Tan Twan Eng: The Garden of Evening Mists

Le malo romanov, ki niso klasika, preberem več kot enkrat. Knjiga The garden of evening mists, malezijskega pisatelja Tan Twan Enga, je ena od njih. Prvič sem jo prebrala kmalu po njenem izidu leta 2011 in že takrat mi je bila zelo všeč. V zadnjih mesecih pa mi je vedno znova ponovna prihajala na misel. Sama ne vem zakaj. Mogoče zato, da bi me opomnila, da sem naredila veliko napako, ker sem jo prezrla, ko sem ob desetletnici bloga sestavljala svoj seznam najljubših knjig vseh časov. Roman The garden of evening mists vsekakor sodi med moje najljubše knjige vseh časov. Zdaj, ko sem jo prebrala še drugič, lahko celo rečem, da je v prvi deseterici. Malce nenavadno za roman, ki se dogaja tako daleč stran od nas in v tako drugačnih okoliščinah, kot so naše; z nastopajočimi, ki imajo povsem drugačne kulturne, zgodovinske in rasne korenine, kot jih imamo na našem koncu sveta.

Čeprav ima knjiga jasen romaneskni pripovedni lok, sem večkrat imela občutek, da berem kratke zgodbe, ki pa so med seboj povezane na prav poseben način. Prepletajo se, - a še bolj kot to, enostavno stojijo ena poleg druge ali ena v drugi, a ob tem kljub vsemu ne sestavljajo neke običajne zbirke kratkih zgodb, ampak gradijo čudovit roman. Mogoče je roman v mojih očeh tako zelo uspel, ker mi je snov, ki vse te zgodbe veže, ljuba. Umetnost je lepilo, ki zgodbe te knjige veže v čudovit kolaž - umetnost japonskih lesorezov u-kiye, umetnost tetoviranja in umetnost gradnje japonskih vrtov. 

Potem pa še čudovita narava. In ganljiva, nežna ljubezenska zgodba.

Roman se začne tako, kot se roman mora začeti. Vzbudi bralčevo zanimanje, a bralca ne šokira. Uvede večino nastopajočih in predstavi zasnovo dogajanja. Namiguje na najrazličnejše stvari, a ob tem obljublja tudi odgovore na vprašanja, ki se porajajo.

Na teh prvih straneh romana spoznamo sodnico, ki se je ravnokar upokojila, predčasno. Yun Ling je "English-educated Straits Chinese" - se pravi, Malezijka, potomka kitajskih priseljencev, ki so se v 13. stoletju naselili na malezijskem polotoku Penang, pomešali z lokalnim prebivalstvom in potem več ali manj izgubili vez z matično deželo. 

Čeprav izgleda kot Kitajka, ji je Velika Britanija bližje kot Kitajska; govori angleško in ne razume mandarinščine. 

Vedno nosi rokavice, ker ji na levi roki manjkata dva prsta. Izgubila ju je, ko je bila med drugo svetovno vojno zaprta v japonskem delavnem taborišču. Predčasno se je upokojila, ker je neozdravljivo bolna. Ne, nima raka, ampak degenerativno možgansko bolezen, zaradi katere bo v kratkem izgubila sposobnost sporazumevanja in spomin. The garden of evening mists je tako tudi roman o nezanesljivosti spomina in o pozabljanju.

Glavna protagonistka romana se po skoraj štiridesetih letih vrne v Cameron Highlands - hribovito, s pragozdom in čajnimi nasadi prekrito pokrajino v Maleziji, kjer je kmalu po drugi svetovni vojni kot mlado dekle preživelo dobro leto dni. Bilo je to leto, ki je imelo vpliv na njeno celotno nadaljnje življenje. Zdaj, v nenehnem strahu in pričakovanju, kdaj bo izgubila sposobnost sporazumevanja - branja in pisanja, se odloči, da bo svoje spomine - dokler ti povsem ne zbledijo, zapisala.

Dogajanje romana se potem seli iz sedanjosti v čas nekaj let po drugi svetovni vojni - v čas, ki v Maleziji še ni pomenil miru. Komunistični gverilci namreč še niso opustili svojega boja za neodvisnost izpod Britanskega imperija in za vzpostavitev socialističnega ekonomskega sistema. Iz svojih džungelskih postojank so napadali čajne plantaže in pobijali civiliste.

V tem nevarnem času na področju, kjer so boji med gverilskimi uporniki in predstavniki vlade največji, živi svoje samotno življenje japonski umetnik Aritomo. Precej skrivnosten je. Bil je eden izmed vrtnarjev na dvoru cesarja Hirohita, a se je še pred izbruhom druge svetovne vojne in japonske okupacije Malezije preselil v Cameron Higlands. Zakaj, se ne ve. Sredi tropskega pragozda gradi tipčni japonski vrt, ki se imenuje Yugiri, kar pomeni Vrt večernih meglic. Vrt slavi po svoji lepoti daleč naokoli.

K njemu pride mlada Yun Ling, da bi ga najela za to, da bi ji zgradil japonski vrt. Posvetila bi ga spominu na sestro, ki je občudovala te vrste vrtov in je umrla v japonskem taborišču.

Aritomo prošnjo odkloni; privoli pa v to, da Yun Ling postane njegova vajenka, ki mu bo pomagala pri izgradnji njegovega vrta, in se ob tem naučila umetnosti japonskih vrtov ter tako potem pridobila potrebne spretnosti, da bi sama zgradila vrt za svojo sestro.

V času, ko je vajenka pri Aritomu, se pripeti marsikaj. Tukaj je potem prostor za vse te zgodbe, ki sem jih omenila na začetku zapisa. Najzanimivejše so, seveda, tiste, ki se pletejo okrog Aritoma in Yun Ling - vsak ima svojo iz časa preden sta se srečala in tu je potem še njuna skupna zgodba. 

A svoje zanimive zgodbe imajo tudi ostali nastopajoči, na primer lastnik čajne plantaže v bližini. Preko njegove zgodbe se preselimo celo v Južno Afriko v čas Burskih vonj.

Ker pa se zgodba romana iz preteklosti spet vrača nazaj v sedanjost, imamo tudi zgodbo japonskega mladeniča, ki je na zadnji dan vojne, tik preden so Američani odvrgli atomsko bombo na Hirošimo, moral opraviti svojo nalogo kot kamikaze. To zgodbo pripoveduje bivši japonski pilot, ki potem v času po vojni raziskuje Aritomovo življenje in umetnost, ki jo je ustvaril. Izkaže se namreč, da Aritomo ni bil samo spreten graditelj vrtov, ampak tudi izdelovalec lesorezov in tetovaž. To zadnje je bilo z japonskega vidika posebno delikatna in v večini primerov sporna zvrst umetnosti, kar je spet navdih za različne zgodbe.

Njegova raziskovalna pot ga pripelje do zdaj že ostarele in bolne Yun Ling, kar omogoča novo izmenjavo zgodb, ki potem vsaka za droben korak dalje razjasni skrivnost za skrivnostjo - večinoma takšnih, ki se spletajo okrog Aritoma.

V vsaki od teh zgodb so potem skrite še druge, krajše zgodbe, ki so vse po vrsti zanimive. Segajo tudi v mitologijo. Pomagajo, da čas druge svetovne vojne na Pacifiku in prva leta po njej zaživijo pred bralčevimi očmi, kakor tudi zgodovina japonske ter kitajske umetnosti, filozofije in kulture.

Glavna junakinja, Yun Ling, je čudovito prikazana. Jasno je predstavljena njena odločnost, ki jo je spremljala vse življenje in zaradi katere je veljala za zelo dobro sodnico. Opisan je njen pogum, ki ji je omogočil, da je prebrodila najtežje trenutke svojega življenja in sploh preživela. In prikazana je njena jeza, ki je po vsem, kar se ji je pripetilo, povsem upravičena, a se zaradi njene teže ne more pomiriti in normalno živeti.

Aritomo ni tako natančno orisan. Tudi v najbolj intimnih trenutkih zgodbe ostane skrivnosten in odmaknjen. Osamljen v svoji življenjski usodi in dilemi, ki se razjasni šele proti koncu romana.

Po romanu The garden of evening mists so pri HBO leta 2019 posneli film, ki pa si ga Evropejci na platformi HBOmax žal ne moremo ogledati, saj je film na voljo le azijskemu občinstvu. Mogoče odločevalci na HBO menijo, da je tema, ki jo prikazuje film, za Zahodnjake le preveč eksotična ter nezanimiva in se filma tako ne splača uvrstiti v ponudbo izven meja Azije. 

No, jaz se s tem ne strinjam. Medsebojni odnosi med nastopajočimi, dileme, s katerimi se morajo soočiti, njihova občutja in strahovi - vse to je univerzalno in v romanu tako zelo občuteno zapisano, da je knjiga vredna branja na vseh koncih sveta. Nekatere stvari so nam namreč skupne in nanje kraj bivanje ter kulturno ozadje nimajo vpliva. Dotaknejo se nas na enak način, ker so globoko človeške in navzoče pri vseh ljudeh, neglede na to, kje živimo in kakšni smo.

Tako bi si film, ki je bil posnet po romanu, prav rada ogledala - tudi zato, ker so se ustvarjalci še posebej potrudili, da bi bil čimbolj avtentičen. Snemali so na področju Cameron Highlands, kjer se roman tudi dogaja. Za potrebe filma so zgradili hišo, ki je takšna, kot je bila hiša, v kateri je živel Aritomo, in ustvarili so japonski vrt, kakršnega si je zamislili Aritomo - kjer se tudi okoliške gore vključijo v scenografijo vrta in kjer je vsak razgled na vrt natančno premišljen in načrtovan, tako da je učinek na opazovalca kar največji. Neprecenljivo.

Pisatelj Tan Twan Eng (1972) je tako kot glavna junakinja romana Yun Ling "Strait Chinese" in tako dobro pozna razmere v Maleziji, zgodovino svoje domovine in prednikov, kar vedno uspešno uporabi za okvir svojih romanov. Vedno znova piše o tem. 

Njegove knjige so cenjene tudi preko mej Malezije. Z romanom The garden of evening mists je bil med ožjimi kandidati za nagrado man booker; njegov najnovejši roman, The House of Doors, pa najdete med letošnjimi nominiranci za to nagrado. 

★★★★★

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

Prepričana sem, da je knjiga, Ne bom se več drsal na bajerju, Ladu Kralju polepšala zadnje dni življenja in da se je zaradi nje lažje poslovil s tega sveta. Nemogoče je namreč prezreti, da imamo pred sabo memoare - četudi je knjiga pravzaprav roman. Takole ob koncu življenja še enkrat podoživeti svoje otroštvo, ga premisliti in popisati, je verjetno nekaj zelo pomirjajočega. Še posebno, če pisanje uspe.

Zgodba je fajn, a tisto, kar izstopa in roman spreminja v nekaj dobrega, je slog pisanja. Lado Kralj piše šaljivo in duhovito. Prav lahko bi zašel v posmeh in sarkazem, kar bi bilo za roman, ki opisuje dogajanje v ljubljanski Šiški v obdobju italijanske okupacije in v občutljivih prvih letih po osvoboditvi, katastrofalno. Ne, če je pisatelj vešč svojega poklica, lahko tudi o skrajno resnih temah piše hudomušno, pa ob tem tematika ne izgubi prav nič na svoji pomembnosti - in v tem primeru tudi pretresljivosti.

Italijanski okupatorji Ljubljane veljajo v ljudski zavesti in skoraj že pregovorno v primerjavi z Nemci za manj kruto in milejšo različico zatiranja slovenskih ljudi. Napačno. Ne drži. V romanu je jasno predstavljeno, kakšna strahovlada je bila takrat v Ljubljani in za kakšne malenkosti so bili ljudje ob življenje. Včasih je bilo dovolj že to, da so bili Ljubljančani ob ne pravem času na napačnem kraju, pa so jih ujeli, zaprli, deportirali ali pa celo ustrelili kot talce.

Roman se začne kot must-read za vse Ljubljančane, še posebno za tiste iz Šiške. Pisatelj namreč izredno zanimivo ter natančno - in kakopak šaljivo, opisuje, kako je nekoč izgledala Šiška. Znane stavbe, ki so preživele čas, zažarijo v novih barvah; med zgornjo in spodnjo Šiško pa se potegne ostra meja, ki ji danes ni več sledu in o kateri nisem imela pojma.

Šiška je potem prizorišče za zgodbo mladega Ivana, ki je VOS-ovski kurir, pa potem partizan in osvoboditelj Ljubljane, na koncu pa nad novo ljudsko oblastjo razočaran državljan. V besedilo so vtkani pisateljevi otroški spomini o različnih dogodkih iz okupirane Ljubljane. Ko Ivan odrašča, je vedno več fikcije in domišljije - memoari pa se spreminjajo v roman.

Pisatelj je imel z romanom veliko veselja - sem jasno občutila, in za njegove potrebe je natančno raziskal tudi ljubljansko zgodovino. Pri tem ga ni zanimalo samo dogajanje med drugo svetovno vojno, ampak je pogosto segal še globje v preteklost. Vse te zanimive zgodovinske informacije o Ljubljani bralcem posreduje glavna ženska protagonistka. To je Eva, posebno nadarjena gojenka v samostanski šoli v gradu Jama, ki rada prebira Valvasorjevo Vojvodino Kranjsko - nedvomno tudi Ladu Kralju zelo ljubo knjigo.

Eva pa je v romanu tudi zato, da roman ni samo vojni in povojni, ampak tudi ljubezenski.

Knjiga Lada Kralja, Ne bom se več drsal na bajerju, je roman spominskih utrinkov iz pisateljevega otroštva, ki so polni nostalgije in z obilico zgodovinskih dejstev skrbno povezani v celoto. Nudijo še en zanimiv pogled na medvojno Ljubljano. Odlični stil pisanja uspe bralca prepričati, da vztraja pri branju, četudi ga tematika ne zanima preveč, oziroma je prepričan, da o vojnem in povojnem dogajanju v Sloveniji že dovolj - če ne vse, ve. 

Drago Jančar: To noč sem jo videl

Knjigo sem prebrala že pred leti, kmalu po izidu - preden je dobila kresnika in nato še kresnika vseh kresnikov. Ker pa sem v zadnjem času tako zelo navdušena nad zvočnimi knjigami, nisem mogla izpustiti enkratne priložnosti, da roman tudi poslušam. To so mi omogočili na programu Ars, kjer so pred kratkim na svojem podkastu Odprta knjiga prebirali Jančarjevo najbolj znano literarno delo. Izkušnja je bila enkratna. Branko Jordan, ki je knjigo prebiral, ne bi mogel biti boljši. Nekaj čez 20 minut dolgi odlomki so bili idealne dolžine. Spremljevalna glasba je bila odlična. 

Vse tipi top - razen to, da moram prejšnje stavke pisati v pretekliku. Posnetki zvočnice so bili namreč na spletnih straneh Radia Slovenije dostopni le še tri dni po predvajanju v živo. Zakaj je tako, ne vem, je pa velika škoda. Kot sem pozneje ugotovila, je tako še z mnogimi drugimi posnetki Radiotelevizije Slovenije.

Zgodba romana To noč sem jo videl je dobro poznana - kot tudi način, kako je napisana. O lepi, radoživi, samosvoji in samozavestni mladi ženski Veroniki, ki se zaveda svoje moči in je zaradi tega tudi malce predrzna, egocentrična in pokroviteljska, pripoveduje pet različnih ljudi. Ona sama ne pride do besede. Zaradi tega pa njena prisotnost v knjigi ni nič manj izrazita - navzoča je še bolj intenzivno.

Usoda, ki jo doleti, je tragična, saj jo neke januarske noči leta 1944 partizani odpeljejo v gozd nad graščino, kjer živi, in jo ubijejo.

Pripoved in liki, ki v knjigi nastopajo, niso črno belo predstavljeni. V romaneskni zgodbi in značajski lastnostih protagonistov se prepleta toliko subtilnih niti, da povsem razumem, zakaj Drago Jančar ni dovolil tega, da po knjigi posnamejo tudi film. Film pač vseh teh drobnih, a za razumevanje knjige pomembnih tokov pripovedi, ne bi mogel zaobjeti tako doživeto, kot to stori roman. Kaj hitro bi se namreč lahko zgodilo, da bi v filmu nekaterim platem pripovedi dodelili prevelik pomen, druge pa namerno zamolčali in tako roman zmaličili ter pokvarili.

Pri knjigi ne gre pozabiti tudi tega, da je roman kljub opiranju na še kako resnične dogodke, vendarle fikcijsko delo. Lahko rečemo: "Tako bi lahko bilo," ali celo, "tako je zelo verjetno res bilo," a vendar moramo ob tem vedeti tudi to, da gre kljub vsemu za umetniško delo in pisateljev oseben pogled na zgodovinske dogodke. V luči teh predvidevanj se je Drago Jančar spet modro odločil in odsvetoval, da bi se na grad Strmol postavilo obeležje z odlomkom iz njegove knjige.

Ne glede na to, kaj vse spremlja eno najbolj prepoznavnih knjig na Slovenskem, je roman Draga Jančarja, To noč sem jo videl, biser, ki mu ni para. Slog pisanja je tokrat v primerjavi z ostalimi pisateljevimi knjigami preprost in jasen, a zato presunljiv. Zgodba je pretresljiva že sama po sebi in v svoji bližini pač ne trpi še zapletenih slogovnih akrobacij.

Nastopajoči so ljudje z dušo in telesom; njihove misli in dejanja pa razumljiva. Mati se slepi in čaka hčerino vrnitev, čeprav globoko v sebi čuti, da se nikoli več ne bosta videli. Nemški zdravnik je ogorčen nad obtožbami, da je on tisti, ki je usodno pripomogel k tragičnim dogodkom tiste noči. Za tistega, ki je iz nepremišljenosti in zamere sprožil tragični potek dogajanja, pa nimamo srca, da bi ga obsojali.

Roman ima tudi najbolj tragični trenutek. Zame je to takrat, ko Veronika sedi na klopi pred lovsko kočo, kamor so ju skupaj z možem pripeljali na zaslišanje. Ob njej je partizan, ki jo objema preko ramen in nato bokov ter ji nekaj šepeta na uho - ona pa ob tem samo prikimava, prikimava, prikimava...

Bralec ob koncu romana ostane brez odrešujoče katarze, ki bi ga pomirila. Preostane mu le to, da nemo in spoštljivo povesi svojo glavo ter se sprijazni z dejstvom, da je na svetu tudi zlo, ki včasih deluje preko povsem običajnih - da ne rečem, dobrih ljudi.

Letos bo Slovenija častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma in slovenske knjige v  nemškem prevodu se bodo končno pojavile tudi na izpostavljenih mestih nemških knjigarn. Takrat bom kupila roman Die Nacht, als ich sie sah in ga podarila kakšni sodelavki ali sodelavcu. Tudi tako je bilo med drugo svetovno vojno v Sloveniji, bom rekla. 

★★★★★ 

Kate Atkinson: A God in Ruins

Glavnega junaka romana A God in Ruins - Teddyja Todda že poznamo. Je mlajši brat Ursule Todd, ki je osrednja protagonistka enega od prejšnjih romanov Kate Atkinson. Gre za roman z naslovom Life after Life, ki je nekaj posebnega, saj glavna junakinja v njem živi več življenj. Dobesedno. Večkrat umre - že ob porodu ali pa pozneje med drugo svetovno vojno, a pisateljica ji vsakič znova dovoli, da ponovno zaživi in nadaljuje svojo življenjsko pot na točki, kjer jo je pred tem končala. Okoliščine se namreč nekoliko spremenijo, Ursula se odloči malo drugače kot v "prejšnjem življenju" in tako preživi usodni trenutek ter se izogne smrti. Čisti realizem brez delovanja nadnaravnih sil je to, le zelo originalen stil pisanja. Priporočam.

Že v romanu Life after Life smo izvedeli, da je Teddy Todd otrok, ki ga ima mama najraje, fant, ki je povsod priljubljen, mladenič, ki obeta, da bo pesnik; ko pride vojna pa postane pilot RAF bombnika. Noč za nočjo bombardira nemška mesta. Po vojni se poroči z Nancy, ki jo pozna že iz otroštva (žensko ostrega uma, matematičarko), postane oče hčerki Violi in pozneje dedek Sunnyju in Berty.

Roman A God in Ruins je pisan drugače kot Life after Life - bolj tradicionalno. Teddy ne umira vedno znova in potem začenja novo življenjsko pot, kot je bilo to pri Ursuli. V tej knjigi spremljamo samo eno življenjsko zgodbo, ki pa je dolga skoraj sto let. Teddyja prvič srečamo leta 1925, ko je star okrog sedem let, od njega pa se poslovimo leta 2012. A pripoved vendarle ne teče strogo kronološko. Pisateljica se izredno lahkotno giba skozi čas. Knjiga se začne 30. marca 1944 (datum Taddyjevega zadnjega poleta z bombnikom, ki je pravzaprav polet proti Nürnbergu in je bil velik polom angleških zračnih sil), nato se premaknemo v leto 1925, potem v 1980, pa naprej v 1947, 1939, 1993, 1951 in tako dalje. Pisateljica nam občasno zaupa, kaj se bo v prihodnosti še zgodilo, tako mimogrede omeni kakšno malenkost, kar vse pripomore k temu, da je branje zelo napeto in buri bralčevo radovednost. Tako na primer že dokaj zgodaj izvemo, da bo eden od Taddyjevih vojnih tovarišev na enem od poletov umrl (saj Taddy s svojim vnukom nekoč obišče njegov grob), a ne vemo točno kdaj in kako. Tako pri vsakem poletu bombnika preko Severnega morja trepetamo zanj in se oddahnemo, ko se srečno vrne v Anglijo. Fant nam priraste k srcu. Trpimo, ker vemo več, kot ve on - ker poznamo njegovo tragično usodo.

Iz poglavja v poglavje se nam tako počasi razjasni vsako obdobje Taddyjevega življenja. Zvemo, da je povsem odpovedal pri vzgoji svoje hčerke (ki je, mimogrede, ena najbolj zoprnih žensk, ki sem jih v zadnjih letih srečala v fikcijskih delih), a vse več kot nadoknadil pri svojih vnukih. Spoznamo njegove starše, bežno tudi brate in sestre ter na ta način dobimo izredno zanimiv vpogled v zgodovino 20.stoletja. Teddy, ki tako zaživi pred nami, je izredno topla in prijazna oseba - bralcu je povsem na dlani, zakaj ga imajo vsi tako zelo radi - vsi razen hčerke Viole...

Pisateljica ob opisovanju Teddyjeve življenjske zgodbe načne različne teme. Nekatere so predstavljene ganljivo in pretresljivo (primerjava ubijanja z bombardiranjem ali ubijanja z evtanazijo, na primer) ali pa ironično in duhovito, z obilo humorja (tako so opisane horde žensk v srednjih letih, ki jejo-molijo-ljubijo ali pa življenje v hipijski komuni).

Roman A God in Ruins pa vendar ni roman o nekem Taddyju Toddu, ampak v prvi vrsti roman o vojni. Dogajanju v letih od 1939 do 1944 je namenjeno največ strani knjige. Kate Atkinson je v dodatku ob koncu romana napisala, da se je namenila napisati nekaj takšnega, kot je Vojna in mir ter na podoben način, kot je Tolstoj opisal Napoleonove vojne, opisati (sicer na nekaj straneh manj kot on) drugo svetovno vojno. Posebno sta jo zanimali dve stvari: London Blitz in sistematično bombardiranje nemških mest. S prvo temo se ukvarja roman Life after Life, z drugo pa A God in Ruins.

No, sodobne angleške različice Vojne in miru ji, seveda, ni uspelo ustvariti (kdo bi si upal kaj takega sploh pričakovati?), a roman jasno pokaže kakšna nespamet je vojna in kako velik vpliv ima na ljudi - ne samo na tiste, ki so jo doživeli, ki so zaradi nje umrli, ki so med vojno izgubili sorodnika ali prijatelja, ampak lahko usodno vpliva tudi na naslednje generacije. To pretresljivo doživetje tragičnih posledic vojne je v knjigi, tik pred njenim koncem, poudarjeno s plot twistom ali preobratom, ob katerem zastane dih. Skrbno zgrajeni svet se zruši. Na srečo v tem primeru le fikcijski.

Čudovita knjiga.

Ob kateri se ponovno sprašujem, kako je mogoče, da v slovenščino nimamo prevedene še nobene od knjig Kate Atkinson.

★★★★☆

Pogled z druge strani:

Kot po naključju mi je pred kratkim prišla v roke knjiga, ki tako kot A God in Ruins opisuje skoraj sto let dolgo življenje, ki se je razprostiralo od časa izpred druge svetovne vojne pa vse do 21. stoletja. Ta oseba je bila na drugi strani bojne črte kot Taddy Todd - v Nemčiji, a z njim in njemu podobnimi usodno povezana. In kar je še bolj pomembno, ta zgodba ni fikcijska, ampak resnična.

Gre za avtobiografijo ali spomine očeta ene od mojih sodelavk. Knjigo je napisal, ker so mu vnuki vedno znova zastavljali vprašanja kot so: Ali si bil v vojni? Ali si koga ustrelil do smrti? Ali si videl Hitlerja? Odločil se je napisati svoje spomine, ki so bili obenem tudi kritični pogled nazaj, na njegovo celotno življenje.

Ko je Hitler prišel na oblast je bil star 6 let, ob koncu vojne mu je do 18. leta starosti manjkalo nekaj mesecev. Njegovo otroštvo in mladost sta bila tako tesno prepletena z nacizmom in drugo svetovno vojno. Zaradi grozot, ki jih je videl med vojno, se je pozneje odločil za študij teologije in postal protestantski pastor.

Na tem mestu bom na kratko pisala samo o tistih dogodkih iz njegovega življenja, ki ga povezujejo s Taddyjem Toddom. V prvih letih vojne je z družino živel v Düsseldorfu, ki je bil kot vsa mesta ob Renu pogosta tarča napadov zavezniških bombnikov. Kakor Taddy v knjigi A God in Ruins večkrat omeni, so bili poleti nad Porenjem sorazmerno varne in nenevarne misije. Mesta v Porenju je bilo lahko napasti, ker niso ležala preveč globoko na kontinentu in zavezniški bombniki so s takšnih misij ponavadi vračali brez večjih izgub.

Ko je Taddy letel preko Düsseldorfa in odmetaval bombe, je Ulrich Finckh sedel v kleti njihove večstanovanjske knjige, prestrašen in jezen obenem. Ko so bombniki odleteli, je pomagal pri gašenju požarov in odstranjevanju ruševin. Nekoč je bila njihova hiša v enem od takšnih napadov tako poškodovana, da ni bila več primerna za življenje. Družina se je bila prisiljena izseliti in ločiti. Ulrich se je preselil k družini enega od sošolcev in nadaljeval šolanje. Oče se je skupaj s podjetjem, kjer je bil zaposlen in je bilo tudi zbombardirano, preselil v eno izmed drugih nemških mest, mati pa se je z ostalimi otroki preselila k sorodnikom, tudi na drug konec Nemčije. Tu je bil še stari oče, ki se je preselil v Gdansk. Ob koncu vojne, ko so mesto prevzeli Poljaki, je obveljal za pogrešenega.

Povezave med Taddyjem in Ulrichom pa s tem še ni konec.  Ko je bil Ulrich gimnazijec, star 15 let, so ga rekrutirali kot Luftwaffenhelfer-ja. Skupaj s svojimi sošolci je pomagal pri protizračni obrambi mesta. Njihova naloga je bila opazovati nebo in prihajajoče bombnike. Med njimi bi bil, če si dovolimo zlitje resničnosti s fikcijo, tudi Taddy. Merili so razdaljo, hitrost letal in določali smer poleta zavezniških bombnikov. Po tem, kakšno sled so naredili Pathfinderji (o njih pripoveduje tudi Taddy), so sklepali, kje bo bombardiranje najhujše. Če so bombniki leteli zelo nizko, so na njih tudi streljali. V začetku vojne so samo pomagali, proti koncu - ko so njihovi starejši mentorji morali na fronto, so sami, le 15 in 16 let stari fantje prevzeli vse naloge protizračne obrambe. Na to so bili izredno ponosni. Kritični pogled nazaj in razmišljanje o dogodkih, ki so se zgodili med vojno, razmišljanje o krivdi - vse to je prišlo, kakor pravi Ulrich Finckh, šele pozneje

Še ne 18-letnega Ulricha so v letu 1945 ujeli ameriški vojaki in konec vojne je dočakal v ujetništvu, v "Baby camp-u", kot so svoje taborišče za mladoletne nemške vojake imenovali Američani.

Ti dve zgodbi razkrivata enega izmed delčkov tragedije, ki jo prinaša vojna. Tako Taddy kot Ulrich sta bila med vojno prepričana, da postopata pravilno. Nista pričakovala, da bodo njuna dejanja imela tako hude in tragične posledice, - ki bodo njuni življenji težile vse do smrti.

Ulrich Finckh: Pimpf, Pfarrer, Pazifist; Ein kritischer Rückblick (1927-2017)

Penelope Lively: Mesečev tiger

V eni izmed angleških bolnišnic sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja nekaj čez 70 let stara Claudia Hampton - glavna junakinja romana Mesečev tiger, angleške pisateljice Penelope Lively, umira zaradi raka na črevesju.

"Pišem zgodovino sveta, " pravi eni izmed bolničark, ki ji ureja posteljo. Ta malo postane in se začudi - saj to pa je kar velika stvar, kajne? A njeno začudenje  pravzaprav ni na mestu. Claudia Hampton je namreč zgodovinarka in to precej znana. Zaslovela je, na primer, s knjigo o Titu. Zakaj torej ne bi napisala še zgodovine sveta?

Zgodovino sveta, da. In obenem svojo lastno. Življenje in čas Claudie H. Košček dvajsetega stoletja, katerega člen je bila, hočeš nočeš, rada ali nerada. Zgodovina sveta po Claudijinem izboru: dejstva in domišljija, miti in dokazi, podobe in dokumenti.

In zgodba se lahko začne. Poglavje za poglavjem pisateljica odstranjuje posamezne sloje s Claudijinega življenja in ob tem vleče vzporednice s svetovno zgodovino. Vzporednice so vehementne. Začnejo se že v paleolitiku - s kamni in fosili, ki jih desetletna Claudia skupaj s svojim bratom kleše iz pečin nedaleč stran od doma. Nadaljuje se z naselitvijo Amerike, prvo svetovno vojno, ki ji je vzela očeta in nato drugo, ki jo je Claudia preživela kot vojna dopisnica v Egiptu. 

Obe zgodbi - Claudijina zgodba in zgodba svetovne zgodovine, ne potekata kronološko. V knjigi je potek dogodkov "kalejdoskopski". Potreseš cev in pogledaš, kaj se izcimi v njej. Paleolitik je samo za tresljaj oddaljen od devetnajstega stoletja. 

S takšnim nekronološkim pogledom na dogajanje, kjer ni nobenega zaporedja in se vse dogaja hkrati, je pisateljici uspelo napisati izredno lepó in gladko berljiv, zanimiv roman, kjer se z neverjetno lahkoto sprehajamo od enega do drugega prelomnega - ali pa tudi čisto navadnega dogodka iz Claudijinega življenja ali svetovne zgodovine ter zvemo nove in nove stvari, ki nas priklenejo h knjigi in zbujajo naše zanimanje.

Zgradba romana je res enkratna. Prvoosebna pripovedovalka je ponavadi Claudia, a pogosto se zgodi, da za večjo avtentičnost pripovedi zvemo tudi to, kar si mislijo ostali nastopajoči - spoznamo njihov pogled na določen dogodek. Tak pristop pisanja daje romanu navdih modernosti, a vendar ne tako močan, da bi bil moteč za razvoj zgodbe in verodostojnost nastopajočih oseb v romanu.

Tekom pripovedi spoznavamo kakšna ženska je bila gospodična Claudia Hampton. Na prvi pogled prav nič prijetna. Tekmovalna, samoljubna, stremuška, pogosto tudi vzvišena; ki je rada ocenjevala in hitro obsojala; ki je neusmiljeno in nesramno zavrnila ljudi, ki ji niso bili všeč. Prav nič vzorna mama, ki je vzgojo hčere z lahkoto prepustila svoji materi in tašči in je bila potem razočarana, ker je bila hčerka "povsem navadna". A vendar je bila to tudi izredno lepa in inteligentna ženska, borka za pravice žensk in zatiranih, tudi dobrosrčna, saj se je, na primer, brez oklevanja zavzela za neznanega madžarskega mladeniča, ki se po usodnih dogodkih leta 1956 ni mogel vrniti v domovino.

Ko odstranjujemo posamezne ovoje Claudijine življenjske zgodbe, se približujemo jedru ali korenu njenega življenja. In tukaj spoznamo pravo - ali pa, če uporabim pisateljičin način označbe, drugo Claudio, ki je povsem drugačna od tiste, ki jo srečujemo preko večine ostalih strani knjige. Bolj nežna in občutljiva je, prijaznejša in dovzetnejša. Nič več ostra, jedka in cinična, pač pa bolj mehka in zaobljena. 

Ljudje, s katerimi se v življenju družimo, imajo na nas različen vpliv. Ob nekaterih se na žalost izrazijo predvsem naše slabe lastnosti. Tisti, ki jih imamo radi, pa ponavadi spodbujajo dobre plati naše osebnosti. Nekaj takega se je zgodilo tudi Claudii. 

Jedro njene življenjske zgodbe, h kateri se tekom romana počasi približujemo, predstavlja njeno soočenje z vojno v letu 1942 v Egiptu; srečanje, ki jo je (za kratek čas) spremenilo, obrusilo in pogladilo, pa je bilo njeno srečanje z ameriškim poročnikom Tomom Southernom. Njuno kratko ljubezensko razmerje, v katerega je bilo vsajeno ogromno upov, je imelo (za kratek čas) to moč, da so prišle do izraza vse Claudiine dobre lastnosti, življenje z njo in ob njej, pa je naenkrat postalo prijetno. 

A Tom Southeren ni bil edini moški, ki je imel velik vpliv na Claudio. Drugi, s katerim jo je vezalo mogoče še močnejše in strastnejše razmerje, je bil njen brat Gordon. Upam si trditi, da je ravno tesno življenje z bratom naredilo Claudio takšno, kakršna je bila. Z bratom je  tekmovala od rane mladosti dalje. Z njim se je prepirala in razpravljala o temah, ki so bile ostalim ljudem tuje, oz. jih niso razumeli. To so bile razprave dveh visoko inteligentnih ljudi, ki medse nista spustila nikogar drugega. Claudia in Gordan sta me spominjala na Cersei in Jaimeja iz Igre Prestolov, čeprav (morebiten) incest v knjigi Mesečev tiger vendarle ni tako zelo jasen, kot je v televizijski seriji Game of Thrones.

Penelope Lively se je rodila in do 12. leta - se pravi do konca druge svetovne vojne, živela v Egiptu. Njeni zapisi o vojnih dogodkih na tem koncu sveta so tako do določene mere avtobiografski, čeprav je - kot piše v zahvali, ta njen alter ego malo razumel, a veliko videl. 

Za roman Mesečev tiger je leta 1987 dobila nagrado booker. Po razglasitvi nagrade je morala poslušati kritike in predsodke, da je zmagal "roman za gospodinje". Ti očitki nikakor niso na mestu; celo obratno: zgodovinska razpravljanja med Gordonom in Claudio niso prav nič gospodinjsko lahkotna in nezahtevna. 

Finalisti za zlatega bookerja

Več kot trideset let po izidu, letošnje poletje, je bil roman Mesečev tiger finalist za zlatega bookerja. Po mnenju žirije je bil to najboljši z bookerjem nagrajeni roman iz 80-ih let, oz. druge dekade podeljevanja te nagrade. Žiriji se je tako knjiga zdela boljša od Išigurovih Ostankov dneva in Rushdiejevih Otrok polnoči, ki sta oba dobila bookerjevo nagrado v tem istem desetletju. S tem je bilo končno pometeno s predsodki, ki so se neupravičeno držali romana.

Zatega bookerja pa knjiga vseeno ni dobila. Bralci so s to nagrado ovekovečili roman Angleški pacient, kandskega pisatelja Michaela Ondaanteja. A to, seveda, ne zmanjša vrednosti, ki jo ima roman Mesečev tiger. Prav mogoče je - kot menijo nekateri, da bi se roman Penelope Lively bolje odrezal tako med kritiki kot med bralci in požel precej več pozornosti, če bi po njem posneli film, ki bi bil narejen s podobno zavzetostjo in predanostjo, kot je bil tisti posnet po romanu Angleški pacient.

In spektakularen film po romanu Mesečev tiger bi bilo prav lahko posneti! Tudi v Mesečevem tigru imamo podobno kot pri Angleškem pacientu neizmerno puščavo, ki omogoča enkratne filmske prizore, medvojni Kairo in Luxor z vedno veličastnimi piramidami in faraonskimi grobnicami. Prizori v tem čudovitem okolju posneti na filmski trak bi vsekakor knjigi prinesli prepoznavnost in slavo. Tako kot so jo - vsaj v določeni meri prinesli knjigi Angleški pacient.

A roman Penelope Lively, Mesečev tiger, s presunljivo življenjsko zgodbo odločne in nekonvencionalne zgodovinarke, z zanimivo izrisanimi ostalimi protagonisti in čudovito zgradbo romana zadostuje sam sebi in za prepoznavo kvalitete in vzbujanje zanimanja med bralci pravzaprav ne potrebuje po njem posnetega in z nekaj oskarji nagrajenega filma. 

Vesela sem, da imamo knjigo prevedeno tudi v slovenski jezik in vam jo toplo priporočam. Mene sta sicer motila značaj in mišljenje glavne junakinje, ki bi ju pred leti sprejela z navdušenjem, v zadnjem času pa je tako, da sem ob ženskah, kot je Claudia Hampton, vse bolj skeptična in nervozna. A to je le moj osebni okus in z odličnostjo knjige same nima veliko opraviti.

★★★★☆

Penelope Lively
1933)
(vir: Wikipedia)

Lively, Penelope

Mesečev tiger

iz angleščine prevedla: Irena Trenc-Frelih

originalni naslov: Moon tiger

Ljubljana 1996, Mladinska knjiga, Zbirka Zenit

230 strani

ISBN 86-11-14702-2

Drago Jančar: In ljubezen tudi

Ljubezen preživi in premaga vse. 

Ljubezen nikoli ne mine.

Polno je takšnih in podobnih stavkov, ki jih lahko preberete marsikje - v knjigah in časopisih, v bibliji in na spletnih straneh, na voščilnicah in koledarjih.
Toda, ali to res drži? Je ljubezen res tako neuničljiva? Glede na vsebino najnovejšega romana Draga Jančarja, ne. Vojna uniči tudi ljubezen.

Drago Jančar je velik pisatelj in kadar piše o temi, ki mu že desetletja leži na srcu, buri duha in zaposluje misli, je nenadkriljiv. Odličen. Tema, v kateri se tako dobro znajde, je druga svetovna vojna na Slovenskem - tako, bolj na široko zaobjeta, z nekaj leti pred njenim začetkom in nekaj leti po njenem koncu. Z dobršno mero tipičnih slovenskih posebnosti.

Roman In ljubezen tudi se dogaja v zadnjem letu druge svetovne vojne in prvih nekaj mesecih svobode v Mariboru. Povod za začetek je stara fotografija (ki si jo, mimogrede, lahko ogledate na naslovnici knjige), kjer se mlado, svetlolaso dekle v karirastem krilu in črnih nogavicah ozira za moškim v SS-ovski uniformi.
Kako je ta fotografija opisana in kakšne misli je sprožila v pisatelju, že kaže na to, da imamo opravka z novo umetnino Draga Jančarja. Ko sem brala te prve strani romana, sem imela občutek, da se po mojem telesu razširja nekaj prijetnega in dragocenega. V rokah spet držim odlično knjigo! 
Da je pisatelj ugotovil, da je na fotografiji spremenjeno ime hotela - za potrebe nemške okupacije iz slovenskega v nemškega - ni nekaj nenavadnega, a to, da je opazil, da je lastnik za to preimenovanje potreboval le dve novi črki, se mi zdi enkratno.

Z nadaljevanjem romana dekle - zdaj že vemo, da ji je ime Sonja, zapusti okvir fotografije in sledi pisateljevi zgodbi. Steče za uniformiranim moškim, ki ga pozna še izpred vojne - med smučanjem na Pohorju jo je, še majhno deklico, potegnil iz snega - in ga prosi za uslugo. Rada bi, da Ludek - zdaj poznamo tudi njegovo ime -  zastavi svojo moč in vpliv ter poskrbi, da njenega fanta Valentina izpustijo iz zapora.
S tem dejanjem se odnosi med nastopajočimi močno zapletejo - kot se lahko zapletejo razmerja med tistimi, ki so v vojni na strani okupatorja in tistimi, ki so na drugi strani, pa tudi tistimi, ki v napeti situaciji želijo le preživeti. Med enimi in drugimi pa je veliko tudi takšnih, ki se v teh hudih časih trudijo ostati predvsem in samo ljudje. Takšna sta Sonjin oče, zdravnik po poklicu, in medicinska sestra Katica s Ptuja.

Sonjino dejanje, ki ga je navdihnila ljubezen, se spremeni v strup, ki uničuje eno življenje za drugim. Sklepati je potrebno nizkotne kompromise. Dogajajo se krivice. Razrašča se hudobija, ki preko maščevanja postaja samo še večja.

Zgodba je mojstrsko grajena, osebe so verodostojne. Stil pisanja se vklaplja v vsebino. Občasna ponavljanja, ki jih pisatelj uporablja v vseh svojih delih, imajo smisel, saj podkrepijo izrečeno. 

V knjigi pa je še nekaj, kar me je prijetno presenetilo, nekaj, kar izpod Jančarjevega peresa in pri tako resni vojni tematiki, ne bi pričakovala. Gre za nekakšen črni humor. Tukaj mislim na pomanjkanje žebljev na mariborskem gestapu - znaku, da je v nemškem rajhu, utečenem stroju, ki podira vse pred sabo, začelo škripati.
Zdi se mi neprimerno, da bi pisala, zakaj so bili ti žeblji potrebni, ker bi to dejstvo skupaj s humorjem delovalo sila žaljivo in posmehljivo. Med branjem knjige občutka žalitve, ki izhaja iz tega razmerja, nisem imela! Kajti v tem, kako o tej temi kdo zna pisati, se skriva tista velika razlika med vrhunskim pisateljem in laično blogersko recenzentko, ki se je zavedam ob vsakem stavku, ki ga napišem v svoj blog.

Sicer pa me je sililo na smeh še enkrat - o tem pa zmorem pisati;), in sicer takrat, ko je partizan Valentin svojega ranjenega tovariša pripeljal na oskrbo k njegovi družini. Namesto, da bi se takoj za tem vrnil v pohorske gozdove, da ne bi ogrožal domačih, je kar posedal za kuhinjsko mizo. Stavki presenečenja in tudi ogorčenja ranjenčevih bližnjih, kot so: "O hudiča, a kar tukaj sedi?" "Ljudje božji, pa saj ne more kar tu sedet! Vse nas bodo zaprli" in podobni, v skrajno resni situaciji delujejo skoraj hudomušno.

Simpatična je tudi pisateljeva poteza, da v svoj roman vključi sebe samega - mladega pisatelja, ki v Mariboru predstavlja svoje delo Severni sij. Prav gotovo se tukaj skrivajo tudi avtobiografska dejstva.

K odlični zgradbi pripovedi pripomorejo tudi pisateljevi vpogledi v prihodnost. Čeprav okviri zgodbe segajo samo do enega leta po koncu vojne, zvemo tudi to, kaj se bo v naslednjih letih in celo desetletjih zgodilo z nekaterimi od junakov romana. Dejstva sicer niso popolnoma zanesljiva, a vendar iz načina pripovedovanja vemo, da bi se zgodba, če bi se nadaljevala, res tako končala. 

To so le eni izmed biserov, ki se svetijo iz romana in samo še povečujejo sijaj glavne niti pripovedi. 

Drago Jančar s svojim romanom In ljubezen tudi nudi bralcu enkraten vpogled v nemiren čas druge svetovne vojne v Mariboru. V tem mestu so bila zaradi narodnostno mešane sestave prebivalstva razmerja med vpletenimi še bolj zapletena kot v drugih slovenskih mestih.
Roman se slovenske vojne in povojne tematike loteva objektivno. V njem ni prostora ne za eno in ne za drugo politično-ideološko propagando. Pisatelja v prvi vrsti zanimajo ljudje kot ljudje - s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi - ki so bili v nevarnih časih vojne prisiljeni potegniti usodne poteze, ki so imele hude posledice. 

Knjiga, o kateri nihče ne zmore napisati slabe kritike:) Pa če bi si to še tako zelo želel;)

★★★★★ 

Drago Jančar
(foto: Anita Schiffer-Fuchs, StZ)

Jančar, Drago

In ljubezen tudi

Beletrina, Ljubljana 2017, Knjižna zbirka Beletrina

352 strani

ISBN 978-961-284-275-8

Kurt Vonnegut: Klavnica pet

Dresden 1945
foto: Richard Peter

Kar pomeni za roman Na Zahodu nič novega  prva svetovna vojna, to je romanu Klavnica pet druga svetovna vojna.
Tudi Vonnegutov roman bi Hitler prepovedal, če bi ga lahko, in tudi ta roman bi, tako kot na Zahodu nič novega, leta 1933 gorel v Berlinu, če bi bil že napisan. Oba romana sta namreč izrazito protivojna. Hitlerju pa Klavnica pet ne bi bila všeč tudi zaradi tega, ker je pisana v "degenerirani" obliki - če uporabim njegov lastni izraz za umetniška dela, ki mu niso bila všeč. V romanu imamo namreč tudi znanstveno fantastične prvine in prav nič realistično potovanje glavnega junaka skozi čas.

V prvem poglavju - ki ni prolog ali pa uvod k romanu, pa bi se glede na vsebino spodobilo, da bi to bil - pisatelj razloži, kako je roman Klavnica pet sploh nastal. Kurt Vonnegut je bil v nočeh od 13. do 15. februarja 1945 priča ameriško-angleškemu bombardiranju nemškega mesta Dresden. Tam je bil kot ameriški vojni ujetnik in preko noči zaprt v klavnici, ki je nosila številko pet. Tragična doživetja tistega časa - ne samo tistih noči - so se mu za vse življenje globoko vtisnila v spomin in dolga leta je premišljeval ter se odločal, kako bi to svojo izkušnjo upodobil v romanu. Načrtoval je to in ono, obujal spomine z vojnimi tovariši in se na koncu odločil, da bo roman takšen, da v filmu, ki bi bil morebiti posnet po njem, ne bi mogla igrati ne Frank Sinatra in ne John Wayne. Podnaslov romana pa bo Otroška križarska vojna. V vojnah se namreč vedno bojujejo mladi fantje, ki so še skoraj otroci, ne pa postavni, pogumni in kar je še podobnega super moški, kakršne sta ponavadi upodabljala zgoraj omenjena holivudska igralca.

Tako je nastala zgodba o Billyju Pilgrimu.
Billy Pilgrim je - kot že njegovo ime pove - romar. A bolj kot po prostoru, roma po času. 

Billy Pilgrim se je iztaknil iz časa. Billy je šel spat kot senilen vdovec in se je prebudil na svoj poročni dan. Stopil je skozi vrata v letu 1955 in prišel ven skozi druga v letu 1941. Vrnil se je skozi ta vrata in se znašel v letu 1963. Velikokrat je videl svoje rojstvo in smrt, tako pravi, in križem kražem obiskuje vse, kar se dogaja vmes. Tako pravi. Billyja meče po času, ne more vplivati na to, kam pojde, in potovanja niso vedno zabavna. Nenehno ima nastopno tremo, tako pravi, ker nikoli ne ve, kateri del svojega življenja bo moral odigrati zdaj.

Njegovo potovanje po času se lahko povsem logično razloži s štiridimenzionalnim pogledom na svet in življenje. Takšen pogled imajo prebivalci planeta Tralfamador - tudi zelo pomembni junaki romana, ki Billyju - na tridimenzionalni svet obsojenemu prebivalcu Zemlje, razložijo marsikaj, kar se mu sicer zdi sila nerazumljivo. Po pogovoru z njimi se marsikatere "pomembne" zemeljske stvari izkažejo za malenkostne.

protestantska Frauenkirche leta 1945...

... in leta 2017

A fantastika z letečimi krožniki gor ali dol, jedro knjige, h kateremu vodijo vse pripovedne poti romana, je vendarle popolno uničenje Dresdna in vse nesmiselnosti, ki so vodile do njega in vsa tragika, ki je bila posledica tega dogodka. Bombardiranje Dresdna je bilo taktično natančno načrtovano in imelo za cilj ubiti čim več civilistov. Običajnim rušilnim bombam so sledile zažigalne bombe, ki so v mestu zanetile požare. Številna trupla, ki so jih pozneje izkopavali izpod ruševin, so bila zoglenela.

Ena izmed nesmiselnih smrti vojne je - tako kot v Remarquejevem romanu smrt mladega Paula Bäumerja  - tudi v Vonnegutovem romanu posebno jasno izpostavljena. Zaradi svoje individualnosti in tega, da se je dogodila že praktično po koncu vojne, je še posebej tragična. To je zgodba ameriškega vojaka, gimnazijskega učitelja Edgarja Derbyja, ki je bil obsojen na smrt pred strelskim vodom, ker je ukradel čajnik. Kako je ta nesrečnež ukradel čajnik, kako so mu sodili, kdo je streljal nanj in kako je umrl, pravzaprav sploh ne izvemo, a vendar je njegova nesmiselna smrt navzoča tekom celega romana in se bralca globoko dotakne.

Druga stvar, ki prežema celoten roman in kaže na pisateljevo mojstrstvo, je prikaz navidezne brezbrižnosti in otopelosti - ne samo glavnega junaka romana, ampak tudi mnogih drugih nastopajočih in celo pisatelja samega. Zdi se, da so vsi brezbrižni celo do smrti. Ob vsakem smrtnem primeru, se Kurtu Vonnegutu v romanu zapiše en in isti,  v usodo vdan stavek, ki ne zahteva nobene dodatne razlage: Tako gre to. (So it goes.)

Tako gre to, ker popotnika skozi čas ali pa skozi vojno skoraj nimata možnosti, da bi postopala drugače kot bolj ali manj brezbrižno. Nobeden od njiju nima moči, da bi kar koli spremenil. Brezvoljno romata skozi čas in po prostoru, ob tem pa se vedno bolj zavedata tralfamadorske modrosti, da svobodna volja sploh ne obstaja.
Takole pravi Tralfamadorec, ki je dolga leta preučeval Zemljane:
Obiskal sem enaintrideset naseljenih planetov v vesolju in preučil poročila o še stotih. Samo na Zemlji nekaj govorijo o svobodni volji.

A ta brezbrižnost in otopelost sta vendarle samo površinski. Bralec tragiko dogajanja še kako dobro čuti in še zdaleč ne more biti brezbrižen ali otopel.
Tragičnost in nesmiselnost vojne prosevata iz vsakega stavka romana. Skoraj vedno sta zaviti v humor in ironijo, kar pa njuno grozljivost še poglablja.

V romanu je polno simbolike in primerjav, izpeljav v nadrealistično. Vse je tako mojstrsko povezano med seboj, da bi bilo potrebno še eno branje knjige za njihovo popolno razumevanje in prepoznavanje. Skoraj ni stavka in dogodka v romanu, ki se ne bi navezoval na nek drug dogodek v drugem časovnem pasu Billyjevega življenja. Samo en primer, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin.
Ko so Trafalmodorci Billiyu poskušali razložiti, kako zgleda njim - vajenim življenja v štirih dimenzijah, življenje v tridimenzionalnem svetu, v katerem živimo Zemljani, so povedali, da je to približno tako, kot bi on sam, Billy,  z vozečega vlaka skozi majhno luknjico gledal na mimobežečo pokrajino. Ne bi preveč dobro razumel, kaj se dogaja, kje in kam se pelje.
In glej, namerilo se je, da je bil Billy v nekem drugem obdobju življenja prisiljen v ravno takšen, dvodimenzionalni pogled na svet. Bilo je to takrat, ko so ga kot vojnega ujetnika z vlakom vozili po Nemčiji.

Čas ima v romanu pomembno vlogo. Ne samo to, da se Billy giblje po različnih trenutkih svojega življenja, ki si ne sledijo linearno po času; ampak se čas včasih tudi ustavi. Ali celo začne teči v nasprotno smer. Ganljiv je opis bombardiranja Dresdna v obrnjenem časovnem poteku:

Formacija je ritensko priletela nad nemško mesto, ki je bilo v plamenih. Bombniki so odprli svoje bombne lopute in uporabili čudežni magnetizem, ki je pridušil ogenj, ga zbral v valjaste jeklene posode in jih vzdignil v letalske trebuhe. Posode so se lepo zložile po stojalih...Ko so se bombniki vrnili v oporišče, so ljudje pobrali s stojal jeklene valje in jih prepeljali nazaj v Združene države Amerike, tam pa so noč in dan delale tovarne, razstavljale valje in ločevale nevarno vsebino v rudnine...

Kaj ni to eno najlepših protivojnih sporočil?

Ernst Ludwig Kirchner:
Straße in Dresden
(1908)

Čeprav je ena izmed pomembnih misli knjige ta, da protivojni romani nimajo vpliva na mišljenje ljudi in ne zmanjšujejo števila vojn - tako kot protiledeniške knjige ne morejo ustaviti ledenikov, je vendarle prav, da imamo knjige, kot je roman Kurta Vonneguta, Klavnica pet. Prav je, da se spominjamo katastrof z zemljo zravnanih mest, človeških žrtev in njihovih brezsmiselnih smrti. A dobro je slediti tudi izredno dobronamernemu in modremu predlogu Tralfamodorcev:

"Ne menite se za strašne čase in namenjajte pozornost dobrim."

Ko so Dresdenčani obnavljali svoje razrušeno mesto, so prav gotovo imeli v mislih točno nekaj takega. Od kod bi sicer jemali voljo in moč, da ponovno zgradijo mesto in to v vsem njegovem predvojnem sijaju.

katoliška Hofkirche

Zwinger

Zwinger

Pogled od Zwinger-ja proti Semperoperi
Jezdec je kralj Johann Saški (1801-1873)
v nemščino je prevedel Božansko komedijo

Vonnegut, Kurt : Klavnica pet
iz angleščine prevedel Branko Gradišnik
originalni naslov: Slaughterhouse five
Ljubljana, Delo, 2004, Vrhunci stoletja; 42
157 strani
ISBN 961-6332-51-1

========================================================

O romanu Kurta Vonneguta, Klavnica pet, piše tudi F.Š. na svojem blogu Neusmiljeno berem.

Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (četrti zvezek in epilog)

Roman Vojna in mir se približuje koncu. Smrtno ranjena zver - Napoleonova armada, beži iz Rusije.
Usode junakov se zaključujejo.
Vsi hudobni so za zlo, ki so ga povzročali, kaznovani. Nekateri umrejo za angino pektoris (hja, prevedeno kot srčni krč), drugim amputirajo nogo, tretji enostavno izginejo in niso vredni nobene pisateljeve besede več.

A umrejo tudi nekateri od pozitivnih junakov. Njihovi bližnji se vsak po svoje soočajo z njihovo izgubo.

Kadar človek vidi umirajočo žival, ga prevzame groza: vpričo njega vidno poginja in nehava biti to, kar je tudi on sam - njegovo bistvo. Če pa je umirajoče bitje človek, ljubljen človek, ki si z njim v živi zvezi, tedaj čutiš razen groze pred uničenjem življenja tudi pretrg in duševno rano, ki je takisto kakor telesna rana, časih smrtna, časih pa se zaceli, a zmeraj boli in se zmeraj boji dražečega zunanjega dotika.

Odlomek o umiranju je najpretresljivejši v celi knjigi. Tudi najbolj grozljiv. Ne zaradi umiranja samega, tudi ne zaradi trpljenja povezanega s tem, pač pa zaradi sprememb, ki doletijo umirajočega. V romanu temu rečejo, da je umirajoči postal "mehak" - mišljena pa je "zavest odtujenosti od vsega zemeljskega", ko umirajočemu vse zemeljske stvari postanejo nepomembne, in brez nemira ter nestrpnosti samo še "čaka tisto, kar prihaja". Njegovim bližnjem takrat postane dokončno jasno, da upanja na ozdravitev in vrnitve v življenje ni več.

A vrnimo se k živim.
Pierre ob koncu knjige upraviči svojo vlogo glavnega junaka romana. V francoskem ujetništvu, v družbi ostalih ujetnikov - večinoma preprostih ljudi, in ob nenehnem soočanju s smrtjo, ugotovi, kaj je bistvo življenja in najde odgovore na vprašanja, ki si jih je zastavljal preko celotnega romana. Od takrat dalje je pomirjen sam s sabo. Na zunaj še vedno deluje zmedeno in raztreseno, a v svoji notranjosti postane samozavesten mož, ki ve, kje je njegovo mesto in kakšna je njegova vloga v svetu. Ko pa je človek pomirjen sam s sabo, tudi dogodki v njegovi okolici začnejo dobivati urejen in smiseln vzorec.

Pierre (s psičkom) v francoskem ujetništvu,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir: BBC)

Obljubila sem, da nekaj napišem o Sonji.
To je tragična oseba. Vedno na robu pozornosti, vedno v Natašini senci. Tudi v teh mojih zapisih o romanu Vojna in mir, sem morala zanjo prav načrtno rezervirati prostor. Brez tega bi tudi pri meni izostala - bila komaj omenjena, kakor v romanu vedno znova nekje v ozadju.
A v bistvu je to dekle - osirotela in revna Natašina sestrična, ki živi pri Rostovih, izredno dobro dekle. Ni se ji bilo težko žrtvovati za druge - predvsem za člane družine Rostov in še posebej za Natašo. Tiho in potrpežljivo je ljubila svojega bratranca Nikolaja, ki zaradi njenih čednosti (pa tudi prikupnosti) ni mogel drugače, kot da ji je obljubil poroko. Ker grofici Rostovi ni bilo všeč, da bi se sin poročil s siromašno sestrično, je Sonja Nikolaju vrnila dano besedo glede poroke in Nikolaj "jo je bil ujel za besedo, za njeno pismo, s katerim mu je vrnila prostost" in se od nje oddaljil. Še huje: V duši ji je kar nekam očital, ker je bila tako od sile popolna in ker ji ni imel kaj očitati. Imela je vse, zaradi česar čislajo ljudi, a malo tistega, zaradi česar bi jo bil mogel ljubiti.
Ko se je Nikolaj poročil s knežno Marjo, je Sonja ostala v njegovi hiši kot - ne vem kaj - družabnica grofinje Rostove ali celo Marje. Nobena od njiju je ni marala. Kakšno življenje je neki to bilo? Živeti pod isto streho skupaj z moškim, ki ga ljubi, on se pa več ne meni zanjo in pripada drugi ženski, je grozno in tragično.

Sonja,
iz BBC serije Vojna in mir,
(vir:BBC)

Nikolaj pa ni edini, ki se grdo vede do Sonje. Tudi Nataša, ki ji je bila Sonja dolga leta najboljša prijateljica, se proti koncu knjige z Marjo pogovarja o njej in reče naslednje: Ta je tista, ki nima; zakaj ne, ne vem. Morda ji manjka sebičnosti - kaj vem česa; toda jemljejo ji, vse ji je vzeto. Časih se mi strašno smili; prej sem silno želela, da bi se Nicolas z njo oženil; ali zmeraj me je obhajalo kakor slutnja, da ne bo tako. Jalov cvet je; tak veš, kakršne ima jagoda. Časih se mi smili, časih pa mislim, da tega ne čuti tako, kakor bi medve čutili.
Tolstoj je krut do Sonje. Nataši oprosti marsikaj in ji vedno znova omogoči, da ponovno zaživi srečno življenje, Sonji pa ne oprosti tega, da je z žrtvovanjem za člane družine Rostov želela postati vredna Nikolaja in do zadnjega upala, da se bo lahko poročila z njim. Zaradi tega je bila sicer mogoče kanček hinavska, a kdo na njenem mestu ne bi bil. Sonja je bila naivna, če je mislila, da si bo s tem, ko se bo vedno znova žrtvovala za druge, pridobila njihovo občudovanje in ljubezen. Tako to v tem svetu ne gre.
Kolumnistka v Guardianu je napisala, da bi, če bi Vojno in mir pisala Jane Austen, Sonja prav gotovo imela lepšo usodo. Poročila bi se z Denisovim.
Oh ja, saj res, kdo neki je Denisov? Še eden od tistih, za katerega ni bilo prostora v teh mojih zapiskih :( Čisto na kratko: Nikolajev zelo dober prijatelj, s katerim sta bila skupaj v vojski. V redu moški, z majhno govorno napako.

Epilog je v romanu Vojna in mir svojevrsten zaključek knjige. Dolg je kar 111 strani in je razdeljen v dva dela.

Prvi del je takšen kot se za epilog spodobi. Dogajanje se preseli za sedem let v prihodnost, v leto 1820. Zvemo, da so nekateri od naših junakov poročeni. Sedem otrok iz dveh družin razveseljuje svoje starše. Ime jim je Nataša, Andrej, Petja... Sama znana imena. Zakonci so že tako navajeni drug na drugega, da se sporazumevajo brez besed. Družinsko življenje je idilično, a vendar ne povsem. Drobna nesoglasja in neskladja obstajajo, a z dobro voljo, predvsem pa z ljubeznijo, se zlahka premagajo in nikoli ne ogrožajo družinske sreče.

Nataša je povsem drugačna, kot smo jo vajeni. Prej izredno očarljiva in živahna mlada ženska se je zanemarila in zredila. Izvrstna pevka in plesalka je zavrgla svoje talente in ne hodi več v družbo. Posveča se samo še možu in otrokom. Za malo se ji zdi, da bi se lišpala za moža, ko njuna zveza vendarle temelji na drugačnih, trdnejših temeljih.
Spomnim se, kako me je ta Natašina preobrazba ob prejšnjih branjih romana razočarala. Čeprav je še vedno ne odobravam, se mi vendar ne zdi več tako zelo napačna in obsojanja vredna. Kaže, da se staram in moje mnenje postaja vse bolj podobno mnenju njene matere grofinje Rostove;-) Samo stara grofinja, ki je bila s svojo materinsko slutnjo spoznala, da izvirajo vse Natašine burje samo iz potrebe imeti družino in moža...samo mati se je čudila začudenju ljudi, ki niso razumeli Nataše, in ponavljala, da je od nekdaj vedela, kako vzorna žena in mati bo Nataša.

Drugi del epiloga je tisti, ki roman Vojna in mir dela posebnega. Tolstoj je namreč na konec romana dodal še esej o zgodovini, kar je precej nenavadno. Vem, da ga preberejo le redki bralci. Na samo zgodbo romana nima prav nobenega vpliva in je tako lahko precej nezanimiv in dolgočasen. A ker je v njem Tolstoj povzel vsa svoja razmišljanja glede zgodovine, njenega poteka in razumevanja, ga je več kot vredno prebrati. Zaradi tega epiloga Tolstoja zdaj še bolj cenim kot sem ga. Zdaj vem, da ni bil samo odličen pisatelj, ampak tudi občudovanja vreden znanstvenik, ki se je metodično in argumentirano lotil razlage zgodovine kot vede. Zagovarjal je metode, ki jih kot relevantne sprejemajo šele po več kot 150-ih letih. Na primer to, da zgodovino ne pišejo veliki ljudje, ampak množica navadnih, običajnih ljudi, ki jih je zgodovinska znanost vedno puščala na obrobju. In res, v zadnjem času zgodovinarje več ne zanimajo vladarji, kralji in faraoni; vse raje preučujejo življenje preprostih ljudi in iz tega sklepajo na potek zgodovine.
Tolstoj tudi napiše, da vladarji nimajo toliko moči in svobode pri odločanju, kot si radi domišljamo. Še zdaleč ne velja, da se bo njihova volja vedno uresničila. Uresničijo se samo tisti od njihovih ukazov, ki se lahko.
Tolstoj je zagovarjal tudi mnenje, da se je pri proučevanju zgodovine napačno spraševati o vzrokih za določene dogodke. Bolj pametno je iskati splošne zakone, po katerih se zgodovina ravna - iskati nekaj podobnega kot so zakoni v matematiki in fiziki. Razvoj zgodovine kot vede kaže, da je imel tudi tukaj še kako prav. Ta del epiloga bi morali prebrati vsi, ki imajo radi zgodovino - pa naj bo to strokovno ali ljubiteljsko.

ZAKLJUČNE MISLI O ROMANU VOJNA IN MIR

Uf, oddahnila sem si :) Vi, ki berete moj blog, pa tudi ;) Konec je.

No, meni je odleglo zato, ker me branje ni razočaralo, in bo roman Leva Nikolaeviča Tolstoja, Vojna in mir, še naprej ena izmed mojih najljubših knjig.
Zdaj sicer vem, da to še zdaleč ni roman, po katerem bi se pisatelji morali zgledovati - primer romana nad romani, idealni roman.  Marsikaj mu manjka in v njem je veliko nedorečenega. Roman je nekoherenten in preobsežen, da bi ga lahko pisatelj v popolnosti obvladal. Nekateri dogodki in osebe obvisijo v zraku. Še kaj bi rada zvedela o njih, a pisatelja več ne zanimajo in o njih molči.
A vendar vse to ne zmanjšuje veličine tega romana. Zgodba in osebe (Ogromno jih je!) se zrasejo z bralčevo dušo - vsaj z mojo so se, in to je zame najpomembnejše. Oh, če bi se dalo, bi Vojno in mir še kar brala in brala.
Druga dobra stvar romana je ta, da iz knjige ves čas žari spoznanje, kako veliko veselje je imel Tolstoj s tem  svojim delom. Dal si je duška. Na široko je razpletal svoje razmišljanje o Napoleonovem pohodu v Rusijo in ruskemu odgovoru na to. Bralcu predava in ga poučuje. To sicer delajo mnogi pisatelji, a pri Tolstoju je to poučevanje simpatično. Vsaj zame:) Tudi dosledno in sistematično, z repom in glavo. Kot bralka nikoli nisem imela občutka (ki ga imam sicer pogosto pri prebiranju sodobnih - tudi slovenskih pisateljev), da svoje misli razpleta samo zato, da bi mi pokazal, kako veliko zna in kako drugi nimamo pojma. Da sem mu verjela, mi je nanizal ogromno število argumentov. Da sem ga bolje razumela, mi je pripovedoval v prispodobah. Enkratno.

Roman Vojna in mir se lahko bere na različne načine. 

Če se odločite, da boste zasledovali le zgodbo in spremljali usode oseb, bo to izredno prijetno in zanimivo branje. Realistični roman kot se šika. Klasika, ki je zaradi svoje univerzalnosti še vedno aktualna. V tem primeru lahko mirno preskočite pisateljeva razglabljanja o zgodovini, nič ne boste zamudili. Tudi o poteku posameznih bitk lahko berete le površno. V tem primeru boste uživali predvsem v prvih dveh zvezkih; ob branju zadnjih dveh zvezkov si boste pa vedno pogosteje želeli, naj se pisatelj vendarle spet vrne k zgodbi in junakom. Torej - če se boste težko prebijali že preko prvih dveh delov romana, je bolje, da odnehate. V drugi polovici romana bo vse samo še hujše.

Če pa roman Vojna in mir želite dojeti v vsem njegovem bogastvu, bo to malce bolj zahtevno branje. Da užitek ne bo izostal, morate imeti vsaj malo radi tudi zgodovino. In ne sme se vam zdeti za malo, da vam nekdo nekaj pridiga, ko vendar berete roman, ob katerem bi se radi sprostili. Boste pa v tem primeru deležni prijetnih občutkov, ki so dostopni le izbrancem;-)

Kakorkoli že, roman Vojna in mir je mojstrovina, ki jo iz vsega srca priporočam v branje.

★★★★★

Lev N. Tolstoj (1828-1910),
 posneto l.1908 v Jasnaji Poljani,
(foto: Sergej Prokudin-Gorki),
 prva barvna fotografija posneta v Rusiji

Tolstoj, Lev Nikolaevič
Vojna in mir
iz ruščine prevedel: Vladimir Levstik
Cankarjeva založba, 1968, (zbirka Sto romanov, št. 39)
1603 strani

==============================================
Na hermioninem blogu najdete še:

• Vojna in mir,- in jaz
• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (prvi zvezek)
• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (drugi zvezek)
• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (tretji zvezek)

Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (tretji zvezek)

Napoleon je na otoku Sv. Helene, v tihi samoti,  kjer je obetal, da posveti svoje brezdelje razlagi velikih dejanj, ki jih je izvršil, pisal:

Vojna z Rusijo bi bila morala biti najbolj ljudska vojna novega veka. Bila je vojna zdrave pameti in resničnih koristi, vojna za mir in varnost vseh; bila je čisto miroljubna in konzervativna. Šlo je za veliko stvar, za konec slučajnosti in za pričetek varnosti. Novo obzorje, nova dela bi se odprla, polna blaginje in uspevanja za vse. Evropski sestav je bil ustanovljen; vprašanje je bilo samo še, kako naj ga uredimo. [...] Evropa bi bila na ta način kmalu postala en narod; vsak bi lahko potoval koderkoli, pa bi bil vendar povsod v skupni domovini. Zahteval bi bil za vsakogar prosto plovbo po vseh rekah in skupnost mórij ter dosegel, da bi se stalne vojske poslej skrčile v telesne straže za vladarje....

Še en, ki si je domišljal, da lahko z vojno ustvari boljši svet, in to celo nekaj takega, kar imamo danes - Evropsko unijo. Gromozansko število mrtvih, ki ga je terjala vojna z Rusijo - ta je skupaj na Napoleonovi in ruski strani presegla 1 000 000(!) ljudi, ga ni ganilo. Po njegovem mnenju so bile ob veličini zgoraj omenjenih ciljev človeške žrtve nujne in nepomembne.

Tretji zvezek Tolstojevega romana Vojna in mir opisuje Napoleonov pohod v Moskvo. Tolstoj je ta pohod natančno preučil. Prebral je mnoge zgodovinske knjige in spomine udeležencev vojne. Tekom romana si ne pusti vzeti veselja, da o svojih razmišljanjih ne poduči tudi bralca. Kar je sila zanimivo. Res.
Tolstoj tako večkrat zapiše: Zgodovinarji o tem in tem (kakšnem dogodku na poti Napoleona v Moskvo in nazaj) menijo to in to, ter na nato doda, vendar to ne drži. Svojo trditev potem natančno argumentira - lahko tudi z matematiko diferencialov in integralov.

Primerilo se je, da so ravno v času, ko sem brala Vojno in mir na meni ljubem televizijskem kanalu Viasat History predvajali zelo zanimivo in dobro pripravljeno dokumentarno oddajo v dveh delih o Napoleonovem pohodu v Moskvo. Svoja mnenja o pohodu so podajali tako francoski kot ruski zgodovinarji. Ob gledanju oddaje sem se prepričala, da zgodovinarji na Napoleonovo vojno z Rusijo še vedno gledajo tako, kot so na dogodke gledali zgodovinarji v Tolstojevem času. In da se še vedno - vsaj v nekaterih pogledih, motijo. Kakorkoli namreč preobračam - mnoge Tolstojeve razlage poteka dogodkov se mi zdijo verjetnejše in bolj logične kot uradne zgodovinske razlage.

Na primer:

• Po uradni zgodovinski razlagi naj bi Rusi Napoleonovo vojsko načrtno zvabili globoko v Rusijo z namenom, da jo oslabijo, zadržijo na ruskem ozemlju in jo nato prisilijo, da se v zimskem času začne vračati nazaj v Evropo. Ni res! Tako je le naneslo. Ruska vojska se je bila prisiljena umikati pred napredujočo Napoleonovo armado, ki je bila premočna za razdeljeno rusko vojsko - takrat še brez enega vrhovnega poveljnika. Ruska vojska se ni načrtno izogibala spopadu z Napoleonov, pač pa je to morala storiti, če ni želela biti premagana.

• Rusi so načrtno spraznili Moskvo in mesto prepustili Napoleonu. Ni res! Slavni ruski poveljnik Kutuzov je še dan pred uradnim umikom trdil, da mesta ne bodo prepustili sovražniku. Uradne oblasti v Moskvi so do zadnjega verjele, da bo Moskva ostala v ruskih rokah in zato niso uspele v pravem času poskrbeti za evakuacijo ljudi in državnega premoženja. Ljudje, ki so zapustili Moskvo, so to storili na lastno pest in po lastni presoji - ker so imeli prave informacije in so bili dovolj bogati, da si so to lahko privoščili.
• Francoski zgodovinarji trdijo, da so zapuščeno Moskvo zažgali Rusi sami, ruski zgodovinarji pa dopuščajo možnost, da so to storili Napoleonovi vojaki. Nič od tega ni res! S tem, ko je Tolstoj v svojem romanu kritiziral ti dve mnenji uradnih zgodovinarjev, je dokončno pridobil moje zaupanje. Od takrat dalje sem mu verjela vse, kar je napisal in nisem bila prav nič naveličana tega, da me ves čas nekaj poučuje. Tolstoj namreč trdi, da za požare, ki so po prihodu Napoleona v mesto, izbruhnili po Moskvi, ni potrebno iskati namernih požigalcev:

Moskva je pogorela zaradi tega, ker je bila postavljena v razmere, v kakršnih mora pogoreti vsako leseno mesto, ne glede na to, ali je v tem mestu sto trideset slabih brizgalnic ali ne. Moskva je morala pogoreti zaradi tega, ker so jo prebivalci zapustili, takisto neogibno, kakor mora zagoreti kup skobljencev, ki bodo nekaj dni zaporedoma nanj padale iskre. [...] Moskva se je vnela od pip, od kuhinj, od stražnih ognjev, od zanikrnosti tujih vojakov, teh prebivalcev, ki niso bili sami lastniki hiš.

A pustimo zanimiva zgodovinska razpravljanja! Preveč jih je. Natančno opisane bitke pri Borodinu, ki zavzema kar velik kos tretjega zvezka knjige, še omenila ne bom. Tam sta glavna nastopajoča vrhovna vojaška poveljnika Napoleon na francoski in Kutuzov na ruski strani. O njiju zvemo vse. Tudi to, da je med potekom bitke Kutuzov zadremal, Napoleona pa je mučil nahod.

Enkratno zna Tolstoj uporabljati tudi primere. Tako izpraznjeno Moskvo primerja s panjem brez matice, Napoleonovo armado po bitki pri Borodinu pa kot ranjeno zver, ki je še v naletu (in tako zavzame Moskvo), a so njene rane tako hude, da ne bo preživela (morala bo priznati rusko premoč in se poražena ter zdesetkana vrniti v Francijo).

A Vojna in mir je venderle roman, kjer so zgodba in osebe pomembnejši od zgodovinskih dogodkov. V tretjem delu se našim junakom, ki so nam zdaj, po 819-ih prebranih straneh, že prirastli k srcu, zgodi nekaj pomembnih stvari.

Nataša se kesa svoje neumne poteze. Namesto na plese zahaja v cerkev in moli. Nič več se ne smeje. Pa vendar... Od prejšnjih branj romana mi je ostalo v spominu, da ta njena "bolezen" kar traja in traja, in to skoraj vse do epiloga. Pa sem na svoje veliko veselje ugotovila, da sploh ni tako! Nataša dokaj hitro prebrodi nesrečni pripetljaj. Dejanje globoko v sebi predela in živi naprej. Nekaj takega je pri mladem, radoživem in energije polnem dekletu veliko bolj verjetno kot zagrenjenost in obžalovanje, ki trajata in trajata. Nataša sicer ni več tista živahna Nataša iz preteklosti, je pa zato zdaj bolj odrasla, manj naivna, predvsem pa močnejša. S svojo preteklostjo pa popolnoma poračuna pozneje, ko se ponovno sreča s knezom Andrejem, ki je (spet) smrtno ranjen. Eden najganljivejših odlomkov celotnega romana:)

Nikolaj in Marja,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)

V tretjem zvezku se srečata tudi grof Nikolaj Rostov in knežna Marja Bolkonska. Srečanje je skoraj pravljično. Nikolaj kot kakšen princ na belem konju reši Marjo iz rok puntarskih kmetov, ki ji ne pustijo, da bi pred bližajočo se Napoleonovo vojsko pobegnila s svojega posestva. Eden najbolj romantičnih odlomkov celotnega romana:)

A mesto glavnega junaka v tem tretjem delu romana nedvomno pripada Pierru. Vse bolj postaja jasno, da je Pierre tisti, ki ima osrednjo vlogo v romanu. V začetnih delih knjige se je zadrževal v senci precej bolj markantnega, pozornost vzbujajočega in vsekakor tudi junaškega kneza Andreja - njegovega najboljšega prijatelja, zdaj pa vse bolj postaja občudovanja vreden junak. Zdi se, da bo vsak čas izgubil svojo nerodnost, postal samozavesten, se pomiril sam s seboj in ugotovil, kaj je njegovo poslanstvo.

Kar nekaj nastopajočih v tem tretjem delu knjiga ugotovi, kaj je tisto najpomembnejše v življenju. Soočanje z vojno in njenimi posledicami pripomore k temu, da se stvari hitreje razjasnijo. Iz Tolstojeve pripovedi izhaja, da sta v življenju najpomembnejša ljubezen in sočutje. Pierre je že čisto blizu tega spoznanja. Andrej se zave tega, ko po borodinski bitki na sosednji kirurški mizi zagleda moškega, ki ga od vseh ljudi na svetu najbolj sovraži, a v tistem trenutku čuti do njega samo sočutje in ljubezen.

Če sta Pierre in  Andrej do teh ugotovitev prišla po težki poti, sta pa Nataši ljubezen in sočutje nekako že vcepljena v dušo in duha.
Ko Rostovi pred Napoleonom bežijo iz Moskve s seboj odnašajo tudi svoje premoženje. Na razpolago imajo le trideset vozov in natančno morajo izbirati, kaj bodo vzeli s seboj in kaj bodo pustili roparskim hordam, ki bodo zasedle Moskvo. Za Rostove je še posebno pomembno, da s seboj vzamejo čim več, saj se je njihovo finančno stanje v zadnjih letih zelo poslabšalo. Tega se vsi zavedajo - tudi Nataša.
A vendar je Nataša tista, ki poskrbi, da se z družinskim premoženjem natovorjeni vozovi ponovno začnejo raztovarjati in se namesto za prevažanje dragocenega kristala in umetniških slik uporabijo za prevoz ranjencev iz borodinske bitke. Kdo bi v današnjem času postopal tako, kot je postopala Nataša in kdo tako, kot se je namenila narediti njena mama, grofinja Rostova? Ta je menila, da njihovi vozovi ob tako številnih ranjencih ne pomenijo nič - še vedno bo namreč večina ranjenih ostala na milost in ne milost prepuščena prihajajočim Francozom, sami pa bodo tako ostali brez prepotrebnega premoženja, ki je nujno za prihodnost otrok. Hja, priznati moramo, da se ne moti...

Tretji zvezek romana Vojna in mir se konča v trenutku, ko Pierre iz enega izmed požarov rešuje triletno deklico; francoska vojaška patrulja pa ga aretira, ker meni, da je eden izmed požigalcev Moskve.
Na začetku četrtega - zadnjega zvezka romana, se dogajanje seli v Peterburg, kjer v salonu Ane Pavlovne Schererjeve - daleč od vojne, sproščeno razpravljajo o dogajanju v Moskvi in kolebajo od takšnega k drugačnemu mnenju - kakor pač trenutno kaže, da je najprimernejše.

Napoleon,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)

==============================================

Na hermioninem blogu najdete še:

• Vojna in mir, - in jaz
• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (prvi zvezek)
• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (drugi zvezek)

prav kmalu pa tudi:

• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (četrti zvezek in epilog)