ki jih je bila deležna JK Rowling:
"I have never met JK Rowling, but I know her to be a woman who has brought much pleasure and done much good. I think the attacks on her were unjustified and shameful. It is barbaric that a tiny minority should take command of public discourse and terrify those who disagree with them."

o misgendering-u:
"I recently found myself ‘misgendered.’ I received a university publication, with news items relating to alumni, where I was referred to as ‘they,’ not ‘she.’ My books were ‘their books.’ I wasn’t singled out – the other alumni were similarly treated."
"I thought, ‘Being a woman means a lot to me. My sense of it has been tested. I have thought deeply about it. I value it, even though it has meant struggle and pain. I do not want my womanhood confiscated in print. It is not right to deprive an individual of identity on a whim, and make him or her into something neuter, plural. I have not given my consent to become a grammatical error.’"
"I almost wrote to protest. But my husband said, ‘It’s a fad. It will pass.’ I think he’s probably right, and the controversy will become a footnote in cultural history."

o tem, ali verjame v posmrtno življenje:
"Yes. I can't imagine how it might work. However, the universe is not limited by what I can imagine."

sobota, 24. september 2022

Agatha Christie: Zmenek s smrtjo

Tukaj v Nemčiji je najokrutnejši očitek, ki ga lahko izrečeš, ta, da nekomu poveš, da bi bil zaradi svojega vedenja in razmišljanja zelo dober paznik ali paznica v koncentracijskem taborišču. S takšno trditvijo običajnega Nemca ali Nemko, ki imata še vedno slabo vest, ker se njuni starši ali stari starši niso odločneje uprli nacistom, globoko prizadeneš in užališ. 
Pazniki v nacističnih zaporih so bili prav gotovo posebna sorta ljudi - večinoma sadisti, ki so uživali v trpinčenju in poniževanju taboriščnikov, opiti od moči, ki so jo imeli nad drugimi. Kdo bi si le želel, da ga primerjajo s takšnimi ljudmi.
A nacistično Nemčijo lahko pustimo ob strani. Sla po moči in sla po okrutnosti sta že od nekdaj med nami, tudi danes; v času Hitlerja sta le nekoliko svobodneje zadihali in bili drznejši, ker so bili tisti, ki bi ju morali nadzorovati, manj odločni.

V romanu Agathe Christie, Zmenek s smrtjo, nastopa gospa Boynton, ki je oseba, ki bi jo bil vesel vsak komandant koncentracijskega taborišča - Amon Göth, na primer, (berite knjigo njegove vnukinje ali pa si oglejte film Schindlerjev seznam), tako polna zla je bila.
In da bo primerjava še slikovitejša naj povem, da je bila gospa Boynton res paznica - ne sicer v nacističnem taborišču; ti so v tistem času šele nastajali in bili skriti pred širšo svetovno javnostjo, pač pa v običajnem ameriškem zaporu z začetka 20. stoletja. Tam se je njena ljubezen do tiranije polno razvila in je ni zapustila tudi potem, ko se je poročila in ustvarila družino. Po poroki so bili člani njene družine zaporniki, ona pa je bila še naprej paznica. In to izredno kruta paznica, ki je psihično maltretirala svojo hčerko, otroke iz moževega prvega zakona in snaho. Kako je to šlo, je v knjigi enkratno opisano!

Družino Boynton iz romana Zmenek s smrtjo od strani opazujeta dva, ki sta strokovno dovolj dobro podkovana, da razumeta, da se v družini dogajajo čudne stvari. To sta mlada zdravnica, ki je ravno diplomirala, in svetovno znan psihiater. Pogovor med njima postane prava mala psihološka analiza o okrutnosti in popolni nadvladi človeka nad drugim človekom.
Kaže, da zapleteno razmerje matere in njenih otrok lahko reši samo umor. In gospa Boynton, seveda, res umre:) Smrti, ki je tako dobrodošla, v literarnem svetu ne najdete prav pogosto.

Ko sem brala o Boyntonovih, je moje misli zaposlovala ena samo želja: "Naj bo, prosim, tako, kot je bilo v Orient-Expresu! Naj zlobna ženska umre, njen morilec pa ostane nekaznovan." Kajti - kot reče mlada zdravnica v knjigi, pogosto smrt lahko reši težavo in celo vodi v polnejše življenje.
Pa tokrat ni bilo tako. Hercule Poirot pride zadevi do dna in razkrinka odgovorne za smrt gospe Boynton.

Pa še to. Roman Zmenek s smrtjo bo vedno blizu mojega srca zaradi dveh stvari.
Prvi je digitalis, oziroma njegovi derivati - zdravilo, ki se v določenih primerih še vedno uporablja za zdravljenje srčnega popuščanja, v času dogajanja romana pa je bilo to edino zdravilo za srce, ki so ga poznali. Značilnost te snovi je ta, da je njeno terapevtsko okno zelo ozko in pri nenatančnem doziranju se kaj hitro spremeni v življenjsko nevaren strup. To dvojnost digitoksina - njegovo zdravilno moč in njegovo strupenost, ki ju loči le nekaj miligramov - je Agatha Christie za razvoj svoje detektivske zgodbe enkratno uporabila in razvila. Super.
Druga stvar, ki me je navdušila, pa je kraj dogajanja. Zmenek s smrtjo namreč nastopi v starodavnem, v rdečo skalo vklesanem mestu Petra v današnji Jordaniji. Prizorišče je čudovito in dostop do njega je bil v tridesetih letih prejšnjega stoletja še veliko bolj spektakularen in pustolovski, kot je danes. Tam se je dalo celo prenočiti. Petra pa je - predvidevam, danes še vedno enako lepa, kot je bila takrat in kakor je opisana v romanu.

Detektivska zgodba je napeta in zanimiva, njena zgradba odlično zasnovana. Mnoge od oseb so čudovito orisane - poleg gospe Boynton prav gotovo še zdravnica Sarah King - odločna mlada ženska, ki se nahaja na pomembni življenjski prelomnici in se ji že svita, kaj v življenju je pomembno in kaj ne. Preberite spodnji odlomek iz romana.

Zmenek s smrtjo je do sedaj moj najljubši roman Agathe Christie.

★★★★★


Odlomek iz romana.
Pogovarjata se gospodična Pierce in gospodična Sarah King.
Prva začne:
"...Kako bistre so tiste ženske, ki so stopile v javno življenje in hkrati zadržale svojega. Vedno sem vesela, ko ženska kaj doseže!"
"Zakaj?" je popadljivo zahtevala odgovor Sarah.
Gospodična Pierce je zazevala in malce zajecljala.
"Oh, zato - mislim - samo zato - no - tako lepo je, da so ženske sposobne storiti stvari!"
"Ne strinjam se," je odvrnila Sarah. "Lepo je, ko je katero koli človeško bitje sposobno doseči nekaj vrednega! Niti najmanj ni pomembno, ali je to moški ali ženska. Le zakaj bi bilo?"
"No, seveda -" je rekla gospodična Pierce. "Da, priznam, seveda, če pogledamo s tega vidika-"
Toda videti je bila žalostna. Sarah je nežneje rekla: "Se opravičujem, toda res sovražim to razlikovanje med spoloma. 'Moderno dekle ima popolnoma posloven odnos do življenja.' Kar niti najmanj ne drži. Nekatera dekleta so poslovna in nekatera ne. Nekateri moški so čustveni in zmedeni, spet drugi so premišljeni in logični. Obstajajo samo različni načini razmišljanja. Spol je pomemben samo takrat, ko je neposredno vpletena spolnost." 

nedelja, 18. september 2022

Georg Büchner: Vojček

Še en nadarjen umetnik, ki je prezgodaj umrl. Kaj vse bi še dosegel, kaj vse bi še napisal, če ne bi pri 23ih letih umrl zaradi tifusa. Georg Büchner.

Zaradi njegove zgodnje smrti je drama Vojček ostala fragment. Njena interpretacija je že tako ali tako težka, ker pa je ostala nedokončana, je še težavnejša. A vsaka stvar je za kaj dobra. To, da nimamo jasnih navodil, kako naj si jo razlagamo, je mogoče eden od razlogov, da je drama še dandanes, skoraj dvesto let po nastanku, zelo aktualna in jo še vedno izvajajo na različnih gledaliških odrih. V ljubljanski Drami je bila zadnja premiera 15.maja 2002.
Tudi v gimnazijah jo še berejo in tako takšno delo potem pride še v moje roke.


Zgodba je preprosta. Vojček z nožem zabode prijateljico, ki ga vara, in jo ubije.
To je vse. Drama se konča, mi pa lahko začnemo z razmišljanjem.

Zakaj je to storil?
Najpreprostejša razlaga je, iz ljubosumja. Ni prvi in ne zadnji, ki je moril zaradi tega čustva, in vsi, ki ga opazujemo, si lahko ob tem brezbrižno umijemo roke in gremo dalje. Nas se to ne tiče. Takšen je bil pač Vojček s svojim razvnetim značajem in razžaljenim ponosom.

Če se pri drami zadržimo malo dalje, lahko dodamo: moril je, ker je bil psihično bolan. Res je. Kot je razvidno iz besedila, je bil Vojček depresiven in včasih je slišal tudi glasove, ki so mu govorili naj zabada, zabada nož med oči. A bralci ob tem razlogu za umor spet lahko ostanemo dokaj mirni, saj se nas to še vedno prav nič ne tiče. Lahko pa se čutijo krivi zdravniki - na te lahko pokažimo s prstom in še prav imamo. Zdravnik, ki nastopa v drami, res nosi velik del krivde za Vojčkovo dejanje. Vedel je, da je Vojček bolan, pa mu ni pomagal. Še več, nanj je gledal kot na objekt raziskovanja in na njem celo izvajal neke vrste poizkuse. Ugotavljal je, kakšen vpliv ima na diagnozo, ki jo je postavil - aberratio mentalis partialis - prehrana, ki je sestavljena izključno iz graha. Ja, za potrebe poskusa je moral Vojček jesti samo grah.

A kopljimo še globje po razlogih, ki so Vojčka spremenili v morilca. Zdaj nam bo počasi neprijetno. Vojček je namreč reven in da preživi svojo družino, mora opravljati tri(!) službe; preprost vojak je, postrešček pri oficirju in še poskusni zajček pri medicinskem eksperimentu. Družba, v kateri oče z denarjem, ki ga zasluži z eno službo za polni delovni čas, ne more preživljati svoje partnerice in otroka, je bolna družba - člani te družbe pa se lahko zamislijo nad tem, kako so sami prispevali k temu, da taka družba ne samo obstaja, ampak celo cveti in se vse bolj bohoti.

Pa še nismo pri koncu. Finančna stiska ni bila tisto glavno, kar je Vojčka pahnilo med najhujše kriminalce. Krivi so bili ljudje, ki so ga obkrožali. Ti so ga poniževali in mu jemali pogum - ter se v svoji sebičnosti in občutku večvrednosti tega niti zavedali niso. Eni so se posmehovali njegovim psihičnim, drugi fizičnim slabostim, tretji pa njegovi nemoralnosti. Vojček je bil namreč tudi oče nezakonskega otroka. 
Mirno, pasivno in ponižno bitje kot je bil Vojček, je potem postopalo na najbolj tragičen način - z ubojem človeka, ob katerem se je počutilo še najbolj človeško.

Tako nekako to gre v dramskem fragmentu Vojček, Georga Büchnerja.😢

Georg Büchner
(1813-1837)

sobota, 10. september 2022

Agatha Christie: Sloni si zapomnijo

Menda si sloni res zapomnijo. 
Če jih kdo muči, jim zabada iglo v rilec ali kaj podobnega, se potem, ko mučitelj že vse pozabi, spomnijo in maščujejo - na svoj poseben način, da mučitelja poškropijo z vodo, na primer. Tako gre menda neka indijska zgodba, ki jo je Mrs Oliver nekoč pripovedovala otrokom.
Zdaj pa mora ta ista gospa Oliver zasliševati "človeške slone" in upati, da si tudi ti tako dobro zapomnijo kot pravi sloni. S Herculom Poirotom namreč raziskujeta primer, ki se je dogodil pred več kot desetimi leti in velja kot razrešen ter tako lično pospravljen v enem izmed policijskih predalov nekje v Angliji.


Ariadne Oliver do sedaj nisem poznala, čeprav naj bi nastopala v kar nekaj knjigah Agathe Christie. Izredno zabavna gospa je! Prav gotove je vsaj malo alter ega pisateljice same, saj tudi ona piše kriminalne zgodbe in je zaradi njih precej znana in slavna.
Na začetku romana se Mrs Oliver udeleži literarne večerje za pisateljice in to, kako večer poteka, kaj si gospa Oliver misli o svojih oboževalkah, kako se z njimi pogovarja, so vsekakor stvari, ki jih je Agatha Christie črpala iz lastnih izkušenj. Zelo fajn in zelo zabavno. Ne moreš, da se ne bi smejal. Gospa Oliver je pronicljiva in inteligentna ženska.

Na tej večerji - potem, ko postrežejo kavo in povabljenci niso več vezani na družabnika, ki sedita na njegovi desni in levi strani - no, pri Ariadne Oliver sta bila to dva dokaj prijetna moška - k njej pristopi ne tako zelo prijetna ženska in se predstavi kot morebitna bodoča tašča ene od njenih krščenk. Potem pa vpraša nekaj, česar gospa Oliver kljub svoji bistrosti in dolgoletnim izkušnjam, nikakor ne pričakuje. Gospa Burton-Cox se namreč pozanima glede svoje bodoče snahe in vpraša tole: "Je njena mati ubila njenega očeta, ali je njen oče ubil njeno mater?"
Gospe Oliver ob tem vprašanju najprej poide sapa, nato pa se le začenja spominjati, da je pred leti resnično brala o skupnem samomoru moža in žene - dogodku, ki je takrat vse zelo presenetil.

In smo tam. Dvom, da samomor ni bil samomor, je zasejan in Hercule Poirot se lahko izkaže.
In seveda se več kot izkaže. Primer reši in ob tem razloži vse nenavadnosti in nelogičnosti, ki tekom pripovedi prilezejo ne dan. Nekatere so pomembne, druge niti ne, tretje so popolnoma zgrešene. Prav vsega si pa sloni tudi ne zapomnijo;) Za tiste človeške pa je značilno tudi to, da luknje v svojem spominu radi zapolnijo s čenčami in lastnimi predvidevanji, ki so pogosto povsem napačni. A kakor pravi Hercule Poirot, so tudi ti za preiskovalni postopek enako pomembni kot resnična dejstva.

Priporočam. Tudi zato, da vidite, kako starinsko je še vse bilo v Veliki Britaniji v času dogajanja romana, pa čeprav smo že v zadnji tretjini 20. stoletja. Služabniki, tajnice, kozarčki šerija in beležke z naslovi. Neveste pa so na ohceti že nosile bele hlačne kostime, ki so bili potiskani z zelenimi deteljicami, ženini pa bel prešit saten z naborki iz valencialnih čipk okrog vratu:) Smešna sedemdeseta leta.

★★★★☆

sobota, 3. september 2022

Agatha Christie: Umor v Mezopotamiji

Hercule Poirot je precej nesimpatičen literarni junak. Po zunanjem izgledu, vsekakor. Če ga primerjamo z visokim, vitkim in čednim Sherlockom Holmesem, je s svojo čokato postavo, jajčasto glavo in zavihanimi brki, kakor tudi čudnim govorjenjem, dokaj borna pojava. Poleg tega pa je še seksist. Poslušajte, kaj si je v romanu Umor v Mezopotamiji drznil svetovati mladeniču, ki je bil v družbi lepe in spogledljive ženske vedno povsem zmeden in nesiguren:
"Mon ami, to naj vam bo v pouk. Moški ste. Torej se tudi obnašajte kot moški! Klečeplazenje je proti moški naravi. Ženske in narava se odzivajo skoraj povsem enako! Zapomnite si, da je bolje vzeti največji krožnik, ki je pri roki, in ga vreči ženski v glavo, kakor pa se zvijati kot črv, kadarkoli vas pogleda!"

Kakor se sicer s to izjavo nikakor ne moremo strinjati, pa je tudi ne bomo vzeli preveč resno. Nočemo namreč, da se zato, ker smo tako občutljivi in prehitro užaljeni, s Herculom Poirotom zgodi nekaj takega, kot se trenutno dogaja z ubogim Vinetoujem, ki ga umikajo tako s knjižnih kot tudi filmskih trgov. Mi bi pač romane Agathe Christie še vedno radi brali, četudi niso čisto v duhu današnjega časa. Pri tako sposobnem detektivu smo prizanesljivi in zlahka zatisnemo oko pred kakšno od njegovih slabosti, ki v današnjih tako zelo korektnih časih še posebno zoprno sili na dan. 
Upam, da imam prav, in da mi v naslednjih letih kriminalk Agathe Christie ne bo treba skrivati po odročnih kotih hiše, ko jih bodo iskali, da bi jih zažgali.


Hercule Poirot je namreč vendarle simpatičen literarni junak. Ostali nastopajoči v romanih Agathe Christie to prej ali slej ugotovijo in Poirota vzljubijo. V romanu Umor v Mezopotamiji se to zgodi medicinski sestri Amy Leatheran, ki s svojim medicinskim in negovalnim pogledom na svet dodobra popestri pripoved. Sestra Leatheran je tista oseba, ki smo ji lahko kakor hvaležni, da pričajočo knjigo sploh imamo, saj je ona tista, ki piše poročilo o dogodkih, ki so se pripetili v Mezopotamiji. No, ne ravno v Mezopotamiji, pač pa na kraju, kjer se je nekoč razprostirala Mezopotamija. Umor se namreč zgodi med ameriško arheološko odpravo, ki izkopava ostanke starodavnih mezopotamskih kultur ob reki Tigris. Umorijo pa ženo vodje arheološke odprave.
Gospa Luise Leidner, je za detektivski roman skoraj preveč zapletena osebnost. Tako dobro označenih in kompleksnih oseb v žanrskem pisanju namreč ne srečamo prav pogosto - dokaz, da je Agatha Christie mojstrica ne samo kakovostnega detektivskega pisanja, ampak še česa več.

Torej, imamo arheološko odpravo, v kateri se nekateri člani medsebojno dobro poznajo, saj so sodelovali že pri prejšnjih odpravah, ki jih je vodil dr. Leidner, nekaj je novih, mladih arheoloških moči, dve sta pa ženi, ki na izkopavanju spremljata svoja moža - nekaj takega, kot je bila kdaj pa kdaj tudi Agatha Christie, ko je na podobnih ekspedicijah spremljala svojega moža, ki je bil arheolog.

Med člani odprave se čuti napetost. Sproščenosti, ki je vladala prejšnja leta, ni več. Vse kaže, da je vzrok za to Luise Leidner, ki se je šele pred kratkim poročila z dr.Leidnom. Novopečena žena glavnega šefa odprave namreč v takšni zaprti skupnosti lahko zelo hitro postane sila kočljiva zadeva, ki sproža najraznovrstnejša nelagodja, še posebno, če je spogledljiva in vajena, da jo vsi občudujejo. 
Kako bo na prisotnost nove ženske reagirala arheološka sodelavka, ki na skrivem občuduje svojega šefa? Ali pa mladi kolegi arheologi, ki cenijo svojega šefa ter so mu vdani, in ne želijo kritizirati ali kako drugače slabo govoriti o njegovi ženi, ki se sicer neusmiljeno igra z njihovimi čustvi? Zelo zanimivo. Te in podobne dileme so idealen vir najrazličnejših dvomov in predvidevanj, med katerimi pisateljica svoje bralce vodi izredno spretno in zelo premišljeno.

Roman je bil napisan leta 1936. To je bilo tri leta po vzponu Hitlerja in nacistov na oblast - dejstva, ki je skrbelo in zaposlovalo misli številnih Evropejcem, tudi Agathe Christie. Tako ni čudno, da v romanu vedno znova najdemo namigovanja na Nemce. Eden izmed arheologov je Nemec, prvi mož umorjene ženske je bil nemški špijon in konec koncev - tudi priimek Leidner zveni zelo nemško.
Naj povem, da so v tem odstavku namigi za rešitev kriminalnega primera.

Agatha Christie je znala dobro oceniti odnose med ljudmi in pravilno predvidevati, kako bi kdo od njih v določeni situaciji postopal. Na to kaže še en čudovit primer iz romana Umor v Mezopotamiji. Zelo je podoben pripetljaju iz pisateljičinega osebnega življenja. Nič posebnega ni, ampak je zanimiv. Agatha Christie je bila namreč podobno kot Luise Leidner žena vodje arheološke odprave in je, kot že rečeno, svojega moža tako kot Luise spremljala na izkopavanjih. Tam sicer ni bila umorjena;), a po njeni smrti čez mnogo let se je - točno tako, kot je v romanu kazalo, da se bo zgodilo dr. Leidnerju - tudi njen mož arheolog Max Mallovan zelo hitro ponovno poročil in sicer s svojo sodelavko in pomočnico. Agatha Christie takrat, ko je pisala roman Umor v Mezopotamiji, seveda ni vedela, da se bo nekoč to res zgodilo, a potem, ko sem knjigo prebrala, prav lahko predvidevam, da se ji je nekaj takega zdelo ne samo mogoče, ampak celo zelo verjetno.

Romani Agathe Christie so strašno zabavni in so mi vedno bolj všeč.

★★★★☆