sobota, 31. december 2016

Moje knjige leta 2016

Letos jih je bilo nekaj manj kot običajno
Nekatere so čisto kratke, druge pa dolge blizu tisoč strani.
Nekatere so višek umetnosti, druge bi rada izbrisala iz spomina.
Obudila sem Jančarja, Tolstoja in Manna. Se zbližala z Jane Austen in Charlotte Brontë. Okusila Cankarja.
Bila vesela, da je Mazziniju uspela takšna umetnina. In da je bil zanjo primerno nagrajen.
Spoznala strastno umetnico Charlotte Salomon.
Se zamislila nad težo in odgovornostjo starševstva.
In še in še.

V knjigah se najde vse!


Knjige leta 2016 so:


Še v branju:)
Še v poslušanju:
  • Stephen King: Basar der bösen Träume

Knjigi, ki sem ju le prelistala:
  • Umberto Eco: Kratka zgodovina grdega (sled o knjigi lahko najdeta v prispevku Umberta Eca ni več
  • Buselmeier, Michael: Literarische Führungen durch Heidelberg: Eine Stadtgeschichte im Gehen (sled o knjigi najdete v prispevku  Heidelberg - mesto literature)
SREČNO 2017!

Naj ob tej priložnosti še posebno prisrčno voščim vsem tistim, ki ste mi poslali voščilnice
ali pa mi
 v zadnjem letu podarili različne knjige.

Zvezde NGC 2264,
bolj znane kot Christmas Tree Cluster
(vir:NASA)

Podarjene knjige so šle (ali pa še bodo šle) z mano v Nemčijo. Z veseljem jih bom prebrala.

Nekatere od njih so:

  • Antony Doerr: Ta nevidna svetloba
  • Haruki Murakami: Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja
  • Paul Kalanithi: When Breath Becomes Air; Boštjan Videmšek: Na begu; Philip Roth: Očetovina
  • Thomas Bernhard: Mraz; Umberto Eco: Nulta številka

sreda, 21. december 2016

Božične zgodbe z vsega sveta


Ne vem, ali je to naključje, ali pa le ena izmed značilnosti adventnega časa v Nemčiji. Pravzaprav bi lahko šlo tudi za dobrodošlico, zahvalo ali drobno dejanje pozornosti.
Od neznanih ljudi dobivamo majhna darila. Pojavijo se na pragu, pred vrati.
Najprej v službi. Pred vrati svoje sobe sem dve jutri zapored dobila vsak dan po eno rdečo vrtnico iz papirja. Od zadovoljnega bolnika? Upam.
Pred vrati v stanovanje smo našli pecivo, božične voščilnice, čokoladne bonbone; pred časom pa tudi knjigo. In o tej knjigi bi rada napisala nekaj besed.

Naslovnica lahko zavede. Slika na platnicah je tako kičasto posladkana, da me je skoraj odvrnila od tega, da bi knjigo sploh odprla. Tudi naslov - Weihnachts Geschicten aus aller Welt (Božične zgodbe z vsega sveta), ni obetal nečesa izvirnega in v poplavi podobnih zgodb in knjig zanimivega. Pa bi bila velika škoda, če knjige ne bi vzela v roke in začela brati.

V knjigi so zbrane božične zgodbe z različnih koncev sveta. Nekaj jih je z nemško govorečega področja, druge so od ljubih sosedov (Von lieben Nachbaren) - Češke, Danske in Italije, tretje so izpod polarne zvezde (Im Licht des Polarsterns) - iz Rusije, Švedske in Finske, pri četrtih se pogleduje na zahod (Der Blick nach Westen) - Francija in Velika Britanija, zadnje so z onstran oceana (Jenseits des Ozeans) - iz Združenih držav Amerike in Anglije.

V knjigi se seveda najdejo zgodbe, ki v takšni zbirki ne smejo manjkati; npr. božična pravljica Hansa Christiana Andersena, Poslednje sanje starega hrasta. Ali pa - kot se za nemško knjigo spodobi, izvleček iz romana Buddenbrookovi Thomasa Manna, ki opisuje praznovanje božiča v tej lübeški meščanski družini z začetka 20. stoletja.

A vse to, kar sem napisala do sedaj, še ni bilo dovolj, da bi me navdušilo do te mere, da bi začela z branjem. Tisto, kar me je resnično pritegnilo, so bila imena ostalih avtorjev teh kratkih zgodb. Božične zgodbe za pričujočo knjigo so namreč v veliki meri prispevala sama znana pisateljska peresa - pisatelji, katerih knjige rada prebiram - ali pa sem jih nekoč v preteklosti rada brala. Kot piko na i, je pa eno od božičnih zgodb napisal še eden najbolj karizmatičnih igralcev vseh časov.

In mogoče lahko začnem prav z njim. Richard Burton je bil znan po različnih izredno uspešno odigranih gledaliških in filmskih vlogah. Bil je zelo talentiran igralec in v šestdesetih ter sedemdesetih letih prejšnjega stoletja velik zvezdnik. Duhove je buril tudi s svojim privatnim življenjem - pa naj bosta to dva zakona z Elizabeth Taylor ali pa njegov obisk Brionov v času Jugoslavije. Za jugonostalgike: Josip Broz - Tito je bil velik občudovalec Richarda Burtona (in Elizabeth Taylor) in leta 1972 se mu je izpolnila velika želja - Richard Burton je zaigral v jugoslovanskem partizanskem filmu Sutjeska in tam upodobil Tita. Vloga je bila majhna, a izredno pomenljiva. Blišč Hollywooda se je dotaknil tudi socialistične Jugoslavije.

A Richard Burton ni že od nekdaj živel v luksuzu, kakršen je bil zanj pripravljen tudi na Brionih (kakor tudi Tito ni); njegovo otroštvo v Wellsu je bilo izredno revno. O tem pripoveduje njegova Božična zgodba. Ker je že zelo zgodaj izgubil mamo, oče pa je bil hud alkoholik, je zanj skrbela sestra. Eden izmed božičev iz tistega časa, ko je živel skupaj s sestrino družino, je opisan v tej zgodbi. Bil je to poseben božič. Dogajalo se je nekaj skrivnostnega, nekaj, kar so odrasli pred otrokom - Richardom, ves dan vztrajno skrivali. Na koncu se je skrivnost razjasnila in pri otroku pustila mešane občutke, vsekakor precej drugačne kot pri odraslih. Veselje, pomešano z dokajšnjo mero razočaranja. Igralcu - priložnostnemu pisatelju, je zgodba dobro uspela:-)

Richard Burton v filmu Sutjeska
Tudi v božični zgodbi, ki jo je prispeval William Faulkner, Das wäre fine (Bilo bi fajn), otrok, prvo-osebni pripovedovalec, ne ve povsem jasno, kaj točno se dogaja na dan pred božičem. A on je v dogajanju - v nasprotju z malim Richardom, aktivno udeležen. Zaradi njegovega (nenamernega) dejanja se zgodi nekaj zelo tragičnega. Otrok je seveda nedolžen. Ali pa tudi ne. Njegova obsedenost z denarjem in zaslužkom me je med branjem navdajala z velikim nelagodjem.

William Faulkner je pisal precej zahtevne romane. Pri njihovem branju se od bralcev pričakuje veliko pozornosti, napora in potrpežljivosti. Nikakor jih ni mogoče brati samo za razvedrilo. A če je bralec pripravljen na nekaj takšnega, je bogato nagrajen - z globokimi zgodbami in pretanjenimi analizami človeških občutij in razmišljanj, predstavljenih s prav posebnim stilom pisanja. Poskusite kdaj s Svetlobo v avgustu (roman je izšel v zbirki Sto romanov) ali pa mogoče s še boljšima romanoma Krik in bes ali Absalom, Absalom
V stilu njegovih romanov je tudi kratka zgodba iz knjige Božične zgodbe z vsega sveta. Prav gotovo je literarno najkakovostnejša od vseh tam zbranih. V njej ne boste našli prav nobenega božičnega klišeja, božično simboliko pa že. Velik del zgodbe je govora o božičnem darilu za starega očeta. Ker je že zelo star, običajno ne dobiva božičnih daril. A na ta posebni božič ga bo dobil tudi on...

Tudi zgodba Vladimirja Nabokova - avtorja znanega in za mnoge še vedno šokantnega romana Lolita, se dogaja na sveti večer. Zgodba je ena tistih, ki se začnejo izredno žalostno, ostanejo na koncu še vedno tragične, a vendar se ob zaključnih stavkih pripovedi pokaže tudi možnost upanja, ki nadaljnje življenje dela znosno. Zgodba se dogaja na ruskem podeželju, kjer ob božiču vsepovsod vlada globoka zima. Opisi zimske narave so krasni. Glavni junak je bogat posestnik, ki je ravno pokopal svojega sina.

Selma Lagerlöf - avtorica priznanega romana Gösta Berling, ki ga imamo tudi v slovenščini, tudi tega izdanega v zbirki Sto romanov, pripoveduje o stari mami in vnukinji, ki na sveti večer, namesto da bi odšli v cerkev, ostaneta doma - ena, ker je prestara, druga, ker je premlada, in si krajšata ure z zgodbo, ki ima značilno božično sporočilo: Nicht auf Lichter und Lampen kommt es an, und es liegt nicht an Mond und Sonne, sondern was nottut, ist, dass wir Augen haben, die Herrlichkeit Gottes zu sehen. Kar naj bi na kratko pomenilo, da ne potrebujemo veliko, le svoje oči, da vidimo Božje veličastvo.

Italijo s svojo zgodbo zastopa Italo Calvino. Pred leti sem brala njegov roman Če neke zimske noči popotnik, ki se mi je vtisnil v spomin predvsem s svojo nenavadno zgradbo. Zgodba Die Kinder des Weihnachtsmannes (Božičkovi otroci) pripoveduje o božiču kakršnega ne maramo, a vendar obenem vsi po vrsti prispevamo k temu, da ostaja takšen, kakršen je - potrošniško obarvan. Umetno razsvetljenemu mestu, polnemu božičnega vrveža, pisatelj na koncu zgodbe kot velikansko nasprotje - večje skoraj ne bi moglo biti! postavi naravo - gozd, kjer sta le belina snega in črnina sence, ki skrivata ena snežno belega zajca, druga pa temnega volka. Oba prežita drug na drugega. Veličastno.

Nekatere od zgodb iz knjige se dogajajo v preteklosti, druge v sedanjosti. Meni neznana nemška pisateljica Gaby Hauptman, je napisala zelo sodobno božično zgodbo. Pripoveduje o najstnici, ki svoj upor izrazi ravno na božični večer, ker ve, da bo s tem najbolj prizadela svoje starše. Naslov zgodbe je Aufbruch, ali Odhod.

V sedanjem času se dogaja tudi zgodba Zu Weihnachten tickt eine Uhr (Za božič tiktaka ura), pisateljice Patricie Highsmitt. To pisateljico tudi slovenski bralci dobro poznamo in sicer po njenih odličnih psiholoških kriminalnih romanih o gospodu Ripleyu. Njena božična zgodba mi je bila verjetno od vseh zgodb zbranih v knjigi najbolj všeč.
Pripoveduje o mladem, materialno zelo dobro preskrbljenem zakonskem paru, ki je ravno v božičnem času postavljen pred veliko preizkušnjo. Bo njun odnos zdržal? Se bo zakon ohranil? Razlog za hudo trenje med mladima, srečnima zakoncema, je presenetljiv - reven otrok, ki na ulici prosjači za denar.
"Haben Sie 'nen Franc für mich, Madame?" So fing es an.
("Imate kakše frank zame, Madame?" Tako se je začelo)

To so zgodbe, ki sem jih prebrala v letošnjem adventnem času. V knjigi jih je ostalo še nekaj in te bodo počakale na naslednje leto. Ne morem si namreč predstavljati, da bi takšne vrste zgodb brala v kakšnem drugem času kot le pred božičem. Kako pišejo Langston Hughes, O. Henry, Åke Edwardson, Frans Emil Sillanpää, Božena Benešová, Susanna Tamaro in drugi, mi bo tako zaenkrat ostalo še skrivnost.

Vesela sem, da je nekdo pustil knjigo na našem pragu. Bil je to majhen čudež, ki je prišel povsem nepričakovano in mi pripravil veliko veselje.
Adventni čas je ob prebiranju božičnih zgodb minil lepše kot bi sicer. Zgodbe so poskrbele za prave občutke in misli. Kar se me je pa ob branju najbolj dotaknilo, je bila ugotovitev, kako zelo podobni smo si ljudje povsod po svetu, danes in v preteklosti. In ta podobnost se mogoče najbolje pokaže ravno v adventno-božičnem času.

Čudeži se dogajajo vsak dan. Samo videti jih je treba.


Weihnachts Geschichten aus aller Welt
Herausgegeben von Johannes Thiele,
2006 Verlagsgruppe Weltbild GmbH,
320 strani
ISBN 978-3-89895-503-2

nedelja, 4. december 2016

Thomas Mann: Čarobna gora - do Valpurgine noči in dneva za tem

Čas je čudna reč.
Ljudje nimamo čutila zanj. Zaradi tega ga lahko merimo le s prostorskimi merskimi enotami - z gibanjem kazalca na uri. Z izbiro takšnega načina merjenja predpostavljamo, da čas teče enakomerno. Toda ali je res tako?

Naša zavest pravi, da ne. Vsi namreč vemo, da ob enoličnem življenju ure le počasi minevajo; če pa doživljamo nekaj novega in zanimivega, čas mineva hitro.
A pri takšni označbi poteka časa moramo biti kljub vsemu previdni. Če na svoje življenje in na čas, ki smo ga že preživeli, pogledamo bolj na široko, se pokaže še druga njegova lastnost. Ko obujamo spomine, se ponavadi najbolje spominjamo dogodkov, ki so bili nekaj posebnega; potovanja ali zanimivega srečanja, na primer. Ti dogodki predstavljajo pomemben del našega spomina, pa čeprav so trajali le nekaj dni, mogoče tudi samo nekaj ur. Leta, v katerih se pa ni dogajalo nič omembe vrednega - leta enoličnega in v rutino zakopanega poklicnega dela, na primer, v našem spominu zapolnjujejo le majhen prostor, pa čeprav predstavljajo obsežno obdobje našega življenja. Takole piše v romanu Thomasa Manna, Čarobna gora:
...ob nepretrgani enakomernosti se velike časovne razsežnosti tako skrčijo, da je srce prestrašeno na smrt; če je en dan kakor vsi, potem so vsi kakor en dan; in pri popolni enoličnosti bi doživljali najdaljše življenje kot čisto kratko in bi potekalo, ne da bi se zavedali.... Saj vemo, da je vrivanje spremenjenih in novih navad edino sredstvo, da si obdržimo življenje, da si poživimo čut za čas, da si zamoremo pomladiti, okrepiti, spočasniti svoje doživljanje časa in si s tem obnavljati življenjski čut sploh.
Zaradi tega so v življenju potrebne spremembe. Dolgoročno gledano takrat čas teče počasi, saj nam vsaka minuta prinese ogromno novega. Ko pa se začnemo vživljati v novi način življenja, čas pohiti. Dnevi spet postajajo lažji in hitreje sledijo drug drugemu. Saj veste, kako je na počitnicah. Prvi dnevi minevajo počasi, zadnji teden pa mine skoraj tako hitro, kot bi bil le en dan.

Takšno neenakomerno odtekanje časa trenutno prav dobro opažam tudi sama, značilen pa je bil tudi za Hansovo bivanje v Davosu. Prvi tedni življenja v sanatoriju so bili polni novosti in so tako zaradi svoje drugačnosti zasedli velik del knjige, vsak naslednji pa vse manj, ker je bil pač vse bolj običajen.
To se kaže tudi pri mojem pisanju o romanu Čarobna gora. V prvem prispevku sem pisala o dogodkih v času nekaj tednov. Zdaj bom pisala o obdobju nekaj mesecev - sedmih, če sem natančna. V zadnjem prispevku o Mannovi Čarobni gori bom pa po vsej verjetnosti pisala o času, ki ga zaznamujejo leta - sedem jih je.


Po prvih sedmih tednih bivanja na Berghofu je bil Hans Castorp že povsem vživet v dnevno rutino sanatorija. Dnevi so sledili drug drugemu s pospešeno hitrostjo. Pridno je sledil izmenjujočemu se redu ležanja, hranjenja in sprehajanja. Življenje v naslednjih tednih in mesecih bi lahko postalo dolgočasno in enolično. Pa ni bilo tako. Izkazalo se je, da bo to eno najintenzivnejših obdobij njegovega bivanja v sanatoriju.

Prvih sedem mesecev Hansa Castorpa na Čarobni gori, ki jih opisujem v tem prispevku, je bilo prežeto s Clavdio Chauchat, žensko, v katero se je noro zaljubil. To je bilo tisto, kar je času, pretečenemu v teh mesecih, poleg običajnih časovnih mejnikov kot so božič, novo leto in pust, pustilo pečat posebnosti.

Začne se že prvi dan pri prvem zajtrku, ko nekdo malomarno zaloputne vrata v jedilnico. Lepo vzgojenemu Hansu se je to zdelo višek nemarnosti. Močno ga je razjezilo, a povzročitelja hrupa ni uspel ugotoviti. Loputanje z vrati se je ponovilo tudi pri drugem zajtrku (in potem pri vsakem naslednjem obedu), a tudi v drugo Hans ni ugotovil, kdo je tako malomaren, da ne pridrži vrat in jih pusti, da se same zaprejo z velikim hrupom. Šele pri kosilu je ugotovil, da je ta nemarnica Madame Chauchat - kakor mu povedo pozneje - Rusinja, z visokimi ličnicami in ozkimi sivo-modrimi očmi, ki ji je bolezen dala svobodo, da se je lahko nemarno obnašala, grizla kožico okrog nohtov ter tudi za več mesecev odpotovala od doma in svojega moža.

Hans se v naslednjih tednih proti svoji volji zaljubi vanjo in začne stopati po poti srečne vznesenosti, a tudi hudih bridkosti. Spogledoval se je z njo in jo prestrezal na hodnikih in stopnišču. Več dni zapored je bil srečen, ker mu je uspelo pridržati vrata, ko je vstopila v jedilnico, in je potem v zahvalo dobil njen "Merci". A bili so tudi dnevi, ko je bil strašno nesrečen, ko se Clavdia več obrokov zapored ni obrnila k njemu in ga pogledala.
Občudoval je njen portret, ki ga je naslikal dr. Behrens in študiral je anatomijo človeka, da bi razumel zapeljivost ženskega telesa. In še in še. V vsem tem času Clavdia in Hans nista izmenjala besede, pogovarjala sta se le s pogledi in kretnjami.

Hansa je njegova obsedenost s Clavdio močno vznemirjala. Ko bralci izvemo, zakaj ga njene poševne in ozke "kirgiške" oči tako zelo vznemirjajo, je čas, ko začenjamo razumevati tudi "čarobnost" Mannove Čarobne gore. Pri tem imajo pomembno vlogo sanje, prijatelj iz otroških let z imenom Hippe in izposojeni svinčnik. Prijatelj iz otroških let je bil zelo podoben Clavdii.
Kako čudno podoben ji je bil - tejle tukaj gori! Zato se torej tako zanimam zanjo? Ali morda tudi: ali sem se zato tako zanimal zanj? Neumnost. Lepa neumnost.
In spet smo pri relativnosti časa. Kaj je bilo prej, Hippe ali Clavdia? Ali se je za Clavdio zanimal zaradi Hippeja, ali za Hippeja zaradi Clavdie?

V Valpurgini noči je Hans končno pristopil h Clavdii in jo nagovoril. Dejanje mu je omogočil pustni čas, ki je za en dan (en večer) pospravil s predsodki in zadržanostjo ter mu tako omogočil posebno svobodo. Pogovor med njima je potekal kot v sanjah. Čaroben je bil, ker je Hans čakal nanj celih sedem mesecev in tako dopustil, da so se vznesenost, strast in ljubezen le počasi nabirale, ga postopoma povsem prevzele in se nato v enem samem srečanju sprostile v mogočnem izbruhu skrivnostne energije, ki jo poznajo le zaljubljenci. Stik med Hansom in Clavdio je bil tako silovit, da mi je tudi ob tokratnem branju jemalo sapo.

Povod za srečanje je bil svinčnik, ki si ga je Hans želel izposoditi od Clavdie - točno tako kot pred mnogimi leti od prijatelja Hippeja.
Čeprav je bil to njun prvi pogovor, sta se pogovarjala kot stara znanca.
Govorila sta v nemščini in francoščini, kar je pomenilo, da je bil enkrat eden, drugič drugi v podrejenem položaju - Hans, kadar sta govorila francosko, saj tega jezika ni najbolje obvladal, Clavdia kadar sta govorila nemško. Tikala sta se, kar je bilo spet nekaj zelo nenavadnega in je pogovoru dajalo nov pomen. Hans je bil pogumen in drzen. Zastavil je vsa vprašanja, ki so se mu sedem mesecev motala po glavi. In na koncu je Clavdii izpovedal svojo ljubezen - z eno najganljivejših ljubezenskih izpovedi vseh časov.

A to sploh še ni vse! In še daleč ne najboljše. Najboljše je tisto, kar je zamolčano. Tisto, o čemer Thomas Mann sploh ne piše. Tisto, kar sem pri prvem branju Čarobne gore tako lahkotno spregledala. Sledi namreč najveličastnejša in najbolj čarobna ura, ki jo je Hans preživel na Čarobni gori. Nastopi takrat, ko Clavdia po ljubezenski izpovedi zapusti sobo, a pred tem še reče Hansu: "Adieu, mon prince Carnaval! Vous aurez une mauvaise ligne de fièvre ce soir, je vous le prédis," (Zbogom, moj pustni princ! Povem vam, da boste imeli to noč vročino.) In nato še "N'oubliez pas de me rendre mon crayon." (Ne pozabite mi vrniti svinčnika.)

Kako je Hans Castorp Clavdii vrnil svinčnik in kaj se je ob tem dogajalo, ne izvemo. A si lahko mislimo...
To je tisto, kar mi je pri Thomasu Mannu tako zelo všeč! Dogodki in občutja podana med vrsticami, ki pa še zdaleč niso tako skriti, da jih pozoren bralec ne bi mogel opaziti in vedno znova osupniti nad njihovim bogastvom in razkošjem.

Zgodba Hansa Castorpa in Clavdie Chauchat je po mojem mnenju ena najlepših - če ne najlepša ljubezenska zgodba mladega moškega, opisana v kakšnem romanu. Pri tej zgodbi moramo Clavdio namreč pustiti ob strani. O njenih čustvih do Hansa ne vemo veliko in bojim se, da nikoli niso bila ne vem kako globoka. Hansova ljubezen pa se je gradila počasi, a vztrajno, in z vsakim dnem postajala močnejša in trdnejša, dokler v Valpurgini noči ni dosegla svojega vrhunca.
A ta ljubezen je potem tudi izredno hitro minila. Zdi se presenetljivo, - ali pa tudi ne. Mnoge mladostne ljubezni se gradijo tako, kot se je gradila zaljubljenost mladega Hansa Castorpa; in tudi tako hitro minejo kot je minila njegova zaljubljenost.
A o tem v mojem naslednjem pisanju.

Z dnem po Valpurgini noči, na pepelnico, ko je Clavdia odpotovala z Berghofa, se konča prva polovica romana Thomasa Manna, Čarobna gora.

Hans Castorp,
iz filma Der Zauberberg (1981)
(vir: www1.wdr.de)
======================================
Na hermininem blogu najdete še:

sobota, 19. november 2016

Elke Heidenreich: Erika

Čas ob koncu leta je vedno nekaj posebnega. Tukaj v Nemčiji se je vse skupaj začelo že nekaj dni pred Vsemi svetimi, ko so v trgovinah namesto sveč za grobove začeli prodajati okraske za novoletno jelko. Naslednji prelomni datum je bil 11.11. - god sv. Martina. Na ta dan se je točno ob 11. uri uradno začelo pustovanje. Ja, prav ste prebrali. Nobenega martinovanja ni - čeprav se takrat pije tudi mlado vino, Bremser imenovano - pač pa se začne čas pustovanja, ki potem traja vse do pustnega torka v februarju. Čas veselja in zabav.

Preostanek novembra je v znamenju priprav na adventni čas. Na ulicah se je začelo pojavljati praznično okrasje, v izložbah ponujajo jaslice, na križiščih so postavili smreke, na trgih pa stojnice in hiške, ki bodo postale nepogrešljiv del adventnega sejma. Vse skupaj je seveda precej potrošniško obarvano - temu se v današnjem času ni mogoče izogniti, a čar prazničnosti in pričakovanja je adventno-božični čas kljub vsemu ohranil in ljudje se tega obdobja v letu (večinoma) še vedno veselimo. Noč, ki je v tem času najdaljša in najbolj gosta, poskušamo vsaj malo omiliti - nekateri z lučkami in bleščečim okrasjem, drugi z svetlimi, upanja polnimi verskimi premišljevanji in pričakovanji.

Tudi bralci ne moremo ostati ravnodušni do tega posebnega časa. V adventno-božičnem času nakupimo precej več knjig kot v ostalih mesecih leta. In radi prebiramo knjige z "božičnimi zgodbami". Mogoče se to komu zdi kičasto, patetično ali pa ponarejeno, a takšni pač smo. Na hermioninem blogu se v tem času vedno  poveča število ogledov strani, na kateri je predstavljena Dickensonova Božična pesem v prozi.

Božična zgodba, ki jo v Nemčiji v adventnem času vsako leto znova in znova radi prebirajo ali pa poslušajo, je že skoraj klasika. Gre za drobno knjižico pisateljice Elke Heidenreich z naslovom Erika. Kratka zgodba ima še podnaslov Der verborgene Sinn des Lebens, ali Skriven smisel življenja.

Glavna junakinja je okrog 35 let stara ženska, ločena in brez otrok. Uspešna poslovna ženska, nesrečna v privatnem življenju. Ko premišljuje o iztekajočem se letu, ugotavlja: Es war, als hätte ich zu leben vergessen. Bilo je, kot da bi pozabila živeti.
Ni ji ime Erika, pač pa Elizabeth ali Veronika ali Betty - kakor za koga. Mobilnih telefonov takrat še ni bilo; službe, v katerih se lahko "izgori" pa že. Dan pred Svetim večerom Betty pokliče prijatelj Franz. Betty in Franz sta bila nekoč par, a sta se že pred leti razšla. Franz povabi Betty k sebi v Lugano, da bi skupaj preživela božični večer, in ta se povabilu z veseljem odzove. 24. decembra se tako odpravi na pot; še preden pa odpotuje iz Berlina, se ustavi v veleblagovnici KaDeWe, da bi nabavila darilo. V trgovini, kjer prodajajo samo gorčice, namerava kupiti eno posebej nenavadno in ekskluzivno za Franza. Malo se sicer zgrozi ob misli, da imajo v Berlinu eno celo trgovino samo z gorčicami, medtem ko nekje drugod po svetu ljudje stradajo, a gorčica se ji vseeno zdi idealno darilo. No, gorčice potem vseeno ne kupi. Pozornost ji zbudi Erika. Erika je velika plišasta roza svinja z izredno prijaznimi modrimi očmi. Njo kupi za darilo, čeprav še sama ne ve zakaj. 

In potem se Bettijino življenje popolnoma spremeni. Zaradi Erike se ji na poti v Lugano vsi prijazno smehljajo in jo nagovarjajo. Zaradi Erike spozna mnogo novih ljudi. Zaradi Erike na svoje življenje pogleda s čisto drugačne strani. Zaradi Erike je njej in ljudem, ki jih srečuje, lažje.
Zgodba se konča kanček presenetljivo - toliko, da ni preveč posladkana; malo pa že, kot se za božično zgodbo tudi spodobi;) Tudi nekaj humorja.

Kratko zgodbo Erika sem prebrala več kot mesec dni pred božičem, kar je mogoče malo prezgodaj. Ali pa tudi ne. Tudi meni je bilo zaradi Erike - tako kot Betty in ljudem, ki jih je srečevala, lažje in prijetnejše, kot bi mi sicer bilo. Knjižico sem namreč prebirala med prvim dežurstvom na novem delovnem mestu, ko je bilo vse težko, ker je bilo vse tako zelo novo. Zaradi Erike so ure hitreje minevale. Kakšen točno pa je skriven smisel življenja, ki je omenjen v naslovu, ob prebiranju nisem uspela ugotoviti.
Ko sem zgodbo prebrala, sem se odločila, da knjižico pustim kar v apartmaju dežurnega. Mogoče bo v naslednjih tednih zamotila kakšnega od mojih kolegov ali pa mu celo polepšala ure, ki jih bo moral preživeti proč od doma:)

★★★


Heidenreich, Elke
Erika: oder Der verborgene Sinn des Lebens
Rewolth Taschenbuch Verlag (2004)
ilustracije: Michael Sowa
60 strani
ISBN 978-3499235139

petek, 4. november 2016

Thomas Mann: Čarobna gora - prvi trije tedni


Torej, kot sem že napisala: 23-letni inženir iz Hamburga, Hans Castorp, pride v začetku 20. stoletja na obisk k svojemu bratrancu Joachimu, ki se v Davosu zdravi zaradi tuberkuloze. Njegov obisk naj bi trajal tri tedne, a izteče se povsem drugače.

Hans Castorp je odraščal v značilni severno-nemški protestantski družbi, kjer sta bili predanost delu in uspešnost najbolj cenjeni vrlini. Pomembne so bile tudi čast, zanesljivost in družinska tradicija. Takšno družbo je Thomas Mann uspešno opisal že v svojem družinskem romanu Buddenbrookovi.
Hans Castorp je bil predstavnik te družbe - na začetku romana na pragu svojega odraslega življenja, na začetku svoje poslovne in mogoče tudi politične kariere, ki je veliko obetala. Tudi njemu je bilo delo častno, a vendar se je v njem skrivalo še nekaj drugega.
Kako naj bi Hans Castorp ne bi spoštoval dela? To bi bilo nenaravno. Kakor so bile reči, mu je delo moralo veljati za tisto, kar je brezpogojno najbolj vredno spoštovanja, v bistvu ni bilo razen dela nič spoštovanja vrednega, to je bilo načelo, vpričo katerega je človek obveljal ali ni obveljal... Drugo vprašanje pa je bilo, ali delo ljubi; zakaj tega ni mogel, naj je delo še tako spoštoval, in sicer iz preprostega razloga, ker mu ni dobro delo.
Hans Castorp je bil nagnjen k lenobi in uživanju. Tega se sam sicer ni zavedel, tudi družba okrog njega ne, bralcu pa je to že prav kmalu kristalno jasno. Kar pa pravzaprav ni nič posebnega in katastrofalno hudega! Večina ljudi ima raje prosti čas - neobteženi čas, na katerem ne visijo svinčene uteži truda -, kot pa naporen delovnik.

Da pa razumemo doživetja Hansa Castorpa v sanatoriju v švicarskem visokogorju, je nujno omeniti še eno stvar - njegovo zgodnje življenje je bilo prežeto z boleznijo in smrtjo. Že kot otrok je izgubil starša, kmalu za tem pa je umrl še ded, pri katerem je živel po smrti staršev. Na smrt je gledal kot na nekaj vzvišenega in skrivnostnega, vrednega vsega spoštovanja.

Takšen nekako, je bil mladi Hans Castorp, ko je prišel v Davos na obisk k bratrancu; tam pa ga je pričakal povsem drugačen način življenja, kot ga je bil vajen. Ljudje so brezdelno postopali in poležavali. Družbeno-moralnih norm, ki so veljale v dolini, niso jemali preveč resno.

V mednarodnem sanatoriju Berghof so bili nastanjeni bolniki različnih narodnosti, ki so zboleli za tuberkulozo. Večinoma so bili to mladi ljudje, pri katerih je bila bolezen različno hudo izražena. Najpogosteje je šlo za mile oblike bolezni, včasih pa tudi za napredovale primere, ki so se končali s smrtjo. Zdravljenje je v času, ko še ni bilo antituberkuloznih zdravil, vključevalo dobro hrano, svež zrak - predvsem pa veliko časa. Na Berghofu je bilo vsega tega v obilju. Tudi časa. Merili so ga s povsem drugačnimi enotami kot v dolini. Vsak oboleli, ki je prišel na zdravljenje, je moral računati na najmanj 6 mesečno zdravljenje. Samo tako dolgo zdravljenje je namreč obetalo zadovoljivo sanacijo bolezni.

In mladi ljudje z ne preveč hudo obliko bolezni, a vendar s smrtjo za vogalom, ki bi se lahko vsak trenutek prikazala, so - odmaknjeni od "tistih spodaj", razvili čisto svoj način življenja. Veliko je bilo obrekovanja in spogledovanja. Pretvarjanja. Tudi šaljenja in smejanja. Veliko se je govorilo o bolezni in telesni temperaturi. Življenje je bilo brez obveznosti in na nek način svobodnejše od tistega v dolini.
Da je bil čas primerno in polno zapolnjen, je poskrbel natančen urnik delovanja sanatorija, ki so se ga vsi pridno držali. Ker je ta urnik ogrodje dogajanja v romanu Čarobna gora in tako zelo pomemben, ga na tem mestu kar navajam:

Liegekur - Davos
(vir: www. delcampe.net)
  • ob 8:00 vstajanje, nato prvi zajtrk
  • po zajtrku sprehajanje po okolici sanatorija, se pravi po gozdnih poteh, lahko tudi malo v hrib, do klopce, vendar pa ne več kot pol ure.
  •  okrog 10:00 Liegekur - oz. ležanje na ležalnikih na balkonu
  • ob 11:00 gong naznani drugi zajtrk
  • po drugem zajtrku sledi čas, ki je namenjen kratkim odhodom po nakupih v vas in na trg
  • nato spet ena ura Liegekur - ležanja pred kosilom
  • ob 13:00 kosilo, ki ga naznanita dva gonga - prvi poskrbi, da se oskrbovanci pripravijo na kosilo, drugi, da se počasi odpravijo v jedilnico. Kosilo traja okrog 1 uro
  • ob 14:00 spet Liegekur, ki traja do 16:00 oz. do čaja. To dvourno ležanje je najpomembnejše in se ga je treba strogo držati. V tem času se opravi tudi zdravniška vizita
  • ob 16:00 čaj, kava ali vroča čokolada s pecivom
  • nato podoben sprehod kot po prvem zajtrku po gozdu v okolici sanatorija, do klopce
  • ponovno sledi slaba ura ležanja na balkonu
  • ob 19:00 večerja
  • po večerji nekaj druženja ob družabnih igrah
  • ob 21:00 še zadnja Liegekur na svežem zraku na balkonu
  • nato spanje.
In tako dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem. Majhno spremembo v utečenem urniku je predstavljala nedelja, ko je bila miza bolj svečano pogrnjena, s šopkom rož v vazi, oskrbovanci pa so se bolj pražno oblekli. Vsako drugo nedeljo je bil med drugim zajtrkom in kosilom tudi koncert orkestra. V nedeljo popoldne so se pa nekateri od gostov tudi radi odpeljali na izlet v bližnje kraje.
Druga majhna izjema v utečenem urniku so bila še predavanja za bolnike, ki jih je vodil dr. Krokowski vsak drugi ponedeljek v času pred kosilom.

Skupni obroki v lepi in svetli jedilnici so bili zelo pomemben del življenja v sanatoriju. Jedlo se je veliko in okusno. Gostje so sedeli pri sedmih mizah. Dve od teh miz sta bili rezervirani za ruske goste -  bili sta to "dobra" in "slaba ruska miza". Sedežni red je bil bolj ali manj ves čas enak. Vsaka miza je imela eno prosto mesto, ki je bilo rezervirano za enega od dveh zdravnikov sanatorija, ki sta se pridružila oskrbovancem,  če v času obrokov nista imela ravno kakšnega drugega dela. Včasih je kakšen od gostov izginil - lahko se mu je bolezen tako zelo poslabšala, da se ni mogel več udeleževati skupnih obedov (postal je moribundus), lahko pa je odpotoval. Kakorkoli že, to pri ostalih pri mizi ni vzbujalo kakšnega velikega začudenja.
Nova poznanstva je bilo presenetljivo težko sklepati. Gostje so bolj ali manj poznali le tiste, s katerimi so sedeli skupaj za mizo.

Za bolnike v sanatoriju Berghof sta skrbela dva zdravnika. Glavni je bil dr. Hofrat Behrens, ki je znal odlično osluškovati in perkutirati prsni koš; veljal pa je tudi za dobrega operaterja. Znal je narediti umetni pnevmotoraks, ki je bila tudi ena od bolj invazivnih in pogosto zelo tveganih metod zdravljenja tuberkuloze. Dr. Behrens je bil tisti, ki je bolnikom določal, koliko časa morajo še ostati na zdravljenju.
Drugi zdravnik je bil dr. Krokowski - asistent glavnega zdravnika. Če je Behrens skrbel predvsem za telesa bolnikov, je Krokowski skrbel za njihovo dušo. Ali pa duha. Ali pa psiho, če hočete. V skladu s tem njegovim zdravljenjem ali svetovanjem bolnikom (no, predvsem bolnicam), so bila tudi njegova predavanja vsak drug ponedeljek.

Predavanje, ki se ga je udeležil Hans Castorp med svojim tritedenskim obiskom, je nosil naslov Ljubezen kot moč, ki povzroča bolezen. Vsebina predavanja ga je precej pretresla - približno tako kot spotakljivi in prav nič sramežljivi, pač pa ponižujoči in živalski glasovi, ki so se širili iz sosednje sobe, kjer sta stanovala ruska zakonca, ki še sredi dopoldneva nista dala mir drug drugemu;-) Glavno sporočilo predavanja dr. Krokowskega je bilo: Če ljubezen potlačiš s sramežljivostjo ali gnusom, si ta prej ali slej vseeno najde pot na plan, - prav lahko v obliki bolezni. To je bilo za bolne goste sanatorija pomenljivo sporočilo.

Tudi Hans Castorp je v teh prvih treh tednih na Bergohofu poskušal potlačiti svojo ljubezen. Prav dobro se tega še ni zavedal, čutil pa je le, da je nekaj na tem, sicer ga glasovi v sosednji sobi in predavanje ne bi tako vznemirili, kot so ga. Hans Castorp se je namreč kmalu po prihodu v sanatorij zaljubil v gospo Clavdio Chauchat - Rusinjo s "kirgiškimi" očmi ter malomarnega vedenja, in se začel z njo čisto po osnovnošolsko spogledovati. Za natančnejši opis njunega razmerja bo v naslednjih prispevkih na temo romana Čarobna gora še dovolj časa. O tem torej kdaj drugič.

Med tem svojim začetnim bivanjem v Davosu se je Hans Castorp seznanil tudi z gospodom Settembrinijem - učenim italijanskim literatom, ki je spoštoval in ljubil besedo, nositeljico duha, orodje, bleščeči lemež napredka. Že takoj je postalo jasno, da bo italijanski učenjak postal Hansov mentor, ki ga bo poučeval in skrbel za njegov nadaljnji umski razvoj. Tudi za gospoda Settembrinija bo v mojih naslednjih prispevkih še dovolj prostora.

Trije tedni v sanatoriju Berghof so bili za Hansa Castorpa kljub enoličnemu poteku dogodkov na gosto prepojeni z intenzivnimi občutki in doživetji. Spoznal je nov način življenja, ki je bil tako zelo drugačen tistemu, ki ga je bil vajen. Spoznal je zanimive nove ljudi. Proti koncu tretjega tedna se je začel poigravati s pregrešnim vprašanjem, kako bi bilo, če se sploh ne bi vrnil v dolino. V ležalniku na balkonu se je počutil izredno prijetno ter udobno. In s svojo rento, ki mu je ostala po starših, bi si prav lahko privoščil življenje tu gori. A to seveda ni prišlo v poštev! Pred Hansom Castorpom, ki je spoštoval delo (četudi ga ni ljubil) naj bi bila drugačna - delovno aktivna prihodnost.

Globoko v podzavest zasidrano dilemo je nekaj dni pred predvidenim odhodom v dolino razrešil prehlad. Takšen z nahodom in temperaturo do 37.6 °C. Oboleli Hans Castorp se je najavil na pregled k dr. Behrensu in ta - najvišja avtoriteta na Berghofu, je pri njem ugotovil znake tuberkuloznega obolenja. Le kdo ve, če je bilo to čisto res.

Za nadaljevanje romana to ali Hans Castorp resnično boleha za tuberkulozo ali ne, ni več pomembno. Z zdravniškim pregledom je bil narejen usoden korak, ki bo mladeničevo življenje usmeril na povsem drugačno pot, kot je bilo načrtovano. Tuberkuloza mu je omogočila, da je brez slabe vesti in brez morebitnih očitkov sorodnikov ali prijateljev ostal v sanatoriju in se prepustil povsem novim življenjskim tokovom.

Na tem mestu se zaključi prva četrtina romana Čarobna gora, nemškega pisatelja Thomasa Manna.

Vmesni čas, ki je bil kratek in ničev, je izpolnil sprehod k tisti klopi ob gorskem pobočju...
(h.arhiv)
(P.S. Kdo ve, zakaj ta klopca ne more biti tista, do katere sta se najmanj dvakrat dnevno sprehodila bratranca?)


===============================
Na hermioninem blogu lahko preberete tudi: 
Kmalu pa še:
  • Thomas Mann: Čarobna gora - do Valpurgine noči in dneva za tem

nedelja, 23. oktober 2016

Na Frankfurtskem knjižnem sejmu

V soboto se mi je izpolnila velika želja.
Letos ne bom šla na razstavo Frankfurt po Frankfurtu v Ljubljani in tudi na Slovenski knjižni sejem konec novembra ne, sem pa zato obiskala čisto ta pravi in originalni Frankfurtski knjižni sejem.
Vedela sem, da je to nekaj ogromnega; mogoče celo največjega na svetu, kar se knjig tiče. Vedela sem, da bodo problemi s parkiranjem, da bo treba čakati za vstopnico, prigrizke in stranišče, a za knjige je vredno marsikaj potrpeti. In seveda bo gneča - ob množici ljudi, ki se gnetejo okrog mene, me kar malo stisne v trebuhu.

Ob takšni obilici knjig, kot jih ponuja Frankfurtski knjižni sejem, se je na obisk potrebno pripraviti. Samo na takšen način obiskovalec uspe vsaj do neke mere ohraniti nadzor nad dogajanjem. Treba je izbirati in se odločiti, kaj je vredno ogleda in za kaj bo dovolj časa. Vsega si ni mogoče ogledati. Naključju pa v takšnih primerih ni dobro zaupati.
Torej sem odšla na internetno stran sejma in se poskušala pripraviti na obisk.
Prvo prijetno presenečenje: uradna stran Frankfurtskega knjižnega sejma ima zelo uporaben interaktivni katalog razstavljavcev. Stojnice s knjigami, ki mi bodo nemara všeč, sem lahko iskala glede na državo, ki razstavlja (npr. Slovenija), založbo, ki jo imam rada (npr. Thieme Verlag), lahko pa sem enostavno vpisala temo ali zvrst knjig, ki me zanimajo (npr. manga) in že sem dobila številko dvorane in stojnice, na katerem so željene knjige razstavljene.

Opremljeni z načrtom dvoran in šiframi kot Halle 5.0/C116 (skupinsko razstavišče slovenskih založb), smo se odpeljali proti Frankfurtu.
Drugo prijetno presenečenje: s parkiranjem ni bilo prav nobenega problema. Urejevalci prometa so nas gladko in brez zastojev usmerili na različna mesta parkirne hiše Rebstock, nekaj sto metrov stran od razstavišča. Od parkirne hiše do sejma ni bilo potrebno pešačiti. V ceno dnevne kartice za parkiranje je bil vključen tudi avtobusni prevoz do razstavišča. Brez čakanja:-)
Na tem mestu lahko napišem tudi to, da je bila tudi moja skrb glede prigrizkov, kave in pijače, tudi stranišč, brez osnove. Za vse je bilo primerno poskrbljeno na celotnem prostoru sejmišča.Vrsta za nakup vstopnice (družinska karta je stala 45 evrov) ni bila dolga, pregled torbic in nahrbtnikov varnostne službe sejma je bil nevsiljiv in prijazen.
No, gneča je pa bila! V jutranjih urah je bilo še zelo znosno, popoldne pa je bilo vse bolj natrpano z ljudmi. Med stojnicami in posameznimi dvoranami se je gruča ljudi le počasi premikala. Pa smo zdržali:-)

Zdaj pa h knjigam Frankfurtskega knjižnega sejma.


Slovenska stojnica


Slovenske založbe so razstavljale na skupni stojnici. No, opazila sem še eno dodatno slovensko stojnico, ki jo je imela Beletrina in drugo, ki je bila od DZS, a sta bili obe majhni in brez razstavljenih knjig, tako da ju skoraj ni vredno omenjati.

V nemščino prevedene slovenske knjige
Na skupni stojnici so bile razstavljene knjige v slovenskem jeziku in tiste v nemškem prevodu; lično razdeljene na tiste za mladino, otroke, odrasle in tiste od nagrajenih avtorjev. Poleg tega je bilo še nekaj turističnih prospektov.
Čisto v redu, a vseeno sem pričakovala nekaj več. Več živahnosti, recimo. Mogoče kakšnega slovenskega pisatelja, ki bi podpisoval knjige ali pa se z nekom pogovarjal. Lahko bi imeli tudi kakšen program dogodkov. No, prav verjetno za kaj takega ni dovolj denarja. Toda kako bomo potem uspeli s kandidaturo za častno gostjo sejma čez nekaj let, če že to ne gre? Mogoče pa so pri izbiri častne gostje sejma pomembne druge stvari in dogovori, ki se odvijajo na mestih, ki so nam, običajnim obiskovalcem sejma, nedostopni.


Častna gostja

Letos sta bili častni gostji Frankfurtskega knjižnega sejma Flandrija in Nizozemska. Njun moto je bil: Dies ist, was wir teilen - To je, kar si delimo. Flandrija in Nizozemska si skupaj z Nemčijo delita eno celo morje (Nordsee, če smo natančni) in s tem tudi celotno obzorje, piše v knjižici, kjer so zbrani vsi dogodki in osebe povezane s častno gostjo sejma.

Obzorje je bilo tisto, ki je zaznamovalo tudi osrednji prostor Foruma, ki je bil rezerviran za častno gostjo. Prostor je bil temačen, na vseh stenah pa je bila osvetljena fotografija obzorja, ki je dajala občutek, da smo prisotni ob sončnem vzhodu.

Razstavni eksponati so bili primerno osvetljeni - kot obsijani od vzhajajočega sonca. To naj bi nas opozarjalo na to, da naj kot bralci iščemo še en skupni horizont, ki ga imajo Flandrija, Nizozemska in Nemčija - knjige. Po tleh so bile predstavitvene table posameznih flandrijskih in nizozemskih pisateljev z Leseprobe njihovih knjig. Ob besedilu je bila še kakšna umetniška konstrukcija, ki se je skladala z besedilom iz knjig. Fajn.

Adriaan Van Dis: Skrito življenje moje mame
Leseprobe: "Zraven pa skleda s pokvarjenim sadjem. Takšna skleda vedno stoji na moji pisalni mizi."


Turčija

Uradna Turčija se je na sejmu hvalila s sloganom, da so Turki narod bralcev. Hostese z rutami na glavah so zastonj ponujale zelo kakovostne knjige. Kaj takšnega je bolj izjema kot pravilo na knjižnih sejmih. Kakšno propagandno gradivo se že dobi zastonj, knjige pa ne. No, na turški stojnici sem dobila zelo zanimivo knjižico z naslovom Hattusha. Pred leti me je zanimalo Hetitsko kraljestvo in knjiga, ki opisuje izkopavanja na področju prestolnice tega kraljestva v Turčiji, me je prav razveselila.

A na uradno Turčijo v času, ko ji vlada Erdogan, ne moremo gledati s simpatijo. To so najbolje prikazali in izrazili turški disidentski pisatelji in novinarji, ki so po prostorih sejma hodili z visoko dvignjenimi fotografijami svojih kolegov, ki so bili v času po spodletelem državnem udaru aretirani in so še vedno v zaporu.


Manga

Za tiste, ki jih mogoče ne poznate, naj podam nepoznavalsko, za starejše ljudi značilno, a zelo razumljivo razlago, kaj mange so. To so japonski stripi, v katerih imajo junaki večinoma nesorazmerno velike oči. Obstaja ogromno vrst mang - za vsakega se lahko najde svoja: za otroke, najstnike ali starejše gospe (josei). Za tiste, ki imajo radi namig na pornografijo in za tiste, ki imajo radi ljubezenske romance. Tudi ljubitelji fantazije ali znanstvene fantastike in seveda najrazličnejših oblik bojevanja, lahko najdejo svojo priljubljeno mango. Mange - tudi, če so prevedene v angleščino ali nemščino, se berejo od zadnje proti prvi strani, od desne proti levi - če gledamo po naše, zahodnjaško, seveda.


Razstava mang na Frankfurtskem knjižnem sejmu je bila glavni razlog, da se je sejma udeležila naša cela družina. Največ mang, predvsem pa tiste najzanimivejše, so bile seveda na uradnih stojnicah države Japonske - žive barve, obrazi s šopi las preko oči na naslovnicah; na obrazu tistih, ki so mange držali v rokah, pa širok nasmeh in žareče oči:-)

V povezavi z mangami nas je pričakalo presenečenje - nekaj, kar niti z natančno pripravo na obisk sejma ne bi mogli predvideti. V nobenem katalogu ali drugem uradnem prispevku s Frankfurtskega knjižnega sejma o tem ni bilo besede. Da se dogaja nekaj nenavadnega, smo opazili že na parkirišču.

Številni mladi ljudje so bili oblečeni v različne kostume in natančno, v skladu z obleko tudi naličeni. Zgledalo je, kakor da je pust ali pa vsaj noč čarovnic, ne pa knjižni sejem. Šlo je za t.i. Cosplay-erje; ljudi, ki se radi oblačijo v svoje najljubše junake iz svojih najljubših mang ali pa igric, filmov. Pogled nanje je bil fascinanten in zabaven istočasno. Med knjižnimi policami teh mladeničev in mladenk skoraj ni bilo videti, so se pa vsi odpravljali proti Kongresnemu centru. Kmalu smo videli zakaj.

V Kongresnem centru je bila povsem neprisiljeno in verjetno mimo programa sejma, nekakšna neuradna konvencija navdušencev mange. Tam so se našemljeni mladi zbirali, kupovali mange, oblačila, spominke in plakate. Tudi pozirali za fotografije, posedali po tleh in se družili. Zanimiva izkušnja.
Cosplay: Rem, Ram in Reinhard van Astrea
iz mange Re:zero

Ostalo

Na Frankfurtskem knjižnem sejmu se je dogajalo še marsikaj drugega. Nemške založbe so razstavljale najnovejše domače knjige in najnovejše tuje prevode - bestsellerje in klasike. Bilo je ogromno čudovitih koledarjev za naslednje leto, ki so se lahko tudi kupili.
V Lesezelt (šotoru za branje) na osrednjem prostoru med dvoranami, so potekali pogovori z avtorji in branja iz njihovih knjig; bralci pa so posedali ob mizah z dišečim čajem v rokah, ki so ga tam prodajali, in poslušali. Pogovori z avtorji in založniki so ves čas potekali tudi na prostoru časopisa Spiegel in televizijske hiše ARD.
In še in še.
Pogovor z avtorji v Bralnem šotoru

Veliki narodi imajo prednost pred manjšimi. Lažje priredijo velik in odmeven dogodek. Lažje lahko zadovoljijo butične okuse posameznikov. Ne duši jih takšna ali drugačna omejenost. Lažje so svetovljanski.
Vendar pa..., ko takole razmišljam in primerjam... Slovenski knjižni sejem, ki bo čez dober mesec v Ljubljani, je glede na okoliščine več kot odličen. Pravi duh ga preveva in pravi ljudje se zbirajo na njem - to pa je najpomembnejše.
In na njem lahko kupujete tudi knjige. V Frankfurtu se jih ne da.

ponedeljek, 3. oktober 2016

Čarobna gora, - in jaz

V eni izmed Šol v naravi so se namenili krepiti skupinski duh in medsebojno sodelovanje učencev. Da pa kaj takega uspe, je nujno, da se učenci med seboj dobro poznajo. Da bi ugotovili, kako dobro poznajo svoje sošolce, so se igrali zanimivo igro. Vsak je moral na list papirja napisati odgovore na naslednja vprašanja: Kaj bi storil z denarjem, če bi dobil milijon evrov? V kateri državi bi rad živel? Katero televizijsko serijo imaš najraje? Kateri fikcijski junak bi rad bil? Liste z odgovori so nato zmečkali in pometali v koš. Iz koša so potem vlekli posamezne liste, glasno prebrali, kaj je na njih napisano, in iz odgovorov poskušali uganiti, kateri od sošolcev je kaj napisal.
Igra je dosegla svoj namen. Učenci so bili menda presenečeni nad tem, kako slabo poznajo svoje sošolce in sošolke.

Ob poslušanju pripovedi o tem sem se hočeš nočeš vprašala, kaj bi sama napisala na takšen listek. Pa naj pustim odgovore na prva tri vprašanja vnemar (poplačala kredit in potovala, nimam pojma, Game of Thrones) in se ustavim samo pri zadnjem vprašanju. Odgovor bi bil Hans Castorp. Rada bi namreč preizkusila - in ob tem verjetno prav uživala, kako je biti v koži Hansa Castorpa - meni zelo ljubega osrednjega junaka romana Thomasa Manna, Čarobna gora.

Hans Castorp je bil star 23 let in je ravno končal inženirski študij strojništva (bolj natančno študij gradnje ladij), ko se je leta 1907 iz svojega rodnega Hamburga napotil na obisk k bratrancu Joachimu v Davos. Ta se je tam v enem od sanatorijev zdravil zaradi tuberkuloze. Hans Castorp se je namenil, da bo ostal le tri tedne, a se je njegovo bivanje v švicarskem visokogorju razvleklo na sedem let... Kaj se je v teh sedmih letih dogajalo v odmaknjenem zdravilišču v Davosu, je vsebina - po mojem mnenju, enega najboljših in najzanimivejših romanov vseh časov.

S Čarobno goro Thomasa Manna sem globoko in tesno povezana. Mislim, da ni druge knjige, ki bi mi bila tako zelo blizu in mi tako veliko pomenila kot ravno ta roman. Bila je z mano v pomembnih trenutkih življenja. Brala sem jo, ko so se mi dogajale stvari, ki so pomenljivo vplivale na moje nadaljnje življenje.

Prvič

Prvič sem jo brala pred točno 18-imi leti. To je bilo obdobje, ko za branje leposlovnih del nisem imela veliko časa. Ves moj čas je bil namenjen izključno strokovnim knjigam in študiju za specialistični izpit. Branje leposlovja je bil v tistem času luksus, ki sem si ga lahko privoščila le v večernih urah - po celodnevnem učenju in zato brez slabe vesti; uro na večer, pred spanjem. In brala sem Čarobno goro, Thomasa Manna. Vsak dan posebej sem se veselila večera in trenutka, ko bom spet lahko brala. Počutila sem se kot začarano.

Zakopana v intenzivno delo sem zavistno gledala na junake romana, ki so tako malomarno postopali s časom - jedli, poležavali in se sprehajali; tedne in mesece dolgo, ne da bi delali kaj konkretnega in za družbo ter ostale ljudi uporabnega. Res je, da je bila večina od njih bolna - in tega si ni želeti, pa vendar je bil njihov način življenja takšen, da vsaj v določenih obdobjih pri nekaterih ljudeh budi skomine. Pri meni takrat, pred 18-imi leti.

Druga stvar, ki mi je pri tistem branju jasno stopila pred oči, je bila ta, da bi roman morali nujno prebrati vsi, ki delajo na Kliniki za pljučne bolezni na Golniku - že zaradi spoštovanja do ustanove, v kateri so zaposleni. Na Golniku je bil namreč pred več kot sto leti podoben - četudi ne tako razkošen sanatorij kot v Mannovem romanu - kjer so tuberkulozo zdravili več ali manj le z dobro hrano in svežim zrakom. Tako kot na Čarobni gori. In tudi tu so se menda dogajale stvari, ki zelo spominjajo na tiste, opisane v Čarobni gori. Gospe, ki so se zdravile zaradi neplodnosti, ki jo je povzročila tuberkuloza, so nenadoma zanosile, in podobno...

Drugič

Knjigo Čarobna gora sem drugič brala pred petimi leti, ko sem bila v Davosu - v kraju, kjer se roman dogaja. V Davosu se je začela moja prva pot po stopinjah katerega koli fikcijskega junaka ali pa pisatelja, ki ga je ustvaril. Izkušnja je bila enkratna.
V Davos sem se pripeljala tako kot Hans Castorp - z vlakom. Občutki so bili zelo podobni.
Vlak se je v loku vil po ozkem prelazu; videti je bilo prednje vozove, videti stroj, kako v svojem naporu bruha rjave, zelene in črne gmote dima, ki se razpuhavajo. V globini na desni so šumele vode; na levi so se med pečinami pele temne smreke proti kameno sivemu nebu. Prihajali so predori, kjer je bilo temno kakor v rogu, in ko se je spet zdanilo, so se odprli širni prepadi s kraji v globini.
Izstopila sem na postaji Platz, ne Dorf, kot je to storil Hans.
Ogledala sem si sanatorij Schatzalp - tistega, iz katerega morajo pozimi spravljati svoje mrliče dol na saneh za bob, ker tedaj po poteh ni mogoče voziti.
Od zunaj se je dalo pogledati tudi Waldhotel, prej Waldsanatorium, kjer se je zdravila Mannova žena Katja. V maju 1912 jo je Thomas Mann za 3 tedne obiskal. Življenje v sanatoriju in sprehodi po okolici so ga navdihnili, da je nekaj let pozneje napisal roman Čarobna gora.

Tretjič

Zdaj knjigo berem tretjič. Spet je nastopilo pomenljivo obdobje v mojem življenju. Selitev na tuje, v drugače govoreče okolje, je vedno stresno.
Roman mi ponovno predstavlja uteho in možnost odmika v nek drug, čaroben svet. Vsakič znova se veselim, da bom knjigo spet vzela v roke. Tokrat nisem tako disciplinirana, da bi si jo privoščila samo v večernih urah:) Mi ni potrebno, leta namreč prinesejo tudi marsikaj dobrega;)

Roman tokrat berem v originalu - se pravi, v nemškem jeziku. Knjigo sem kupila letošnje poletje v Buddenbrookhaus v Lübecku. Gre za izdajo iz leta 2012, ki do največje možne mere sledi prvi izdaji romana iz leta 1924 - tisti, ki je nastala neposredno po rokopisu in jo je Thomas Mann tudi sam lektoriral. Rokopis Čarobne gore je bil med drugo svetovno vojno uničen; Thomas Mann pa tudi ni nikoli več sodeloval pri lekturi romana. Berem torej prav posebno izdajo Čarobne gore. Če so mi kakšni odlomki težko razumljivi, si pomagam s slovensko različico knjige v prevodu Janeza Gradišnika.

Po zanimanju, ki so ga na hermioninem blogu vzbudili zapisi o romanu Leva N. Tolstoja, Vojna in mir, se lotevam podobnega projekta še z romanom Čarobna gora. Brala bom počasi (saj hitro glede na okoliščine tako ali tako ne bi šlo), in se vmes večkrat oglasila, da sporočim svoje tokratne vtise o tem prečudovitem romanu.
Če se mi boste pridružili pri branju (in z menoj delili svoje mnenje o knjigi) bom pa še posebej vesela in zadovoljna :-)

ponedeljek, 26. september 2016

Na kratko

Včasih ni časa (ali pa volje), da bi o prebranih knjigah napisala daljši prispevek. Včasih so knjige takšne, da se o njih ne da napisati kaj uporabnega in za bralce zanimivega. Včasih knjig enostavno ne dojamem v njihovem bistvu. Se pa vseeno tudi o njih splača napisati (in upam, da tudi prebrati) stavek ali dva.
V zadnjih mesecih so bile knjige, ki sem jih prebrala, a o njih še nič napisala, naslednje:

Virgina Woolf: K svetilniku

V romanu sta opisana dva dneva v življenju članov družine Ramsay in njihovih prijateljev. Med tema dvema dnevoma je deset let presledka, v katerem se je dogodila tudi prva svetovna vojna. Dogodki obeh dni se odvijajo na istem kraju - v poletni hiši v nekem angleškem obmorskem kraju. Pri obeh dnevih ogrodje zgodbe predstavlja izlet na bližnji otok s svetilnikom.
V prvem delu se družba nameni k svetilniku, a ji pot prepreči slabo vreme, v drugem delu izlet izvedejo, a izletniki niso več tisto, kar so bili pred desetimi leti. Ob tem izletu se različne osebe različno odzivajo in njihove reakcije so primeren povod za njihovo psihološko analizo ter oris časa, v katerega so postavljene.
Slog pisanja, ki začara. Roman, ki je večplasten. Jaz pa vseeno ostajam dokaj ravnodušna.

J.D.Salinger: Franny in Zooey

Salingerjevo najbolj znano delo je Varuh mlade rži. Vsi poznajo ali pa so vsaj že slišali za to knjigo. Pred leti sem jo brala tudi sama in se čudila, kje vendar so tiste izjemne stvari, ki navdušijo mnoge, in zaradi katerih se knjiga uvršča na sezname takšnih ali drugačnih "Naj knjig". Meni je bila dolgočasna. Knjiga brez zgodbe; glavni junak pa tako pasiven, da bolj ne bi mogel biti.
Ker pa se je treba izogibati predsodkom in pisateljem dati še kakšno možnost, da se dokažejo, sem se lotila še ene Salingerjeve knjige - Franny in Zooey.
Gre za dve - le ohlapno povezani zgodbi, o bratu in sestri.
Oh, ne! Tisto, kar je najbolj očitno in kar kipi z vsake strani knjige, je nenehno - z dimom cigaret in alkoholom prepojeno zatrjevanje kako lepa da sta ta mlada človeka in kako zelo zelo pametna. Nadležno. Ni mi bilo všeč. Njuna aroganca, domišljavost in vzvišenost so bile brezmejne. No, mogoče so pri pisatelju še večje.
S Salingerjem sem tako za vedno končala.

Ivan Cankar: Novela doktorja Grudna

Imamo enega moškega in tri ženske. Ena ga gleda z velikimi mokrimi (ali pa suhimi) očmi, drugi dve pa spregledata njegovo preračunljivost. On - Franz Gruden, novopečeni pravnik, ima namreč eno samo željo: narediti kariero v službi naroda. K tej službi pa sodi tudi primerna poroka.
V tej noveli je Cankar točno takšen, kot se ga spominjam iz Skodelice kave. Le da tukaj ne nastopajo mati, ampak osamljena vdova, ki gospodinji glavnemu junaku. Ali povedano drugače: v noveli je vse polno nejasnega hrepenenja, očitanja in obžalovanja; a tudi tankočutnosti in neskončne občutljivosti - tistega, zaradi česar je Cankarja vredno brati. Če njegova sentimentalnost le ne gre preko vseh meja....

Ivan Cankar: Popotovanje Nikolaja Nikiča

Imamo eno žensko in tri moške.Vsi so zaljubljeni vanjo, ona pa jih gleda z velikimi suhimi (ali pa mokrimi) očmi. Dva sta umetnika.
Eden raje hodi po trnju kot pa po blatnih, a širokih cestah.
Drugi je slikar, ki o svojem delu pravi naslednje: To delo ni nikoli začeto in nikoli dovršeno. Pozna ga samo tisti, v čigar duši spi, in se raduje nad njim v svojih najlepših urah. Žalostna je ta stvar, če se premisli . . . Le časih pade žarek od tega spočetega, a nikdar porojenega dela ter se utelesi. ln že to je nekaj: ljudje občudujejo ta posamezni žarek, ta odpadek od neskončnega bogastva; kako bi se šele čudili, da bi videli bogastvo samo! Ali glejte, to se ne zgodi nikoli.
Tretji - naslovni, dela na davkariji (in verjetno - kot je že iz imena razvidno, ne pomeni veliko) - a je vendar in kljub svojemu delu, občutljiv ter poln empatije do sočloveka. Ob koncu novele: Čutil se je majhnega in neznatnega, ker je mogel biti srečen in ker je mogel živeti. . .
Ta mi je bila pa všeč! Pa še srečno se konča. Zaradi te novele bom Cankarja še brala:-)

petek, 16. september 2016

Avgust Demšar: Pohorska transverzala

Predstavljajte si, da ste velik oboževalec ali oboževalka Agathe Christie. Zelo radi berete njene kriminalne romane - vseeno če v njih nastopa Miss Marple ali pa Hercule Poirot. Ne morete se odločiti, kateri detektiv vam je ljubši - krhka stara gospa ali pa slabo angleščino govoreč gizdalin. Nekaj najlepšega, kar se vam lahko zgodi, je to, da vaša priljubljena pisateljica napiše kriminalko, v kateri bosta nastopila oba lika. 
Ne, to se ni zgodilo. Agatha Christie nikoli ni napisala kriminalnega romana, v katerem bi umore družno razreševala Miss Marple in Hercule Poirot. Pa bi bilo lepo, če bi.

Je pa nekaj takšnega naredil Avgust Demšar!
Sem velika oboževalka Avgusta Demšarja. Zelo rada berem njegove kriminalne romane (prebrala sem prav vse) - vseeno, če v njih nastopa inšpektor Martin Vrenko ali pa višji kriminalist Miloš. Ne vem, kateri mi je ljubši - umirjeni in uglajeni Vrenko ali nekoliko divji in nepredvidljivi Miloš. Nekaj najlepšega, kar se nam je zgodilo v zadnjem času, je to, da je Avgust Demšar napisal nov kriminalni roman, v katerem nastopata tako Vrenko kot tudi Miloš. Naslov romana je Pohorska transverzala.

Da sta dva tako velika detektivska uma, kot sta Vrenko in Miloš, združila svoje moči, je bil potreben poseben razlog. Politično motiviran umor. No, ali pa vsaj sum, da je v umor vpletena politika. Kajti - takole pravi pisatelj v uvodu:
Seveda je potrebno poudariti, da policija in tožilstvo posvečata enako skrb vsem umorom, ne glede na to, kdo je vpleten, a kadar zadiši po morebitni vpletenosti politike, se organi pregona pokrčijo in tak zločin obravnavajo še malo bolj enako kot druge.
Če vam je ob prebiranju zadnjih besed zadišalo po Orwellovi Živalski farmi, je bil namen dosežen...

Roman se začne z brutalnim umorom. V okolici Maribora seveda, kje pa drugje. Nekdo nekoga pahne po pobočju Pohorja. In ko se že zdi, da se bo kotaleči - izkušen motorist, ki si pri padcu zna zavarovati pomembne dele telesa, dobil le nekaj lažjih poškodb, nekdo pristopi in nesrečneževo glavo dodatno potisne ob skalo na poti, da ta potem umre.
A Vrenko in druščina (Miloš gor ali dol, vodja kriminalistične preiskave je lahko le eden in to je Vrenko) v prvi vrsti ne raziskuje tega umora, ampak nekega drugega, dvojnega. Tukaj se zdi, da se vpleta politika in sicer v osebi mladega perspektivnega in ambicioznega parlamentarca, za katerega vse kaže, da bo prav kmalu postal celo slovenski premier.

Milje kriminalke je značilno sloven(celj)ski. Imamo tajkune, strice iz ozadja, špiclje in marionetne predsednike strank. Sodobna slovenska družba je prikazana pronicljivo natančno, kar je po mojem mnenju največja odlika vseh kriminalnih romanov Avgusta Demšarja.

Detektivska zgodba je natančno zastavljena in precizno izpeljana. Zame za kanček prezapletena. Nekje na dveh tretjinah sem se izgubila in samo še čakala, da mi pisatelj preko različnih načinov - preko nastopajočih ali pa stranskih razlag, obrazloži, za kaj gre in kje je bil kleč.
Osebe so simpatične, kot vedno. V tej knjigi dobi prvo nagrado za najzanimivejši lik kriminalist Drago, ki ni tako neumen, kot se zdi. Pa tukaj ne mislim na njegovo kriminalistično delo, pač pa na njegovo razumevanje medosebnih človeških odnosov.

Ko razmišljam o junakih knjige Pohorska transverzala se mi zdi, da mogoče zdaj vem, zakaj Agatha Christie nikoli ni napisala romana, v katerem bi nastopala tako Miss Marple kot tudi Hercule Poirot. V kriminalnih romanih ni mesta za dva velika detektiva. Eden se mora v takšnih primerih hočeš nočeš pomakniti v ozadje. V Pohorski transverzali je to Miloš. Iz izdelanega in izrazitega junaka, kakršnega poznamo iz romana Miloš, se je tukaj skrčil na robustnega nergača, ki prehitro postane nasilen.

Knjiga Pohorska transverzala je odličen kriminalni roman. Za slovenske bralce je zaradi kraja dogajanja in družbene aktualnosti še posebno zanimiv. Pisatelj Avgust Demšar me tako tudi tokrat ni razočaral. Čakam naslednjo njegovo knjigo! Bosta v njej Vrenko in Miloš ponovno strnila svoje moči? Kako bo z Dragom in njegovo ženo? Bo Miloševa prijetnejša stran osebnosti prišla bolj do izraza? ....

★★★★☆
Avgust Demšar
(vir: Wikipedija)
Demšar, Avgust
Pohorska transverzala: politična kriminalka
Založba Pivec, 2016 (Zbirka Branje.Proza), e-knjiga
328 strani
ISBN 978-961-6968-62-1

petek, 9. september 2016

Literarni sprehod po Berlinu

Berlin je bil vedno pomembno mesto. Na oder evropske zgodovine je stopil leta 1415, ko je Sigismund Luksemburški, cesar Svetega rimskega cesarstva, Friedrichu I. von Hohenzollernu podaril v dedno last deželo Brandenburg. S tem se je začel vzpon ene najpomembnejših evropskih sil - Prusije. Berlin je postal njena prestolnica.
Pozneje, ko je pod pruskim pokroviteljstvom prišlo do združitve vseh nemških dežel, je Berlin postal glavno mesto Nemčije.
Na žalost pa je bil Berlin tudi središče Hitlerjeve Nemčije in pozneje s svojim zidom simbol na silo razdeljene Nemčije, a to, kot da mu ne more do živega. Mesto je namreč tudi iz temnih poglavij svoje zgodovine vedno potegnilo nekaj dobrega in šlo dalje, še močnejše kot prej. Danes je Berlin živahno, prijazno, napredno, raznovrstno mesto, ki je tolerantno do marsičesa.

V Berlinu so živeli številni pisatelji in marsikatera knjiga ima svoje prizorišče postavljeno v to mesto. Svoj literarni sprehod po mestu bom omejila le na strogo središče Berlina in ob tem omenila knjige, ki so mi še posebno jasno stopile iz spomina.

Začeli bomo na Alexanderplatzu in končali pri Brandenburških vratih. Premikali se bomo v skoraj ravni, okrog 3 km dolgi liniji, ki poteka z vzhoda proti zahodu.

Alexanderplatz

Alexanderplatz je tesno povezan s srednjeveškimi koreninami mesta. Blizu enih najpomembnejših vrat v mesto, je bil dolga leta prostor, kjer so se srečevali trgovci od blizu in daleč. Svoje ime je trg dobil leta 1805 v čast ruskemu carju Alexandru I., ki je tisto leto obiskal Berlin.

Imela sem trdni namen, da pred obiskom Berlina preberem znani roman Alfreda Döblina, Berlin Alexanderplatz. Roman o bivšem kaznjencu naj bi na enkraten način oživel svojevrsten duh kraja, ki je bil vedno živahen, mrzlično divji in neukrotljiv. Kaj boljšega bi si lahko želela! Pa na žalost ni šlo. Že po nekaj straneh sem knjigo odložila.

O razburljivi naravi življenja na Alexanderplatzu bom torej verjela kar na besedo. Tudi ob dandanašnjem sprehodu po trgu ni sledu o kakšni posebni karizmi, ki naj bi jo kraj imel. V 2.svetovni vojni je bil namreč trg močno poškodovan in vzhodnonemška oblast ni imela najbolj srečne roke pri obnovi kraja. Najimenitnejši je danes seveda leta 1969 zgrajen Fernsehturm, 368 m visok televizijski stolp, ki je še danes najvišja zgradba v Berlinu, in druga najvišja v Evropi. Stolp se zlahka vidi s katerega koli dela Berlina. In to je bil tudi njegov glavni namen - pokazati Berlinčanom (predvsem tistim na zahodni strani Berlinskega zidu), kako velika sta znanje in gospodarska moč socialistične države, da zmore zgraditi, tako mogočno zgradbo.
Fernsehturm -
na krogli igra svetlobe v obliki križa
A kot se ob takšnem arogantno-nadutem vedenju rado zgodi, se je usoda poigrala z naročniki izdelave Fernsehturma. Ob sončnem vremenu se namreč na jekleni oblogi stolpa zaradi odseva sončnih žarkov zariše podoba križa. Za ateistično družbeno elito Vzhodne Nemčije je bilo to precej neprijetno. Rekli so celo, da gre za "papeževo maščevanje". Ob tem se lahko samo nasmehnemo. Na nepričakovano igro svetlobe na Fersehturmu sem bila opozorjena v knjigi Neila MacGregorja, Germany, Memories of a Nation.

Alexanderplatz pa je omenjen še v dveh knjigah, ki sem ju pred kratkim prebrala. August, iz istoimenske kratke zgodbe Christe Wolf, ki je pripeljal turiste  iz izleta v Prago spet nazaj v Berlin, je svojo vožnjo končal na Alexanderplatzu. Majki, iz romana Čik, pa se bo mogoče srečal z Izo pod uro na Alexanderplatzu - priljubljenemu kraja srečanja Berlinčanov in tudi turistov.

Museuminsel

Marx in Engels v Berlinu
Naš sprehod po Berlinu nadaljujemo v smeri proti Museumsinsel. Še prej gremo skozi park, kjer je veličasten dvojni kip Marxa in Engelsa (prvi sedi, drugi pa stoji) - da ne bi slučajno pozabili, da smo v samem središču vzhodnega dela Berlina, bivše prestolnice Nemške demokratične republike. Pri delitvi Berlina so Sovjeti dobili najlepše predele mesta. Mednje vsekakor sodi tudi Museuminsel.
Ko sprehajalec vstopi med stavbe Altes in Neues Museum, Alte Nationalgalerie in Pergamonmuseum, se zdi, kakor bi vstopil v antično Grčijo. Stavbe muzejev so kot starogrški templji, vsepovsod stebrišča z dorskimi, jonskimi in korintskimi kapitlli. Prusi, ki so gradili te mogočne stavbe, se niso imeli za vojskujoče in nasilne ljudi (kakor jih pogosto dojemajo ostali Nemci, pa tudi drugi Evropejci), ampak podobno kot Stari Grki predvsem za ljudi kulture in demokracije.

Ob obilici muzejev in dragocenosti, ki jih le-ti hranijo, se je težko odločiti, kaj izbrati za ogled. Mi smo se odločili za Neues Museum, ki hrani staroegipčansko zbirko umetnin.

Dve knjigi sta, ki sta mi pred mnogimi leti vzbudili ljubezen do kulture Starega Egipta. Prva je pripoved Zlati faraon, Karla Brucknerja, druga je strokovna knjiga Nofretete, Philippa Vandenberga. V Zletem faraonu je govor o odkritju grobnice mladega faraona Tutankamona, v drugi o odkritju prelepega doprsnega kipa njegove tašče kraljice Nofrete. Ta kip hranijo v berlinskem Novem muzeju. Že od nekdaj sem si ga želela ogledati - dokler je še v Nemčiji. Egipt se namreč že dalj časa prizadeva, da bi kip Nofrete vrnili v državo, iz katere izhaja. Nemčija tega ne želi storiti in zatrjuje, da je kip prišel k njim na povsem legalen način. Glede na to, kar je zapisano v knjigi nemškega pisatelja, Nofretete, je zelo verjetno, da Nemci nimajo čisto prav.

Kakor koli že, vesela sem, da je Nofrete (še vedno) v Nemčiji. Kip je še lepši, kot sem pričakovala in kot ga prikazujejo fotografije. Zdi se mi neverjetno, da je nekdo že pred 3400 leti!! uspel narediti nekaj tako dovršenega. Kipar Tutmosis je bil resnični umetnik.
V Neues Museum je poleg Nofretete še veliko drugega vredno ogleda. Toda če se obiskovalec osredotoči le na predmete iz obdobja Amarne, je to čisto dovolj. Upodobitve božanskega faraona in njegove družine iz tega obdobja staroegipčanske zgodovine so precej bolj prisrčne in realistične od tistih iz drugih obdobij, ki so kar preveč strogo zategnjene.

Nasproti Muzejskega otoka pospešeno gradijo Stadtschloss. Stadtschloss je bila mogočna mestna rezidenca družine Hohenzollern, ki je stoletja neprekinjeno vladala Prusiji in nato celotni Nemčiji. Grad je bil ob koncu 2.svetovne vojne ob bombnih napadih zaveznikov močno poškodovan. Dalo bi se ga obnoviti, a se vzhodnonemške - ali bolj pravilno, sovjetske oblasti, za kaj takega niso odločile. Do obnavljanja pruske veličine namreč niso imeli velikega veselja. Ruševine mestnega gradu pruske vladajoče rodbine so tako dokončno porušili - razen drobne malenkosti, balkona, s katerega je leta 1918 komunist Karl Liebknecht razglasil Svobodno socialistično republiko Nemčijo - tega so ohranili. Na mestu prvotnega gradu so nato zgradili modernistično Palast der Republik, iz jekla, brona in stekla. Stavba je bila med vzhodnimi Berlinčani precej priljubljena in zaradi tega se pojavljajo dvomi, ali je bilo prav, da so stavbo po združitvi obeh Nemčij leta 1989 porušili in ponovno začeli graditi grad.
Sprašujete se, kakšna je povezava novega Stadtschlossa z literaturo? Ne velika, a vendar obstaja. Ko bo gradnja končana, bodo Nemci imeli svoj "British Museum", kar pomeni, da bodo v njem razstavljeni najrazličnejši artefakti svetovne kultune dediščine kot v podobnem muzeju v Londonu. Razstavo v Humboldtforumu (kakor se bo muzej imenoval), bo postavil bivši direktor British Museuma, meni zelo ljubi avtor zgodovinske knjige, ki jih v tem blogu vedno znova omenjam, Neil MacGregor.

 Bebel-Platz

Naslednja postaja na sprehodu po Berlinu je Bebel-Platz. Ljubitelji literature se preden stopijo na ta trg, ustavijo še pri stojnicah z rabljenimi knjigami, ki vsak dan stojijo pred vrati Humboltove univerze, kakšno od knjig tudi kupijo in se nato le odpravijo na bližnji Bebel-Platz, da poiščejo prav poseben in zelo tragičen spomenik knjigam. Spomenik je pod nivojem trga, prekrit s steklom in se ponoči, ko je osvetljen, precej lažje najde kot podnevi. Prikazuje prazne knjižne police. Poleg pa se najde še napis Heinricha Heineja iz leta 1820:
Das war ein Vorspiel nur, dort wo man Bücher verbrennt, verbrennt man am Ende auch Menschen.
Po slovensko: To je bil samo uvod, tam kjer sežigajo knjige, na koncu sežigajo tudi ljudi.
spomenik zažganim knjigam

Ja, na Bebel-Platzu so sežigali knjige. 10. maja 1933 so nacistični študentje iz bližnje državne knjižnice na ta trg prinesli vse knjige, ki po njihovem mnenju niso bile dovolj "nemške" in jih zažgali. Med njimi je bila tudi knjiga Ericha Marie Remarqueja, Na Zahodu nič novega.
Mene je pa najbolj pretresel zgoraj navedeni preroški stavek H. Heineja, ki je bil izrečen več kot sto let pred grozljivimi nacističnimi zločini. Strašljivo je, da se zgodovina tako zelo ponavlja in da se iz njenega poteka tako bore malo naučimo.

Unter den Linden, Reichstag, Brandenburger Tor

Ko zapustimo trg, kjer so sežigali knjige, se odpravimo po verjetno najslavnejši berlinski ulici - Unter den Linden (Pod lipami) proti Brandenburškim vratom. Po tej ulici se je sprehajala Effi Briest iz istoimenskega romana Theodorja Fontaneja, ko je z materjo nakupovala svojo balo. Mogoče so bile lipe, ki v štirih vrstah stojijo ob ulici, takrat košatejše, kot so danes. Ko se približujemo Brandenburškim vratom, se lahko spomnimo tudi Rite iz romana Razklano nebo, Christe Wolf, ki je morala biti tu nekje v bližini, ko je prišla na obisk k Manfredu. No, lipe na Unter den Linden, ki jih je ona opazovala, so bile verjetno še vse uboge od bombardiranja, ki jih je prizadelo ob koncu vojne.

Berlinski zid 1961-1989
Pri Brandenburških vratih se začne knjiga Neila MacGregorja Germany, Memories of a Nation. Konča se le nekaj metrov stran pri stavbi Reichstaga. Vmes knjiga prepotuje celotno Nemčijo z vsemi pomembnimi zgodovinskimi dogodki, ki so se pripetili v zadnjih 500 letih. Izbira začetka in konca knjige je pomenljiva. Obe pomembni stavbi sta bili namreč v letih od 1961 do 1989, čeprav zelo blizu druga drugi, ločeni tako močno in dosledno, da si težko predstavljamo. Med njima je bil postavljen Berlinski zid, ki je nepredušno ločeval vzhodni del mesta od zahodnega. Ljudi, ki so želeli preko, so streljali. Danes se na tem mestu težko najde kakršne koli sledi ostankov zidu. In prav je tako. Če dobro pogledate po tleh, potem le najdete označbo, ki kaže, kje je zid potekal. Vije se po cesti med Brandenburškimi vrati in Reichstagom ter se nato spusti po stopnišču navzdol in ponikne v reko Spree, ki teče mimo. Proti večeru, ko smo bili mi tam, so ljudje posedali po obrežju reke in oprezali za Pokemoni, ki jih je bilo na tem kraju res veliko; sproščeni in zadovoljni. Marsikdo pa se je ustavil tudi pri Belih križih na zahodnem  bregu reke. Na vsakem križu je eno ime, datum rojstva in datum smrti. To so imena tistih, ki so s plavanjem preko reke želeli prebegniti iz vzhodnega v zahodni Berlin, a so bili med begom ustreljeni. Prva žrtev je bila umorjena že deset dni po začetku gradnje zidu leta 1961, zadnja manj kot deset mesecev pred padcem zidu leta 1989.

Berlinski zid (rumeno) je potekal med
 Reichstagom - zahodni Berlin (zelena puščica)
 in Brandenburškimi vrati - vzhodni Berlin (rdeča puščica)

Pri Brandenburških vratih se naše literarno potovanje konča. Pot bi lahko nadaljevali dalje po ravno začrtani smeri in se napotili še v zahodni del Berlina. Lahko bi sledili Effi Briest na Tiergarten, a to bi bilo že preveč. Nekaj prijetnih stvari je dobro pustiti še za naslednji obisk mesta.