torek, 24. november 2015

Zoran Šteinbauer: Tri lune

(136 str.) 
To je zelo žalostna knjiga. Osebe so tragične, da bolj ne bi mogle biti. Branje knjige je zaradi tega tvegano. Če se preveč vživite v glavne tri osebe, boste med branjem romana trpeli. Če pa si nadenete ščit neobčutljivosti - pa čeprav zaradi samoobrambe, se prav lahko zgodi, da boste knjigo že pred koncem odložili in se pritoževali nad patetiko in sentimentalnostjo. Srednjo pot, ki je tako kot vedno v življenju verjetno najpravilnejša, je v tem primeru težko doseči.

Tri lune so tri modrice na ženskem trebuhu - sredinska je okrogla, ostali dve predstavljata levi in desni krajec. Tri lune pa so tudi trije junaki naše zgodbe: Delfina, Adam in Krištof. To je troje neverjetno čistih bitij brez kančka katerekoli od slabih človeških lastnosti. Ujeti v svet, kakršen je in kakršnega poznamo, nenehno doživljajo krivico in trpinčenje. Njihova čistost na eni strani in hudobija sveta na drugi, gresta v takšni skrajnosti, da mi ju je bilo kot bralki težko prenašati.

Delfina gara na kmetiji in je samo človeški stroj. Krištof je bivši zapornik, ki je bil po nedolžnem obsojen zaradi spolnega nadlegovanja mladoletnice. Adam pa je poseben fant. Ceste v njegovih možganih so ozke, nerazgibane, s pogostimi omejitvami, in se končujejo v slepih ulicah. Pred kratkim mu je umrla mama in ostal je sam, na milost in  nemilost prepuščen (hudobnemu) svetu okrog sebe.
Vsi trije junaki tekom zgodbe v moje veliko olajšanje najdejo pot iz svoje tragične usode - Delfina z uporom, Krištof z usmiljenjem in Adam z vztrajnostjo. 

Zgodba se zelo lepo razvija. Vsako poglavje je posvečeno eni izmed treh oseb in  med branjem počasi, korak za korakom, spoznavamo njihova življenja, ki se začnejo tudi nevsiljivo, a pričakovano prepletati. 

Jezik je poetičen, ganljiv in ravno pravšen za vsebino. V povedih se zrcalijo modrosti življenjsko izkušenega in globoko razmišljajočega pisatelja. Če ne bi imela knjige, ki je bila darilo in je tako ves čas na dosegu roke, bi si te stavke izpisovala. Najdete jih na skoraj vsaki strani.
Mogoče za pokušino tole:
Krištof je končno sprejel, da so ljudje takšni, kakršni so, v ljubezni ne do konca rojeni, v modrosti ne do konca prebujeni in zato večkrat kratkovidni, krivični in ranljivi. Ve, da zaradi tega počenjamo vse te neumnosti iz zakladnice človeških spodrsljajev. 
Ali pa - spet Krištof:
Vsakdo umre neizpolnjen. Skoraj vsi večino svojih talentov prodajo za kozarec dobrega počutja in slave. Bog si je izmislil mir, ljudje smo si izmislili vojno. Bog si je izmislil ljubezen, ljudje smo si izmislili sovraštvo. Bog si je izmislil delo in počitek, ljudje smo si izmislili garanje in lenobo, Bog si je izmislil modrost, ljudje smo si izmislili pridigo, Bog si je izmislil enakost v različnosti, ljudje smo si izmislili večvrednost in manjvrednost.
Ja, knjiga je tudi religiozno in teološko obarvana. Bilo bi čudno, če ne bi bila. Vse tri glavne osebe so namreč idealni človeški približki Jezusu Kristusu.

Kot že nakazujejo zgoraj izpisani stavki, ki so vsi Krištofovi, je bil on tisti, ki me je najbolj dregnil v dušo in telo. Inteligenten in odločen moški, ki ve kakšno je življenje in kam vodi.
Adam se mi je le smilil.
Največ težav pa sem imela z Delfino. Življenje na kmetiji, kjer Delfina preživi več kot 40 let svojega življenja, je zelo prepričljivo orisano. Vem, da je bilo kmečko življenje še do pred kratkim prav lahko tako garaško, kot je opisano v knjigi. Takšen način življenja je vzgajal grobe in neobčutljive ljudi, ki niso poznali ali pa niso znali kazati ljubezni in naklonjenosti do drugih.
In ravno zato, ker je Delfina takšno življenje tako dobro poznala, so se mi nekatera od njenih dejanj zdela precej neverjetna in nelogična. Ne morem si predstavljati, da je bila - življenjsko izkušena - tako naivna, da je verjela, da bodo družinski člani na njeno nosečnost reagirali drugače kot potem res so. Meni je bila očetova reakcija glede na to, kakšen je bil, pričakovana in daleč najbolj verjetna.
Tudi njeno klofutanje me ni prepričalo. 41 klofut se že fino vklopi v njenih 41 let, vendar pa se mi zdi, da Delfina ne bi zmogla takole udarjati - ne s fizične in ne s psihične plati. Vendar pa razumem, da je opis takšnega dogodka v knjigi prav lahko spodbuda za katero Delfini podobno ranjeno bitje in potem je to čisto v redu.

Na naslovnici bi raje od treh stolov videla tri lune - lahko tudi takšne kot so tiste, ki jih bralec opazi na začetku vsakega poglavja.

Roman Zorana Šteinbauerja sem brala kot zgodbo globoko ranjenih ljudi, ki na koncu drug v drugem najdejo svojo tolažbo in mogoče celo odrešitev. Po začetnih poglavjih Delfine in Adama, se mi je branje zdelo zanimivo, ko pa sem prišla do Krištofa, me je zgodba potegnila vase.
Knjiga je izredno ganljivo napisana. Večina povedi je takšnih, da se človeka dotaknejo in opozorijo na to, da se je v življenju vedno potrebno truditi, da bi bili boljši, manj sebični in bolj sočutni. Pomembno sporočilo je tudi to, da se je potrebno družiti, imeti prijatelje in se ljubiti.
Za moj okus je knjiga sicer preveč gosto ali jedrnato zastavljena, rajši bi manj dogodkov, in za tiste, ki bi ostali, bi želela, da so globlje obdelani. A v tem primeru bi bil vsekakor potreben drugačen način pisanja, to pa pomeni tudi čisto drugačno knjigo.
Knjiga ni v skladu z modo, na katero prisega današnje bralstvo, a  ravno zaradi tega izstopa iz povprečja. Na tisto pozitivno stran:)

Zoran Šteinbauer

petek, 20. november 2015

Timur Vermes: Spet je tukaj

(356 str.)
Spet je tukaj! Kdo neki? Adolf Hitler, seveda;)

Po skoraj 70-ih letih se je ponovno znašel v Berlinu, točno na mestu, kjer je bil v maju 1945 njegov bunker in kjer so ga zadnjič videli. Povedano drugače, Hitler se je s svojim telesom, značajem in mišljenjem, na nepojasnjen način, kot živ in zdrav moški srednjih let, znašel v letu 2011.
To je odlično izhodišče za satirični roman, ki so si ga Nemci toliko let po drugi svetovni vojni le zmogli in drznili privoščiti. Pisati o Hitlerju in se preko njega norčevati tudi iz sebe, je namreč v Nemčiji še vedno zelo težko in tvegano početje.

Roman je pisan v prvi osebi, skozi oči Adolfa Hitlerja.
Ko se "novorojeni" ali "ponovno oživljeni" Hitler pojavi v današnjem času, se ne sprašuje tega, kar bi se spraševalo 99% ljudi na njegovem mestu. Prav nič si namreč ne razbija glave z vprašanjem, kako je le mogoče, da se je znašel v prihodnosti. Zadovoljen je s predpostavko, da ga je izbrala Previdnost in sicer z namenom, da v ključnem zgodovinskem trenutku Nemčijo ponovno popelje na pot slave.
Nemudoma začne s svojim delom. Opazuje svet okrog sebe in ga analizira. Sprejema odločitve. Za svoje odločitve prevzema vso odgovornost. Od Führerja se nekaj takega pač pričakuje...

Njegov stik z današnjim svetom je potem razlog za kakšen bralčev nasmeh in dobro voljo.
Tako na sprehodu po mestu sreča marsikaterega mimoidočega, katerega arijsko poreklo, milo rečeno, ni vprašljivo samo v četrtem ali petem kolenu, ampak tudi še zadnje četrt ure. Od kod le so se vzeli ti rasni tujci, se sprašuje.
Malo pozneje pripoveduje: Moj pogled je opazil zblaznelo žensko, ki je ob robu zelenice vodila psa na povodcu in se pripravljala, da bi pobrala preostanke njegove prebave. Brž sem pomislil, kdo ve, ali je sploh že sterilizirana, a sem takoj ugotovil, da v vsakem primeru za Nemčijo nikakor ne more biti reprezentativna...
Navdušen je nad internetom in ko ga uporablja, hitro ugotovi, da tako ali tako prej ali slej pristane na enem in istem naslovu: mogočnem pragermanskem priročniku z imenom Wikipedija, česar ni težko razumeti kot sestavljanke iz enciklopedije in plemenitih starogermanskih raziskovalcev, Vikingov.
Občuduje sodobni (nemški) tehnološki dosežek, televizijo - vendar samo, dokler je ne vklopi. Kajti potem:  Zagledal sem kuharja, ki je sekljal zelenjavo. Nisem mogel verjeti svojim očem: da so izumili, razvili in uporabljali tako zelo napredno tehnologijo samo zato, da bi lahko opazovali pri delu nekega iks kuharja?

Hitlerju hitro postane jasno, da bi se dalo televizijo bolj pametno uporabiti - v propagandne namene. Resno se loti projekta in kmalu postane zvezda Youtuba in različnih zabavnih pogovornih oddaj ter intervjujev. Zaslovi s svojimi govori, ki so takšni kot v njegovih najboljših letih še pred drugo svetovno vojno in začne širiti svoj pogled na sodobni svet in svoje načrte zanj. Gledalci so sicer prepričani, da imajo opraviti samo z umetnikom - odličnim Hitlerjevim posnemovalcem, ki nastopa zato, da bi jih zabaval, ne pa z resničnim Hitlerjem, a ob njegovih govorih vseeno zaprepadeno umolknejo in osupnejo.

Ogledala sem si film in prebrala sem knjigo Er ist wieder da - v tem vrstnem redu. Redko velja, da je film boljši od literarne predloge. Tukaj bo eden teh redkih primerov - vsaj po mojem mnenju.

iz filma Er ist wieder da,
(Constantin-film.de)
Film se le ohlapno drži zgodbe opisane v romanu in to mu daje svobodo, da svojo literarno predlogo na številnih mestih prekosi in razširi.
Osebe v filmu so se mi zdele prepričljivejše od teh iz knjige. Kaj takega je težko verjeti, pa je kar res, saj v knjigi nekako življenjsko verodostojno in dodelano deluje le Hitler, ostali pa so le njegovi okraski.
Enkratna je bila tudi odločitev, da film posnamejo kot (kvazi) dokumentarni film. V filmu namreč Hitler potuje po Nemčiji in se srečuje z njenimi prebivalci. Posluša jih, se z njimi pogovarja in jim obljublja spremembe. Nekatere prepriča, druge pač ne. Hitlerjevi sogovorniki delujejo kot povsem običajni in naključni ljudje, ne kot igralci. Še zdaj ne vem točno, ali je bilo vse skupaj zaigrano, ali pa so res naključne mimoidoče soočili z igralcem oblečenim v Hitlerja.

Satira na našo ljubezen do psov je bila uporabljena tudi v filmu, čeprav nekoliko drugače kot v romanu. Tukaj ni bilo nerazumevanja do pobiranja pasjih iztrebkov, pač pa... hmm, nič manj kot pasji uboj. Hitler namreč nekega majhnega, lajajočega ščeneta, ki skače vanj in se ga ne more rešiti, enostavno ustreli. Ko posnetek tega neprijetnega dogodka pride v javnost, je ta šokirana. Hitler v trenutku izgubi naklonjenost naroda in mora v ilegalo. Njegovi govori in njegov pogled na preteklost, njegova napoved politike, ki naj NE bi bila  bistveno drugačna od tiste, ki jo je vodil med drugo svetovno vojno, še zdaleč niso izzvali tolikšnega ogorčenja javnosti kot uboj nadležnega psa.
V nadaljevanju se Hitler umakne iz javnosti in napiše knjigo, ki ima enako naslovnico kot Vermesov roman:) Po knjigi posnamejo tudi film.

Največja odlika filma in občutni presežek nad knjigo, je po mojem mnenju to, da so si ustvarjalci filma drznili narediti korak preko meje običajne in ne preveč vznemirjajoče satire, kakršno predstavlja knjiga. Na koncu filma Hitler namreč reče, da se ga nikoli ne bomo mogli znebiti. In da živi v vsakem od nas delček Hitlerja (no, v Nemcih vseeno mogoče malo bolj kot v nas, ostalih Evropejcih;) Gledalec filma tudi - bolj kot bralec knjige, začuti kako malo bi bilo potrebno, da bi spet eden od Hitlerju podobnih diktatorjev zavladal Evropi in kako ugodne razmere za kaj takšnega so trenutno pri nas.

Film je bil ob koncu oktobra najbolj obiskana kino predstava v Nemčiji. Uradne kritike filma pa so precej zadržane, če ne celo neugodne. Menda naj bi se film norčeval iz stvari, iz katerih se ni norčevati.
Tako kot knjigo - svoj prvenec,  je tudi scenarij za film napisal nemški pisatelj in publicist Timur Vermes - sin madžarskega begunca in nemške matere, ki je bil rojen leta 1967 v Nürnbergu.

Če lahko izbirate, bi vam bolj od tega, da preberete knjigo, priporočila, da si ogledate film. Verjetno se boste smejali bolj sproščeno kot se smejejo Nemci, pa čeprav ne boste zapopadli vseh lokalnih političnih šal, ob katerih so se nemški gledalci - sicer ne preveč glasno, smejali, mi pa smo se spraševali, kaj smo zgrešili.

Knjiga, seveda, tudi  ni slaba! Konec koncev gre le za uspešnico, ki je bila samo v Nemčiji prodana v dveh milijonih izvodov in bila kar 20 tednov na vrhu Spieglove lestvice najuspešnejših knjig.
V prvem poglavju romana pa je napisana tudi ugotovitev, nad katero sem sama vedno znova fascinirana. To je začudenost nad neuničljivostjo nemškega naroda.
Hitler na začetku romana pripoveduje:
Najbolj od vsega me je presenetil narod. Ne nazadnje sem res storil prav vse, kar je bilo v človeški moči, da bi na tej zemlji, ki so jo sovražniki oskrunili, popolnoma onemogočil vsak možen prihodnji razvoj (...) glede na vse skupaj ta narod sploh ne bi več smel obstajati.
Ampak, kot pač lahko ugotovim, še vedno - je.
Kar mi je v določenem smislu, če po pravici povem, nerazumljivo.
★★★☆☆

Timur Vermes
(neledb.wordpress.com)

ponedeljek, 16. november 2015

Alina Bronsky: Scherbenpark

(289 str.)
Ta roman je bil eden najodmevnejših nemških prvencev v zadnjih letih. Ruski migrantki Alini Bronsky je leta 2008 zagotovil vstop v nemški literarni svet. Sedem let pozneje velja za eno najuspešnejših in najprepoznavnejših nemških pisateljic. Vsaka njena knjiga se uvrsti med uspešnice revije Spiegel, skoraj vsaka pride vsaj med širše kandidate za Deutscher Buchpreis in vse so prevedene v tuje jezike. V slovenščini nimamo še nobenega od njenih romanov. Knjige se dobro prodajajo - izvod njenega prvenca, ki sem ga brala, je bil že 15. ponatis knjige. 

Na samem začetku romana Scherbenpark nam 17- letna Sascha Naimann zaupa svoje želje oz. sanje:
Manchmal denke ich, ich bin die Einzige in unserem Viertel, die noch vernünftige Träume hat. Ich habe zwei, und für keinen brauche ich mich zu schämen. Ich will Vadim töten. Und ich will ein Buch über meine Mutter schreiben. Ich habe auch schon einen Titel: "Die Geschichte einer hirnlosen rothaarigen Frau, die noch leben würde, wenn sie auf ihre kluge älteste Tochter gehört hätte." Vielleicht ist das nur ein Untertitel.
Ima dve želji in - kot pravi, sta to najbolj pametni želji od vseh želja, ki jih imajo ljudje v njenem okolišu. Namerava namreč:
  • ubiti Vadima in
  • napisati knjigo o svoji mami, ki bo imela naslov (ali podnaslov): "Zgodba o neumni rdečelasi ženski, ki bi, če bi poslušala svojo pametno starejšo hčerko, še vedno živela."
Nasmihala sem se, ko sem brala ta začetek.
No, po nekaj nadaljnjih straneh knjige, je bil pisateljičin slog pisanja še vedno simpatično šaljiv, jaz se pa nisem več zmogla sproščeno nasmihati. Postalo je namreč jasno, da Sascha s svojima dvema željama misli skrajno resno. Še več. Ti dve želji ji dajeta moč. Zaradi njiju lahko dokaj normalno živi kljub temu, da je bila priča neznansko tragičnemu in grozljivemu dogodku. 

Sascha je močna, odločna in samozavestna najstnica, ki se je pred šestimi leti skupaj z mamo iz Moskve preselila v Nemčijo. Brez ovinkarjenja pove svoje mnenje in se ne meni za to, kaj si bodo o tem mislili drugi. Je izredno bistra dijakinja, ki ima same enke (odlične ocene). Nemško zna ungefähr elfmal besser als alle anderen Russlanddeutschen zusammen - približno enajstkrat boljše kot vsi ostali ruski priseljenci skupaj. Nima nobene prave prijateljice ali prijatelja, a je to ne moti preveč. Moške sovraži. Ničesar se ne boji. Ves čas deluje izredno premišljeno in realistično; čustev, kot da nima. A ta navidezni oklep neobčutljivosti je seveda samo obrambni mehanizem v boju za preživetje po grozljivi življenjski izkušnji.

Da je Sascha v svojem bistvu izredno sočutno, dobro in toplo dekle, z močno izraženim občutkom za pravičnost, se kaže predvsem v njenem odnosu do mlajšega brata Antona. Ta se s tragičnim dogodkom v družini ne zna in ne more tako dobro spopasti kot Sascha. Ves čas je prestrašen, večino časa molči, v šoli se ne more skoncentrirati. Sascha bi mu rada pomagala. Takole premišljuje: Mein Anton. Ich würde dir meine Stimme geben und meine Synapsen und alles, damit du packst. Aber ich glaube nicht, dass dir das helfen würde. Ich habe so Angst um dich. Ich weiß, dass du es nicht schaffen wirst. Therapy hin oder her. Und das macht mich fertig. - Vse bi mu dala, svoj glas in svojo pamet, a ne verjame, da bi mu to kaj prida pomagalo. Ve, da mu ne bo uspelo - pomoč psihologa gor ali dol, in to jo uničuje.

V romanu se veliko dogaja. Spoznamo, kakšno je življenje v "ruskem getu" enega izmed naselij blizu Frankfurta. Skozi Saschine oči spremljamo življenje današnjih najstnikov - njihove pogovore, njihovo druženje in njihovo spolno življenje. Pripoved se površno dotakne vseh vidikov mladostništva. Mogoče malce preveč površno in prehitro. A večina doživljajev sodobnih najstnikov je vseeno zelo posrečeno prikazanih - npr. to, kako v današnjem svetu lahko poteka komunikacija med fantom in dekletom. Sedita v sobi za istim računalnikom in si izmenjujeta tipkovnico ter tako preko teksta na zaslonu drug drugemu zastavljata vprašanja o kakšni delikatni temi in odgovarjata nanja.
Alina Bronsky se zna vživeti v življenje najstnikov. To me pravzaprav ni presenetilo. Glede na to, kako dobro ji je uspelo opisati življenje starih ljudi v svojem zadnjem romanu Baba Dunjas letzte Liebe, - pa se je mladi pisateljici vsekakor težje predstavljati, kako je, ko enkrat ostariš, kot pa pisati o doživetjih mladostništva - sem to nekako pričakovala.

Pisateljica piše v preprostih stavkih in z enostavnim besediščem. Šaljivo in zabavno. Iz besedila sevata optimizem in toplina, a zlahka zaznamo tudi grenkobo in tragičnost.
Konec romana je za moj okus malce preveč posladkan in idealiziran. Vse se kar preveč lepo poklopi.
Nekatere stvari ostajajo tudi nedorečene; vprašanja, ki jih pisateljica sama zastavlja, neodgovorjena. Rada bi npr. natančneje vedela, v kakšnem odnosu sta bila Saschina mama in časopisni urednik Volker, v katerega se Sascha tekom zgodbe zaljubi. Rada bi, da bi pisateljica malo bolj razjasnila Saschino razmerje s Felixom - Volkerjevim sinom. In še bi se našlo.

Ulrich Noethan
(vir: Wikipedia)
Po romanu je bil leta 2013 posnet istoimenski nemški film, ki ga je publika prijazno sprejela. Glavno moško vlogo urednika Volkerja je igral priznani nemški igralec Ulrich Noethen. Če je v knjigi in filmu Sascha zaljubljena v Volkerja, ima v resničnem življenju Alina Bronsky rada igralca, ki je upodobil Volkerja:) Že nekaj časa sta namreč Alina Bronsky in Ulrich Noethan par. Skupaj imata tudi hčerko; Alina pa ima iz prvega zakona (njen mož se je leta 2012 smrtno ponesrečil v Peninskih Alpah) še tri otroke. Vau, biti mama štirim majhnim otrokom in ob tem še pisati knjige! Poklon.

Roman Aline Bronsky, Scherbenpark, bi ocenila kot odličen mladinski roman, kjer pod zabavno zvenečimi in šaljivimi opazkami  bistrega in odločnega 17-letnega dekleta, odmeva tudi izredno resna in usodna življenjska tema. Za nekoliko zahtevnejšega odraslega bralca je roman za kanček preveč površinski, poenostavljen in nedorečen. Tudi Saschini osebnosti nisem prišla čisto do dna. Nekatera od njenih dejanj in mišljenj so zelo kontradiktorna in nelogična. A to štejem knjigi v dobro, ne v slabo. Najstniki se pač obnašajo tako in nikoli jih ni mogoče v popolnosti razumeti.

★★★★☆
(v bistvu bi roman zaslužil le tri zvezdice, a do prvencev je treba biti popustljiv:)

Alina Bronsky na letošnjem Frankfurtskem sejmu
(vir: Wikipedia)

petek, 6. november 2015

Joseph Conrad: Zmaga

(397 str.) 
Na naslovnice leposlovnih knjig ne dam veliko. Večinoma mi je vseeno kakšne so. Pomembnejše od slike na prvi strani je to, kar je med platnicami, vsebina knjige. A vendar, če je slika na naslovnici tako zelo nesrečno izbrana, kot je ta pri slovenski izdaji romana Josepha Conrada, Zmaga, tudi jaz ne morem ostati brezbrižna. Tale dotična me je tako zelo motila, da sem knjigo zavila v papir, da mi je ni bilo treba gledati med branjem.

Kaj si lahko misli potencialni bralec, ko knjigo s takšno naslovnico vzame v roke? Za kakšno zgodbo bo šlo? Hja, mogoče za zgodbo o z vzhodnjaško mistiko navdahnjenem mladeniču, ki je številne ure treningov, s katerimi je krepil svoje mišice, kronal z zmago na pomembnem tekmovanju bodibilderjev.
No, v času, ko je pisal Joseph Conrad, takšnih tekmovanj še ni bilo. Pa vendar. Slovenska naslovnica je povsem neprimerna in z vsebino romana nima prav nobene povezave.

Knjige izdane drugod izgledajo precej drugače. Z njih bi se dalo sklepati, da je prav verjetno, da bomo brali o ljubezenski zgodbi, ki se dogaja na eksotičnem tropskem otoku. Ja, to je osrednja tema romana; dogaja pa se še marsikaj drugega.

Dogajanje je postavljeno v Indonezijo v prvih letih 20. stoletja, bolj natančno v mesto Semarang na otoku Javi in na bližnji samotni otok Samburan. Nastopata dva angleška gentelmana - gospod Heyst in gospod Johnson. Nazivajo ju za gentelmana, a na skrajni meji Britanskega imperija je imela ta beseda precej bolj širok - ali pa izkrivljen pomen kot pa v samem srcu imperija.

Na življenje gospoda Heysta je imel velik vpliv oče - pisatelj in filozof, ki je v svoji vzvišeni odmaknjenosti odklanjal vsakršno človeško delovanje in vero. Njegova duhovna oporoka sinu je bil stavek: Opazuj - in ne daj od sebe niti glasu. Tega navodila se je gospod Heyst mlajši zvesto držal. Umaknil se je iz družabnega življenja in bolj ali manj brezciljno potoval po svetu ter opazoval dogajanje okrog sebe, v katerega se pa ni aktivno vključeval.
Podobno brezciljno je po svetu popotoval gospod Johnson, a s to razliko, da so njega izključili iz višje družbe proti njegovi volji. Začel je ubirati zločinska pota goljufa in celo morilca.
Njuni poti se usodno srečata v Indoneziji in predstavljata zelo zanimivo ozadje za bistveni del romana - ljubezensko zgodbo med Axelom Heystom in žensko imenovano Almo - tudi Leno.

Alma je bila violinistka v ženskem orkestru, ki je potoval po skrajnih koncih Britanskega imperija in zabaval tamkajšne, predvsem evropske naseljence. Vzbudila je pozornost hotelirja Schomberga - pokvarjenega in izkoriščevalskega, obrekljivega Nemca, ki jo je začel nadlegovati. Iz njegovih krempljev jo je rešil ravno Axel Heyst in jo odpeljal na otok Samburan. Njuno skupno življenje na samotnem tropskem otoku, kjer živi samo še kitajski služabnik Wang in nekaj domačinov, oba pomembno spremeni. Heyst se zave, da očetov nauk pasivnega življenja ni dober, pač pa je pomembno, da se človeško srce že zamlada nauči upati, ljubiti - in imeti vero v življenje; Alma pa se razvije v izredno odločno žensko, ki lastno usodo in usodo ljubljenega moškega vzame v svoje roke. Njeno preobrazbo označuje tudi sprememba imena - odkar živi na otoku skupaj s svojim moškim, se namreč imenuje Lena.

V začetku se zdi, da bo Lena še ena od tipičnih viktorijanskih deklet - nebogljena in sramežljiva, nujno potrebna moškega pokroviteljstva in varstva, ljubeča in vdana. Pa je prišlo do trenutka, ko sem bila prijetno presenečena tako nad Leno kot nad Josephom Conradom, ki je napisal za tisti čas nekaj tako - ja, lahko rečem, neobičajnega. Ob poskusu posilstva se namreč pokaže iz kakšnega testa je Lena. Vse svoje sile usmeri v to, da bi obvarovala svojega ljubljenega moškega, medtem ko on, kakor da ne ve, kako bi se lotil problema, ki je v obliki treh nevarnih lopovov prišel na otok Samburan. Za dosego svojega cilja se Lena posluži tudi dvoličnosti - edinega pribežališča šibkih in strahopetnih, pa tudi razoroženih. Samo z dvoličnostjo je lahko obvarovala čarobne sanje svojega življenja pred kruto katastrofo. Bala sem se, da bo njena dvoličnost na koncu razlog za kakšen velik nesporazum med človekoma, ki se imata rada, in v romanih tistega časa tako rad vodi v tragične konce, pa ni bilo (čisto) tako.

Zgodba je napeta, suspenz se gradi presenetljivo dobro. Pripovedovalcev zgodbe je več - nihče od njih ne ve vsega, vsak osvetli le delček dogajanja. Veliko je nasilja, ki se sicer prav pogosto ne izrazi v konkretnih dejanjih, je pa v osupljivo velikih količinah navzoč v obliki groženj in opisih minulih nasilnih dejanj.
Našli boste tudi nekaj rasizma, kar pa za knjige tistega časa ni bilo nič posebnega, oziroma sploh ni bilo spoznano za rasistično. Kadarkoli se namreč oglasi praznoverni služabnik Wang, (ki ima jasni, čeprav ne kdo ve kako daljnosežni kitajski razum) smo opozorjeni na njegovo polomljeno angleščino, pogosto tudi ozke oči in rumene dlani.

Naslov romana, Zmaga, je nekoliko provokativen, kajti v knjigi ni človeka, ki bi slavil jasno zmago. Celo nasprotno, zdi se, da so prav vsi romaneskni junaki vsak na svoj način poraženi. No, pisatelj je z zmago vseeno ciljal na Leno, ki si je naziv zmagovalke prislužila s svojim pogumnim delovanjem v zadnjem delu romana. A Lena mogoče prav zaradi tega dejanja in kljub drugačnim obetom, zaključi svojo zgodbo kot podoba, ki je v prvi vrsti predstavljena tako, da je všečna moškim (iz začetka 20. stoletja), kar je škoda.

Naslov romana pa je nerodno izbran še iz drugega razloga. Pisatelj se je zaradi tega celo javno zagovarjal.
Roman je pisal v letih od 1912 do 1914, knjiga pa je izšla v letu 1915. To so bili prelomni časi. Ko je Joseph Conrad pisal roman, je bil to še čas miru; ko pa je knjiga izšla, je bila Evropa že globoko v prvi svetovni vojni. Naslov Zmaga bi tako lahko namigoval na vojni spopad, roman sam pa bi bil prav lahko označen za vojno propagando. Tega si Conrad nikakor ni želel. Možnost za kaj takega podkrepi še dejstvo, da je bil eden od glavnih negativnih oseb v romanu Nemec - hotelir Schomberg. Kako zelo prikladno je bilo to za angleške bralce med prvo svetovno vojno! A knjiga s spopadom med Nemčijo in Veliko Britanijo nima prav nobene povezave.

Roman Josepha Conrada, Zmaga, je vsekakor vredno prebrati tudi sto let po njegovem izidu. Lahko ga berete za užitek kot ljubezensko ali kriminalno zgodbo, ki se dogaja v eksotičnem okolju tropov, lahko pa v njej iščete tudi kaj več - ne samo iščete, tudi našli boste. Meni so bili najbolj fascinantni ženski liki - poleg Lene tudi gospa Schomberg, ki je v tem zapisu nisem posebej omenjala, a je zelo zanimiva oseba. V ženskih likih se po mojem mnenju najbolje pokaže dejstvo, da ima roman sicer še precej značilnosti viktorijanskih romanov, ki pa jih na določenih mestih že jasno in odločno zamenjujejo prvine modernizma. Takšna mešanica stilov mi je bila všeč.
Všeč mi je bil tudi način pisanja, ki le počasi in iz različnih kotov osvetljuje dogajanje, zgodbo in osebe. Knjigo pa poznavalci označujejo tudi kot odličen psihološki roman.

★★★★☆
Joseph Conrad
(1857-1924)

ponedeljek, 2. november 2015

Primož Trubar in Wilhelm Hauff

Primož Trubar
(1508-1586)
Wilhelm Hauff
(1802-1827)






















Wilhelm Hauff je bil pomemben nemški pesnik in pravljičar. Nekatere od njegovih pravljic imamo prevedene tudi v slovenščino. Živel je v času našega Prešerna, a slave, ki jo je užival Prešeren v Sloveniji, Hauff v Nemčiji ni dosegel. Je imel pač to smolo, da je bil sodobnik Goetheja in z njim se pač ni bilo mogoče kosati. Poleg tega je umrl zelo mlad - pri 25-ih letih zaradi vročice. V svojem kratkem življenju je kljub temu napisal zavidljivo veliko literarnih del, ki jih cenijo še danes.
Kaj ga povezuje z našim Primožem Trubarjem? Pokrajina Schwäbische Alb.

Levji človek
(Ulmer Museum)
Če se napotite v najboljši tematski zabaviščni park v Evropi (Europa-Park), se lahko peljete tudi skozi to pokrajino. Gričevnata dežela, pokrita s travniki in gozdovi, ki so bili konec oktobra že rumeno-rdeče obarvani, leži v južnem delu Nemčije, večinoma v deželi Baden-Württemberg. S svojimi naravnimi znamenitostmi, med katerimi je tudi veliko jam, privablja številne turiste. V eni od jam so leta 1939 našli okrog 40 000 let star kipec "Levjega človeka" - enega prvih umetniških izdelkov človeške vrste. Tisti, ki ste prebrali knjigo Yuvala Hararija, Sapiens, veste, za kateri kipec gre. Za Hararija ta kipec ni samo dokaz kognitivne revolucije pri človeku, pač pa tudi tista vez s sodobnostjo, ki gre preko podjetja Peugeot:)
Kipec "Levjega človeka" hranijo v muzeju mesta Ulm, ki leži na vzhodnem robu pokrajine Schwäbische Alb. Znano je kot rojstno mesto Alberta Einsteina, še bolj pa po čudoviti gotski katedrali - Münstru, ki se ponaša z najvišjim zvonikom na svetu.

Na zahodnem robu pokrajine Schwäbische Alb leži drugo pomembno mesto. To je Tübingen. Mesto je povezano z našim Primožem Trubarjem! V Tübingenu sta bili leta 1550 natiskani prvi slovenski knjigi; v predmestju Tübingena - v Derendingenu, je Primož Trubar pokopan.
Derendingen
 (h. arhiv)
V kraju Derendingen je Primož Trubar preživel zadnja leta svojega življenja. Tam je bil župnik in sicer od leta 1567 do svoje smrti leta 1586.
Spomin na Primoža Trubarja v tem kraju še vedno ohranjajo in negujejo. Posvečena mu je ena od ulic - Primus-Truber-Straße, imajo pa tudi Primus Truber Haus, v kateri je župnišče protestantske skupnosti in otroški vrtec. Slovencu, ki se sprehaja po mestu, se zgodi milo pri srcu, ko vse to zapazi. Če pa se peljemo še nekoliko dalje, pridemo do cerkve sv. Gala, v kateri je Primož Trubar maševal in v kateri je tudi njegov grob. V zimskem času je cerkev zaprta, zato si notranjosti na žalost nismo mogli ogledati. A lepo se je bilo sprehoditi tudi po urejeni okolici in po pokopališču, kjer je narava že žarela v jesenskih barvah.
Cerkev sv. Gala v Derendingnu
(h.arhiv)
A glavna značilnost pokrajine Schwäbische Alb niso večja mesta posejana po njenih robovih, bolj jo odlikujejo griči in manjši hribi, na vrhovih katerih pogosto kraljujejo gradovi.
Eden od njih - verjetno najveličastnejši, je Burg Hohenzollern. Ob njem pravljični grad Neuschwanstein na Bavarskem, ki sem ga do zdaj štela za najlepšega od vseh gradov, izgleda kot kičasta kopija gradu iz kakšne od Disneyevih risank ali pa kakšen od plastičnih gradov, ki jih gradijo po zabaviščnih parkih kot ozadje za katerega od vlakcev smrti.
Hohenzollern je res mogočen in čisto v stilu svojih lastnikov - pruske kraljevske družine, ki je dala številne pomembne nemške vladarje. Kipi Friedrichov Wilhelmov od I do IV, skupaj s Friedrichom II Velikim in še katerim, zdaj stojijo ob obzidju gradu in gledajo v dolino. Razgled z gradu je enkraten in seže v vse smeri. Edini del gradu, ki je bil del prvotne zgradbe, je kapela sv. Mihaela, ki izvira iz 15. stoletja. Vsi ostali deli gradu so bili ponovno zgrajeni v 19. stoletju. Pruska kraljeva družina Hohenzollern se je takrat namreč odločila, da bo ponovno zgradila grad, ki bo zrcalo njihove lastne mogočnosti in pomembnosti.
najstarejši del gradu Hohenzollern
(h.arhiv)
Čisto drugačni nameni pa so vodili grofa Wilhelma Württemberškega, da je v letih 1840-42 zgradil grad Lichtenstein - ki je tudi eden od pogosto obiskanih gradov v pokrajini Schwäbische Alb. V gradnjo romantičnega gradu v slogu neogotike ga ni vodil spomin na slavne prednike, pač pa navdušenje nad knjigo.
In tukaj nastopi Wilhelm Hauff!
Wilelm Hauff namreč ni bil samo pesnik in pravljičar, napisal je tudi prvi nemški zgodovinski roman. Njegov naslov je Lichtenstein. Napisan je v maniri Walterja Scotta, ki je bil v začetku 19. stoletja v Nemčiji zelo popularen pisatelj.
Roman Lichtenstein slavi zgodovino pokrajine Württemberg. Osrednja oseba je vojvoda Ulrich Württemberški, ki je v gradu Lichtenstein dobil svoje zavetišče pred Švabsko zvezo, ki ga je preganjala. V tem burnem zgodovinskem dogajanju pa se odvija še ljubezenska zgodba med vitezom Georgom von Sturmfederjem  in Mario von Lichtenstein. Roman je napeta mešanica resničnih zgodovinskih dejstev in fikcije. Roman je bil v Nemčiji izredno popularen. Grofa Wilhelma je navdušil tako zelo, da je v 19. stoletju, ko je bil grad Lichtenstein samo še ruševina, na istem mestu zgradil nov grad, ki je bil (predvidoma) enak tistemu iz knjige. To pa je ljubezen do literature!

grad Lichtenstein
(h.arhiv)

Primož Trubar je živel blizu času in kraju dogajanja v romanu Lichtenstein. Lahko bi nam poročal, kaj v romanu ima realne značilnosti in kaj je čista (ljubezensko-romantična) izmišljotina;)
Roman se namreč dogaja v času, ko se je turjaški grof ravno odločal o tem, ali bi nadarjenemu dvanajstletnemu Primožu Trubarju dovolil šolanje za duhovnika ali ne; kraj dogajanja pa je le okrog 10 km stran od tam, kjer je bil Primož Trubar nekaj deset let pozneje od časa dogajanja pokopan. Primož Trubar bi bil torej lahko bližnja priča zgodovinskim dogodkom opisanim v knjigi. Ko je Trubar prišel v Nemčijo, je Ulrich Württemberški ravno zaključeval svojo vladavino. Ko pa se je dokončno ustalil v Tübingenu, sta bila njegova vladarja Ulrichov sin Christoph in vnuk Ludwig. Oba sta bila velika podpornika protestantizma.