sobota, 17. oktober 2015

Henning Mankell: Morilec brez obraza

Konec septembra - v času velike evropske in nemške zadrege povezane z begunci, sem v Frankfurter Allgemeine Zeitung brala intervju s Henningom Mankellom. Švedskega pisatelja detektivskih romanov so zaprosili za mnenje glede begunske krize, ki je zajela Evropo. Podal je nekaj zanimivih misli. 
Med drugim je menil, da je povsem naravno in celo pametno od beguncev, da lažejo. Povsem normalno je namreč, da se v boju za preživetje poslužujejo vseh razpoložljivih sredstev, tudi laži - neumno bi bilo, če se jih ne bi. Zato begunce, ki lažejo, ko odgovarjajo na vprašanja, iz katere države prihajajo, ne smemo obsojati. Jasno je, da bodo za svojo domovino navedli tisto državo, državljanom katere evropska politika najraje podeljuje azil. S tem si povečujejo možnost preživetja.Tudi mi sami bi na njihovem mestu postopali enako. 
V begunski krizi moramo videti predvsem človeško tragedijo - tragedijo vsakega begunca posebej. Vsak ima svojo edinstveno zgodbo, zaradi katere je zapustil svojo domovino. 
V intervjuju je Mankell podal tudi mnenje, da sedanji begunci predstavljajo le začetek velikega migrantskega vala, ki se bo pojavil v bližnji prihodnosti. Opozoril je na t.i. klimatske begunce, ki bodo prišli na sever Evrope, ko bo življenje v južnih predelih zaradi klimatskih sprememb, ki bodo vodile v vročino in sušo, neznosno. Pripomnil je, da sam tega verjetno še ne bo doživel.
Henning Mankell klimatskih migracij res ne bo doživel. Dober teden po objavi tega intervjuja je umrl zaradi pljučnega raka.

Mogoče se bo komu zdelo nenavadno, da so pisca detektivskih romanov prosili za mnenje o begunski krizi, a Henning Mankell je še kako relevantna oseba za odgovore na takšna vprašanja. Vse življenje je imel opraviti z begunci. Kritično je spremljal ravnanje z njimi v domači državi Švedski; s številnimi begunci se je srečal v podsaharski Afriki, kjer je preživel kar precej let svojega življenja. Begunci redno nastopajo v njegovih delih - tudi v detektivskih romanih.

(313 str.)
Morilec brez obraza je Mankellov prvi roman iz serije detektivk z inšpektorjem Kurtom Wallandrom v glavni vlogi. Poznavalci trdijo, da je eden njegovih najboljših.

Prav mogoče je, da nisem tipična bralka detektivskih in kriminalnih romanov. Bolj kot zgodba, kjer na različne, večinoma zelo spretne načine preiskujejo umore, me zanimajo stvari, ki za zgodbo niso najpomembnejše. Večinoma služijo le za ozadje dogajanja. Preko njih ponavadi pisatelji bralce detektivskih romanov opozorijo na kakšno družbeno anomalijo in jih tudi nekoliko poučujejo. V romanu Morilec brez obraza je ta tema - saj ste že uganili - ravnanje z begunci in migranti:)

Na švedskem podeželju se zgodi umor starejšega zakonskega para. Mož je ob prihodu policije že mrtev, žena pa preživi še toliko časa, da pozneje v bolnišnici na vprašanje, kdo-je-to-storil, odgovori: "Tuji, tuji..." V bližini kraja zločina je zavetišče za begunce in migrante. Da ljudje ne bi prehitro sklepali, da je morilec kakšen od tam nastanjenih pribežnikov, podatek o ženinih zadnjih besedah zakrijejo pred javnostjo. Saj se strinjamo, da je to včasih potrebno, kajne? A nevarna novica vseeno pricurlja v javnost in izkaže se, da švedska družba le ni tako tolerantna in razumevajoča do pribežnikov, kot se nam zdi. Goreči križi, požar v nastanitvenih centrih za prosilce azila, grožnje in še marsikaj hujšega. Celo glavni detektiv Wallander ob dvojnem umoru premišljuje takole: 
Dejansko upam, da so zločinci v zbirališču za pribežnike. Potem bo morda konec dobrodušnemu, malomarnemu stanju, da lahko kdorkoli s kakršnimikoli nameni prekorači švedsko mejo.
In pozneje proti koncu knjige še takole - zveni zelo aktualno:
V kratkih trenutkih je lahko v sebi zasledil celo nasprotujočo si naklonjenost za nekatere priseljencem sovražne argumente, ki so se pojavili v razpravah in v časopisih. Ali sta imela vlada in urad za priseljence kakšen nadzor nad tem, kdo so ljudje, ki so se prebili na Švedsko? Kdo je pribežnik in kdo lovec na srečo? Ali je sploh možno oboje razlikovati? Koliko časa bo načelo blagohotne pribežnike politike lahko veljalo, ne da bi izbruhnil kaos? Ali sploh obstaja zgornja meja? Kurt Wallander se je poskušal temeljito poglobiti v nastajajoča vprašanja. Spoznal je, da je v njem zavladal isti nedoločljivi zoprni nemir kot pri nekaterih drugih ljudeh. Nemir pred neznanim, tujim.
Vendar pa Kurt Wallander ni ksenofob, daleč od tega, želel bi si le boljšo pribežniško politiko, da ljudje ne bi čutili potrebe, da včasih stvari vzamejo v svoje roke. A vendar so ti njegovi dvomi in strah, da ne bo pristranski, razlog, da pri preiskavi umora ubira tudi napačna pota.
Roman je bil izdan leta 1991, dogajanje pa je postavljeno v leto pred tem. Težave in skrbi, ki so povezane z begunci in se jih v Sloveniji letos prvič jasno zavedamo, so Švede pestile že v devetdesetih letih. Presenetljivo je to, kako zelo podobne so si - takrat in danes, v Sloveniji in na Švedskem.

A ne se ustrašit! Tole s pribežniki je res samo ozadje romana, ki mu tukaj prav verjetno dajem prevelik poudarek. Glavna je vseeno (in kot se za roman tega žanra spodobi) detektivska zgodba. Ta teče hitro, v kratkih in jasnih, preprostih stavkih. Izmenjujejo se obdobja akcije in obdobja skoraj mučnega zatišja, ko preiskava obtiči in se nikamor ne premakne. Vzdušje je pogosto temačno in hladno - tudi zaradi neprijetne polarne zime, tekom katere se dogaja večji del romana.

Roman je bilo veselje brati tudi zaradi glavnega preiskovalca Kurta Wallanderja - malce melanholičnega in konzervativnega 42 letnika, ki popije več alkohola kot bi ga smel in rad posluša operno glasbo. V službi se znajde precej bolje kot v privatnem življenju, sicer pa je dovolj običajen moški, da je zanimiv. Rad rohni nad politiko in ponoči sanja erotične sanje. Pogreša stare čase, ko še ni bilo toliko zločinov in nima predsodkov pred dvorjenjem poročeni ženski, ki je po vrhu vsega še tožilka in tako njegova tesna sodelavka.
Pri detektivskem delu pogosto sledi svojemu občutku, kar se večinoma izkaže za pravilno. Pri preiskavi umorov mu pomaga cel kup sodelavcev, lahko pa izkoristi tudi razne druge možnosti, ki so mu kot policistu višjega ranga na voljo - lahko, na primer, aktivira helikoptersko služba. Ob tem sem pomislila, kako veliko prednost je Wallander imel pred drugimi fikcijskimi preiskovalci in detektivi, kakršna sta na primer zasebna detektiva Cormoran Strike in Hercule Poirot. Koliko lažje mu je bilo z vso to pomočjo loviti zlikovce kot njima. Mislim pa, da sta imela podobno ugodne možnosti za preiskavo kot Wallander naša detektiva Vrenko in Miloš.
Sicer pa je bilo zanimivo spremljati, kako je potekala detektivska preiskava v času, ko še ni bilo mobilnih telefonov. Telefonske govorilnice - kaj je že to? - so bile zelo pomembne.

No, pa sem tudi jaz prebrala enega izmed skandinavskih detektivsko-kriminalnih romanov. Ti so v zadnjih letih postali pravi svetovni hit. Henning Mankell je eden izmed začetnikov tega fenomena. Med obilico romanov s severa sem verjetno prav dobro izbrala. Roman mi je bil všeč in mika me, da bi prebrala še kakšnega iz serije. Če se ne motim, je vseh s Kurtom Wallandrom v glavni vlogi deset; poleg teh pa še uvodna knjiga, ki govori o Wallandrovi mladosti, in knjiga, v kateri je glavna protagonistka Wallandrova hči Linda. Veliko romanov je prevedenih tudi v slovenščino.
Toplo priporočam, da knjigo preberete - mogoče ravno sedaj, ko je Slovenijo zajel nov val beguncev. Lepo pa jo je prebrati tudi v pisateljev spomin.

★★★★☆

Henning Mankell
1948-2015
(www.albawaba)
P.S. Nikar ne berite besedila na zadnji strani slovenske izdaje romana! Po mojem mnenju je tam krepko preveč spojlerjev. 

sobota, 10. oktober 2015

Alina Bronsky: Baba Dunjas letzte Liebe

(154 str.) 
Roman Baba Dunjas letzte Liebe (ali po slovensko Zadnja ljubezen babice Dunje) se dogaja v ruski vasici Tschernowo - ali preprosteje, Černovo. Ime vasi spominja na Černobil. In prav je tako. Tudi Černovu se je namreč leta 1986 "zgodil reaktor". Zaradi smrtonosnega radioaktivnega sevanja so prebivalce izselili.
A čas teče dalje tudi v krajih, kjer so se zgodile katastrofe in po desetih, petnajstih letih, se ljudje začnejo vračati v vas. Seveda ne kar vsi po vrsti. V vasi namreč še vedno nevarno seva, a tiste, ki se vračajo, to ne moti. Vsi so že zelo stari ali pa na smrt bolni.

Glavna med njimi je babica Dunja. Bila je prva, ki se je vrnila v zapuščeno vas. V času pripovedi je stara že okrog 90 let. V Černovem potem živijo še Marja - kar nekaj let mlajša Dunjina depresivna prijateljica in soseda, star zakonski par Gavrilow, ki je poln denarja, Lenotschka, ki ves čas plete šal in se smehlja, sto let star Sidorow, ki bi se rad poročil in na smrt bolni Petrow (Er ist durchkrebst von Kopf bis Fuß - rakav je od nog do glave), ki je v pižami in z infuzijami pobegnil iz bolnišnice za terminalno bolne. 
Med živimi se sprehaja tudi nekaj mrtvih. Kdo vse so to, ni natančno pojasnjeno - lahko so žrtve sevanja, vsekakor pa je med njimi Dunjin mož Jegor, ki je zdaj po smrti precej bolj prijazen do Dunje, kot je bil za časa življenja. Ves čas je v njeni bližini. Ko je bil še živ, je bil le redko doma. Dunja je morala večinoma sama skrbeti za njuna otroka, Irino in Alekseja, poleg tega pa redno opravljati službo medicinske sestre v bližnjem mestu.
Nastopa tudi petelin Konstantin, ki kikirika sredi noči - njegova notranja ura je že od nekdaj zmešana in po Dunjinem mnenju to ni posledica sevanja. Man kann sie [Strahlung] nicht für alles, was blöd zur Welt kommt, verantwortlich machen.- Sevanje ne more biti krivo za vse trapasto, kar pride na svet. V prvem poglavju je Konstantin živ, v vseh naslednjih je duh. Vedno pa čepi na ograji in krili s perutmi:)
Sicer pa za živali v Černovem velja naslednje: Die Tiere hier sind nicht so krank im Kopf wie die in der Stadt, selbst wenn sie verstrahlt und verkrüppelt sind.- Niso tako bolne v glavo kot tiste v mestu, pa četudi so obsevane in pohabljene.

To je izredno simpatična in topla knjiga.
Ljudje, ki so prišli do konca svojega življenja, se več ne obremenjujejo z nepomembnimi stvarmi, ki jemljejo energijo. Ničesar več jih ni strah, niti smrti. Dunja pravi: Der Tod kann kommen, aber bitte höflich.- Smrt lahko pride, a prosim, prijazno. Vse so že videli in ničesar več jim ni potrebno reči. Nikogar več jim ni potrebno spraševati za dovoljenje. Tudi zaskrbljeni niso več tako, kot so bili včasih. Dunjo skrbi le še za svojo hčerko in vnukinjo, malo tudi za sina.

Irina - Dunjina hčerka je kirurginja in živi v Nemčiji. Materi ves čas pošilja pakete z najrazličnejšimi stvarmi, ki ji pomagajo preživeti v Černovem. V Černovem ni tekoče vode, elektriko dobivajo s pomočjo agregatov, grejejo se z drvmi, hrano večinoma pridelajo sami (pa saj stari in bolni ljudje ne rabijo veliko jesti), le po redke stvari gredo v trgovine bližnjega mesta Malyschi, kjer prevzamejo tudi pošto. Kakšna dodatna dobrina iz paketov tako pride kar prav, še večkrat pa so babici Dunji paketi v breme, saj za svoje življenje več ne potrebuje veliko.

Irina svoji materi redno piše tudi pisma. V njih ji pripoveduje o hčerki, Dunjini vnukinji, Lauri. Laure Dunja še nikoli ni videla, a ves čas misli nanjo. Denar, ki ji ostaja od pokojnine, hrani zanjo. Zelo si želi, da bi jo srečala, a Laura v Černovo seveda ne more priti, Dunja pa ne v Nemčijo. Prepozno je in prestara je.
Nekoč pa je med pismi, ki jih dobi Dunja tudi pismo njene vnukinje. Pismo je verjetno napisano v angleščini, saj je v besedilu več besedic "the" kot pa "die, der, das", to je Dunja že opazila:) a zanjo to tako ali tako ne predstavlja velike razlike, saj ne razume ne angleško, ne nemško. Pismo bi ji lahko kdo prebral in prevedel, a tega noče. Bralci skupaj z njo lahko samo ugibamo, kaj je tam napisano.

Zgodba v tem kratkem romanu pa se ne vrti samo okoli življenja starih in bolnih prebivalcev Černeva. Imamo celo umor. Dogajanje se namreč zaplete, ko v vas pride neznanec s svojo dvanajstletno hčerko. Njun prihod med prebivalci vzbudi veliko ogorčenje. Zdravega otroka v kraj, kjer je navzoče radioaktivno sevanje, lahko pripelje samo skrajno neodgovoren oče. Prihod očeta in hčerke v vas ima daljnosežne posledice za vse prebivalce Černova, največje in najusodnejše pa za Dunjo.

Roman Aline Bronsky, Baba Dunjas letzte Liebe je prisrčna in hudomušna knjiga. Lahko jo označim tudi za lahkotno in nezahtevno, saj se pisateljica s svojo pripovedjo zadržuje predvsem na površini posameznih likov in tudi zgodbe. Nima želje po globljem razjasnjevanju osebnostnih lastnosti nastopajočih in natančnejšemu razčlenjevanju medčloveških odnosov. Pa saj to ni vedno potrebno. Nekatere stvari so tudi zelo poenostavljene. Tako prikupno in brez (prevelikih) težav, kot je opisano v romanu, stari in bolni - sami in brez pomoči, v resnici ne bi mogli živeti v tako zapuščeni vasi kot je Černovo.

Večino knjige sem brala nasmejana, tako zelo všeč so mi bile misli, ki jih je trosila baba Dunja in tako navdušena sem bila nad malo čudaškimi prebivalci Černova. Zadnje strani sem prejokala. Babi Dunji so se namreč zgodile žalostne in ganljive stvari.

Alina Bronsky je občudovanja vredna pisateljica. Zdi se mi skoraj nemogoče, da bi se lahko mlada pisateljica (letnik 1978) tako odlično vživela v telo in dušo starih ljudi. Točno ve, kako morajo stari ljudje paziti, da prehitro ne vstanejo s postelje. Lahko se jim stemni pred očmi in padejo ali pa naredijo kakšen preveč grob gib in imajo zato potem še dva tedna težave. Ne menijo se več za mnenje drugih in včasih obžalujejo kakšne svoje odločitve iz preteklosti. Moj najljubši citat iz knjige je naslednji: Baba Dunja: Als ich jung war, habe ich mich so sehr darum bemüht, ein guter Mensch zu sein, dass ich damit gefährlich für andere wurde. - Ko sem bila mlada, sem se tako zelo trudila, da bi bila dober človek, da sem bila že nevarna drugim. Svojima otrokoma, na primer. Alina Bronsky piše toplo, šaljivo in pronicljivo.

Pisateljica se je rodila v Jekaterinburgu v azijskem delu Rusije. Od devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje živi v Nemčiji. Romane piše v nemškem jeziku. Vedno znova sem navdušena nad migranti ali begunci, ki (kot najstniki) pridejo v Nemčijo in se tako dobro naučijo nemščine, da lahko v tem jeziku pišejo knjige. Romani so celo nagrajeni ali vsaj nominirani za nagrade. O Stanišiću sem že pisala. Alina Bronsky je podobno uspešna. Roman Baba Dunjas letzte Liebe je bil med širšimi kandidati za letošnjo Deutscher Buchpreis.
Nemčija zna integrirati svoje priseljence. Vsaj do sedaj je to še kako držalo.

★★★★☆
Alina Bronsky
(foto: Bettina Fürst-Fastre, KiWi)

ponedeljek, 5. oktober 2015

Jenny Erpenbeck: Srečišče

(150 str.)
Nekaterim pisateljem je mehkeje postlano kot drugim. Nekateri lahko pišejo in ustvarjajo pod ugodnejšimi pogoji kot drugi. Zlahka dobijo štipendije za potovanja in raziskovanja, ki jim pomagajo pri pisanju. Nekateri lažje in hitreje najdejo založnika, ki jim bo izdal knjigo, kot drugi. Nekateri pisatelji so privilegirani.
Med privilegirance sodi tudi Jenny Erpenbeck. To se jasno bere med vrsticami njenega življenjepisa - razvidno pa je tudi iz njenega, delno avtobiografskega romana Srečišče.

Jenny Erpenbeck se je rodila leta 1967 v Vzhodnem Berlinu v družini intelektualcev. Njena dedek in babica sta bila slaven in priznan komunistični pisateljski par. Oče je bil fizik, filozof in pisatelj; mati prevajalka iz arabščine. Kot je povedala v enem od intervjujev, je v otroštvu ni nihče v ničesar silil. Tudi pozneje so ji omogočili, da se je lotila česarkoli. Bila je knjigovezka, študirala je dramaturgijo, bila garderoberka in prodajalka kruha, pozneje pa je delala kot režiserka oper. Pri 27-ih letih se je za en mesec pomešala med gimnazijce. Nihče razen ravnateljice ni vedel, da je 10 let starejša od svojih sošolcev in da ne spada k njim. Izkušnje, pridobljene s tem eksperimentom, so ji pomagale pri pisanju prvenca, Geschichte vom alten Kind (Zgodba starega otroka). Roman je dosegel velik uspeh in od takrat dalje je Jenny Erpenbeck priznana nemška pisateljica. Nobena od njenih knjig ne ostane neopažena. Dobila je že veliko literarnih nagrad, zadnjo letošnje poletje. To je bila Independent Foreigen Fiction Prize, s katero je postala tudi v mednarodnem literarnem okolju cenjeno pisateljsko ime.

V slovenski jezik je preveden roman Heimsuchung, ki naj bi bil eden njenih najboljših. Slovenski naslov romana je Srečišče. Glavni protagonist tega kratkega romana je košček zemljišča ob jezeru Scharmützelsee, ki leži nekaj deset kilometrov vzhodno od Berlina. V prologu je zapisano, kako je bilo tam pred 24 000 leti. To je bil čas ledene dobe in vsa pokrajina je bila vkovana v ledenik. Ko se je ob otoplitvi led stopil, so po kotanjah ostala ledeniška jezera - eno od njih z osrednjo vlogo v našem romanu.
Potem se zgodba preseli na konec 19. stoletja k družini glavarja Wurracha. Gozd na koščku zemlje, o katerem je govor v romanu, je last glavarjeve najmlajše hčere Klare. Ker se dekletu zmeša in odkoraka v jezero, oče njen gozd razdeli v tri parcele in proda. Od kupcev parcel nas zanimata samo dva - židovski lastnik tovarne blaga in arhitekt iz Berlina. Arhitekt na svoji parceli zgradi lepo počitniško hišo s posebno skrivno vgradno omaro in izrezljanim lesenim ptičkom na balkonski ograji (glej naslovnico slovenske knjige). Uredi tudi vrt - izseka gozd in zasadi španski bezeg, glog in forzicijo, tudi vrtnice.
Čas nacizma in večino druge svetovne vojne arhitekt in njegova žena dobro prestaneta, židovski sosedje slabše. Ob koncu vojne se v kraju ustavijo rdečearmejci, ki so na svojem pohodu proti Berlinu. Arhitektova žena si bo njihovo bivanje v svoji hiški za vedno zapomnila. Po vojni pride do nacionalizacije počitniške hišice. Arhitekt se umakne v zahodno Nemčijo, hišo pa dodelijo v uporabo pisateljskemu paru.
Na tem mestu se potem začne avtobiografski del romana. Nobenega dvoma ni, da sta pisateljski par pisateljičina stara starša. V zgodbi pa se pojavi tudi Jenny Erpenbeck sama in sicer kot neupravičena lastnica. Tako poimenuje sama sebe, kajti po padcu Berlinskega zidu nima več pravice do uporabe počitniške hiše, saj je nastopil čas denacionalizacije. Parcela s hiško je vrnjena dedičem predvojnih lastnikov z zahoda. Novi lastniki propadajočo hišo porušijo in pokrajina tam okrog za trenutek spet postane podobna sama sebi.

Scharmützelsee
(www. tourist-online.de)

Zgodba o ljudeh, ki se v času enega stoletja izmenjajo na koščku zemlje, kjer je narava prelepa in živijo v hišici, ki ima dušo, je čudovita. Roman s takšno zgodbo bi bil lahko navdušujoč. Pa ni. Vsaj zame ne. Pisateljičin način pisanja mi ni bil všeč. Včasih njeno pisanje zveni poetično, drugič spet grobo in neosebno. Poetičnost nekako doseže svoj namen, da bi ganila, le v pripovedih o usodi židovske družine, povsod drugod pa se mi je zdela kičasta in nenaravna. Poleg tega je v romanu krepko preveč ponavljanja. Najmanj enajstkrat, verjetno pa celo večkrat, je v tem kratkem romanu zapisano, da je vrtnar dvakrat dnevno zalival travo in grmičevje - prvič navsezgodaj zjutraj, drugič, ko se je začelo večeriti. Včasih pisateljica citira zakone (ko se pravdajo za hiško), drugič suhoparno navaja podatke o gostoti vode, lesa in betona (ob rušenju hiške) - bralca naj bi to prepričalo v nesmiselnost obeh posegov.
Zadnje poglavje, kjer se neupravičena lastnica poslavlja od hiške, za katero so rekli, da ji več ne pripada, pa lahkega srca označim za višek patetike. Pometa in lošči tla, ki odstopajo, in pomiva okna, ki se ne dajo več odpreti, pere zavese, ki strgane visijo s karnis in briše prah, ob tem pa vzdihuje in se smili sama sebi - češ dela si ji velika krivica. A bejž no bejž.

Jenny Erpenbeck poskuša z novimi tehnikami pisanja. Poleg zgoraj naštetih je ena od njih tudi ciklična zasnova romana, ki pa mi je bila všeč. Zgodba se namreč začne v času, ko na tistem koščku zemlje ob jezeru ni bilo ničesar, kar bi spominjalo na človeka, in ob koncu romana, ko hišo porušijo, je spet - sicer le za kratek čas, tako nedotaknjeno kot je bilo na začetku.

Neobičajen slog pisanja pisateljica menda uporablja tudi v svoji najnovejši knjigi z naslovom Gehen, ging, gegangen, ki je trenutno med finalisti za Deutscher Buchpreis. Recenzenti knjige se ne morejo odločiti ali gre za fikcijsko ali reportažno delo. Potem ko sem prebrala Srečišče, si kar dobro predstavljam, zakaj so v dilemi. V Gehen, ging, gegangen, pisateljica govori o beguncih, ki v zadnjem času prihajajo v Nemčijo. Opisuje njihove konkretne zgodbe in te verjetno res bolj kot v roman, sodijo v reportažno ali celo aktivistično delo. Begunci naj bi bili tudi zelo enostransko orisani - kot popolnoma čiste duše, kar številni označujejo za največjo slabost knjige. A glede na trenutni zgodovinski trenutek - begunsko krizo, ki trka na vest Evrope; najbolj pa verjetno prav na vest Nemčije - in dejstvo, da se nagrade kar lepijo na Jenny Erpenbeck, je zelo verjetno, da bo knjiga Gehen, ging, gegangen dobila letošnjo Deutscher Buchpreis.

Jaz se pa ne morem in ne morem znebiti neprijetnega občutka, da so pisateljičini literarni uspehi v veliki meri in kljub vsemu posledica privilegiranega položaja njene družine v vzhodnonemškem socialističnem režimu, kakor tudi njene zelo gladke umestitve v kapitalistični sistem sodobne Nemčije, ki ga sicer prav rada kritizira.

★★★☆☆
Jenny Erpenbeck
(vir: Wikipedia)